Großer Buchstein, 13.6.2020

Buchsteinhaus 1571 m,
Großer Buchstein 2.224 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Gašper, Stojan, Meta, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tonaž, Matjaž
trajanje: 9 h 45 min
višinska razlika: 1700 m
dolžina: 19 km

Odprtje meja je omogočilo izvajanje rednega programa gorniške skupine. Prvi je bil na vrsti Großer Buchstein. Gre za izreden razglednik v Aniških Alpah / Ennstaler Alpen.

Aniške Alpe se nahajajo večinoma na avstrijskem Štajerskem in so ime dobile po reki Aniži / Enns, 5. najdaljši avstrijski reki oziroma najdaljši, ki teče samo v Avstriji.

Izvira v Nizkih Turah in je na poti proti vzhodu mejna reka med Nizkimi Turami in Severnimi apeninškimi Alpami. Tako je vse do mesta Liezen, nato pa preden zavije na sever proti Donavi, razpolovi Aniške Alpe

S tem pa tudi nacionalni park Gesäuse, ki se nahaja znotraj Aniških Alp. Park v velikosti 120 km² je bil ustanovljen leta 2002 za zaščito tamkajšnjih gora, gozdov, planin in vodnih habitatov.





Vožnja na ta konec ima več možnih variant. Tja grede smo izbrali najdaljšo, a časovno najkrajšo, mimo Maribora in Gradca. Čez smučišče Präbichl in rudarski Eisenerz smo v mestu Hieflau dosegli reko Enns.

Ob reki smo se zapeljali do sredine nacionalnega parka Gesäuse, do naselja Gstatterboden. Tu smo parkirali in začudeno opazovali številne planince, vse v kratkih hlačah. Mi smo imeli s seboj zimsko opremo.

Imeli smo informacije, da je na Buchsteinu še precej snega in da je zimska oprema nujna. Že preverjanje oddaje Wetter-Panorama na ORF2 je kazalo na to, da snega na teh višinah ni prav veliko, med vožnjo pa smo se lahko prepričali, da so tudi na severnih straneh okoliških gora le snežne flike.

Zato smo se odločili, da dereze ostanejo v kombiju. Po poti 641 smo po gozdu napredovali proti koči. Naredil se je krasen dan in odpirali so se nam razgledi proti prvaku Aniških Alp, Hochtoru, ki se je strmo dvigal na drugi strani Aniže. Hochtor smo že obiskali leta 2016.

Admonter Reichenstein, ki se je tudi lepo videl, pa na naš obisk še čaka. Aniške Alpe so tako slikovite in zanimive, da si kljub precejšnji oddaljenosti zaslužijo vsakoletni obisk.

Približno tri ure smo potrebovali do koče Buchsteinhaus. 10 let stara koča ima lep razgled na jug. Mi smo si le nma kratko oddahnili in nadaljevali z vzponom.

Buchstain ima tri variante pristopa. Normalni pristop gre pod zahodno steno, pod vrhom Admonter Frauenmauer pa zavije v grapo, ki vodi do vršne planote. To je bila naša rezervna varianta.

Na sredini prečenja pod zahodno steno je bližnjica, Wengerweg, smer v zahodni steni, II. težavnostne stopnje, naš plan za sestop.

Najbolj atraktivna pa je ferata Südwandband. Težavnost B, eno mesto B/C, zelo atraktivna in precej izpostavljena. Visoko nad kočo preči steno pod vrhom, tako da je izstop na vršno planoto na vzhodni strani vrha.

Vrh smo dosegli v okviru zastavljenega, v petih urah in pol. Razgled z vrha je res veličasten. Že na poti smo dobili informacijo, da je v Wengerweg led. Ker so dereze ostale v avtu nam je za sestop ostala normalka.


Nič ne de, Wengerweg ni toliko atraktivna smer, da bi se sekirali. Po snežnih jezikih vršne planote smo sestopili mimo vhoda v Wengerweg. Že z vrha se je videlo, da v smeri leži sneg.

Nadaljevali smo po normalki, ki je precej šodrasta in prišli pod zahodno steno. Kmalu smo šli mimo vhoda v Wengerweg in v njeni grapi videli ležati sneg in tudi ni bilo videti, da bi kdo tam pred kratkim plezal,

Na na hitro organiziranem ljudskem referendumu je bilo odločeno, da se v koči ustavimo le na pivu, večerjo pa si pivoščimo ob povratku v Slovenijo. Rečeno storjeno, sledil je pit stop v koči in sestop v dolino.

Ker je bila tura le v manjšem delu krožna, smo si pa vožnjo naredili povsem krožno. Domov smo se zapeljali po kilometrsko najkrajši varianti, skozi Nizke Ture do doline reke Mure in potem mimo Šentvida na Glini / Sankt Veit an der Glan do Celovca in čez Ljubelj v Slovenijo.

Na analizi ture smo se ustavili v pizzeriji Gorenc v Kranju.

Spisal Tomaž




Ni komentarjev:

Objava komentarja