Kota 1313,
Rombon 2208 m
udeleženci: Janez, Tomaž, Lado, Alenka
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1700 m
Četrtkova napoved je bila edina še mikavna za prihajajoči vikend in tako ni bilo dileme iti ali ne iti. Sploh ob dejstvu, da nam je otvoritev sezone v Dolomitih brez snega padla v vodo. Tomaž in Janez sta odrinila iz Ljubljane ob rani 5:00 uri in naju z Ladotom pobrala v Kranjski Gori.
Temperatura je bila malenkost pod lediščem in glede na rahle padavine ponoči, je bilo cestišče kar pošteno zamrznjeno ter deloma pobeljeno. Vendar to Tomaža ni preveč upočasnilo na poti proti mejnemu prehodu Rateče in naprej proti Trbižu in Predelu. Čez slabo uro smo že parkirali nasproti trdnjave Kluže, kjer se je začelo že daniti.
Kmalu po začetku hoje smo si nadeli čelne svetilke in se podali v precej dolg vojaški tunel. Pot, ki se komaj znatno vzpenja nas je po dvajsetih minutah hoje pripeljala do vojaške utrdbe (trdnjava Fort Hermann), kjer smo si pred strmejšim delom poti, slekli odvečna oblačila.
Po dobri uri hoje so nas prvič pobožali sončni žarki, ki so nas potem spremljali še dobršen del poti. Pol ure kasneje smo na razcepu zavili levo, na pot z oznako 1313, ki nas je pripeljala do lepe razgledne točke. Odprl se nam je prekrasen razgled na gore nad dolino Koritnice in privoščili smo si požirek čaja iz nahrbtnika.
Vrnili smo se do odcepa in nadaljevali pot proti našemu cilju. Kmalu nas je pot pripeljala iz gozda, kjer se nam je odprl razgled na Bovško kotlino in goram nad njo. Nadaljevali smo preko travnatih pobočij, kmalu pa se je pot začela vzpenjati po pobočju poraslim z rušjem in nas pripeljala do stare vojaške mulatjere, ki tik pred vojaškimi utrdbami spominja na tlakovane ceste Rima.
Navdušeni smo se sprehajali med obzidji ruševin in občudovali takratno gradnjo (no ja vsaj jaz – poklicna deformacija). Znašli smo se tudi v labirintu obzidij, kjer je pot dobro označena, čemur gre zahvala, da se nismo izgubili. Pot naprej je še nekaj časa sledila mulatjeri, ki se je čez čas izgubila in znašli smo se na travnatem pobočju.
Tu se je začel pojavljati sneg, ki je bil sprva še mehkejši, nato pa vedno bolj poledenel in družno se odločimo, da bi si bilo pametno nadeti dereze. Na mestu, kjer se pot priključili poti iz Bovca in se zelo strmo vzpne čez krajši skok, smo se zamudili kar precej časa. Tu smo pohodne palice zamenjali s cepinom. Pot proti vrhu od te točke naprej ni bila več pretirano zahtevna.
Vendar je bila še vedno potrebna precejšnja pazljivost zaradi poledenele podlage in hoje z derezami in cepinom. Vrh smo dosegli po dobrih štirih urah hoje. Zaradi močnega vetra na vrhu, smo naredili skupinsko sliko in se spustili nižje, do mesta, kjer smo si sneli kovinsko opremo in si privoščili vsak svoj sendvič s čajem.
Sledil je spust po isti poti. Na mestu vojaške utrdbe smo si vzeli čas in si le-to malo ogledali. Ravno tako strelne line v tunelu, ki so jih za potrebe 2. svetovne vojne dodatno naredili Italijani. Po sedmih urah in pol smo bili pri avtu, kjer smo se domenili, da sledi nadaljevanje poti v gostilni pri Martinu v Kranjski gori.
Po obilnem obedu smo se vsi polni vtisov prelepega sončnega dne razšli. Tomaž naju je z Ladotom prijazno zapeljal do praga, nato pa sta se z Janezom odpeljala proti Ljubljani.
Spisala Alenka
Sledil je spust po isti poti. Na mestu vojaške utrdbe smo si vzeli čas in si le-to malo ogledali. Ravno tako strelne line v tunelu, ki so jih za potrebe 2. svetovne vojne dodatno naredili Italijani. Po sedmih urah in pol smo bili pri avtu, kjer smo se domenili, da sledi nadaljevanje poti v gostilni pri Martinu v Kranjski gori.
Ni komentarjev:
Objavite komentar