Cevedale, 18.-19.7.2014

Zufallhütte / Rifugio Nino Corsi 2265,
Eisseespitze / Cima del Lago Gelato 3230 m,
Rifugio Casati 3269 m,
Monte Cevedale 3769 m,
Zufallspitzen / Cima Cevedale 3757 m,
Suldenspitze / Cima Solda 3376 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Marjan G., Sašo, Jani, Robert, Nevenka, Tomaž, Marjan Š., Nataša, Slavko
skupno trajanje: 15 h
skupna višinska razlika: 2100 m


Tura na Cevedale je bila prvotno planirana že lani kot dodatek turi na Ortler. A smo se že po končani turi na Ortler v pravih zimskih razmerah strinjali da se nam na Cevedale ne da.

Tako je tura prišla v program letošnje Gorniške skupine, prvotno spanje v Schaubachhütte / Rifugio Citta di Milano nad Suldnom pa je zamenjala koča Casati, ki leži precej sredi ledenikov. To pa je v zadnjem trenutku omogočilo še spremembo izhodišča, namesto iz Suldna, iz doline Martell.

Klasičnemu odhodu ob 5h zjutraj je sledila klasična dolga vožnja do izhodišča, tokrat cca 6 h in pol. Za sedem udeležencev je bila vožnja do Merana že druga v šestih dneh. A tokrat smo šli še dlje, v dolino Vinschgau / Val Venosta, znano po nepreglednih plantažah jabollk in v njeno stransko dolino Martelltal / Val Martello.

Peljali smo se do parkirišča na višini 2055 m in od tu naprej peš po prelepi a zelo dolgi dolini. Po dobrih treh urah smo prvič zagledali kočo Casati, ki pa je bila še daleč, še dobro uro smo menili.

Tu nekje smo tudi zgrešili pot, v mešanici kopnega, snega in slabih oznak smo šli preveč desno in po dobri uri prišli šele na sedlo med dolinama Martell in Sulden.

Na sedlu smo prvič zagledali Ortler, a bolj kot Ortler je na nas vtis naredil tamkajšnji kralj po lepoti, Königspitze / Gran Zebru, malenkost nižji od Ortlerja in za nekatere ena najlepših gora v Alpah.

Pregled zemljevida je pokazal da bomo že prvi dan osvojili tritisočaka, ni bilo namreč druge kot da prečimo greben čez Eisseespitze / Cima del Lago Gelato. Toliko bolje si mislimo, v dobri uri pa bomo itak že v koči.

Prečenje grebena in obisk prvega vrha nekaj časa vzame in v dobri uri smo na sedlu Eisseepass / Passo del Lago Gelato, tam kamor bi prišli če bi bilo izhodišče v Suldnu in tam kamor bi prišli iz doline Martell brez ovinka, stičišče vseh naših variant torej. 



Od tu je bila do koče re samo še ura in to slaba in malo pred šesto popoldan smo uživali na terasi koče v popoldanskem soncu s hladnim pivom v roki, zadovoljni z dolgo in konkretno turo že prvi dan.






  

Ker višinske razlike do vrha ni veliko, tudi jutranji start tu ni najbolj zgoden. Mi smo startali ob 6h zjutraj. Vreme je bilo skoraj idealno, le malce je pihalo. Formiramo tri ledeniške naveze in pred osmo uro zjutraj smo že na najvišjem vrhu danes, Monte Cevedale.

Čez vrh je nekoč potekala meja med Avstro-Ogrsko monarhijo in Kraljevino Italijo, zdaj pa meja med Južno Tirolsko in Lombardijo. Ob našem prihodu je na vrhu plapolala nemška zastavica, verjetno v povezavi s svetovnim nogometnim prvenstvom.

Po precej vetrovnem grebenu smo stopili še do nekoliko nižjega vrha Zufallspitzen / Cima Cevedale. Tu že nismo bili več sami, vedno več je bilo drugih planincev. Vrhova sta precej obljudena. Snežne razmere in vreme pa vrhunska.

Sestopili smo do koče in si priivoščili daljšo pavzo za malico, pivo in pospravljanje opreme. Nato smo skočili še na hišno goro, Suldenspitze / Cima Solda 3376 m, dobrih 100 m nad kočo. Plan je bil da sestopimo na drugo stran na Eisseepass saj smo včeraj videli sledi z vrha. Malo se je sicer zapletlo in smo morali naokoli.


Od sedla pa smo sestopili v dolino Martell in po cca 9 urah zaključili turo. Še pičlih 6 ur in pol vožnje in bili smo doma. Precej naporno, a vendar spet izreden vikend v visokih gorah. V dveh dneh smo obiskali kar 4 tritisočake in spoznali novo izredno lepo alpsko dolino.

Spisal Tomaž








Tschigat, Mutspitz, 12.-13.7.2014

Tschigat 3000 m, 
Mutspitz 2284 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Nataša, Nevenka, Janez, Slavko, Primož, Marjan, Jani, Robert
trajanje: prvi dan 8.00 h / drugi dan 4.00 h
višinska razlika: prvi dan cca 1600 m / drugi dan 300 m vzpona in 1000 m spusta


Tokratni tridnevni izlet gorniške skupine PD Rašica na Tschigat in Similaun je malce prikrojilo vreme. Napoved padavin v nedeljo popoldan in čez celo ponedeljkovo jutro nam je “uzela” ponedeljkov naskok na 3606 m visoki Similaun.

Dvodnevni izlet pričnemo v sobotnem jutru, ko se ob 4.00 h izpred društva odpravimo skozi karavanški tunel čez Lienz, mimo Brunica, Brixena, Bolzana v Merano kjer si je svoje mesto našla dolina Vinschgau. Prelepo dolgo dolino na levi strani omejuje skupina Ortler, na koncu skupina Bernine, na desni strani pa Ötztalske Alpe.

Te zadnje nameravamo obiskati ta vikend, natančneje podskupino Textelgrupe in istoimenski naravni park z največ visokogorskimi jezeri na južnem Tirolskem. Naše izhodišče je bila gorska vasica Velloi 1000 m visoko. Ob 9.30 h smo se z vlečnico stoje v košarah odpeljali dobrih tristo višinskih metrov na planino Leiteralm. Tu je z vsem možnim modnim bliščem zasijala Primoževa nova oprava.

Nova modra vodniška majica, modre dolge hlače in novi pohodni čevlji znamke Love kakopak v modri barvi. “K s televizije”, in “pazi, da nau'š u  blat stopu” so bili prvi komentarji. Edino rdeči nahrbtnik je malo kazil Primožev modri “styling”, vendar smo kmalu našli rešitev. Kupili mu bomo modro barvo “za pirhe barvat”, v njej bo prekuhal nahrbtnik in “walaaaa” :).

Brihtni in polni modnih nasvetov smo prispeli do koče Hochganghaus kjer smo naredilii krajši odmor. Pot nas je peljala naprej in ob12.15 h smo prišli na sedlo Hochgangschartl pri Dolgem jezeru (Langsee), kjer smo v oblakih videli naš današnji cilj. Nadaljevali smo ob Dologem jezeru, kmalu zavili levo v breg, šli mimo Mlečnega jezera (Milchsee), prečili snežišče in kmalu bili pod vršnim delom našega današnjega cilja.

Čakala nas je še kaka ura in pol kombiniranega vzpona malce po travah, malce poplezavanja in proti koncu malce vzpenjanja
po s snegom zaliti grapi, katere izhod je prekrivala snežna opast. Iz grape smo se vzpeli preko skalnega skoka kjer smo si pomagaji z varovanjem (predvsem ob sestopu). Ob 14.20 h smo stali na Tschigatu 3000 m visoko.

Na vrhu je bil “parkiran” oblak in kmalu se je pokazalo, da ima očitne probleme s prostato zaradi česar smo v rosenju kmalu pričeli sestopati. Rosenje je počasi prešlo v dež in nekaj časa nas je kar pošteno pralo.
Šli smo mimo Mlečnega jezera, mimo Dolgega jezera, za njim je sledilo Zeleno jezero (Grunsee) in ob 17.30 h smo si v Oberkaser hute naročili zasluženo pivo.

Prijetna koča v privatni lasti nam je ponudila zatočišče, odlično večerjo za 10 EUR ter spanje z zajtrkom za 23 EUR. Vsa hrana je bila domača, pridelana na planini, razem marmelade in vina ki sta bila pridelana doli v okolici Merana. Ob 21.30 h smo odšli spat.

V nedeljo smo si privoščili podaljšan spanec, saj je bil zajtrk šele ob 7.00 h. Naspani in spočiti smo ob 8.00 h štartali mimo dveh jezer, le teh je tod toliko, da praktično ne moreš izbrati poti ne da bi se sprehodil mimo nekaj njih. Okoli 9.00 h smo prilezli na prelaz Taufenscharte od koder smo v približno 45 minutah dosegli naš današnji cilj, 2284 m visoki Mutspitz.

Ker je bilo nedeljsko jutro precej manj oblačno kot včerajšnji dan je na vrhu sledil pravi fotosafari. Odprl se je pogled na včeraj osvojeni Tschigat, v dolino na mesto Merano in čez na Ortler, katerega vrh se je sramežljivo skrival v oblakih nad istoimensko gorsko skupino.

Sledil je sestop nazaj na prelaz Taufenscharte od koder smo se po poteh 25 in 26 spustili do kombija parkiranega pri spodnji postaji žičnice v vasici Velloi in ob 12.00 h zaključili turo.

Čaklalo nas je še dobrih 5 ur vožnje domov, večerno preverjanje rezultatov parlamentarnih volitev, ob 21.00 h pa finale svetovnega prvenstva v nogometu.

Spisal Robi







Hochschwab, 6.7.2014

Hochschwab 2277 m,
Schiestlhaus 2156 m




PD Rašica
Udeleženci: Marjeta, Jana, Marjan, Silva, Vasja, Robert, Tomaž, Nataša, Ivan
Dolžina: 9.15 h
Višinska razlika: cca 1600 m


V nedeljo zjutraj se je vodniški odsek PD Rašica pod Tomaževo taktirko  odpravil raziskovati gorsko skupino Hochschwab.

Šli smo mimo Maribora in Gradca, mesta Kapfenberg naprej skozi mestece Thörl proti SZ in se skozi St. Ilgen po dolini Buchberg pripeljali do večjega parkirišča pri gostilni Bodenbauer, 884 m visoko.

Ob 8.30 h smo pričeli hodit. Markirana gozdna cesta nas je po dolini Trawiestal pripeljala na planino Trawies kjer smo si 1234 m visoko v lepem sončnem vremenu privoščili krajšo pavzo. Pot številka 839 nas je peljala naprej proti zatrepu doline, kjer smo zavili levo v breg in ob 9.40 h prispeli na nekakšno sedlo oziroma manjšo izravnavo.

S sedla smo se v ključih vzpeli do skalnatega dela, pričetka varovane poti opremljene z nečim med železno lestvijo in stopnicami, nadalje z ograjo, verigami in skobami. Po moje precej preveč železja povsem po nepotrebnem.

Malo čez enajsto uro smo šli mimo bivaka Fleischer in ob 11.30 h dosegli naš današn ji cilj, 2277 m visoki Hochschwab, najvišji vrh istoimenske gorske skupine.





Vmes so nebo prekrili oblaki, zaradi česar smo po hitrem postopku odšli v bližnjo gorsko kočo Schiestlhaus. Sicer ekološko usmerjena in samooskrbna koča “oblečena” v ne prav posrečenem modernem arhitekturnem slogu nas je v 90 minutnem postanku “napojila in nakrmila”.

Odločili smo se, da sestopimo po poteh številka 801- 805 in 851, ki vodijo od koče proti severovzhodu, se po manjšem krogu obrnejo na zahod in se na neizrazitem sedlu (izravnavi) malce pod pričetkom varovane poti priključijo nazaj na že prehojeno pot številka 839.

Enkratni pogledi na okoliške vrhove in prelepo dolino so potrdili pravilnost odločitve, da se izognemo nepotrebnemu železju v primeru sestopa po poti vzpona.

Ob 17.45 h smo se vrnili k parkiranemu kombiju, si preoblekli prepotena oblačila in okoli 21.00 h v Ljubljani zaključili današnji izlet.

Spisal Robi

PS
Na “novo odkrita” skupina Hochschwabgruppe nam je nanudila čudovite razglede, in ponudila obilico novih vrhov. Za obisk vseh sicer ne bo časa, vendar se zaradi prelepe narave sigurno še vrnemo v ta “becirk”.






Kepa po SV grebenu, 28.6.2014

Bertahütte 1527 m,
Kepa / Mittagskogel 2143 m

udeleženci: Janez, Srečo, Marjan, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1150 m


Zadnjo junijsko soboto je bila predvidena tura za gorniško skupino na Cima Cevedale, a je bila zaradi slabih vremenskih razmer prestavljena na 19. julij. Kljub temu nismo ostali doma, ampak smo se odpravili na Kepo z avstrijske strani, po direkrtni grebenski smeri od koče Bertahutte.

Šest se nas je ob petih zjutraj zbralo pri gostišču Kaval. Odpeljali smo se skozi ljubeljski predor in se s ceste, ki pelje v Celovec, pred dravskim mostom usmerili v dolino Rož. Od tod je še več kot trideset kilometrov do Št. Jakoba in odcepa pri vasi  Borovec. Po lokalni cesti, ki je na začetku asfaltirana, nato pa makadamska, smo sledili smerokazu »Bertahutte«.

Avtomobila smo pustili na višini 1050 metrov. Makadamska cesta je bila namreč zaradi nedavnega močnega neurja zelo poškodovana. Steza vodi še dvakrat preko te ceste, nato pa strmo po gozdu navzgor. Drevesne korenine so ustvarile prava stopnišča. Hitro smo napredovali ter v slabi uri prišli do Bertahutte na 1527 metrov.

Od tod je res lep pogled na strmi greben, po katerem bo tekla naša pot. Njena težavnost je v planinskih vodnikih označena s prvo, v nekem delu z drugo stopnjo. Po krajšem predahu in osvežitvi smo se od koče spustili na sedlo, od tod pa po kratki vijugasti stezi prišli pod greben. Pospravili smo palice in si nadeli čelade.

Od tod pa vse do vrha si je brez predaha treba pomagati z rokami. Borovci, ki so na taki strmini ponavadi nadležni, so tu primerno porezani in dajejo koristno oporo za vzpenjanje. Prišli smo na čistino, ki je najtežji del vzpona. Morali smo namreč iskati najboljše prehode za varen oprijem, tudi zaradi krušljivega terena. Ves čas vidimo kočo pod seboj in tudi s koče nas lahko spremlajo z očmi.

Zadnji del poti do velikega križa na vrhu je kamenina bolj trdna, oprijemi so čvrstejši in lahko se hitreje vzpenjamo. Po eni uri in pol smo dosegli cilj. Zadovoljni smo si segli v roke in se strinjali, da je bilo šeststo metrov strmega in večkrat izpostavljenega grebena v priročniku pravilno ocenjeno s prvo in celo drugo stopnjo.

Le eden med nami je menil, da sploh ni bilo težko. Nismo mu ostali dolžni, zbadali smo ga najbrž kar malo preveč, saj je pri sestopu občasno iskal svojo linijo. Na vrhu ni bilo dobrega razgleda, ker so megle že zakrivale gorske vrhove.



Rahel vetrič je jemal toplino sončnih žarkov, sem in tja pa odkrival še vedno zasneženi Triglav in druge vrhove v soseščini, Baško jezero, Beljak, reko Dravo in dolino Rož, kjer imajo kraji table s slovenskimi napisi. Nekoč so tod bivali večinoma slovensko govoreči prebivalci, danes so v manjšini.

Po »normalki« smo sestopili do koče Bertahutte in si privoščili malo daljši počitek ob pivu. Vrnili smo se po isti poti, kot smo prišli.

Janez








Grebensko prečenje Košutnikov turn - Tolsta Košuta, 20.6.2014

Košutnikov turn 2133 m,
Gamsovke 2065 m,
Obliči 2026 m,
Obliči - vzhodni vrh 2005 m,
Tolsta Košuta 2057 m,
Mala Košuta 1740 m

udeleženci: Marjan, Jani, Tomaž, Slavko
trajanje: 7 h 15 min
višinska razlika: cca 1130 m


Ker je bila v soboto otvoritev Mojčinega doma na Vitrancu, smo sklenili da gremo v hribe prej in si za petek splanirali dopust. Cilj, grebensko prečenje od  Košutnikovega turna do Tolste Košute.

Vremenska napoved ni bila najboljša, sprijaznjeni smo bili s tem da gremo morda le do Košutnikovega turna. Malo pod vrhom smo zgrešili pot in po malo čudni prečki pridšli do vzhodne poti. Tako smo šli že pri vzponu na Košutnikov turn mimo škrbine kjer je vstop v prečenje grebena. Na vrhu Košutnikovega turna nas pričaka sonce.

Po kratki pavzi smo se spustili nazaj do škrbine in začeli s prečenjem. Začetni del je kar krušljiv in previdno smo se prebijali naprej. Z orientacijo nismo imeli problemov. Ko je zgrešil, je pravo pot našel drugi, ko je ta zgrešil, je pot našel tretji in tako smo hitro napredovali.

Kmalu smo bili pri ključnem delu poti, 10 metrski skalni stopnji druge težavnostne stopnje, ki pripelje na vrh Gamsovk. Je pa tu v celem grebenu najboljša skala, bolj problematični so tehnično lažji a krušljivi in zašodrani deli.

Vse skupaj je trajalo približno uro in  prišli smo na lažji del grebena in na vrhu Obličev smo malo pomalcali. Čez vzhodni vrh Obličev smo nadaljevali po travah do predvrha in vrha Tolste Košute.

Vreme se je že malo slabšalo a nas to ni odvrnilo od podaljšanja ture po državni meji še na Malo Košuto. Čez Zgornjo Dolgo njivo smo sestopili na Spodnjo Dolgo njivo in se ustavili v planšariji na rehidraciji.

Sledil naj bi le še sestop do parkirišča in vožnja domov. No med vožnjo pa smo opazili da se peljemo čudno nizko in vsak kamenček rožlja po podvozju. Jasno, prazna guma. Neverjetno, že druga počena guma na naših turah v manj kot dveh mesecih.

Glede krivca je stvar jasna, vedno kadar gre z nami Jani se dogaja nekaj čudnega. Defekt je bil hitro odpravljen in odpeljali smo se domov. Spet kvalitetno izkoriščen dopust na lepem in divjem brezpotnem grebenu.

Spisal Tomaž