Monte Amariana, 22.5.2010

Monte Amariana (furlansko: La Mariane), 1905 m

udeleženci: Andrej, Branko, Ida, Ivan, Janez, Liljana, Marjan, Mihela, Mili, Renata, Robert, Tomaž, Vasja
trajanje: 7h
višinska razlika: cca 1450 m

Tokratno vandranje je potekalo pod okriljem  planinskega društva Rašica. Tomaž je v vlogi “pastirja” svoje “ovčice” to soboto popeljal v Karnijske Alpe, natančneje na Monte Amariano.





Ob petih zjutraj smo se zbrali v Šentvidu pred sedežem društva, se porazdelili v tri avtomobile in odrinili v smeri Kranjske Gore, Trbiža do Amara.

V Italiji smo na avtocesti naredili še kratek postanek, večina za požirek jutranje kavice, nekateri pa še za zapozneli zajtrk.






Nadaljna pot do mesta Amaro, našega izhodišča je z manjšimi orientacijskimi zapleti (za kar so ostali udeleženci čisto po nepotrebnem obdolžili mene – jaz sem samo vozil), minila v prijetnem (beri zbadljivem) vzdušju.




Malo nad mestom Amaro smo na višini 483 m parkirali avtomobile, se preobuli, oprtali nahrbtnike in se ob 7.30 h podali na pot z oznako 414 proti vrhu Monte Amariane. Sicer lepa senčna pot se že v samem začetku prične precej strmo vzpenjati proti vrhu.

Tako, da je živahno klepetanje udeležencev kaj kmalu nadomestilo precej tišje sopihanje.







Nekje na 1000 m nadmorske višine smo prišli na sedlo, mesto našega prvega postanka. V parih minutah smo se odžejali, nadihali,si čudežno obnovili dar govora in kaj kmalu je padla komanda “nč a gremo” … hja, pa smo šli.




Gozd se je počasi umaknil travi in skalam, hojo v senci pa je zamenjala hoja v prijetnem, sončnem vremenu. Kakih dvesto višinskih metrov pod vrhom smo pohodne palice pospravili v nahtbtnike in pričel se je malce težji, plezalni del vzpona. Brez večjih zapletov smo “pojedli” zadnji del poti in ob 11.00 h smo se že martinčkali na Monte Amariani.

Na vrhu so nam pogledi proti jugu uhajali v dolino od na novo krščenega jezera “largo di firbec” in preko Padske nižine vse do Jadranskega morja. Na vzhodu proti Julijskim Alpam in na sever proti Karnijskim Alpam. Ob “mlatenju” sendvičev smo tehtali možnost, da sestopimo v dolino po nekoliko lažji poti številka 415.

Navkljub lobiranju (ob pomoči slastnih piškotov) določenega dela odprave za sestop po novi poti, smo se družno odločili, da se vrnemo po isti. Ob preverjanju stanja na zemljevidu smo ugotovili, da se pot številka 415 izteče kakih pet kilometrov od parkiranih avtomobilov. Odločilni podatek, ki je vplival na junake pripravljene iti peš po avtomobile in jih pripeljati do ostalih udeležencev.

Po tričetrt urnem postanku smo se počasi odpravili po isti poti nazaj v dolino. Prvi strmejši del smo sestopili nekoliko previdneje, ostanek spusta pa smo odhodili rutinsko.

Pri avtomobilih so možganski trusti določili, lokacijo kosila pri Martinu v Kranjski Gori in s tem smo zaključili sobotni planinski izlet.

Spisal Robi


Ni komentarjev:

Objava komentarja