Kl. in Gr. Speikkofel, Torer, Bretthöhe, Hoazhöhe, Kaserhöhe, Gruft, Schönebennock, 18.2.2015

Kleiner Speikkofel 2109 m,
Grosser Speikkofel 2270 m,
Torer 2205 m,
Bretthöhe 2320 m,
Hoazhöhe 2319 m,
Kaserhöhe 2318 m,
Gruft 2232 m,
Schönebennock 2002 m

udeleženci: Mateja, Slavko, Tomaž, Paz
trajanje: 9 h 15 min
višinska razlika: cca 1600 m
dolžina. 21,5 km

Zaradi lepe napovedi smo skočili v hribe čez teden. Šli smo v Avstrijo, vzhodno od smučišča Turacher Höhe, kjer smo lani tavali v popolni megli na turi na Schoberriegel in Gruft. Izhodišče smo tokrat spremenili, izbrali smo vasico St. Lorenzen, kjer nas je pričakalo sonce brez oblačka in -7 °C.

Po gozdnem slemenu in pomrznjenem snegu smo krenili proti prvemu vrhu, Kleiner Speikkofelu. Na poti do tja se je prav prijetno segrelo. Na jugu so se odpirali razgledi proti Julijcem in Kamniškim Alpam tam nekje v daljavi in morjem megle vmes v Celovški kotlini.

V rahlem vetru smo nadakljevali po grebenu čez Grosser Speikkofel in Torer do konca južnega grebena na vrh Bretthöhe, kjer se greben cepi levo in desno.



Bretthöhe je bil tudi prvotni končni cilj ture, vendar smo se odločili za precej konkretno krožno turo. Nadaljevali smo levo v smeri zahoda in se spustili za dobrih 100 m. Tu smo si obuli dereze in prijeli cepine, Paz pa je vklopil reduktor in zaporo diferenciala, saj je bila strmina snežišča zanj kar konkretna.

Kmalu smo bili na vrhu Hoazhöhe. Spustili smo se za kakih 50 m in kmalu smo bili na novem vrhu, Kaserhöhe. Od tu smo se spustili konkretneje in izkoristili brezveterje na sedlu Weitental za malico. Čakalo nas je cca 100 višincev vzpona na Gruft in ravno na tem pobočju smo lani obrnili, ker po karti ni bilo videti da je toliko spusta, videli pa itak nismo niti lastnih precej dolgih nosov.

Danes je bilo vse drugače, vidljivost je bila izredna, videlo se je dejansko vse kar kažejo razne GPS aplikacije na pametnih telefonih. Po malici smo se povzpeli na Gruft, edini vrh danes, ki smo ga že poznali. Obrnili smo se na jug in sestopili do še zadnjega, osmega dvatisočaka danes, Schönebennocka.

A ture še ni bilo konec, v daljavi smo videli našo vasico, ki je bila daleč, daleč. Najprej pa sestop na gliho, morda malo preveč proti vzhodu, ker smo narajmali ravno na najbolj globok sneg, ki je bil sedaj že zelo južen. Malo me je zaskrbelo koliko časa bo Paz zdržal. K sreči smo kmalu prišli do pričakovane markirane poti proti planini Hochsinner.

Obuli smo krplje in sledili gazi proti planini, potem pa spet zavili po bližnjici. vse do doline Gartental. Tu smo poizklali markirano pot proti naši vasici in naredili še 200 višinskih metrov vzpona do sedla Moritz. Tu nas je načeloma čakal le še spust proti vasici, kjer je vseeno bilo še skoraj 100 m vzpona do cerkve kjer smo imeli parkiran avto.

Po več kot devetih urah smo končali s prehojeno dolžino malega maratona v polni bojni opremi, ki smo jo tudi uporabili, krplje recimo smo obuvali kakšne štirikrat. Omeniti velja še vsaj kakšnih ducat plezanj čez planšarske ograje.

Čakal nas je že vožnja domov na kateri smo živcirali navigacijo, ki nas je na vsak način hotela usmeriti na avstrijsko avtocesto. Klonila je šele malo pred Celovcem.

V Tržiču smo imeli postanek za analizo ture in potem domov. Enkratno izkoriščen dopust.


Lumkofel, 14.2.2015

Lumkofel 2287 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Maks, Mitja, Mateja, Nevenka, Slavko, Peter, Tomaž
trajanje: 6 h 10 min
višinska razlika: cca 1250 m

Pustna sobota je bila kot  naročena, da ubežimo pustemu vremenu v Ljubljanski kotlini in poiščemo za normalno delovanje potrebne sončne žarke. Načrtovani cilj v Ziljskih Alpah se je ujemal z ugodno vremensko napovedjo, zato smo se ob petih zjutraj izpred društvene pisarne odpeljali v noč.

Vožnja je minevala razmeroma hitro, ob klepetu ali spanju. Počasi se je danilo, potovali smo po Ziljski dolini proti zahodu, v Lesni dolini pa že opazili prve bele, s soncem obsijane vrhove, kar je nakazovalo lep dan.

Na izhodišču snega ni bilo veliko, kljub temu smo se odločili, da s seboj vzamemo tudi krplje. Sprva nas je pot vodila po zasneženi in serpentinasti cesti, ki v kopni sezoni gotovo privabi tudi gorske kolesarje. Kakor hitro se je gozd razredčil, smo namesto ceste uporabili oz. naredili bližnjico.

Tu smo na posameznih kopnih predelih ugotovili, da hodimo po pašniku, ker kravam seveda ni potrebno pobirati, kar so nekoč pojedle. Kmalu smo dosegli planino Oberrasteralm (1619 m), kjer smo si vzeli čas za postanek.

Pot se je nato počasi vzpenjala proti »sedlu« na višini 1814 m in hitro se je izkazalo, da je bila odločitev za krplje zelo dobra zamisel. In ne, tudi z njimi nismo hodili kar po površju, ampak smo se samo malo manj udirali.

Z omenjenega sedla do vrha nas je, po fotografijah sodeč, čakal le še zložen vzpon, vendar smo nekaj minut kasneje že grizli kolena in se v pomladansko toplem soncu potili skoraj v potokih. Sneg je postajal vedno bolj mehak, strmina je naraščala, zato so nas krplje le ovirale in smo jih sneli, do vrha pa prišli po starem, tako da smo izbrcali stopnice.

Na vrhu nas je pričakal križ z napisom v nemščini »Slava Bogu na višavah« in čudovit razgled.

Za sestop do sedla smo si nadeli dereze, saj nihče ni želel staviti z vodnikom, da zagotovo ne bo padel, zatem smo jih ponovno zamenjali za krplje, ki smo jih na planini lahko pospravili in se spustili do izhodišča.





Po vrhunski vožnji skozi ovinkasto Avstrijo in preko Italije smo se ustavili na običajni gorenjski destinaciji, kjer smo ob hrani in pijači zaključili turo.

Spisal Peter





Zijalke (Struška), 25.1.2015

Zijalke (Struška), 1865 m

udeleženci: Marjan, Sašo, Slavko, Peter, Tomaž
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca  1000 m


Kljub neugodnemu vremenu nekam gremo, sklenemo. Na koncu se odločimo za Karavanke. Iz Javorniškega Rovta do planine Seča in potem bomo videli. Načeloma desno na Nizki vrh v zahodnem delu Belščice.

Že med vožnjo vidimo kako čez Stolov greben nosi sneg a to nas ne odvrne od načrtov. Parkiramo pri domu Trilobit in se "modro" odločimo da krplje pustimo v avtu, ker je menda itak vse spihano.

Na začetku gazimo po nekaj centimetrih novega snega, a višje ko smo, bolj obžalujemo da smo krplje pustili v avtu. Čedalje več je napihanega snega, a naša formacija petih plugov se je uspešno prebijala naprej. Veter je bil vse močnejši in naš želeni cilj smo z Nizkega vrha znižali na Kamnitnik.

Po dveh urah in pol prispemo v pravi vetrovnik na planini Seča. Saj ni pihalo stalno, vmes so bile pavze. A ko je pihalo, je kar konkretno. V iskanju prečke proti Kamnitniku smo zašli previsoko na greben in po posvetu smo Kamnitnik opustili in se odločili za predvrh Struške.

Sestopili smo nazaj do planine Seča in si  namontirali dereze, pobočje proti Struški je bilo namreč spihano in poledenelo. Na vrhu sicer nismo vedeli katera vzpetinica je prava in kako se vrh imenuje, vedeli smo le da ima ime in da na naprej Struško v tem vremenu ne bomo lezli.

Sestopili smo nazaj do planine in si pri brunarici našli nekaj zavetja za malico. Po malici smo ekpresno sestopili po naših že precej zapihanih sledeh in bili v uri nazaj na izhodišču.

Zavili smo še na pijačo v dom Pristava na Javorniškem Rovtu in tam na prospektu našli ime našega vrha ter izvedeli da je Filip Flisar osvojil zlato medaljo v smučarskem krosu.

Skupaj z grškimi volitvami sta bili tako temi večernih novic, Grki in brki.

Spisal Tomaž

Dovška Baba, 18.1.2015

Dovška Baba 1891 m

Gorniška skupina PD Rašica

udeleženci: Boštjan, Maks, Sašo, Mateja, Nevenka, Peter, Tomaž
trajanje: 5 h
višinska razlika: cca 1040 m
dolžina: cca 9 km

Vremenska napoved je obetala kar nekaj snega, zato smo morali spet prilagoditi naš cilj, Tokrat smo se zaradi nevarnosti snežnih plazov odločili za turno-smučarsko klasiko - Dovško Babo. To je mesto, za katerega je legendarni Čop rekel, da je "na Babi ležal in skozi Luknjo v Zadnjico gledal".



Ko smo zjutraj parkirali avtomobile na parkirišču nad Dovjem, je bila še tema. Ko smo zagrizli v strmino, se je dan že naredil. Bila je kombinacija zmrznjenega snega in blata, prav neprimerno za januarske zimske razmere.

Blata sicer ni bilo več, a tudi o snegu ni bilo niti duha niti sluha. Hitro smo napredovali skozi bukov gozd, brez sledu o snegu. Šele visoko, ko se je gozd začel redčiti, je zadišalo tudi po snegu,

Na sneg smo končno prišli na čistini in tedaj se je začel preizkus krpelj. Z letošnjim letom je namreč gorniška skupina opremljena s krpljami, ki nam omogočajo bistveno lažje gibanje v snežnih razmerah.

Večina nas je z nelagodjem stopila na pomrznjen sneg, saj nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo. Po nekaj korakih smo se vsi privadili novi opremi in navdušeni zakorakali v strmino proti vrhu.

Pihal je sneg, zaradi megle je bila vidljivost nikakršna, prave zimske razmere torej. Po grebenu smo prišli na vrh, se slikali in vpisali v vpisno knjigo. Razmere niso omogočale daljšega postanka na vrhu, zato smo se spustili do koče, kjer smo se okrepčali in zamenjali krplje za dereze.

Sestop je bil hiter, z nekaj akrobatskimi vložki na spolzkem blatu. Ko smo prišli k avtomobilom, smo v potočku očistili opremo in se odpeljali na analizo ture h Gorencu. Bilo je lepo.

Boštjan




Vrtaško Sleme, 10.1.2015

Vrtaško Sleme 2077 m

udeleženci: Janez, Maks, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1450 m
dolžina: 12 km

Drugo soboto letošnjega leta smo se odločili, da se povzpnemo na Sleme, ki se na višino 2077 metrov dviguje z desne strani doline Vrat. Pet se nas je odpeljalo z namenom, da parkiramo pri koči pri slapu Peričnik. Med vožnjo smo poslušali vremensko poročilo, da so ponoči med tretjo in četrto uro na Kredarici zabeležili absolutni rekord v hitrosti vetra, ki je imel v sunku kar 221 kilometrov na uro.

Napovedali so, da se bo veter sicer nekoliko zmanjšal, v sunkih pa ne bo manjši kot 100 kilometrov na uro. Zato so odsvetovali obisk gora. Ob tej novici si je gotovo vsak mislil svoje. Sam sem si rekel, gremo naprej, bomo pa toliko pametni, da bomo odnehali, predno nas bo veter odpihnil.



Tako smo se pripeljali do Mojstrane in nadaljevali proti Peričniku, vendar nas je kmalu ustavila cestna zapora. Morali smo se vrniti do Mojstrane in tam parkirati. Ura je bila 7 in 10 minut, ko smo se zagrizli v breg. Pot je bila snežena, pod drevjem kopna pa tudi navpična, brez predaha, samo strmo navzgor, skoro 1000 višinskih metrov.

Zaradi odjuge ni drselo, tako smo po slabih dveh urah prišli na Vrtaško planino 1462 m. Pri pastirski koči smo se okrepčali. Vreme je bilo jasno in sonce je kar prijetno grelo. Med potjo do sem smo slišali bučanje viharjev s triglavskega pogorja, vendar nas veter doslej še ni dosegel.

Predvidevali smo, da se bo pojavil malo višje, ko bomo prešli gozdno mejo, zato smo se topleje oblekli, a glej ga, zlomka, tudi na čistini je bilo čisto normalno. Ni pa bilo tako, ko smo približno 100 metrov višje, pri odcepu za Vrtaški vrh zagazili v smer Slemena, kjer smo bili prvi pohodniki. Do sem je bila steza kar shojena. Od tu dalje pa smo se udirali 20 do 30 cm, zato smo še kar hitro napredovali.

Kmalu pa je bilo snega do kolen in čez, ponekod celo do globine pohodnih palic. Premikali smo se zelo počasi. Krplje smo vzeli s seboj, vendar so žal ostali v avtomobilu. Končno smo po dobrih štirih urah in pol prišli na vrh Slemena na višini 2077 metrov. Vetrovna napoved se v našem primeru ni uresničila. Še več, vse do sedla je bilo mirno. Šele na grebenu je pihalo, ampak nič močneje kot običajno na vrhu.

Razgled je bil res izjemen. Cela veriga avstrijskih vršacev z Velikim Klekom na čelu, Karavanke, Savinjske Alpe. Vse je bilo kot na dlani. Ko smo se razgledali je bila ura ravno poldan, zato smo se spustili pod sedlo v zavetrje, kjer smo se okrepčali.




Vrnili smo se po isti poti, kar je pri nas redko. V vrhnjem delu smo se spet pogrezali, vendar je pri spustu to precej lažje. Dokaj hitro smo bili spet na Vrtaški planini. Bilo je tako mirno in toplo, da smo se pri pastirski koči ustavili in nekaj časa uživali.

Čakal nas je še zaključni spust. Zaradi močne odjuge je bila pot spolzka. Kar nekajkrat je temu ali onemu zdrsnilo, da se je zložil na zadnjo plat. Seveda ni manjkalo izvirnih pripomb, ki so zelo popestrile turo. Za povratek smo porabili dve uri in 40 minut, skupaj pa 7 ur in 30 minut za 1400 metrov višine.


 Po tej naši poti pastirji vodijo živino na pašo na Vrtaško planino. Kako to zmorejo v taki strmini, si ne znam predstavljati, posebno še za povratek. Toda ograje na nevarnih mestih to potrjujejo.Vrček piva smo si privoščili na klasični postaji »Pri štoparju« v Dovjem. 

Spisal Janez 





Tschierwegernock, 3.1.2015

Alexanderhütte 1786 m,
Tschierwegernock 2010 m

udeleženci: Marjan, Sašo, Robi, Mateja, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 6 h 25 min
višinska razlika: cca 1400 m
dolžina: cca 18,7 km

V soboto za Sloveijo ni bila najboljša napoved zato smo se namenili v Avstrijo. Nekaj smo razmišljali o Preberju v Šladminških Turah a smo ga zaradi napovedanega vetra raje pustili za drugič.

Odločili smo se za gore nad Miljskim oziroma Milštatskim jezerom, drugim največjim jezerom avstrijske Koroške. Plan je bil lep in že rahlo megalomanski, zaokrožiti po grebenu in pobrati sedem dvatisočakov.

Namesto dveh avtov smo si raje omislili kombi. Po dolgem času se nam je pridružil Robi, ki pa je že na poti do izhodošča tožil da mu je slabo. Ampak bo že, je menil. Okoli osmih zjutraj smo prispeli v vasico Obermillstatt in parkirali pred banko.

Vreme smo zadeli, bilo je sončno in že na izhodišču smo bili toliko visoko da smo bili nad meglo, ki je prekrivala jezero. V poplavi poti smo šli po poti 61 in potem po 193 po soteski Riegerbach, kjer pa je bila pot zaledenela in nobenih razgledov zato smo kmalu zavili ven na pot 194.

Ta se kar malo vleče saj gre ves čas po makadamski cesti in je bolj kot za planince primerna za gorske kolesarje. Robijeva slabost ni in ni popustila, pravzaprav je šlo za virozo. Za to se je na planini Tschierweger dokončno odpovedal nadaljnemu vzponu. Na hitro smo spremenili plan in se odločili da gremo le na prvi vrh, Robi pa nas počaka na planini.

Rečeno, storjeno in nadaljevali smo do Alexanderhütte, ki je bila zaprta, sosednji objekt pa je bil odprt in pred njim gostje ki so hodili ven in not. Kako hudiča, sem si mislil, saj sem na netu preveril in so vse koče tod okoli zaprte. No ja, toliko bolje. Dogovorimo se da najprej skočimo na naš vrh in se na povratku ustavimo na pivu.

Do vrha ni bilo več daleč in kmalu smo stali na vrhu z imenom Tschierwegernock. Že prej smo vadili izgovorjavo da smo znali povedati kje smo, Čir-veger-nok. Vreme odlično, tudi pihalo preveč, točno tako kot je bilo za ta konec napovedano.

Ob ogledu grebena pa smo ugotavljali da bi bilo celotno prečenje kar zalogaj v tem kratkem dnevu in da bo treba naslednjič izbrati daljši dan.

Razgledi so bili fenomenalni, v daljavi Kamniške Alpe, Julijci in Karavanke pa ne tako daleč. Poled tega pa še Karnijske in Ziljske Alpe in Visoke Ture, sploh skupini Kreuzeck in Ankogel. Ker nas je v koči čakalo pivo, na planini pa Robi, se nismo dolgo zadržali, sestopili smo nazaj do obeh koč. Pri tisti ta odprti so bili še vedno isti gostje, še vedno so se pred njo igrali isti otroci.

Stopili smo v kočo po rundo, postregli so nas s pivom, a računati niso hoteli. Rahlo zmedenim so nam pojasnili da so skupina iz Dortmunda, ki imajo kočo, ta je poleti sirarna, najeto čez novoletne praznike. Postregli pa so nam seveda svoje pivo.

Zahvalili smo se, se oddolžili z Mozart kuglami, na prijetnem soncu popili pivo ter odhiteli na planino po Robija. Po snidenju smo ob sestopu sekali dolgočasno pot po cesti in prihranili kar nekaj kilometrov. Nekaj od tega smo sicer dobili nazaj ko smo spodaj raziskovali alternativni pristop do poti 194, ki gre precej naokoli.

Naše izhodišče je bilo sedaj v turobni megli, ki nas je spremljala vse do doma. Tako smo še bolj cenili da smo dan preživeli na soncu.

Spisal Tomaž