PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Viktor, Marko, Katja, Miro, Srečo
povprečna starost udeležencev: 62 let, 3 meseci, 12 dni
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: 1050 m
dolžina: 11 km
Tokratni cilj sedemčlanske ekipe PD Rašica je bil 2599 m visoki Porze / Cima Polombino v zahodnih Karnijskih Alpah.
Zaradi dolge poti smo se že v jutranji temi odpeljali preko Korenskega sedla na Koroško, proti Šmohorju in naprej preko Koče - Mute do Obertilliacha, kjer je bilo naše izhodišče.
Parkirali smo na lepo urejenem in ograjenem parkirišču. Vozili smo se tri ure in pol skupaj s postankom za jutranjo kavo. Pred nami je bila široka pašna planina, kjer smo ob zvonenju kravjih zvoncev začeli naš pohod.
Ob jezeru je bilo zelo močvirnato, zaradi več pritokov, in tudi zgaženo od živine. Sledili smo markacijam po slabo vidni stezi, v nadaljevanju pa prišli na dobro uhojeno pot po travnatem terenu, posejanim s štrlečimi skalami in otočki rododendrona.
Prava planinska idila. Malo višje se priključi steza od koče Porzehütte. Z višino je bila trava vse večja in gostejša, pod nami pa lep pogled na jezero in naše izhodišče.
Prišli smo na bolj strm teren, vmes malo položnejši in spet strmina na greben, na sedlo Porzescharte / Passo di Cima Vallona (2363 m). Tu poteka meja med Avstrijo in Italijo. Z obeh strani pride na sedlo več poti.
Trave ni več, pred nami je le skalnata glava gore, odprl pa se je lep razgled na italijansko stran. Nekoliko smo se ustavili in pripravili na ferato.
Začeli smo po južni italijanski strani, pa zopet prehod na severno avstrijsko stran po z jeklenicami dobro zavarovani poti preko prepadnih delov in strmih vzponov. Debele in zelo napete, dobro učvrščene jeklenice dajejo občutek varnosti.
Pred vrhom smo prešli še enkrat na južno stran in po njej prišli na 2599 m visoki vrh Porze / Cima Polombino. Hodili smo 3 ure in pol. Gora ima dva vrhova, ki sta blizu drug drugemu.
Eden je italijanski, drugi je mejni z vdolbeno kaverno, kar pomeni, da so tudi na tej višini v prvi svetovni vojni potekali vojaški spopadi. Tudi ostanki bodeče žice ob poti spominjajo na tiste čase.
Na vsakem vrhu stoji križ. Italijanski je manjši, improviziran. Pooblačilo se je in okoliški vrhovi se niso videli, zato pa je bilo vreme prijetno za hojo, brez vročine.
Kot ponavadi se tudi tokrat nismo vračali po isti poti, ampak smo se spuščali po južni, italijanski strani. Na severni strani je bilo polno rdečega rododendrona, na južni pa plantaža rumenih rožic. Vodnik je vedel, da je to zdravilni ranjak.
Po strmem kamnitem spustu smo tudi tu prišli do ferate, ki je malo daljša od one pri vzponu, pa tudi malo zahtevnejša. Vendar smo jo brez težav obvladali.
Po ferati smo zapustili skalovje in se v serpentinah spuščali proti sedlu, na katerega smo se morali povzpeti za smer proti Porzehütte in našemu izhodišču. Na sedlo pripelje tudi cesta, ki oskrbuje kočo.
Ta se spušča v dolgih serpentinah, mi pa smo jo prečkali in po bližnjici kmalu prišli do koče. Bil je čas za malo daljši odmor in pivo po gorsko sprejemljivi ceni 5,30 €. Od tod do izhodišča pa je le še 30 minut strmega spusta.
Turo smo zaključili v 5 urah in pol, analizirali pa v gostilni Martin v Kranjski gori.
Spisal Janez
Fotografije Marjan
Ni komentarjev:
Objavite komentar