Tullnkogel, Reisachspitze, 19.4.2015

Gobelurege 2162 m,
Compedal 2374 m,
Tullnkogel 2552 m,
Reisachspitze 2587 m

Gorniška skupina PD rašica

udeleženci: Maks, Sašo, Mateja, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1250 m


Za aprilsko turo gorniške skupine smo si omislili malo manj znano gorsko skupino, Villgraten Berge na jugozahodnem koncu Visokih Tur. Izbran je bil turnosmučarski vrh Tullnkogel.



Navsezgodaj smo krenili na dolgo pot, opremljeni za meter snega za vsak slučaj, čeprav smo vedeli, da je tam snega manj kot pri nas in da v soboto ni bilo padavin.





Med vožnjo proti Lienzu in še naprej smo videli da je temu res tako, sneg se je začenjal nekje na 2000 m. Malo za Lienzom smo zavili na Pustertal Höhenstrasse in po njej mimo Asslinga do vasice Bichl. Parkirali smo nad vasico, malo nad 1500 m višine.

Del opreme smo pustili v kombiju in se odpravili na pot. Mimo lokalnega smučišča smo po zelo strmi poti v tričetrt ure prišli do smučarske koče, ki je bila seveda zaprta.






Nadaljevali smo na greben na naš prvi vrh Gobeluregge, kjer se začne greben. Po lahkem grebenu smo nadaljevali naprej in srečali precej zmedenega gamsa ki je tekal v krogih. Menili smo, da je verjetno nekaj močnega skadil in po lahkem terenu nadaljevali na naslednji vrh, Compedal.

Snega je bilo bolj malo in hitro smo bili na našem cilju, Tullnkoglu. Vreme smo imeli ves čas kičasto, brez oblačka in z izrednimi razgledi. Zaradi vremena in razmer smo nadaljevali še do naslednjega vrha, Reisachspitze. Do tja je bil greben zahtevnejši zato smo si nataknili dereze in v roke vzeli cepine.

No z enimi derezami so bile težave, pravzaprav s serviserjem, ki je pobegnil naprej. Težavo smo rešili na vrhu, kjer smo se zaradi vremena kar dolgo zadržali. Vrnili smo se po isti poti in se občasno vdrli v sneg tudi do pasu. Sneg, kar ga je bilo,  se je na soncu namreč že lepo ojužnil.



Med sestopom so se nad nami podila jadralna letala in jadralni padalci in to  so bili tudi edini ljudje ki smo jih videli na samotni turi. Malo čez drugo uro smo zaključili turo in se odpeljali ptroti Ljubljani.

Pred Lienzom smo imeli še krajši postanek, saj je bil šofer preživahen za radar avstrijske policije, kar se cenovno bolj splača kot pri nas. Nadaljevali smo brez težav in turo zakljucili na analizi v piceriji Gorenc v Kranju.

Spisal Tomaž







Palec skozi Pomladni cvet, 15.4.2015

Ljubelj, domačija Kuhar, cca. 930 m,
Palec 2026 m,
Dom na Zelenici 1536 m,

udeleženci:  Tomaž, Marjan, Nevenka, Sašo
trajanje: cca  6 h 30 min

višinska razlika: cca 1100 m


Palec, Pomladni cvet – sliši se tako dobro, da smo se za tokratno turo dogovorili že kar na nedeljski turi na Malo in Veliko Mojstrovko, po dobrih razmerah v Zupančičevi in Pripravniški grapi. Odličen predlog je podala Nevenka.

Zbrali smo se ob 4:30 na običajnem mestu in se odpeljali proti Ljubelju, Marjana pa smo spotoma pobrali na pokopališču v Vodicah.

Na Ljubelj smo prispeli v dobre pol ure, saj je ob tako zgodnji uri promet simboličen. S severne strani predora smo se po ljubeljski cesti spustili še dober kilometer ter pri Kristusovem kipu zavili levo na ozko in strmo cesto do domačije Kuhar.

Od domačije smo se po makadamski cesti rahlo spustili in po nekaj sto metrih ustavili pri mostu čez potok Zelenica.  Odpravili smo se ob svetlobi čelnih svetilk  po kolovozu na desni strani potoka, ki kmalu preide v uhojeno pot. Del poti se je podrl v potok, zato je na tem delu potrebna previdnost, predvsem v temi.

Ob svitu smo prišli do makadamske ceste, ki smo jo prečili, na naslednji cesti pa smo zapustili dolino (višina približno 1100 m), ki se nadaljuje naprej proti sedlu Dolič, zavili levo in krenili navzgor po gozdnatem pobočju do poti, ki vodi na vzhodni greben Palca.

Po nekaj ključih smo na nekaj manj kot 1300 m  zagledali vstop v Vzhodni žleb Palca, poetično poimenovanega »Pomladni cvet«. Pot do vstopa je bila praktično kopna, z izjemo nekaj zaostalega, napihanega snega. Grapa  je bila z izjemo samega vstopa videti lepo zalita.

Grapa je zmerno strma in zahtevna, literatura navaja najstrmejše mesto 52°, mišljeno verjetno v kopnih razmerah, se je pa na nekaj krajših mestih strmina precej približala navedeni vrednosti. Po skalnem vstopu smo si nadeli dereze in prijeli cepine.

Sneg se predvsem v prvi tretjini grape ob primerni izbiri poti ni pretirano prediral, saj je bila odjužena samo površina, podlaga pa je bila večinoma dovolj trda za »izdelavo« stopnic. Podobne razmere so sledile tudi v drugem delu, od »Stražarjev« do  prvega sklanega skoka. Na skalnem skoku je bil sneg zelo odjužen, zato smo iz previdnosti zabili klin za bolj varen prehod.

Sneg v zadnji tretjini pa je sonce razvajalo že od zarje, zato je bila pri stopanju potrebna previdnost, da se podlaga ne bi odpeljala navzdol. Izstop iz grape (zadnjih 30 m) na višini približno 1980 m pa je bil že kopen. Od vstopa do izstopa iz grape smo za skoraj 700 m višine potrebovali dve uri in pol zmernega vzpona, do vrha Palca pa še nadaljnjih 10 minut.

Vrh Palca nam je ponudil čudovite razglede v vse smeri. Občudovali smo grapo Y v Vrtači in opazili junaka, ki je hitel proti vrhu. Grape v Begunjščici in Košuti so bile ravno tako lepo vidne ter predmet poželenja in načrtov, verjetno za naslednje leto. V čarobnem vzdušju smo si privoščili krajši počitek z okrepčilom in obveznimi »tekočimi zadevami«, seveda pa ni manjkal niti fototermin.

Sestop skozi Suho ruševje do Ljubelja je v zgornjem delu ponudil dokaj trd sneg, ki je kasneje postajal vedno mehkejši. Na srečo smo kmalu prispeli na uhojeno markirano pot. Nadejali smo se piva pri Domu na Zelenici, vendar nismo imeli sreče.

Pri domu je bilo le nekaj planink, ki so lovile sončne žarke. Sestop smo nadaljevali do kompasove trgovine pred predorom, kjer smo »ujagali« avstrijskega voznika, ki je Tomaža odpeljal na koroško stran po avto. Turo smo zaključili s smelimi načrti ob pivu v Tržiču.

Spisal Sašo






Monte Jama, 21.3.2015

Monte Jama 1167 m

PD Rašica

udeleženci: Leonida, Vida J., Elvir, Jože, Vida P., Ladka, Kinč, Irena, Tomaž
trajanje: 5 h 40 min
višinska razlika : cca 940 m

Tokrat smo se odpravili na konec Zahodnih Julijskih Alp, na Monte Jama nad križiščem doline Reklanice in Železne doline. Ker je bilo na internertu zaslediti da je pot neprehodna sem se v sredo namenil na ogledno turo in ugotovil da je pot na nekaj mestih podrta, a prehodna.

Tako smo se v soboto že ob 5h zjutraj odpravili na pot. Zgodnja ura je bila zaradi Planice in z njo povezano gnečo na cesti v Zgornjesavski dolini. No, nekaj gneče je bilo že na jutranji kavi na OMV Radovljica, nekaj pa na cesti proti Planici. A ko smo v Ratečah prečkali italjansko mejo smo bili na cesti praktično sami.

Po stari cesti smo se zapeljali v Kluže / Chiusaforte in nato čez reko Belo / Fella v Reklanico / Raccolana. Parkirali smo pod avtocestnim viaduktom, kjer avtocesta pride iz tunela pod Monte Jamo. Tu se tudi začne pot številka 644. Ta je sicer brez razgledov, a zelo prijetna in ne prestrma.

Pot je stara mulatiera iz časov prve svetovne vojne in preko škrbine Monte Jama vodi do vasice Patoc. Do škrbine smo prispeli v dveh urah in nato rabili še 15 minut po neoznačeni stezici na vrh Monte Jame. Iz vrha je dve minuti do jasice, kjer je vzletišče za jadralne padalce in nekakšen pokrit piknik prostor.

A tudi če bi imeli s sabo čevapčiče, vreme ni bilo naklonjeno pikniku saj je bilo oblačno in hladno in žal brez razgleda. A dobre volje ni manjkalo. Sestopili smo nazaj do poti 644 in po njej nadaljevali do vasice Patoc.

Gre za luštno furlansko vasico, ki je obnovljena in vzdrževana, poseljena pa bolj slabo. Zgleda da stavbe v glavnem služijo kot vikendi. Po ogledu vasice in vaškega pokopališča smo sestopili po poti 620 ki se spušča po slikoviti soteski potoka Patoc.

Tako smo zaokrožili okrog Monte Jame in po 5 urah in 40 minutah prišli nazaj do našega izhodišča v vasico Reklanico. Nazaj grede smo izvedeli da so naši orli v Planici zmagali in da je bila samo ena serija, kar je pomenilo da se je promet že sprostil.

Res smo brez težav prišli mimo Planice in izlet zaključili v piceriji Gorenc v Kranju. 


Spisal Tomaž




Turska gora skozi Turski žleb, 14.3.2015

Turska gora, 2251 m

udeleženci: Nevenka, Mateja, Marjan, Slavko, Tomaž
trajanje: 7 h 20 min
višinska razlika: cca 1450 m
dolžina: 14,2 km  

V iskanju vremenske luknje smo našli Tursko goro in Turski žleb. Nekaj standardnih udeležencev je manjkalo, Janes zaradi nesrečnega padca z lestve med obrezovanjem drevja.


Prisotni na turi smo se zbrali ob 5h zjutraj in preko kave v Kamniku zapeljali v Logarsko dolino. Pripeljali smo se do planšarije Logarski kot, naprej ni bilo spluženo.

Bilo je kar nekaj avtomobilov s pohodniki in turnimi smučarji, obetal se je lep sončen dan. Kjjub temu da smo imeli podaljšano pot smo bili v uri in deset minut že pri koči na Okrešlju. Po kratkem postanku smo nadaljevali proti žlebu.




Razmere so bile precej dobre in hitro smo napredovali po melišču. Nekje pod žlebom smo si namestili opremo in nadaljevali. Kljub veliki obljuenosti smo bili v žlebu skoraj sami, ostali so bili nekje pred nami ali pa precej za nami. Na izstopu iz žleba na soncu smo pomalcali, vse okoli pa so se podili oblaki.

Malo presecečeno smo gledali "junaka", ki je iz žleba prilezel brez derez in brez cepina in jo tak mahnil naprej proti Rinkam. Mi smo se usmerili proti Turski gori. Razmere na južni strani niso bile tako dobre, kložast sneg, zgoraj skorja, spodaj stiropor.

V 4 urah od izhodišča smo stali na vrhu urske gore in še zmeraj je bilo nad nami sonce okoli pa oblačno. Tako so Rinke, Skuta, Brana in Mrzla gora le občasno pokukale iz oblakov. Sestopili smo do vstopa v Žleb, kjer smo srečali Braneta in Katjo, ki sta izgleda imela popoldanski abonma na Turski gori.

Po kratkem duhovičenju smo nadaljevali vsak v svoji smeri. Dobre razmere so dopuščale hiter sestop v žlebu in že smo bili na soncu pred kočo na zasluženem pivu. Kmalu se je vreme pokvarilo in naenkrat ni bilo več tako prijetno. Hitro smo sestopili in v dobrih sedmih urah končali turo.

Spisal Tomaž


Brinica / Monte Briniza, 7.3.2015

Velika glava / Monte Testa Grande 1565 m,
Brinica / Monte Briniza 1636 m,

udeleženci:  Boštjan, Peter, Slavko, Srečo, Mateja, Tomaž, Marjan G, Nevenka, Maks, Sašo
trajanje:  7 h 15 min
višinska razlika: cca 1270 m
dolžina: 13 km

Tokratna tura je nadomestila v Letnem programu načrtovano turo na  Sternspitze (2497 mm) z izhodiščem v St. Peter (Rennweg am Katschberg). Vremenske razmere v Avstriji so bile nekaj dni pred turo zaradi močnega vetra tako slabe, da se je nevarnost plazov povečala na tretjo stopnjo in tura zaradi prevelikega tveganja ni bila izvedljiva.

Brinica, naš tokratni nadomestni cilj, poimenovana tudi Viškorška gora, je najvišji vrh v zahodnem delu grebena Stola / Gran Monte. Celoten greben se razprostira v dolžini 34 km med Sočo na vzhodu in Terom na zahodu. Južna pobočja so večinoma gola in se spuščajo proti Breginju in rečici Cornappo, na severu pa so poraščena in se spuščajo v Učjo, dolino Belega potoka in dolino potoka Meja.

Po celotnem grebenu poteka pot, posamezni vzpetine v grebenu pa se le malenkostno dvigajo in spuščajo. V zahodnem delu grebena Stola se poleg ostalih vzpetin nahaja tudi Velika glava, ki ji proti vzhodu sledi več vzpetin Brinice.

Zahodni del grebena se konča s sedlom Križ (1540 m), na katerem stoji velik križ, viden tudi od našega izhodišča v kraju Viškorša / Monteaperta. Razgledi z vrha Brinice so podobni razgledom z ostalih vzpetin v grebenu.  Na severu in severozahodu so vidne gore Julijcev, na dlani pa imamo greben in divje stene grebena Muzcev.

Zbrali smo se ob 5:30 v Šentvidu in se z dvema avtomobiloma odpeljali proti Trstu. Zgodnji uri primerno smo se ustavili še na tradicionalni kavi, tokrat na OMV bencinskem servisu.

Po prečkanju mejnega prehoda smo pot nadaljevali po italijanskih avtocestah do Udin in od tam proti Monteaperti, kjer smo se ustavili na parkirišču pri cerkvi.

Glede na prvotno načrtovano turo smo ob pogledu na kopna južna pobočja polovico »bojne opreme« pustili v prtljažnikih avtomobilov (lavinsko opremo, drugi cepin, krplje). Nekateri pa niso opustili upanja in so vseeno vzeli še krplje.

Odločili smo se za krožno pot s prečenjem dela grebena. Za vzpon smo izbrali zahodno pot s številko 710, ki je precej strmejša od vzhodne poti (mulatjere) s številko 711. Pot 710 se je nad gozdno mejo precej hitro postavila pokonci, vendar nas to ni oviralo pri vzponu na našo prvo vzpetino v grebenu, imenovano Velika glava.

Prečenje grebena do Brinice ni zahtevno, saj se je potrebno skale oprijeti le na nekaj mestih, vendar pa je nevarnost predstavljal kložast sneg in poledenele trave  na severni strani in vrhu grebena. Dodatna mera previdnosti ni bila odveč predvsem zato, ker se nismo odločili za uporabo derez.

Vsekakor pa je bila koristna demonstracija uporabe krpelj. Na vrhu pa nas je, kljub močnemu vetru v bližnji Sloveniji, pričakal le mestoma zmeren veter in čudoviti razgledi.






Skupinska fotografija pa je botrovala neljubi nesreči, saj je Srečku iz žepa nesrečno padel mobitel, ki se je po kložastem snegu severnih pobočij z vrtoglavo hitrostjo odpeljal nekam proti dolini.

Kljub intenzivnemu iskanju mobitela nismo našli. Sestopili smo proti sedlu Križ, od koder smo sestop nadaljevali  po poti 711 do izhodišča pri cerkvi v Viškorših.

Na parkirišču smo se osvežili, pospravili nahrbtnike in opremo, vse skupaj strpali v prtljažnike avtomobilov ter odbrzeli proti Sloveniji. Obvezno analizo ture smo tokrat opravili v Dolenji vasi pri Senožečah.

Spisal Sašo



Kl. in Gr. Speikkofel, Torer, Bretthöhe, Hoazhöhe, Kaserhöhe, Gruft, Schönebennock, 18.2.2015

Kleiner Speikkofel 2109 m,
Grosser Speikkofel 2270 m,
Torer 2205 m,
Bretthöhe 2320 m,
Hoazhöhe 2319 m,
Kaserhöhe 2318 m,
Gruft 2232 m,
Schönebennock 2002 m

udeleženci: Mateja, Slavko, Tomaž, Paz
trajanje: 9 h 15 min
višinska razlika: cca 1600 m
dolžina. 21,5 km

Zaradi lepe napovedi smo skočili v hribe čez teden. Šli smo v Avstrijo, vzhodno od smučišča Turacher Höhe, kjer smo lani tavali v popolni megli na turi na Schoberriegel in Gruft. Izhodišče smo tokrat spremenili, izbrali smo vasico St. Lorenzen, kjer nas je pričakalo sonce brez oblačka in -7 °C.

Po gozdnem slemenu in pomrznjenem snegu smo krenili proti prvemu vrhu, Kleiner Speikkofelu. Na poti do tja se je prav prijetno segrelo. Na jugu so se odpirali razgledi proti Julijcem in Kamniškim Alpam tam nekje v daljavi in morjem megle vmes v Celovški kotlini.

V rahlem vetru smo nadakljevali po grebenu čez Grosser Speikkofel in Torer do konca južnega grebena na vrh Bretthöhe, kjer se greben cepi levo in desno.



Bretthöhe je bil tudi prvotni končni cilj ture, vendar smo se odločili za precej konkretno krožno turo. Nadaljevali smo levo v smeri zahoda in se spustili za dobrih 100 m. Tu smo si obuli dereze in prijeli cepine, Paz pa je vklopil reduktor in zaporo diferenciala, saj je bila strmina snežišča zanj kar konkretna.

Kmalu smo bili na vrhu Hoazhöhe. Spustili smo se za kakih 50 m in kmalu smo bili na novem vrhu, Kaserhöhe. Od tu smo se spustili konkretneje in izkoristili brezveterje na sedlu Weitental za malico. Čakalo nas je cca 100 višincev vzpona na Gruft in ravno na tem pobočju smo lani obrnili, ker po karti ni bilo videti da je toliko spusta, videli pa itak nismo niti lastnih precej dolgih nosov.

Danes je bilo vse drugače, vidljivost je bila izredna, videlo se je dejansko vse kar kažejo razne GPS aplikacije na pametnih telefonih. Po malici smo se povzpeli na Gruft, edini vrh danes, ki smo ga že poznali. Obrnili smo se na jug in sestopili do še zadnjega, osmega dvatisočaka danes, Schönebennocka.

A ture še ni bilo konec, v daljavi smo videli našo vasico, ki je bila daleč, daleč. Najprej pa sestop na gliho, morda malo preveč proti vzhodu, ker smo narajmali ravno na najbolj globok sneg, ki je bil sedaj že zelo južen. Malo me je zaskrbelo koliko časa bo Paz zdržal. K sreči smo kmalu prišli do pričakovane markirane poti proti planini Hochsinner.

Obuli smo krplje in sledili gazi proti planini, potem pa spet zavili po bližnjici. vse do doline Gartental. Tu smo poizklali markirano pot proti naši vasici in naredili še 200 višinskih metrov vzpona do sedla Moritz. Tu nas je načeloma čakal le še spust proti vasici, kjer je vseeno bilo še skoraj 100 m vzpona do cerkve kjer smo imeli parkiran avto.

Po več kot devetih urah smo končali s prehojeno dolžino malega maratona v polni bojni opremi, ki smo jo tudi uporabili, krplje recimo smo obuvali kakšne štirikrat. Omeniti velja še vsaj kakšnih ducat plezanj čez planšarske ograje.

Čakal nas je že vožnja domov na kateri smo živcirali navigacijo, ki nas je na vsak način hotela usmeriti na avstrijsko avtocesto. Klonila je šele malo pred Celovcem.

V Tržiču smo imeli postanek za analizo ture in potem domov. Enkratno izkoriščen dopust.