Treghet 2016 m,
Creta di Rio Secco 2203 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Srečko, Jana, Marjan, Maks, Sašo, Mitja, Nevenka, Tomaž, Peter, Ivan, Primož
trajanje: 7 h 55 min
višinska razlika: cca 1200 m
dolžina: 14, 1 km
Prva tura gorniške skupine v letu 2017 je predvidevala obisk Šladminških Tur. Zagodlo nam jo je vreme, novozapadli sneg, veter in arktični mraz. Tako smo uporabili turo predvideno za december in šli na Karnijski kras,
Odpravili smo se na malo znani vrh Creta di Rio Secco ali kot bi jo lahko poslovenili Suhi vrh. Nahaja nekako med Velikim Koritnikom / Creta di Aip / Trogkofel in Konjskim špikom / Monte Cavallo / Rosskofel.
Z izbiro Karnijcev smo se izognili svežemu snegu v Visokih in Nizkih Turah, veter je že popustil, le mraz je še bil.
Na ravnini, ko pri Ratečah zapelješ v Italijo je vedno najhladnjeje, tokrat je bilo -19 °C, Trbiž je imel -14 °C, naše izhodišče pa samo še -11 °C.
Izhodišče je bilo na cesti na prelaz Lonice / Cason di Lanza, malo pod opuščenim zaselkom Carbonaris. Izbrali smo namreč Igorjevo varianto pristopa na goro. Po gorski cestici smo prišli do njenega konca in našli potko, ki je označena z rdečimi pikami in ji sledili.
Kot vedno, ko nas je več sta se formirali dve skupini, ta hitra in ta lepa. Na sedlu med La Busale in Treghetom nas je doseglo sonce in temperature so postale znosne.
Višje kot smo bili, bolj so se odpirali razgledi na Julijske in Karnijske Alpe ter Dolomite.
Med drugim tudi velikani Dolomitov, Civetta, Pelmo, Antelao in več kot 100 km oddaljena Marmolada. A za razglede se je potrebno tudi malo ustaviti in ne dirkati po hribu kot konji s plašnicami na očeh.
Na poti na glavni vrh smo pobrali tudi predvrh Treghet, ki ima še lansko višino.
Še slabih 200 višincev in po skupno treh urah in pol smo bili na vrhu Crete di Rio Secco. Vetra skoraj ni bilo, temperatura blizu nule, prav prijetno je bilo.
Namesto sestopa do bivaka in potem po markrani poti do planine Aip smo se odločili za brezpotni sestop po brezpotnem zahodnem grebenu. Takoj smo padli v senco in veter. Obojega je bilo hitro konec in spet smo bili na soncu in brezvetrju.
A čakal nas je labirint ruševja in namesto, da bi videli bivak Ernesto Lomasti, je okoliška divjad videla skupino kako lomasti čez ruševje.
Ko smo se prebili do planine Aip, smo po markirani poti sestopili do planine Caserute.
Čakalo nas je še 3 km in pol hoje po vesti in krog je bil sklenjen in izredno lepa tura je bila končana. Prav neverjetno je kako je tako blizu Slovenije tako nepoznan vrh s tako atraktivno krožno turo.
Poskakali smo na toplo v avtomobile in analizo ture izvedli v piceriji Gorenc v Kranju.
Spisal Tomaž
Na ravnini, ko pri Ratečah zapelješ v Italijo je vedno najhladnjeje, tokrat je bilo -19 °C, Trbiž je imel -14 °C, naše izhodišče pa samo še -11 °C.
Vrh na katerem se kar tare divjadi, ki je tam našla zatočišče pred vsemi ostalimi obljudenimi vrhovi. Sem upal, da bo tako ostalo še naprej, pa očitno ne bo, ker mora vsak "ljubitelj gora" objavljati opise in slike iz še zadnjih ostankov neobljudenih koncev Alp.
OdgovoriIzbrišiOpisi in slike za omenjeni vrh so obstajali že prej, pa množice vseeno ne derejo na vrh.
OdgovoriIzbrišiNi se korektno zgovarjati na divjad v želji po ohranjanju svojih vrtičkov v gorah, še manj korektno je anonimno komentiranje.
Prav imaš. Obisk gora in brezpotij se v zadnjih letih ni prav nič povečal in za to ni prav nič kriv internet. Ne moten življenski prostor divjadi pa se ni prav nič zmanjšal. Skratka vpliv človeka na ta planet se izjemno dobro zmanjšuje.
OdgovoriIzbrišiObjavo osebnih podatkov na internetu pa priporočajo mnoge institucije, saj se je izkazalo,da to prinese pozitivne vplive na človeka ter napolni človeška srca z srečo in radostjo.
Hvala za intelektualni pogovor.