Monte Raut, 26.12.2014

Monte Raut 2025 m

udeleženci:  Janez, Marjan, Maks, Nevenka, Tomaž, Slavko, Polde
trajanje:  6 h 55 min
višinska razlika: cca 1380 m

Božični praznik ima dva prosta dneva. Drugi dan, ko je Dan samostojnosti, je glede na vremensko napoved še kar primeren za gorsko turo, za naprej pa se je obetalo precej slabše vreme.

Tako se nas je sedem gornikov v dveh avtomobilih odpravilo na Monte Raut, 2025 m visoki vrh v nacionalnem parku Furlanski Dolomiti. Pot je bila dolga, preko Sežane do Vidma, kjer smo se odcepili z avtoceste proti  kraju Spilimberg, Maniago in mimo vasice Poffabro do prelaza Palla Barzana na višini 840 m.

Tu smo se ustavili in pripravili za pohod. Do sem smo potrebovali kar tri ure. Vozili smo se po furlanski pokrajini z dvojezičnimi napisi, skozi nešteto križišč in odcepov, ki jim je bila kos le navigacijska naprava. Hiše so kamnite, enolične, strogo pravokotne, eno ali dvonadstropne, brez balkonov, na oko kar puščobne.

Pri Vidmu se je že začelo malo svitati in zvezdnato nebo se je spremenilo v kristalno jasno jutro. Tako je bilo tudi večji del vzpona. Na začetku smo zagrizli v pokončno strmino do roba prvega grebena. Potem smo prečili široko grapo ter se ponovno strmo vzpeli po gozdu na planino, ki je najprej poraščena z redkim grmičevjem, nato pa z visoko poležano travo. Višina 1120 m.

Nadaljujemo po zelo strmi travnati planini. Na višini 1500 m pridemo do skalne stene, kjer je prostor v zavetrju kot nalašč za okrepčilo. Od tod vodi stena v žleb, ki je sprva še širok, a se vedno bolj oži, vse do roba sedla Forcelli Capra 1824 m. Potem pa nas pot vodi na severno stran grebena, ki je pokrit s pomrznjenim snegom, vendar nam še ni bilo treba natakniti derez.

Greben, po katerem smo prišli na vrh, je izredno dolg, polkrožen, na videz veliko bliže kot v resnici. Ni ga hotelo biti konec in napoved spremembe vremena nas je dočakala na tem odprtem prostoru. Po treh urah in desetih minutah smo prišli na vrh že kar premraženi.

Vse strani neba so že prekrivali nizki oblaki. Sicer bi videli veliko vrhov, ki smo jih osvojili na prejšnjih turah, pa vse do Triglava in Krnskega pogorja. Pod nami pa je bila furlanska in padska ravnica ter Jadransko  morje.

Bilo je zelo hladno, zato se nismo dolgo mudili na vrhu. Spustili smo se po isti poti do sedla Forcelli Capra in tam poiskali zatišje, kjer smo se odpočili in okrepčali. Tukaj smo se odločili, da se vrnemo po drugi poti na vzhodu gore.

Spuščali smo se po zelo strmi travnati planjavi do ozkega melišča in nato po gozdu do višine 950 m. Od tod nas je čakalo daljše prečenje, nato pa nas je markacija usmerila ponovno navkreber do višine 1120 m, kjer smo spet prišli na pot, po kateri smo hodili proti vrhu. Od tu še spust do parkirišča. Za povratek smo porabili 3 ure in 30 minut, torej več kot za vzpon.

Na povratku smo se ustavili v naselju Poffabro, ki jo opisujejo kot eno najzanimivejših vasi v Italiji. Že ob poti so nas presenetile dolge vrste parkiranih avtomobilov, kar je napovedovalo, da se tukaj res nekaj dogaja. Nekoliko nižje smo le dobili prostor za parkiranje.

Malo višje, v središču vasi je bila neverjetna množica obiskovalcev. Bil je dan po Božiču in vsepovsod je bilo videti različne vrste jaslic tako na prostem, na osvetljenih oknih ali na notranjih dvoriščih. Seveda niso manjkale stojnice s pijačo in hitro pripravljeno hrano.

Tudi mi smo poskusili kuhano vino za en evro in pol, mnogo boljše kot tisto ob Ljubljanici v tem času. Ko smo se že vračali, smo še dolgo vozili ob parkiranih avtomobilih, kar potrjuje, da je to tradicionalna in množično obiskana prireditev.

Do doma smo se ustavili še v Sežani na vrčku piva in se poslovili do naslednje ture.

Janez

Fotografije Tomaž

Fotografije Slavko