Creta Forata 2.462 m,
Creta di Tul 2.287 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Jana, Kristina, Nevenka, Marjan, Maks, Matej, Janez, Srečo
trajanje: 8 ur 15 minut
višinska razlika: cca 1.450 m
dolžina: 16 km
Letos se je zaradi vremenskih pogojev program gorniške skupine veliko spreminjal. Tudi tokrat, namesto avstrijskega Ohrenspitze smo se usmerili v Karnijske Alpe na Creto Forata in sosednji Creton di Tul.
Dnevi so že precej krajši, zato smo se odpeljali iz Šentvida že ob pol petih zjutraj. Preko Trbiža in Tolmettza smo se vozili proti Sappadi in po dobrih treh urah parkirali pri spodnji postaji smučišča pod vasjo Cima Sappada na višini 1250 m.
Nebo je bilo kristalno jasno, brez oblačka, vendar hladno, temperatura okrog ledišča. Izhodišče za vzpon je na severni strani gore, zato vzhajajočega sonca nismo videli.
S seboj smo imeli komplet zimske opreme, a smo že na začetku poti videli, da vršaci tudi po severni strani niso zasneženi. Zato smo dereze pustili v avtomobilu.
Predvidena je bila krožna pot, zato smo začeli levo po gozdni cesti št. 320. Najprej pol ure blagega vzpona, nato smo šli desno po smerokazu »ferata« na pot št. 230 v bolj strm breg in bukov gozd.
Hoja po odpadlem listju je bila prav prijetna. Pot je speljana v serpentinah, zato smo hitro napredovali. S prečenjem smo zapustili gozd in prišli na široko melišče, poraščeno s travo, mahom in nizkimi grmički.
Štrleči kamni so nadomestili stopnice, zato je bila hoja kar precej lažja. Grapa se je ožila, na vrhu smo jo prečkali in prišli v drugo hudourniško grapo, brez vode, ki pa se je na koncu zožila v le meter širok usek in je tudi prehod na široko s soncem obsijano planino Geu Alta 1.800 m visoko.
Tu smo zopet prišli na markirano pot 230, ki smo jo zapustili na odcepu za ferato. Dobri pogoji za kratek oddih. Sonce pa nam je sijalo le malo časa. Hudournik in pot nas ponovno vodita na severni strani gore.
Po tej dolini smo hodili kar dolgo in se zmerno vzpenjali po hudourniški strugi ali ob njej. Prišli smo do odcepa za stezo 321, po kateri se bomo kasneje vračali.
Tako smo hodili do konca doline, kjer se začne kar močna strmina. Najprej smo se normalno vzpenjali po serpentinah, potem pa je bilo vse več peska in grušča na poti. Morali smo zelo paziti, še posebno na tistih mestih, kjer so bile gladke strme skale.
Tako je bilo, dokler nismo prišli do ostenja samega vrha. Tu se pot usmeri levo s položnim prečenjem pod stenami in strmimi prehodi z enega grebena na drugega, do sedla in grebena, po katerem je do vrha Crete Forato 2.462 m le nekaj minut.
Za to po smo rabili 3 ure in 40 minut. Čisto ozračje in jasno nebo je nudilo lep razgled na vse strani. Obkrožali so nas Dolomiti, Jadransko morje, Lienški Dolomiti, Grossglockner in naši Julijci, pod nami pa dolina Sappade na sever in dolina Pesarina na jugu.
Čeprav je bilo jasno, sončno vreme, pa ni bilo toplo, ker je precej pihalo. Na vzponu smo le enkrat prišli do krpice snega, ki je bil pomrznjen in znak nizke temperature. Tudi zato se na vrhu nismo dolgo zadrževali. Vpis v knjigo obiskovalcev, skupinska fotografija in – povratek.
Do višine 2.050 m smo šli po isti poti, potem pa smo krenili na drugi vrh. Začetek vzpona je bil podoben kot pri prejšnjem, kmalu pa smo prišli na strmino, poraščeno s travo, kjer se sled poti izgubi, zato pa večja pazljivost pri orientaciji.
Redke so bile skale z označenimi rdečimi pikami, vmes so bili sramežljivo majhni možici, ki so potrjevali, da smo na pravi smeri. Tako smo prišli na greben in po sončni strani na vrh Creton di Tul, 2.287 m. Dobrih 200 m vzpona smo zmogli v 40 minutah, kar je bilo več, kot smo predvidevali, ko smo si pot ogledovali z vrha Crete Forate.
Zato pa je bilo tukaj bolj prijetno. V opoldanskem soncu smo posedli po topli travi. Malo daljši počitek je bil zaslužen.
Do odcepa na poti 320 smo se vračali po poti vzpona, nadaljevali pa po 321, ki pelje proti smučišču. Povratek je bil prijetnejši od vzpona, le malo podora pod Cima Dieci je zahtevalo nekaj več pazljivosti.
Na zgornji postaji žičnice je bila restavracija zaprta, zato smo se brez postanka strmo spustili ob smučišču po poti 319 do parkirišča in našega avtomobila.
Tura je trajala 8 ur in 15 minut, višinska razlika pa 1.450 m.
Spisal: Janez
S seboj smo imeli komplet zimske opreme, a smo že na začetku poti videli, da vršaci tudi po severni strani niso zasneženi. Zato smo dereze pustili v avtomobilu.
Čeprav je bilo jasno, sončno vreme, pa ni bilo toplo, ker je precej pihalo. Na vzponu smo le enkrat prišli do krpice snega, ki je bil pomrznjen in znak nizke temperature. Tudi zato se na vrhu nismo dolgo zadrževali. Vpis v knjigo obiskovalcev, skupinska fotografija in – povratek.
Redke so bile skale z označenimi rdečimi pikami, vmes so bili sramežljivo majhni možici, ki so potrjevali, da smo na pravi smeri. Tako smo prišli na greben in po sončni strani na vrh Creton di Tul, 2.287 m. Dobrih 200 m vzpona smo zmogli v 40 minutah, kar je bilo več, kot smo predvidevali, ko smo si pot ogledovali z vrha Crete Forate. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar