Rifugio fratelli Grego 1.389 m,
Poldnašnja špica / Jof di Miezegnót 2.087 m
udeleženci: Sabina, Janez, Jana, Marjan, Polde, Maja, Silvo, Stojan, Milena, Katja, Klavdija, Sandi, Tomaž, Deja, Stane, Ana, Matjaž
trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: cca 1.180 m
dolžina: 11,2 km
Lepa vremenska napoved in prost dan zaradi kulturnega praznika sta bila vzrok, da skočimo kam višje. In odločili smo se za Poldašnjo špico.
Nekoč davno smo jo že obiskali v zimskih razmerah, a skoraj v kompletno drugi postavi.
Ob pol šestih smo se zbrali pred Kavalom in se odpeljali v Italijo. Jutranjo kavo smo imeli v zdaj že standardnem lokalu za ta konec, Dawit, na koncu Trbiža.
Tu smo naleteli na Emila in Matejo, ki sta imela isti cilj kot mi. Po kavi smo se odpeljali v dolino Zajzero in parkirali na zadnjem parkirišču. To je plačljivo, 6 € na dan, a parkomati ne delujejo.
Pešci smo do koče Grego ubrali pot po gozdu, turni smučarji pa po cesti. Itak pa niso imeli istega cilja kot mi, saj so bili namenjeni na Krniško glavico.
Pot do koče je bila mestoma ledena, a ne toliko, da bi gor grede potrebovali dereze. Pri zaprti koči smo naredili kratek odmor. Pregled dogajanja na olimpijadi je pokazal, da imamo dve novi medalji, obe iz deskarskega paralelnega veleslaloma.
Pa še čisto kičasto vreme smo imeli. Prešerne volje smo nadaljevali do sedla Rudni vrh, kjer smo stopili iz sence in nas je pobožalo še sonce.
Naslednji slabi dve uri smo se vzpenjali po stari vojaški poti iz prve svetovne vojne, do ostankov vojaške utrdbe. Majhen del te utrdbe je sedaj zavetišče in tu smo imeli zadnji postanek pred naskokom na vrh.
Utrdba tu ni postavljena naključno. Šlo je za avstrijsko utrdbo, saj je bila Poldašnja špica branik pred italijanskim prodorom v Ziljsko dolino.
Tik nad utrdbo je greben, ki jo je ščitil pred obstreljevanjem z Dveh Špic, kjer so bile italijanske postojanke. Nadaljevali smo do grebena pod vršnim pobočjem, kjer so bile razmere nekoliko zahtevnejše.
Previdno smo prečili pod grebenom in nadaljevali po kopnem delu, kjer so mestoma jeklenice, dva pa sva jo ubrala po tako imenovani predsedniški grapi.
Na vrhu kopnega dela smo srečali Emila in Matejo, ki sta že sestopala. Mi pa smo točno opoldne prišli na Poldašnjo špico. Ime ni naključno, saj sta globoko spodaj v Kanalski dolini vasici Naborjet / Malborghetto in Ukve / Ugovizza.
Poldašnja špica leži točno južno od obeh vasi in ko je ura poldne stoji sonce točno nad vrhom gore. Naborjet je dal tudi ime lokalni skupini, Naborjetske gore. To je najsevernejši del Zahodnih Julijskih Alp, med dolino Dunjo in Kanalsko dolino.
Poldašnja špica je najvzhodnejši dvatisočak te skupine. Ker leži nekoliko na samem je z nje izreden razgled. Sploh v vremenu, kakršen je bil ta dan.
Kar dolgo smo uživali na vrhu, potem pa previdno sestopili nazaj do zavetišča. Tu smo imeli krajši kulturni program, nato pa smo sestopili nazaj do koče Grego in naprej do izhodišča.
Sledilo je uživanje v dobrotah aktiva kmečkih žena in potem vožnja proti domu. Takoj po prihodu v Slovenijo pa je sledilo presenečenje. Kolona vozil, ki se je komaj premikala. Hitro smo izvedeli da je kolona dolga vsaj 7 km.
Jasno, v tako lepem prazničnem dnevu so vsi nekje bili in sedaj se vračajo. Mukoma smo se privlekli do gostilne Zelenci in si kar tu omislili analizo ture. Vmes se je promet sprostil in brez pretresov smo se odpeljali domov.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž
Fotografije Marjan
Fotografije Matjaž
Fotografije Deja
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar