Vrh Korena, Kompotela, Mokrica, 8.5.2011

Vrh Korena 1999 m
Kompotela 1989 m
Mokrica 1853 m


udeleženci: Amanda, Grega, Janez, Paz, Primož, Robert, Tomaž, Vasja
trajanje: 6 h 20 min
višinska razlika: 1370 m

To nedeljo nas je Šarmin popeljal na »kosmata« in deloma zasnežena pobočja hribov nad Kamniško Bistrico. Prvi del sodelujočih se je ob sedmi uri zjutraj zbral pred biljardnico in se odpeljal proti bencinski črpalki v Kamniku. Tam sta se zasedbi pridružila še dva člana. Po popiti kavi smo se odpeljali proti izhodiščni točki – Markovi ravni.

Ker je vremenska napoved za nedeljsko popoldne bila bolj klavrna, je padla odločitev, da bomo hribolazili dokler bodo vremenske razmere dovoljevale. Avtomobile smo parkirali na Markovi ravni, kjer je nadobudni Paz veselo pozdravil par tujih turistov v »oklepniškem« vozilu. Kmalu smo zagrizli v hrib in se po gozdnati stezi podali proti planini Koren.

Višje ob poti se nam je razprl pogled na Krvavec. Po krajšem postanku nad idiličnim potočkom smo, nekateri bolj drugi manj, zadihani prilezli do pastirske koče na planini Koren. Na žalost edine ženske članice zasedbe je bilo še rahlo prezgodaj, da bi se po travnati planini že pasle krave, v koči pa bi stregli domače kislo mleko in žgance.

Pot nas je nato vodila do Vrha Korena, ki nas je očaral s prekrasnim razgledom na, s soncem obsijane, Kamniško-Savinjske Alpe. Malo manj pa nas je očaral močan in sunkovit veter, ki se je kot za stavo zaganjal v Vrh Korena. Tik pod vrhom je sicer bilo moč najti zavetrje in tam smo napolnili želodčke, ki so se nekaterim začeli glasno oglašati že po poti na Vrh Korena. Družbo nam je delal še zgovoren in družbe željan Štajerec, ki se je v hribe tisti dan podal sam.

Po malici, klepetu in nekaj panoramskih fotografijah, smo se odpravili na Kompotelo. Na poti proti Kompoteli je Grega, najmlajši član zasedbe, izumil nov šport, ki se imenuje hribovsko saltanje po snegu v kratkih hlačah. Osnovna elementa hribovskega saltanja sta padec na glavo ali na hrbet v sneg. Brez dodatnega naprezanja mu je že v tretjem poskusu uspelo ta dva osnovna elementa združiti v enega kompleksnejšega. Robi je nato prišel do zaključka, da je Grega najverjetneje tak divjak zato, ker ga njegova boljša polovica drži na prekratki vrvici.

Na vrhu Kompotele smo nekateri spoznali, da Velike Planine še nismo videli iz takega kota. Ko smo se naužili prekrasnega razgleda in precenili, da se vreme še vedno dokaj dobro drži, kljub temu da se bližajo oblaki, smo se spustili še na Mokrico. Na Mokrici smo v daljavi opazili helikopter in se spraševali, ali rešujejo ponesrečenega hribolazca ali ga je morebiti kdo od slovenskih pomembnežev izkoristil za nedeljski izlet. Srčno smo sicer upali, da se davkoplačevalski denar tokrat res zapravlja za nedeljske izlete slovenske elite.

Na Mokrici smo se odločili, da imamo dovolj vrhov za en dan in tudi Tomaž je zaključil, da smo izpolnili dnevni plan. Prav tako so nas že dohiteli oblaki in bil je čas, da odrinemo nazaj v dolino. Vračali smo se po skorajda enaki poti. Še nekoliko časa nas je spremljal zlovešč zvok helikopterskega motorja, ki nam je na žalost dajal vedeti, da se nam želja o zapravljanju davkoplačevalskega denarja v banalne namene najverjetneje ni izpolnila.

Del poti nazaj smo »vsekali« po brezpotju, kjer nam je Grega znova dokazal, da je prvak hribovskega saltanja po snegu v kratkih hlačah. Spust je potekal brez večjih problemov in deževati je začelo ravno, ko smo prispeli do avtomobilov. Za konec smo lep nedeljski izlet okronali se z vrčkom piva in prijetnim klepetom v Domu v Kamniški Bistrici.

Spisala Amanda

Ni komentarjev:

Objava komentarja