Voluharski potopisi: Ojstrc / Hochobir, 26. 12. 2022

Ojstrc 2.139 m,
Sedlo Šajda 1.068 m

udeleženci: Janez, Marko, Klavdija, Katja, Viktor, Marjan
trajanje: 6 ur,
višinska razlika: cca. 1.100 m,
dolžina: 12 km,

Zlobne babnice iz Lienza, Böses Weibele, nam ni bilo namenjeno obiskati niti v letošnjem advetnem ali božičnem času. Na običajni lokaciji jutranje kave, na bencinskem servisu v Radovljici, zato tehtamo razloge za izbiro novega cilja.

Ker imamo vso zimsko opremo, je prva želja, da stopimo nekam, kjer je sneg. Kaže, da bomo severno sosedo zaradi popolne zapore ceste proti Ljubelju, kar hitro izločili.

Klavdija, ki se je teden dni prej prebila mimo zapore, sicer zagovarja, da je skozi center Tržiča sicer možno priti. Po daljši parlamentarni razpravi dejansko obrnemo in se skozi stari del Tržiča pri Podljubelju ponovno priključimo na državno cesto.

V puškarskih Borovljah zavijemo proti vzhodu in se skozi zaspane ter v sneg in ivje odete Sele zapeljemo na sedlo Šajda, kjer je naše izhodišče. Za razliko od mrzlih in senčnih vasic nas tu pričaka toplo sonce in jutranje temperature precej čez nulo.

Čeprav markirana pot vseskozi poteka po južnem pobočju gorovja, pa je bilo na znatnejšo dozo vitamina D potrebno počakati celi dve uri. Pot namreč poteka skozi smrekov gozd in kar osemkrat prečka makadamsko cesto.

Omembe vredna snežna odeja se začne pri Kacmunovem križu, vendar ni težav, saj je pot pričakovano dobro uhojena. Nad gozdno mejo vendarle dočakamo sonce, pa tudi debelejšo in deloma ojuženo snežno odejo.

Kljub temu, da se nam sneg udira le do gležnjev, nekako še cincamo s krpljami. Marko se vendarle ni preveč obotavljal, saj ga je srbelo, da bi čimprej preizkusi svoje nove »superspeed« stroje. V nekaj minutah je pridelal občutno razliko, zato se še ostali odločimo za širšo obutev.

A nam žal ni tako letelo, saj smo imeli še stare in »ta počasne« modele krpelj. Na sedlu se odcepi nemarkirana steza na Kravji vrh, mi pa se držimo uhojene sledi.

V desnem ovinku se pot nekoliko izravna in kmalu zagledamo vrh s križem in nekoliko pod njim razvaline 1944. leta požganega Rainerjevega zavetišča.

Viktor pove, da je bilo zavetišče prvotno zgrajeno kot rudarska hiša, saj so bili tako na širšem pogorju Obirja, kakor tudi na bližnji Peci obširni rudarski revirji. Več stoletij so v teh koncih izkopavali svinec. Zadnji metri so bolj strmi, a male derezice zadostujejo.

Kljub prazniku smo na vrhu sami, navzlic toplemu soncu pa ne posedamo predolgo. Z najvišjega vrha vzhodnega dela Karavank je zaradi zamaknjene lege čudovit razgled proti sončni strani Alp, od Koralp na vzhodu, do Dobrača na zahodu.

Rahel vetrič nas prežene v zavetrje vremenske postaje, postavljene s koncem 19. stoletja. To je bila najvišje ležeča meteorološka postaja habsburške monarhije. Sestopimo po poti vzpona, pri gozdni meji pa nadaljujemo kar direktno po grabnu.

A kot se rado izkaže, da bližnjice to dejansko niso, saj smo na koncu prišli istočasno do Viktorja, ki se je držal markirane poti. Na sedlu, kjer je sedaj kar živahen popoldanski utrip, nas Katja in Klavdija pocrkljata z domačimi dobrotami.