Goldeck, 18.11.2017

Goldeck  2.142 m

udeleženci: Janez, Nina, Matej, Kristina, Stojan, Roman, Brane, Antonija, Tomaž
čas trajanja: 8 h 25 min
višinska razlika: cca 1.600 m
dolžina: 21,5 km


Za tokratno  turo smo izbrali 2.142 m visoki Goldeck, ki je tudi smučarsi center na južni strani Spitalla, na vzhodnem delu Ziljskih Alp. Napovedano je bilo lepo vreme in napoved se je tudi uresničila.

Devet gornikov, obeh spolov, se nas je odpeljalo zjutraj ob petih. Le še krajši postanek za jutranjo kavo in že smo bili v Avstriji ter po uri in pol vožnje parkirali samo malo nad Spitallom na višini 650 m.

S popolno zimsko opremo smo krenili po asfaltni cesti skozi naselje z zelo lepo urejenimi hišami. Na dvoriščih so stali traktorji in drugi kmetijski stroji,  ljudi pa tako zgodaj še ni bilo videti.

Kmalu pa smo prišli do zapore za ves promet in zagledali kažipot za našo goro. Pot št. 10, čas 5 ur. Za višinsko razliko 1500 m je to zelo dolg čas. Pogorje je gozdnato skoraj do 2000 m.

Zaradi spravila lesa je prepredeno  s gozdnimi cestami. Lepa, široka, tudi za tovornjake primerna glavna cest, vijuga navzgor z zmernim naklonom.

Od nje se odcepijo manjše gozdne ceste, nekakšne bližnjice, ki so prevozne za traktorje in tudi te  ne preveč strme.Po takšnih poteh smo hodili do vsega dvesto metrov pod vrhom.

Nikjer kakšne večje strmine. Ves čas je bila pod nami Dravska dolina z mestom Spitall. Spreminjale so se le snežne razmere. Na tisoč metrih nadmorske višine smo prišli do prvega snega, ker pa pot vodi med smrekami, je bila še kar nekaj časa kopna.

Kolikor višje smo prihajali, toliko več je bilo snega. Čeprav je snežilo pred desetimi dnevi, je bila napravljena le slaba gaz, ki pa je vendar olajšala hojo in nam kazala pot. Prehodili smo planini Schroaigeralm in Krendelmaralm na višini 1640 m.

Snežna odeja je bila kar visoka. Potem smo prišli na glavno cesto s širokimi traktorskimi kolesnica. Po njih smo hodili dosti lažje, medtem ko je bilo na bližnjicah precej  težje.

Končno se je gaz izgubila, bila pa je sled turnega smučarja, po kateri smo šli kar nekaj časa. Snega je bilo že vsaj pol metra, zato smo si nadeli krplje.

Snežna struktura je bila ravno pravšnja za dober korak. Žal dva pohodnika nista upoštevala vodnikovih navodil za potrebno opremo in sta se pri vsakem koraku ugrezala, kljub temu da smo vsi krpljarji hodili pred njima.

Na srečo pa smo kmalu prišli na zgornjo postajo gondole, kjer je bil teren dobro utrjen z ratraki.

A strmina se je postavila pokonci in po kakih sto višinskih metrih, po skupno petih urah, smo zagledali vrh Goldecka, 2142 m. Na vrhu je križ in visoka antena, ki se vidi že od daleč. Sem je speljana tudi sedežnica, tik pod vrhom pa je tudi restavracija. Snega je bilo tukaj 70 cm.

Naprave še niso obratovale pa tudi oba gostinska objekta sta bila zaprta. Na vrhu je bilo takrat kar nekaj turnih smučarjev. Nekatera naša smučišča so tokrat prehitela Avstrijce ob približno enakih snežnih pogojih.

Bil je veličasten panoramski pogled,  nebo brez oblačka, zrak pa čist, kot je lahko le na taki višini. Gorski masivi na jugu, zahodu in severu so nas očarali. Za kratek postanek in okrepčilo smo se spustili nekaj metrov nižje v zavetje pri leseni baraki.

Za povratek preko strmega dela s poteptanim snegom smo si do zgornje postaje gondole nadeli dereze. Gostinski lokal je bil tudi tu zaprt, v bližini je velik bazen iz katerega črpajo vodo za zasneževanje.

Zopet smo dereze zamenjali s krplji, ki so ostali na nogah vse do kraja, kjer smo si jih nadeli pri vzponu. Po isti poti kot smo prišli, smo se tudi vračali, vse do našega izhodišča. Za povratek smo porabili tri ure, torej smo hodili skupaj osem ur.     

Spisal Janez



Ni komentarjev:

Objavite komentar