Javorov vrh, Potoška gora, 31.12.2014

Dom Čemšenik 835 m,
Javorov vrh 1434 m,
Potoška gora 1283 m,

udeleženci:  Tomaž, Marjan, Slavko, Nevenka, Mateja, Sašo
trajanje:  6 h 15 min
višinska razlika: cca 1100 m
dolžina: cca 12 km

Zadnji dan letošnjega leta smo imeli namen obiskati 1547 m visok brezpotni vrh Cimpesar (Zimpaserkogel), ki se nahaja v Karavankah blizu Pristovškega Storžiča. Odličen predlog je podal Marjan. Zbrali smo se ob 7. uri in se z dvema avtomobiloma odpeljali proti cilju,

Marjana pa smo spotoma pobrali na pokopališču v Vodicah. Za budnico smo se ustavili ša na obvezni kavi, tokrat na petrolovem bencinskem servisu na Voklem.Polni pričakovanja nad neznanim vrhom pa nas prvi dvomi obidejo že na krožišču pri Kranju.

Cesta je bila rahlo ‘pobeljena’ in spolzka, debelina novozapadle snežne odeje pa je rasla z vsakim nadaljnjim kilometrom. Napovedano občasno rahlo sneženje je postajalo stalno in bolj gosto. Skrbel nas je prelaz Jezersko, predvsem povratek z avstrijske strani. V dolini Kokre smo se zato odločili za spremembo načrta, ponudil se nam je Javorov oziroma Javorjev vrh.

Ustavili smo se pri transformatorski postaji, se strupenemu mrazu primerno obuli in oblekli, cepine in krplje pa smo pustili v avtu. Prečili smo cesto in se usmerili v smeri kažipota proti domu Čemšenik. Sprva smo nekaj časa sledili cesti, prečili potok Čemšenik in se na križišču cest usmerili po levi cesti proti domu.



Ob našem prihodu je bil dom še zaprt, zato smo po kratkem okrepčilu iz nahrbtnika pot nadaljevali proti Javorovem vrhu. Zmerno strma do mestoma strma pot poteka skozi gozd. Poti smo  sledili do pravcatega križišča planinskih poti na sedlu med Potoško goro in Javorovim vrhom.

Usmerili smo se proti našemu cilju in kalu prispeli na naslednje razpotje planinskih poti. Sledimo označbam in markacijam proti Javorovem vrhu. Pot se najprej zmerno, nato pa strmo vzpenja po jugozahodnem grebenu in nas kmalu pripelje do vpisne skrinjice, ke je pritrjena na drevesu nekaj metrov pod vrhom.

Na vrhu nas je pričakal zmeren veter, razgledi pa zaradi nizke oblačnosti in rahlega sneženja niso bili dobri. Med snežinkami je bil viden greben od Javorovega vrha, Cjanovce, Srednjega vrha do Malega Grintavca, ki se nadaljuje še naprej proti Bašeljskemu vrhu in Storžiču, Hudičev boršt in Zaplata, na drugi strani pa naš naslednji cilj Potoška gora.

V zavetju pod vrhom smo poskusili odlično medico in kuhano vino ter se po krajšem okrepčilu odpravili po poti pristopa nazaj proti  križišču planinskih poti, kjer smo se usmerili proti Potoški gori, katere vrh smo osvojili v 10 minutah.

Neizrazit vrh smo hitro zapustili in se na križišču odločali med povratkom v dolino, poti do Planinske koče Iskra ter brezpotno Babo -  odločili smo se za slednjo. Od križišča smo sledili 'markacijam' na deblih dreves oziroma delno zakritim sledem v snegu ter se spuščali ob in po grebenu.

V grebenu smo odkrili kolikor toliko razpoznaven vrh s suhim deblo tanjšega drevesa, kjer je odčitek na višinomeru po korekciji kazal višino 1130 m, to je višino Babe. Megleno vreme z rahlim sneženjem pa ni omogočalo omembe vrednih razgledov.



Vrnili smo se po poti pristopa do doma Čemšenik, kjer pa nas je oskrbnik poučil, da nismo bili na Babi, saj bi se morali še spustiti, do pravljičnega vikenda. V domu smo si privoščili kavo in pivo, ter se vrnili v dolino Kokre k avtomobilom, kjer smo turo zaključili in se odpravili silvestrovat.

Spisal Sašo




Ni komentarjev:

Objava komentarja