Krkotnik, Celovška špica, Jelenčka, 25.7.2015

Stolova škrbina, 2070 m,
Krkotnik, 2116 m,
Celovška špica, 2103 m,
Celovška škrbina, 1924 m,
Jelenček - zahodni, 1964 m,
Jelenček - vzhodni, 1964 m,
Sedlo Belščica, 1840 m

udeleženci:  Nevenka, Mateja, Slavko, Tomaž, Sašo
trajanje: cca  7:30 h
višinska razlika: cca. 1350 m

Vreme v švicarskih Alpah je bilo žal preslabo, zato smo morali turo na Weissmies in Lagginhorn dokončno odpovedati. Izbrali pa smo primerno nadomestilo in sicer greben med Stolom in Svaščico,  imenovan tudi Orlice, Orgelše, po koroško Vorlce, ki pa ga ne smemo zamenjati z Orličjem, grebenom južno od Stola (mogoče naslednjič).

Greben Orlic, ki ga na zahodu omejuje Stolova škrbina na vzhodu pa sedlo Belščica, je eden najlepših in najbolj razgibanih delov karavanškega grebena in se odlično dopolnjuje z grebenom Na Možeh, ki smo ga prečili prejšnji konec tedna.

Greben Orlic je posejan z nizom stolpov, škrbin, balvanov, plošč in podobnih plezalskih poslastic  ter strmo pada v dolino, tako na severu, kot tudi na jugu. Prečenje ni za vsakogar (alpinistični vzpon II, 200 m), saj je potrebno dobro poprijeti za skalo, na poti pa srečamo kar nekaj klinov, svedrovcev in debelo 'gurtno'.

Na pot smo se odpravili ob petih zjutraj. Na avtocesti Ljubljana – Jesenice je bilo še nekaj mokrih ostankov nočne plohe, ki je le nekoliko ohladila ozračje po večdnevni peklenski vročini. Zavili smo proti Žirovnici, Mostam in mimo Završniškega jezera proti Tinčkovi koči. Cesta je sprva še asfaltirana, kasneje pa makadamska.

Na enem od razritih klancev sprednji pogon ni več zadoščal razmeram, zato smo parkirali in se odpravili najprej po cesti, kasneje pa po dobro vidni, z možici označeni lovski poti čez Zagon do markirane poti Zelenica – Stol.

Nad gozdno mejo smo zaskrbljeno opazovali okoliške vrhove v oblakih in že razpravljali o nadomestnem cilju, vendar so se meglice počasi razkadile in greben Orlic se je prikazal v vsej svoji veličini.

Na Stolovi škrbini smo si nadeli opremo in se odpravili na Krkotnik. Razgiban greben z velikimi skalnimi bloki smo preplezali večinoma po desni strani (I), z vrha Krkotnika pa smo vadili nekaj metrski spust po vrvi.

Nadaljevanje poti na Celovško špico je nekoliko zahtevnejše (I-II), preko skalnih plošč, za zaključek pa strm žleb (II-III), ki smo ga obplezali po desnem robu podobne težavnosti.

Na vrhu pri lesenem križu smo si privoščili krajši postanek, meglice pa se kar niso hotele posloviti in so nam kvarile okoliške razglede.Sestopili smo po izpostavljeni severni strani, po skrotju, med ruševjem ter planikami do Celovške škrbine.

Pot na Zahodni Jelenček ni pretirano zahtevna, vendar pa je bolj krušljiva od grebena Krkotnik - Celovška špica. Greben Jelenčka smo najprej obšli po desni strani in po prehodu nadaljevali po ostrem vršnem grebenu do vrha.





Sestopili smo po poličkah in šodru v manjšo škrbinico, kjer nas je čakal izpostavljen prehod in nato prečenje gladkih strmih plošč (II, izpostavljeno, svedrovci in klini).

Prečenje do naslednje škrbinice smo zaradi varnosti izvedli s pomočjo vrvne ograje, Slavko pa je našel prehod preko vrha in se zabaval ob naši predstavi.

Iz škrbinice je sledil je zahteven vzpon čez skalno stopnjo (II-III), kjer je bila v zgornjem delu v pomoč debela gurtna in  še poplezavanje po značilni nagnjeni plošči (II) do vrha, kjer pa so nas pričakale prve dežne kaplje.

Vrh Vzhodnega Jelenčka, na katerem je mejna plošča, je tako zašiljen, da so križ postavili na sosednji, nekoliko nižji vršič.

Dež je postajal vedno močnejši, zato nismo oklevali s sestopom po brezpotnem grebenu proti sedlu Belščica in markirani poti Stol – Zelenica.

Sestop nam je dodatno zabelila še razmočena lovska pot čez Zagon do izhodišča Pri Žagi, kamor smo prispeli premočeni do kože. Hitro smo se preoblekli in odpeljali proti domu. Spotoma smo se ustavili še na analizi ture in zasluženem pivu.

spisal Saso




 

Similaun, 4.-5.7.2015

Similaunhütte / Rifugio Similaun 3019 m,
Similaun 3606 m

udeleženci: Srečo, Marjan, Maks, Sašo, Nevenka, Slavko, Tomaž, Primož
trajanje skupaj:9 h 30 min
višinska razlika skupaj: cca 1950 m


Lani odpadlo turo na ledeniški tritisočak Similaun smo izvedli letos. Po dolgi vožnji čez Lienz, Pustriško dolino, Brixen, Bolzano in Merana. Tu se začne dolina Vinšgau, ki je znana po nepreglednih nasadih jabolk.

Kmalu smo zavili v stransko dolino Schnals, bolj znano pod italjanskim imenom Val Senales do kraja Vernagt / Vernago, ob umetnem jezeru. Prispeli smo ob pol enih popoldne kar je pozročilo težave s parkiranjem, saj je bilo majhno parkirišče nabito polno.

K sreči je nekdo odpeljal in nam naredil prostor. Oprtali smo si težke nahrbtnike in se v precejšnji vročini podali do koče Similaun. Po dolgi dolinici smo hodili vse do njenega zatrepa in v zadnjem vzponu pod steno v deklariranem času prišli do koče.

Vreme se je med tem pooblačilo in v daljavi nad Ortlerjem se je razbesnela nevihta. A nevihta se ni odpeljala k nam, zopet je posijalo sonce večerjo smo pričakali med martinčkanjem na terasi koče.

Z izbiro jedi pri večerju sta se spontano določili tudi ledeniški navezi za naslednji dan, naveza golaž in naveza bolonez. Koča je sicer izhodišče za relativno kratki poti na Similaun in Finailspitze / Punta di Finale. Na poti na ta vrh so septembra 1991 našli Ötzija, pet tisoč let staro ledeniško mumijo.

Ker sta turi na oba vrhova kratki je v koči zajtrk šele od 6 h naprej. Imajo nekoliko nenavaden način, ko je zajtrk sicer samopostrežen, a eden po eden v ozkem prostoru, kar dobesedno pomeni vrsto za kruh. Smo pa jedli potem hitreje in petnajst pred sedmo začeli s turo.

Hitro se začne ledenik in golaž in bolonez sta se navezala. Večina ledenika ni prav strma in le dve manjši ledeniški razpoki sta bili na poti. Le pred vršnim grebenom je bilo bolj strmo, nekako je vse skupaj malce spominjalo na lanski Cevedale.

Na vrh je golaž prispel tri minute pred bolonezom, kar morda kaže na nekoliko višjo energijsko vrednost večerje. Še tisto nekaj vetra med potjo umirilo in uživali smo v krasnem jasnem vremenu in krasni vidljivosti.

Bili smo med prvimi na vrhu od vseh, ki so navalili na vrh iz koče in to je pomenilo da so se vrhu bližale procesije navez. Zato smo uživanje na vrhu nekoliko skrajšali in po poti pristopa vrnili do koče.  Tu smo si privoščili zasluženo pivo, pobrali kar nismo nesli na vrh in se vrnili do izhodišča.

Na parkirišču smo bili spet malo pred eno popoldan in spet je neusmiljeno žgalo. Tako smo na poti domov naredili še en postanek in sicer v pivnici Forst v istoimenskem kraju zdraven Merana. Večkrat so se že peljali tu mimo in se zdaj prvič ustavili.




Ostali se zgleda bolj ustavljajo, saj je pivnica na prostem pokala po šivih. A ob odlični organizaciji smo bili hitro postreženi in kmalu smo nadaljevali dolgo pot do Ljubljane kamor smo prispeli zgodaj zvečer.

Spet odlično preživet vikend.

Spisal Tomaž





Piccole Dolomiti, 27.-28.6.2015

PD Rašica

udeleženci: Marja, Milena, Miri, Marjan C., Meta, Alenkaa Lučka, Aleš, Erika, Jana, Marjan G., Silva, Maja, Jan, Mojca, Vasja, Alenka, Jože, Vida, Dunja, Ivan, Robi, Mihela, Kinč, Irena, Ema, Anka, Tomaž



1. dan
Rifugio Campogrosso 1457 m,
Cima Carega 2259 m,
Rifugio Mario Fraccaroli 2230 m

trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: 900 m
dolžina: 13,7 km

Prišel je dolgo pričakovani izlet v gorsko skupino Prealpi Vicentine oziroma v njeno podskupino Piccole Dolomiti z glavno atrakcijo, potjo 52 tunelov. V soboto ob 4h zjutraj smo se odpravili na pot, 27 planincev v treh kombijih. Z avtobusom bi bili namreč prepočasni, pa še težko bi se prebijali po ozkih cestah v tamkajšnih hribih.

Po kavi takoj za Benetkami smo kmalu zavil na avtocesto A31 do izvoza Thiene - Schio in čez obe naselji do bližnjice, tunela med Val Pasubio in Valdagno. Tu je nastal manjši zaplet, ker je tunel plačljiv zavtomati ki ne sprejemajo gotovine, neprecenljivo.

Zato je tu Master Card, če ga imaš. Rabili smo tri različne, za vsak kombi, ker z eno kartico lahko plačaš le en prehod. K sreči smo trije kartice imeli in lahko smo nadaljevali.

Nadaljevali smo do term Recoaro, od tu naprej pa oo ozki gorski cesti do izhodišča prvega dne, koče Campogrosso. Po slabih 5 urah smo zaključili z vožnjo in začeli s pohodom. Cilj prvega dne je bila Cima Carega, najvišji vrh Piccole Dolomitov.

Po travnikih in potem po gozdu smo prišli do prečne poti, ki nas je pripeljala v široko grapo. Po tej grapi gre pot po številnih zavojih do glavnega grebena oziroma škrbine, Boccetta dei Fondi.

Nadaljevali smo po nemarkirani bližnjici pod Cima Mosca do naslednje škrbine Bocceta Mosca. Od tu smo po serpentinasti stezi prišli do sedla med kočo Mario Fraccaroli in vrhom. Najprej smo skočili na vrh, ki je ravno pokukal iz oblakov, nato pa smo si privoščili postanek v koči.

Sestopili smo po poti pristopa in se v skupaj 6 urah in pol vrnili na izhodišče. Namestili smo se v koči in uživali v popoldnevu. Tisti najbolj zagnani pa so skočili še do vrha z Marijinim kipom slabih 200 m nad kočo. Zvečer nas je čakala zelo okusna večerja z izbiranjem predjedi in glavne jedi, kot je to v italjanskih kočah navada.

Pridružila sta se nam tudi Barbara in Fabio, ki sta prišla že v petek z lastnim prevozom iz Trsta in sta imela obrnjen program. Ta dan sta bila na poti 52 tunelov. Tak je bil namreč tudi naš plan, a sem program zaradi vremena v zadnjem trenutku zamenjal.

Onadva pa sta prvo noč spala na prelazu Xomo in sta zato ostala pri prvotnem planu. Jasno, pot 52 tunelov ju je navdušila, kot bo tudi nas.








2. dan
Strada delle 52 Gallerie, 
Rifugio Achille Papa 1928 m,
Cima Palon 2239 m,
Dente Italiano 2220 m,
Dente Austriaco 2203 m

trajanje: 8 h 30 min
višinska razlika: 1200 m
dolžina: 18,2 km



Zjutraj po zajtrku smo se poslovili od prijazne koče in se z dovoljenjem odpeljali po sicer zaprti cesti do sedla Pian delle Fugasse, do sedla Xomo in do parkirišča na Bocca di Campiglia na 1216 m. Ura je bila 8 zjutraj pa je bilo parkirišče že precej polno, pot je namreč zelo obljudena.

Pot 52 tunelov ali Strada delle 52 Gallerie je dolga 6550 m in premaga 780 višinskih metrov. Vsi tuneli imajo imena in so dolgi od 8 (tunel 22 - Breganze) do 318 m (tunel 19 - Re), vsi skupaj pa 2335 m (povprečje 45 m).

Gradnja se je začela 6. februarja 1917 in se končala novembra 1917. Omogočala je celoletno varno oskrbovanje z mulami do frontne črte na masivu Monte Pasubia izven dosega avstrijskih topov.

Speljana je mojstrsko, na nekaterih mestih prav spektakularno. Tunel 20 - General Cadorna naredi dvojno spiralo v skalnem stolpu, zadnji tuneli pa so speljani med izpostavljenimi policami s fantastičnimi razgledi na okolico.

Zadnji tunel - Sardegna se konča pri prvih mizah koče Achille Papa. Nekoč je bila zelo popularna med gorskimi kolesarji. Po seriji nesreč, tudi smrtnih so jo za kolesare prepovedali.

Približno 3 ure in četrt smo rabil da smo jo prehodili in prišli do koče Achille Papa. Tu smo si privoščili počitek in naredili plan za naprej. Najprej smo se povzpeli do najvišjega vrha masiva Monte Pasubia, Cimo Palon.

Ta je bila med 1. svetovno vojno še na italjanski strani fronte. Malo naprej je namreč Dente Italiano, italijanski zob, vrh kjer je bila prva linija italjanov. Avstrijci so bili le malo stran, na Dente Austriaco, oba grebenska vrhova pa loči le sedlo.

Po bitki junija 1916, ki ni prinesla sprememb položajev, sta se strani šli vojno rovov. Obe sta kopali rove proti drugi strani v želji da bi od spodaj zminirali sovražnika. Od septemra 1917 je bilo 10 takih eksplozij, ki sicer niso dale nobenega taktičnega efekta.

V zadnji eksploziji so avstrijci zgodaj zjutraj 13. marca 1918 prižgali 50 ton TNT pod Dente Italiano in razbili cel severni del vrha. Eksplozija pa je bila tako močna da so bile žrtve tudi na avstrijski strani in je bila menda najmočnejša eksplozija v vojni na celotni Tirolsko-Soški fronti.

S sedla smo se spustili nazaj proti koči Papa in vmes na snežišču s snežnimi granatami demonstrirali nekaj obstreljevanja iz 1. svetovne vojne.

Prišli smo do kapele, kje info tabla obveša da so italijani področje Monte Pasubia leta 1922 razglasili za sveto področje. Taka sveta področja 1. svetovne vojne so bila le 4, eden pri nas, Sabotin.

Še mimo spomenika Arco Romano smo šli in prišli nazaj do koče Papa, kjer je bilo kot v mravljišču, vse povsod polno ljudi, v koči in okoli nje. Spet smo si privoščili počitek in potem sestopili po cesti Scarubbi / Strada degli Scarubbi.




Tudi ta je bila oskrbovalna cesta vendar izpostavljena avstrijskim topovom in plazovom. Ravno zato so se leta 1917 odločili za gradnjo poti 52 tunelov.

Scarubbi se v ravnem delu precej vleče, ko pa pride do sepentinastega dela pa je med sepentinami speljana markirana bližnjica, ki pot zelo skrajša. Tako smo po 8 urah in pol končali z izletom. Vkrcali so se v kombije in pohiteli proti domu.

Dvodnevni izlet v Piccole Dolomite je bil čisti prsežek, lepi hribi, odlična koča in zgodovinski kontekst Monte Pasubia so naredili na nas res močan vtis. Čestitke tudi ekipi, ki je v dveh dneh naredila 2100 višinskih metrov in 32 dolžinskih km.


Spisal Tomaž