udeleženci: Slavko, Maks, Nevenka, Kristina, Jana in Marjan, Mateja in Emil
trajanje: 8 h 55 min
višinska razlika po poti: cca 1700 m
dolžina: 24,5 km
Zaradi pomanjkanja snega pri nas in sosedih nas je zamikalo nekaj novega. Naš izbranec je bil tokrat samostojen vrh v Ziljskih Alpah, v primeru slabe snežne odeje z lepimi obeti za krožno turo. Golec je bil to, pravijo mu tudi mož od naše Golice.
Čudovit razglednik je, a pogled mu do svoje žene nikakor ne seže. So pa razgledi z njega kljub temu resnično razkošni in tudi poznavalci so včasih v zadregi z določanjem vseh okoliških zanimivosti.
In smo šli. Ura vstajanja in odhoda iz Ljubljane ni bila ravno humana glede na letni čas, a kasneje se je pokazalo da je bila to pravilna odločitev. Dve uri smo se vozili do izhodišča v vasici Radnig blizu Šmohorja in se napol v mraku pripravili za odhod.
Mraz je že v nekaj trenutkih pokazal zobe in pri -12°C smo se komaj sproti tresli. Zelo hitro smo se pospravili na pot. Naš cilj je bilo sedlo Radniger Sattel in iz njega pristop na Golec.
Pot je lepa, razkošno udobna in tokrat skoraj brez snega. Če ga je pri nas malo, ga je tukaj še občutno manj in na srečo smo krplje pustili v prtljažnikih. Tudi sonce nam je končno prišlo nasproti in takoj je bilo vse lepše in predvsem toplejše.
V strmino nad sedlom nas je že pošteno kurilo in orošena čela niso bila nič nenavadnega. Videlo se je, da je tu gamsji raj in kar nekaj tropov nam je razveselilo pogled.
Končno vrh. Nič posebnega, a zelo, zelo razgleden. Z njega je lep pogled tudi na Weissensee ( Belo jezero ) globoko pod nami, tokrat v ledenem objemu, razpokanem podolgem in počez.
Še nekaj gasilskih, malica z nekaj degustacijskimi hodi in odločitev, da naredimo krožno pot z nadaljevanjem po zahodnem grebenu proti koči Kohlröslhütte.
Odločitev, ki nam je zaradi nevednosti o dolžini zapolnila ves preostali svetli del dneva, a smo zaradi nje videli veliko novega in lepega. Nadaljevali smo torej po udobno zasneženem grebenu čez Sattelkopfe ( Sedelske glave ).
Vseskozi smo sledili zajčjim sledovom in smo smer poimenovali kar * Zajčja pot *. Sestop proti planini St. Lorenzer Hochalm ( Šentlovrenška planina ) je v snegu kar siten, a ne posebno težaven. Vseskozi smo sledili markacijam in te so nas mimo koče Kohlröslhütte na koncu privedle do planine Jadersdorfer-Ochsenalm ( Volovja planina ).
Šele tu se je začela naša pot konkretno spuščati. Na zemljevidih je kar nekaj *markiranih* variant krajšanja povratka, a te v naravi ne obstajajo več. Nove gozdne ceste vse povprek ne omogočajo kontrole nad tem kje in kod hodiš in taki sestopi so v zimskem času samo za lokalce.
Mi smo bili primorani iti po edini markirani varianti, ki nas je dostavila daleč, daleč od izhodišča. Prišli smo skoraj do Jadersdorfa in tam blizu na srečo ujeli povezovalno pot do izhodišča v Radnigu. Dolgo, dolgo smo hodili do tam, sonce nam je že vzelo slovo in tik za tem v hudem mrazu tudi mi.
Skupni zaključek, tokrat brez iskanja prostih parkirnih mest smo imeli v Kranjski gori ob dobri kavi in mrzlem hmeljnem napitku. Tokrat smo dereze in cepine nesli samo na sprehod, a ob vsakem sneženju se bodo razmere spremenile.
Spisal Emil
Ni komentarjev:
Objavite komentar