Mohar 2.605 m,
Moharkreuz 2.448 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Matjaž, Jana, Maks, Srečko, Deja, Janez, Marjan, Nataša, Tomaž, Jože
trajanje: 6 h 45 min
višinska razlika: cca 1.200 m
dolžina: 11,5 km
Iz znanih razlogov nam zimske ture na Mohar v zadnjih dveh letih ni uspelo izvesti. Niti v tretje ni kazalo nič boljše. Na začetku meseca je bila tura zaradi slabega vremena prestavljena.
Tudi v rezervnem terminu je kazalo slabo, srednjeročna vremenska napoved v začetku tedna pa prav tako ni bila nič kaj obetavna. Kot da smo že vse Jokerje lepega vremena pokurili v izjemno lepi zimi.
Sredi tedna se je napoved toliko popravila, da smo se vendarle opogumili za turo. Mohar spada v skupino Goldberg v Visokih Turah. Ni med najvišjimi, ne najbolj znanimi, niti ga ne prištevajo med najtežje dostopne gore, je pa član sedmerice sanjskih vrhov Visokih tur.
Tako namreč domačini v turistične namene promovirajo manj oblegane gore. Sanjski («Traumhafte«) je predvsem zaradi razgleda, v prvi vrsti na Veliki Klek in znamenito vasico s cerkvijo.
Po bajkah in pripovedkah naj bi Mohar v davnih časih po višini prekašal celo Großglockner, a se je ob zemeljskem potresu podrl in močno znižal. Zelo priljubljen je tudi pri turnih smučarjih, saj je zaradi blagih strmin zelo primeren za začetnike.
Dodaten motiv za obisk je koča Sadnighaus, ki je odprta tudi pozimi. Mi smo izbrali nekoliko daljši pristop na zahodni strani gore, in sicer iz vasice Göritz, visoko nad dolino Mölltal. Vreme sicer ni obetalo spektakularnih razgledov, bi pa naj po besedah vremenarjev vsaj padavin ne bilo.
Na manjšem parkirišču srečamo domačina, ki ga povprašamo po razmerah. Odvrne nam, da sicer že nekaj časa ni bil na vrhu, je pa od planine naprej vsekakor še sneg. Zato oprtamo tudi krplje, a kot se je kasneje izkazalo, nismo rabili nikakršne tehnične opreme.
Na spodnji planini se še celo delno zjasni in za trenutek lahko na zahodu občudujemo gorsko skupino Schober. Povsem drugače je bilo na zgornji planini Göritzeralm. Tam je takšna megla, da bi jo lahko rezal. Vseeno je smer enostavna, orientacijo pa še dodatno lajšajo markacije na količkih.
Navigiramo med zaplatami ojuženega snega, iščoč čimbolj trd sneg oziroma kopne trave. Brez težav pridemo na sedlo Göritzer Törl, kjer se pridruži vzhodna pot od koče Sadnighaus. Ravno prav se oblačnost razkadi, v meglicah se pokaže vrh in dostop po širokem slemenu.
Pot ne kaže kakšnih posebnosti in v manj kot pol ure dosežemo v meglo zavit vrh. Po krajšem odmoru z nekaj iskanja nadaljujemo po južnem grebenu. Lagodna, s travo porasla pot pripelje na južni predvrh s križem. Bolj kot se spuščamo, več razgledov ujamemo.
Še vedno nad mejo 2000 m dospemo do koče Glocknerblick, ki že s svojim imenom namiguje, da je to izjemna panoramska točka. A tokrat žal ne. Vreme se drži gor, privoščimo si daljšo pavzo. Iz vasice Göritz pripelje do koče tudi ozka cesta, zato je poleti na planini zagotovo kar živahno.
Na zahodnem robu stoji kapelica s slikovitim ozadjem gorske skupine Schober, ravno prav za eno gasilsko. Nekaj sto metrov pod planino zapustimo cesto in po zahodnih pobočjih zašpilimo lepo in lahkotno turo. Zapeljemo se le še na analizo ture, kot običajno na priljubljeno lokacijo v Naklem.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan
Fotografije Srečko
Fotografije Tomaž
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar