Spitzegel 2.119 m,
Kriebhöhe 2.065 m,
Vellacher Egel 2.108 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Maja, Gašper, Stojan, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tomaž, Matjaž
trajanje: 10 h 15 min
višinska razlika: cca 1.800 m
dolžina: 22,4 km
V zgodnjih jutranjih urah smo se odpeljali na prvo turo gorniške skupine po sprostitvi korona ukrepov, opremljeni tudi s predpisanimi dokumenti za prehod državne meje.
Na Kokrici pri Kranju sta se nam pridružila še dva člana. Tako nas je bilo devet. Vozili smo se preko korenskega prelaza v Ziljsko dolino do vasi Khünburg – Zgornja Bela.
Prvič po drugem valu korone smo prestopali avstrijsko mejo in tudi preizkusili mejne predpise in postopke. Na naše presenečenje je šlo vse gladko. Avstrijski policaj je namreč pregledal dokumente samo treh članov ekipe od devetih.
Parkirali smo za vasjo na 630 m višine. Začeli smo po cesti, potem pa po gozdni stezi in spet smo prišli na cesto, ki je lepo oskrbovana, tako da bi bila brez težav primerna tudi za normalni promet.
Toda nas je zaustavil znak stop takoj za vasjo. Lepa cesta z zelo blagim vzponom pa ima tudi slabo plat. Za 5,5 km po cesti smo porabili uro in pol in se vzpeli le za 300 višinskih metrov.
Prišli smo na planino Obervellacher Alm – Zgornja Belška planina, kjer smo se za krajši čas ustavili pri sicer zaprti koči. Nič zato, smo pa imeli na voljo vse mize in klopce.
Na široki pašni planini se je začela naša prava gorska pot, sprva po malih terasicah, ki jih je napravila živina, malo višje med borovim grmovjem do grebena. Tu pa se nam je odprl pogled na prvi in tudi najvišji vrh naše ture – Spitzegel.
Lepa, mogočna slika vrha je obetala tudi težje nadaljevanje poti. Najprej še po travi, naprej pa s plezalnimi vložki med skalovjem naravnost navzgor. Za vzpon na Spitzegel in 1500 m višinske razlike smo porabili 4 ure in 45 minut.
Vreme je bilo lepo in vidljivost zelo dobra. Bil je čudovit pogled na jezera v dolini in na gorske verige in vrhove, ki smo jih v preteklosti v okviru PD Rašica že obiskali, na jugu pa se je videlo vse do Julijcev.
Lepo pa se je videl tudi ošiljen greben naslednjega cilja na naši poti. Srečali smo le nekaj gornikov, prav na vrhu pa tudi gornico, ki je na našo prošnjo naredila skupinsko fotografijo.
Tudi tokrat se nismo vračali po isti poti. Nadaljevali smo grebensko pot proti naslednjemu vrhu Kriebhöhe. Že od začetka je bilo treba paziti na vsak korak. Le malo je bilo predelov s travnato rušo.
Po ozkem skalovju s plezalnimi deli in prehodi je bilo nekajkrat treba kar po štirih. Tako smo osvojili drugi vrh, 2.065 m visoki Kriebhöhe. Razgled je bil tudi tu podoben.
Odpravili smo se proti zadnjemu vrhu. Pot je še vedno enako zahtevna, prečenje po ozkem grebenu z vzponi in spusti. Mi pa smo dobro napredovali in po skoraj dveh urah prišli na zadnji vrh Vellacher Egel, 2.108 m.
Vzeli smo si nekaj časa za počitek in prišel je čas za povratek. Spustili smo se do sedla na višini 1858 m, še vedno zelo previdno. Tu je odcep proti vzhodnemu vrhu Graslitzen in proti našemu izhodišču.
Steza se je strmo spuščala, večinoma po travnatem terenu, vmes tudi preko dveh kar širokih melišč. Na višini 1500 m smo prišli na cesto, ki je, podobno kot na vzponu, položno nekaj kilometrov vijugala proti dolini.
Le zadnji sicer velik ovinek je bližnjica skrajšala in nas pripeljala do izhodišča. Za celotno turo smo porabili nekaj več kot deset ur.
Ko smo se spakirali, smo si ob Preseškem jezeru – Pressegger See s pivom potešili žejo, analizo ture pa napravili pri Martinu v Kranjski gori.
Spisal: Janez
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Fotografije Gašper
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar