Tomaž nas je povabil na praznovanje 50 letnice na Mojčin dom na Vitrancu nad Kranjsko goro. Zbralo se nas je več kot 20 povabljencev, nekateri smo ob peti uri odrinili iz Ljubljane, nekateri iz drugih krajev, zbirališče pa je bilo dogovorjeno približno ob 5:20 na bencinski črpalki ob izvozu iz avtoceste za Radovljico.
Nameravali smo spiti kavico, se pozdraviti in pomeniti o tekoči problematiki, ampak s Tomažem nisva imela te sreče. Mlademu dekletu, ki sva ga čakala v Lescah, je fant porabil in pozabil natočiti bencin v njenem avtu, zato je na dogovorjeno mesto prišla s skoraj polurno zamudo.
Kljub temu nam je še uspelo spiti kavico, saj je bila tekoča problematika ostalih udeležencev tako kompleksna, da so za razrešitev vozlov potrebovali več časa.
Odpeljali smo se proti Kranjski gori. Tomaž je vozil prvi, za njim pa se je vila kolona vozil z ostalimi udeleženci. Nekaj avtov smo pustili na parkirišču pod smučiščem, z ostalimi pa smo se odpeljali na Vršič, razen Mitje in Paza, ki sta šla pomagat Primožu kuhat golaž na Mojčin dom.
Tomaž je, kot izkušeni gornik in planinski vodnik, vodil celo četo planincev po markirani poti proti Mojstrovkam, vendar samo do sedla Vratca, kjer smo se usmerili desno proti Slemenovi špici.
Na Tomaževo 50-ko je bilo povabljeno tudi vreme, saj nas je že navsezgodaj razvajalo s toplimi sočnimi žarki in nam omogočilo razglede daleč naokoli, predvsem so nas prevzeli razgledi proti Jalovcu in Mojstrovkam.
Slemenova špica je bila skupaj z nami priča upihnjeni svečki na torti v čast Tomažu in njegovemu jubileju. Po krajši slovesnosti ter seveda fotografiranju z enkratnimi razgledi na bližnja in daljna gorovja, smo se spustili proti Grlu in kmalu zavili na neoznačeno stezo proti Mali Pišnici.
Pot nas je skozi pragozd s 1000 let starimi macesni vodila do lovske koče, kjer je sledil strateški postanek za malico pred vzponom na Vitranc. Pot se strmo vzpenja po pobočjih Visoke peči, preči grape in strma pobočja, pri čemer so nam na nekaterih mestih v pomoč jeklenice in fiksne vrvi.
Višje pot preči pobočja po Ciprnikom in postaja vedno bolj razgledna, dokler se ne vrne v gozd in se pne strmo navzgor do kažipotov na grebenu med Ciprnikom in Vitrancem. Tu smo se razdelili v dve skupini.
Manjša je odšla na Ciprnik, večja pa se ni zmogla upreti skušnjavam, ki so jih čakale na Mojčinem domu in se odpravila v smeri Vitranca.
Pohodniki iz večje skupine so pri Mojčinem domu uživali dobre pol ure pred pohodniki iz manjše skupine, prikrajšani pa so bili za fenomenalne razglede z vrha Ciprnika, ki velja za enkraten razglednik v tem okolišu.
Skupaj pa smo uživali v zelenih preprogah travnikov pred domom in uživali v razgledih na gore Martuljške skupine.
Približno polovica pohodnikov je po zaključeni slovesnosti, pečenih rebrcah, golažu in ostalih dobrotah, zapustila Mojčin dom in se odpravila po strmi poti proti Kranjski gori in tako v istem dnevu zaključila Panoramsko pot.
Druga polovica pohodnikov pa se je odločila pomagati Tomažu pri reševanju bolj ali manj kompleksnih tekočih problemov. Nekateri so si pri tem naložili preveliko breme in so na svoji poti do sanj potrebovali pomoč tistih, ki smo se pastem uspeli vsaj delnoma izogniti.
Nepozabna tura in nepozabno praznovanje, zjutraj pa po odličnem zajtrku novim dogodivščinam naproti, čakala nas je dolga in strma pot proti Kranjski gori, polna zgod in nezgod.
Na Vršiču smo se opravili na pot za izbrance, Panoramsko pot od Vršiča do Vitranca in Kranjske gore. Tomaž je pot opravil v družbi Primoža in Maksa že 28.10.2014.
Pohodniki iz večje skupine so pri Mojčinem domu uživali dobre pol ure pred pohodniki iz manjše skupine, prikrajšani pa so bili za fenomenalne razglede z vrha Ciprnika, ki velja za enkraten razglednik v tem okolišu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar