Fotografije
Severna triglavska stena, Slovenska smer, 23. 7. 2006
Spodaj opisana je zadnja uspešna tura prijatelja Čevla.
6 dni kasneje je umrl v tragični nesreči v Repovem kotu.
Udeleženi: Šaro, Čevl in vodnik Grega
Trajanje: 9h 40 min
Višinska razlika: cca 1380m (stena cca 800m)
V programu našega planinskega društva so se letos pojavili tudi izleti poklicnih gorskih vodnikov, sicer plačljivi, a po zelo ugodni ceni. V oči nama je s Čevlom padla Slovenska smer, najlažja smer v Severni triglavski steni in zelo primerna za prvo plezalno turo z vodnikom.
Sledila je prijava na izlet, na katerega na moje začudenje se nihče ni bil prijavljen, a za naju toliko bolje. Prvi termin smo zaradi slabega vremena prestavili na to nedeljo, ko je bila napoved boljša, še vedno pa zmožnostjo da nas dol grede opere kakšen dež.
Ob pol petih zjutraj smo se dobili pred društvom in se odpeljali proti Vratom. Med vožnjo se je ravno lepo zdanilo in petnajst do šestih smo krenili s parkirišča pred Aljaževim domom proti Steni. Pristop čez prvi prag se kar vleče, a čez kako uro in pol smo bili v vstopu v steno, navezani in našpičeni za vzpon.
Že na začetku nas je čakala 20 metrska stena, ki spada med ključna mesta, oziroma težje detajle. Na vrhu je gruščnata greda, kjer se varijante in smeri razkropijo na vse strani. Mi smo šli po lažji varijanti Slovenske smeri levo proti Macesnom do koder vodi uhojena stezica, prav na vrh Macesnov pa strm žleb.
Tu smo zavili desno navzdol in po žlebu poplezali navzgor do vznožja Beli plati, 100 metrske stene, ki smo jo preplezali po žlebu na desni. Na vrhu je zelenica, nato pa 20 metrska stena in drug detajl smeri, nekaj težji od vstopne stene. Na vrhu te stene smo se ustavili in vpisali v vpisno knjigo. Pred nami so se ta dan vpisali štirje, od tega dva iz našega društva, ki smo ju kasneje videli v Prevčevem izstopu.
Nadaljevali smo s plezanjem po Bučarjevi steni in po žlebu nad njo dosegli Škrbinico, kjer smo zagledali Slovensko grapo, zalito s snegom in Zlatorogove steze, ki vodijo levo in desno od grape. Desno na grapo pa smo zagledali še kozoroga, ki je bil seveda deležen obravnave s teleobjektivom, pri tem pa sem v ihti pozabil slikati Zlatorogove steze.
Malo nad Škrbinico, na začetku snega, smo si nadeli dereze, se malo oblekli, poprijeli za cepine ter gas po grapi navzgor. Zdaj smo tudi levo od grape pod Prevcem videli kozoroge, kako se pasejo na policah.
Na vrhu grape smo sneli dereze, pospravili cepine in nadaljevali.
Takoj nas je čakal najtežji detal smeri, 2 metrski skok, precej smotan za nevajene plezanja. Še dobro da je Grega navezal prusik, če ne bi se še bolj namučil s tem detajlom.
Sledilo je atraktivno plezanje čez okno in še bolj atraktivna Frelihova prečnica, zelo izpostavljena in ozka polička, ki pelje pod Slovenskim turncem desno v raz, po njemu smo šli navzgor, kjer je bil še zadnji nekoliko težji detajl. Od tu smo se spustili po drobljivi polici do melišča, kamor pripelje tudi Zimmer-Jahnov izstop iz Kratke Nemške smeri in po robu melišča za Slovenskim turncem navzgor do vrha Stene.
Tu so sledile čestitke za osvojeno smer in zaslužena pavza za malico. Vreme je kar držalo in nič ni kazalo da bomo mokri. Že prej je padla odločitev da ne gremo do Kredarice in tako smo šli po malici direktno do markirane poti s Kredarice in nižje zavili po poti čez Prag, ki se tradicionalno vleče, v dolino.
Kraljevska tura, zelo profesionalno vodenje, super. Še bomo plezali.
Spisal Šaro
6 dni kasneje je umrl v tragični nesreči v Repovem kotu.
Udeleženi: Šaro, Čevl in vodnik Grega
Trajanje: 9h 40 min
Višinska razlika: cca 1380m (stena cca 800m)
V programu našega planinskega društva so se letos pojavili tudi izleti poklicnih gorskih vodnikov, sicer plačljivi, a po zelo ugodni ceni. V oči nama je s Čevlom padla Slovenska smer, najlažja smer v Severni triglavski steni in zelo primerna za prvo plezalno turo z vodnikom.
Sledila je prijava na izlet, na katerega na moje začudenje se nihče ni bil prijavljen, a za naju toliko bolje. Prvi termin smo zaradi slabega vremena prestavili na to nedeljo, ko je bila napoved boljša, še vedno pa zmožnostjo da nas dol grede opere kakšen dež.Ob pol petih zjutraj smo se dobili pred društvom in se odpeljali proti Vratom. Med vožnjo se je ravno lepo zdanilo in petnajst do šestih smo krenili s parkirišča pred Aljaževim domom proti Steni. Pristop čez prvi prag se kar vleče, a čez kako uro in pol smo bili v vstopu v steno, navezani in našpičeni za vzpon.
Že na začetku nas je čakala 20 metrska stena, ki spada med ključna mesta, oziroma težje detajle. Na vrhu je gruščnata greda, kjer se varijante in smeri razkropijo na vse strani. Mi smo šli po lažji varijanti Slovenske smeri levo proti Macesnom do koder vodi uhojena stezica, prav na vrh Macesnov pa strm žleb.
Tu smo zavili desno navzdol in po žlebu poplezali navzgor do vznožja Beli plati, 100 metrske stene, ki smo jo preplezali po žlebu na desni. Na vrhu je zelenica, nato pa 20 metrska stena in drug detajl smeri, nekaj težji od vstopne stene. Na vrhu te stene smo se ustavili in vpisali v vpisno knjigo. Pred nami so se ta dan vpisali štirje, od tega dva iz našega društva, ki smo ju kasneje videli v Prevčevem izstopu.
Nadaljevali smo s plezanjem po Bučarjevi steni in po žlebu nad njo dosegli Škrbinico, kjer smo zagledali Slovensko grapo, zalito s snegom in Zlatorogove steze, ki vodijo levo in desno od grape. Desno na grapo pa smo zagledali še kozoroga, ki je bil seveda deležen obravnave s teleobjektivom, pri tem pa sem v ihti pozabil slikati Zlatorogove steze.
Malo nad Škrbinico, na začetku snega, smo si nadeli dereze, se malo oblekli, poprijeli za cepine ter gas po grapi navzgor. Zdaj smo tudi levo od grape pod Prevcem videli kozoroge, kako se pasejo na policah.Na vrhu grape smo sneli dereze, pospravili cepine in nadaljevali.
Takoj nas je čakal najtežji detal smeri, 2 metrski skok, precej smotan za nevajene plezanja. Še dobro da je Grega navezal prusik, če ne bi se še bolj namučil s tem detajlom.
Sledilo je atraktivno plezanje čez okno in še bolj atraktivna Frelihova prečnica, zelo izpostavljena in ozka polička, ki pelje pod Slovenskim turncem desno v raz, po njemu smo šli navzgor, kjer je bil še zadnji nekoliko težji detajl. Od tu smo se spustili po drobljivi polici do melišča, kamor pripelje tudi Zimmer-Jahnov izstop iz Kratke Nemške smeri in po robu melišča za Slovenskim turncem navzgor do vrha Stene.
Tu so sledile čestitke za osvojeno smer in zaslužena pavza za malico. Vreme je kar držalo in nič ni kazalo da bomo mokri. Že prej je padla odločitev da ne gremo do Kredarice in tako smo šli po malici direktno do markirane poti s Kredarice in nižje zavili po poti čez Prag, ki se tradicionalno vleče, v dolino.Kraljevska tura, zelo profesionalno vodenje, super. Še bomo plezali.
Spisal Šaro
Kališče, 2. 4. 2006
Kališče 1540m in misel na Storžič 2132m
Udeleženca: Čevl pa Šaro
Višinska razlika: cca 950m
Trajanje: 4 ure
Padla je ideja o vzponu na Storžič.
Ker je bilo dan poprej tekmovanje '12 ur Kališča' http://www.kalisce.com/htm0506/12ur06.htm
sva družno ugotovila, da je pot do Kališča OK, naprej do vrha Storžiča pa zelo verjetno tudi.
Skratka, pisala se je ura 6 zjutraj, ko sem pobral prijatelja Šarota, da sva jo družno ucvrla proti vasi Mače, kjer sva tudi parkirala. Navkljub rani uri, je bilo parkirišče že kar polno.
Hitro sva preobuta in ogvantana, uskladiva še višinometre na rokah in že zagrizeva sprva v dokaj strmo makedamsko cesto in nato v hrib.
Do višine cca 1000 m je že kopno, naprej proti vrhu pa je vedno več že gnilega in umazanega shojenega snega, ki je zoprn za hojo.
Kljub temu da nekaj tednov nisem hodil navzgor, razen po stopnicah, ni bilo problemov v smislu bolečih nog oz. pomanjkanju zraka. Šaro pa itak gorjan kot je, v svojem ritmu prileze višje kot ratrak.
Z zmernim ritmom naših povprečnih 500 m višine na uro in nasmehom na ustih, sva hitro prispela do Kališča.
V koči je bilo že polno ljudi, tudi vedno več jih je prihajalo gor.
Ob kratki pavzi in toplem čaju dobiva nasvet oskrbnika za nadaljno pot. Pravzaprav je odsvetoval pot naprej.
Pot do vrha Storžiča je sicer zgažena, vendar se sneg na mestih udira do riti.
Poleg vsega je tudi močno pihalo.
Stakneva glave in upoštevava možakarjev nasvet.
Pade ideja, da se lahko povzpneva na bližnji Bašeljski vrh. In tako je bilo… vendar ne dolgo.
Že kajkmalu za kočo na Kališču, so se začele uresničevati oskrbnikove besede.
Vsak tretji korak se je končal globoko v snegu.
Če bi imela krplje ne bi bilo problema, tako da sva navkljub udiranju nekaj časa vzrtajala, pa vendar na koncu prišla do zaključka, da se bova ta dan pač zadovoljila le z vzponom do Kališča.
Šla sva nazaj do koče, malo posedela, malo poslikala, razdrla par konstruktivnih misli in se počasi vrnila do izhodišča.
Čeprav je bil namen lep in tura privlačna, jo je narava malo zagodla.
Nič ne de, tudi občutek da si že dopoldan naredil veliko, ko eni sploh še niso vstali in zbistrili glav, pomeni zadovoljstvo.
Torej, Storžič naslednjič ti spulimo tisti križ na vrhu.
Spisal, Čevl.
Udeleženca: Čevl pa Šaro
Višinska razlika: cca 950m
Trajanje: 4 ure
Padla je ideja o vzponu na Storžič.Ker je bilo dan poprej tekmovanje '12 ur Kališča' http://www.kalisce.com/htm0506/12ur06.htm
sva družno ugotovila, da je pot do Kališča OK, naprej do vrha Storžiča pa zelo verjetno tudi.
Skratka, pisala se je ura 6 zjutraj, ko sem pobral prijatelja Šarota, da sva jo družno ucvrla proti vasi Mače, kjer sva tudi parkirala. Navkljub rani uri, je bilo parkirišče že kar polno.
Hitro sva preobuta in ogvantana, uskladiva še višinometre na rokah in že zagrizeva sprva v dokaj strmo makedamsko cesto in nato v hrib.Do višine cca 1000 m je že kopno, naprej proti vrhu pa je vedno več že gnilega in umazanega shojenega snega, ki je zoprn za hojo.
Kljub temu da nekaj tednov nisem hodil navzgor, razen po stopnicah, ni bilo problemov v smislu bolečih nog oz. pomanjkanju zraka. Šaro pa itak gorjan kot je, v svojem ritmu prileze višje kot ratrak.
Z zmernim ritmom naših povprečnih 500 m višine na uro in nasmehom na ustih, sva hitro prispela do Kališča.V koči je bilo že polno ljudi, tudi vedno več jih je prihajalo gor.
Ob kratki pavzi in toplem čaju dobiva nasvet oskrbnika za nadaljno pot. Pravzaprav je odsvetoval pot naprej.
Pot do vrha Storžiča je sicer zgažena, vendar se sneg na mestih udira do riti.
Poleg vsega je tudi močno pihalo.
Stakneva glave in upoštevava možakarjev nasvet.
Pade ideja, da se lahko povzpneva na bližnji Bašeljski vrh. In tako je bilo… vendar ne dolgo.
Že kajkmalu za kočo na Kališču, so se začele uresničevati oskrbnikove besede.
Vsak tretji korak se je končal globoko v snegu.
Če bi imela krplje ne bi bilo problema, tako da sva navkljub udiranju nekaj časa vzrtajala, pa vendar na koncu prišla do zaključka, da se bova ta dan pač zadovoljila le z vzponom do Kališča.Šla sva nazaj do koče, malo posedela, malo poslikala, razdrla par konstruktivnih misli in se počasi vrnila do izhodišča.
Čeprav je bil namen lep in tura privlačna, jo je narava malo zagodla.
Nič ne de, tudi občutek da si že dopoldan naredil veliko, ko eni sploh še niso vstali in zbistrili glav, pomeni zadovoljstvo.
Torej, Storžič naslednjič ti spulimo tisti križ na vrhu.
Spisal, Čevl.
Naročite se na:
Objave (Atom)