Monte Cuar 1478 m,
Cuel dai Poz 1377 m,
Monte Flagjel 1467 m,
Ricovero Malga di Monte Cuar 1219 m,
Monte Covria 1160 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Edo, Robert, Mitja, Primož, Nevenka. Marjan, Tomaž
trajanje: 6 h 5 min
višinska razlika: cca 1300 m
V deževnem jutru smo se prekaljeni člani Gorniške skupine PD Rašica zbrali v Šentvidu, od koder nas je Mitja s kombijem naglo popeljal proti Furlanski nižini. Iz deževja je nastalo sneženje, ki se je stopnjevalo do Razdrtega, kjer smo smuknili v Vipavsko dolino in se ušli koloni obtičalih tovornjakov.
Snežink ni bilo več, rahlo je le rosilo, tako da smo si v Šempetru v miru privoščili pravi italijanski kapučino. Ko smo se odpravili čez mejo je bila še noč, jutranje sonce nas je pozdravilo šele v Vidmu. Naš vrli šofer Mitja je brzel tudi po tem, ko smo zavili iz avtoceste in se po serpentinah dvigali nad Avasinis, ki je več kot 500 let stara vas z bogato tradicijo, ime pa je verjetno keltskega izvora.
Druščina je bila zelo razpoložena, ko se je pripravljala na odhod in ob osmi uri smo bili že na poti proti vrhu gore Monte Cuar, ki je z 1478 m najvišji vrh našega grebena v Predkarnijskih Alpah. Tehnično je bila pot sicer nezahtevna in tudi sneg na 1200 m je zgolj polepšal lepoto pokrajine, dotaknili pa so se nas tudi prvi sončni žarki.
Hitro smo prišli na naš vrh, kjer smo si privoščili prvo malico. Ozrli smo se in pred nami se je odprla ravninski del Furlanije, v oblakih smo videli vrh Krna, odprl se pogled je Kaninsko pogorje in na naše stare znance: Špik nad policami/Montaž, Lopič, Monte Pisimoni, Zuc dal Bor, Amariana,… Pozvonili smo še za srečo in se čez Cuel dai Poz odpravili proti Monte Flagjel, ki je najbolj zahodni vrh grebena.
Vreme se je začelo spreminjati in ko smo prišli na 1467 m visoki vrh, nismo videli čist nič več, saj nas je zajela močna oblačnost. Spet smo naredili kratek postanek, nakar smo se kar hitro spustili proti planini na sedlu Malga di Cuar, ki smo si jo ogledovali že z vrha. Ker je bilo vse zaprto, smo se spustili v gozd, kjer nas je prijetna pot pripeljala do sedla Cuel di Forchia.
Časa je bilo še dovolj, zato smo se odločili, da bomo »skočili« še na 1160 m visoki vrh Monte Covria. Pot na vrh je neobljudena in že zelo zaraščena, tako da smo se morali kar malo potruditi, da smo se skozi goščavo prebili na vrh, ki je sicer zelo razgleden, vendar tudi zapuščen in komaj označen. V tem času se je tudi popolnoma zjasnilo in po ogledu terena na karti sem se odločil, da se ob satelitski podpori spustimo naravnost do kombija kar čez drn in strn. Ni nam bilo žal, čeprav je marsikdo na spolzkem terenu pristal na zadnji plati.
Kombi nas je še vedno čakal in Mitja nas je hitro popeljal do Borisa Mariniča v Goriška Brda, ki je za nas pripravil okrepčilo in pokušino vin iz njegove kleti. Zaključili smo v poznih večernih urah in ugotavljali, da se imamo lepo.
Spisal Boštjan
Ni komentarjev:
Objavite komentar