Cima Val di Legnan 1709 m
Monte Neddis 1990 m
Monte Dimon 2043 m
Monte Paularo 2043 m
udeleženci: Ana, Branko, Edo, Ida, Ivan, Janez Č., Janez O., Meta, Mihela, Mirjana, Primož, Robert, Tomaž, Tina, Vasja, Vinko, Žiga
trajanje: 4 h 45 min
višinska razlika: cca 1000 m
V soboto, 14. maja, se je naša skupina PD Rašica pod vodstvom vodnika Tomaža odpravila v Karnijske Alpe na M. Paularo (2043 m) in M. Dimon (2043 m). Predviden odhod ob 5. uri se je malo zavlekel, ker smo počakali na enega doslej vedno zelo točnega udeleženca (budilka včasih zataji).
Kar 17 se nas je v pretežno oblačnem vremenu iz Šentvida odpeljalo v kombiju in dveh osebnih avtomobilih proti Kranjski gori in dalje preko Trbiža do postanka na bencinskem servisu pred Tolmezzom. Na skoraj obvezni jutranji kavi smo se le malo zadržali in ko smo nadaljevali vožnjo, so nas že presenetile dežne kaplje na vetrobranskem steklu.
Vozili smo se skozi Paluzzo, na izhodišču pri gradu Valdajer pa nas je pričakalo že pravo deževje. Pa tudi pogled v nebo ni vzbujal optimizma. Naše modro vodstvo se je odločilo, da se odpeljemo še 500 m višje, vztrajali pa smo, da povzpnemo na vrh.
Opremili smo se vremenskim razmeram primerno in krenili v začetku po gozdni stezi, nato pa po travnatih poteh. Kljub dežju je bilo vzdušje prav prijetno. Za prvi počitek smo se odločili na točki Val di Legnan, 1709 m. Požirek pijače ter pogled na naše izhodišče in že smo hiteli dalje.
Tu je stolp z raznimi antenami, ki se z električno energijo napajajo iz sončnih kolektorjev. Dež ne pojenjuje. Pridruži se mu še veter, ko nadaljujemo po krajšem blagem grebenu zopet v strmejši del na Monte Neddis, 1990 m. Po uri in pol je nehalo deževati, še vedno pa so se preganjali oblaki ter odkrivali in razkrivali gorske vrhove v okolici. Kar nekaj gora v tem delu Alp že poznamo iz prejšnjih tur: Creta di Timau, Monte Coglianis, Monte Sernia, Creta Grauzaria, Montaž.
Zvedrilo se je, zato smo si privoščili malico, takrat pa sta se nam pokazala tudi oba naša cilja. Do prvega, Monte Dimon, 2043 m, smo prišli po rahlo vzpenjajočem se grebenu v pol ure. Vreme se je že toliko ustalilo in tudi razgled je bil boljši, da nismo oklevali. Še nekaj posnetkov za spomin in odpravili smo se drugemu cilju naproti. Spustili smo se dobrih 100 višinskih metov in prišli na visokogorsko cesto, ki se zaključuje s parkiriščem na 2000 m.
V letnem času je ta cesta zelo primerna za gorsko kolesarjenje. Od tod je le še ciljna strmina na vrh Monte Paularo, 2043 m. Tu smo dočakali tudi prve sončne žarke in dober razgled. Travnati tereni so pozimi pravi raj za turne smučarje. Na tem področju so še vidni sledovi bojev iz prve svetovne vojne, kar dokazujejo številni obrambni jarki.
Nameravali smo sestopiti po drugi poti, vendar zaradi spremembe izhodišča to ni bilo mogoče. Po spustu do gorskega jezera Lago Dimon, 1952 m, smo se morali ponovno povzpeti po zelo strmem travnatem pobočju na pot, ki smo jo v nasprotni smeri že enkrat prehodili.
Popolnoma se je zjasnilo, tako da smo na našo običajno postajo »Pri Martinu« v Kranjski gori, kjer je obvezna »analiza ture« prišli v pravem poletnem vremenu.
Spisal Janez Č.
Kar 17 se nas je v pretežno oblačnem vremenu iz Šentvida odpeljalo v kombiju in dveh osebnih avtomobilih proti Kranjski gori in dalje preko Trbiža do postanka na bencinskem servisu pred Tolmezzom. Na skoraj obvezni jutranji kavi smo se le malo zadržali in ko smo nadaljevali vožnjo, so nas že presenetile dežne kaplje na vetrobranskem steklu.
Vozili smo se skozi Paluzzo, na izhodišču pri gradu Valdajer pa nas je pričakalo že pravo deževje. Pa tudi pogled v nebo ni vzbujal optimizma. Naše modro vodstvo se je odločilo, da se odpeljemo še 500 m višje, vztrajali pa smo, da povzpnemo na vrh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar