Rifugio Firenze (Regensburgerhütte) 2037 m,
Sass Rigais 3025 m
udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 9 h 20 min
višinska razlika: cca 1500 m
Še četrta tura zapored se je zjutraj zapletla. Predviden vzpon na Cimo della Vezzano je zjutraj na hitro zamenjal Sass Rigais. Razlog je bil v slabem spancu in porajajoči se utrujenosti. Z Robijem sva se zapeljala na pelaz Sella, kjer se je v jutranjem soncu kopala gorska skupina Sasolungo in nekoliko stran Marmolada.
Od tam sva se spustila v Val Gardeno do kraja Selva, kjer sva poiskala spodnjo postajo žičnice na Col Raiser. Žičnica še ni obratovala, pobiranje parkirnine pa že. Spakirala sva letno opremo in za vsak slučaj še cepin in se podala na pot. Na začetku sva se vlekla po makadamski cesti.
Na razpotju sva med dvemi ne najbolj idealnimi potmi, direktno na Col Raiser, ki bi naju privedla malo previsoko in označeno potjo do koče Firence, našla vmesno, neoznačeno pot preko travnikov in planšarij. Odpirali so se nama krasni jutranji razgledi in 10 minut pod kočo Firence sva naletela na brunarico Baita Ciaulonch, z ribnikom, igrali in lepim razgledom v dolino.
Zanimivo, sva menila in šla naprej do koče Firence, kjer sva si privoščila čaj. Po čaj je šel Robi in prišel ven z dvema čajema in zastonjsko karto, ki je bila menda zadnja. Trenutek moje zavisti je olajšal podatek, da gre zgolj za petdeset tisočko, kot sem razbral, ko sem jo na hitro ošvrknil s pogledom.
No, Robi jo je malo bolj »preštudiral« in potem brez besed zaprl. Še sam se preveril, kaj je to za ena karta in ugotovil da gre za planinsko karto okolice mesta Firence. Seveda sem si ga takoj privoščil, kako dobro je ubodel tole karto.
Nadaljevala sva po poti številka 13 proti uravnavi Plan Ciautier, kjer sva uzrla konja na paši. Konju jedan, sva si rekla. A kmalu je bi še eden, pa še eden, cela jata jih je bila, na dobrih 2300 m. Poleg konj pa so iz zgornje postaje žičnice Sebeda, kamor se pride, če iz Col Raiserja presedeš na drugo žičnico, začeli prodirati prvi planinci.
Skupaj smo se po grapi Val Salière vzpenjali po meliščih do sedla Forcella Salière, kjer je vstop v ferato in kjer se odpre razgled na sanjsko dolino Val di Funes. Ferata je lahke do srednje težavnosti in se konča nekje 50 višinskih metrov pod vrhom. Na vrhu je bolj malo prostora, ljudi pa je bilo kar veliko.
In kot pravi Mašera v vodniku Dolomiti, sanjske gore, razgledi so kratko malo fantastični na vse strani. Po malici, razgledovanju, fotošutingu in modrovanju kaj vse se vidi okoli, sva sestopila po lažji varianti.
Tudi tu je gor lezlo kar precej ljudi, Robi pa je zlezel še v peščeno grapo. Na manjšem sedelcu mu je namreč torbica s fotoaparatom vred padla v to grapo. Sestopil je nekaj 10 metrov in našel torbico in k sreči še vedno delujoč fotoaparat.
Nadaljevala sva s sestopom in kmalu zaokrožila krožno pot in se po isti poti vrnila do koče Firence, kjer se je trlo ljudi. Že gor grede sva sklenila, da brunarica Ciaulonch deluje bolj prijazno, zato se v Firencah nisva ustavljala, čeprav ima Robi zdaj karto mesta z okolico.
Ko sva prišla do brunarice, ki je bila seveda odprta, sva presenečeno ugotovila, da ni gostov. Naročila sva si pivo in od prijazne oskrbnice, ki je slišala najino slovansko govorico, počasi izvedela, da je iz Slovaške in da že dobrih 8 let živi v Val Gardeni. Trenutno dela v tej brunarici, ki je odprta šele leto dni in zanjo nihče od turistov ne ve.
Glede na to da je brunarica od Firenc oddaljena le 10 minut bi pa ja mogla biti tudi na Robijevi karti, razen če bo šele v novi izdaji. Zadovoljna z lepo turo sva sestopila do izhodišča. Na Cimo della Vezzano sva že pozabila, bo že počakala na drugo priložnost.
Spisal Tomaž
Nadaljevala sva po poti številka 13 proti uravnavi Plan Ciautier, kjer sva uzrla konja na paši. Konju jedan, sva si rekla. A kmalu je bi še eden, pa še eden, cela jata jih je bila, na dobrih 2300 m. Poleg konj pa so iz zgornje postaje žičnice Sebeda, kamor se pride, če iz Col Raiserja presedeš na drugo žičnico, začeli prodirati prvi planinci. 
Tudi tu je gor lezlo kar precej ljudi, Robi pa je zlezel še v peščeno grapo. Na manjšem sedelcu mu je namreč torbica s fotoaparatom vred padla v to grapo. Sestopil je nekaj 10 metrov in našel torbico in k sreči še vedno delujoč fotoaparat.
...
OdgovoriIzbrišipoezija je tele fotke gledat
...