Mödlinger Hütte 1514 m,
Admonter Reichenstein 2251 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Sašo, Gašper, Stojan, Marko, Marko, Nevenka, Klavdija, Antonija, Tomaž, Deja, Matjaž
trajanje: 9 h
višinska razlika: cca. 1020 m
dolžina: 11 km
Admonter Reichenstein se nahaja v Ennstalskih Alpah (imenovane po dolini reke Enns) in ima tri vrhove. Zahodni vrh je 2184 m visoki Admonter Horn, glavni vrh Admonter Reichenstein je visok 2.251 m, vzhodni Totenköpfl pa je visok 2178 m.
Admonter Horn od glavnega vrha ločuje sedlo Reichensteinsattel (2170 m), Totenköpfl pa Reichensteinscharte (2100 m). Gore so iz vseh strani obkrožene s strmimi in prepadnimi stenami. Zbrali smo se ob četrti uri zjutraj v Šentvidu.
S kombijem smo se odpeljali proti Tržiču in preko mejnega prehoda Ljubelj ob predložitvi PCT dokazil brez težav vstopili v Avstrijo. Vožnjo smo nadaljevali do Celovca in potem čez Neumarkt in Scheifling do kraja Sankt Peter ob Judenburgu, kjer smo vožnjo nadaljevali skozi Möderbrugg, prelaz Triebener Tauern in se spustili v mestece Trieben ob Pirnski avtocesti.
V zaselku Gaishorn smo se po plačljivi gorski cesti peljali do parkirišča pod kočo Mödlinger-Hütte. Na parkirišču smo si oprtali nahrbtnike in v približno pol ure prispeli do koče, kjer pa se nismo ustavili, ampak smo vzpon nadaljevali po krajši ravnici mimo jezerca Treffner See v strmejše pobočje.
Opozorilne table so opozarjale na »Špaltne«, saj je bilo pobočje polno globokih razpok v s travo poraščenih skalnih tleh. Po krajšem vzponu se teren ponovno položi in kmalu smo prispeli do spominskega križa Heldenkreuz.
Pot od Mödlinger-Hütte mimo Treffner See do Heldenkreuza zahteva približno eno uro zložne hoje. Pri križu smo se ustavili, okrepčali s prigrizki in uživali v čudovitem razgledu na dolino Johnsbach in gorovje Gesäuse. Pri spominskem križu se konča pohodniški, manj zahteven del poti, od križa pa pot postaja vedno bolj zahtevna.
Od križa se pot spusti po strmi globeli, kjer je zaradi velikega števila obiskovalcev skala precej zlizana. Na sitnem skalnem skoku v globeli je naša kolegica žal zdrsnila, padla nekaj metrov in se poškodovala po glavi in hrbtu. Oskrbeli smo poškodbe in dva gornika sva kolegico pospremila do Mödlinger-Hütte, kjer sta s kolegom počakala na naš povratek.
Oskrba ran, povratek do koče in nazaj pa nam je žal vzelo nekaj časa, vseeno pa smo se odločili, da z vzponom nadaljujemo. Ponovno smo se od spominskega križa spustili po strmi globeli in potem nadaljevali strmo navzgor proti župniškemu zidu. Na nadmorski višini približno 1900 m pot zavije levo in preči strma pobočja pod vrhom Totenköpfl (I-II).
Pobočje ni zavarovano z jeklenicami, je pa označeno z rdečimi pikami in opremljeno s svedrovci in lepljenci za varno izvedbo morebitnega varovanja. Pobočje prečimo do rame (skalnega nosu), za katerim je ključna točka smeri »Herzmann Kupfer Platte«. Pod veliko previsno skalno glavo se diagonalno spustimo čez ploščo (II).
Potem je pot nekoliko lažja in nas pripelje v grapo (I-II) in 4 m visoko razpoko (II), levo nad njo pa na skalno-travnato klančino. Na tem mestu nas je žal ujela popoldanska ploha. Odločili smo se, da zaradi spolzkih skal ne bomo nadaljevali do vrha, ampak obrnili.
Škoda, saj pot južno steno po klančini obide levo, proti zahodu (I) ter potem preko zahodnega pobočja gore do vrha zlahka pridemo v približno 10 minutah. Sledil je povratek po poti pristopa. Skale so bile mokre in spolzke, zato je bila potrebna velika previdnost in pozornost pri iskanju primernih stopov in oprimkov.
Avstrijski vodnik je svojo skupino varoval z vrvjo, zato smo morali počakati, da se je pot sprostila. Tudi mi smo se varovali z vrvjo pri spustu čez skalno razpoko in grapo. Medtem pa je dež ponehal in skale so se posušile, kar nam je omogočilo varnejši in hitrejši sestop.
Ustavili smo se pri koči, kjer sta nas čakala poškodovana gornica in njen kolega. Skupaj smo si privoščili zasluženo pivo ter uživali v čudovitih razgledih. Pot do avtov ni bila dolga, kljub temu pa nas je čakala še dolga vožnja proti domu.
Lepa, naporna in zahtevna tura, za katero je potrebna absolutno zanesljivost koraka in odsotnost strahu pred višino. Potrebne so plezalne izkušnje II stopnje, prehode je treba obvladati tudi pri spustu. Priporoča se vodenje gorskega vodnika. Analizo ture smo opravili v piceriji Gorenc.
Spisal Sašo
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Fotografije Gašper
Fotografije Sašo
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar