Mala in Velika Kalška gora, Zob, 18.6.2016

Mala Kalška gora 2019 m,
Velika Kalška gora 2047 m,
Zob 1911 m

udeleženci: Anamari, Alja, Nevenka, Jana, Marjan, Slavko, Tomaž
trajanje: 7 h
višinska razlika: cca 1250 m
dolžina: 8,8 km

Dva dni po kondicijsko zahtevni turi v Avstriji smo spet bili v hribih. Izbrali smo krajšo in bližjo varianto, Kalško goro po lovski stezi od Žagane peči.




 

Taktika z dvema zbirnima mestoma je pomenila, da smo vsi prikapljali na drugo zbirno mesto, v OMV Kamnik. Po kavi smo z dvema avtomobiloma nadaljevali do izhodišča pri Žagani peči.





Takoj pri patkiriščiu se začne zelo lepa lovska pot. Da ne bi bilo na lovski stezici dolgčas, sva se dva zaplezala v skale. Po dobri uri smo prišli do lovske koče, kjer smo si privoščili postanek.

Izkoristili smo lep razgled na Kurjo dolino in obujali spomine na turo na Mokrico izpred slabih dveh let, ki smo jo morali ponoviti dvakrat, saj smo prvič zabili preveč časa z orientacijo v Kurji dolini.



Nadaljevali smo desno nad kočo in čez čas prišli do razcepa poti, kjer smo zavili desno proti Zobu. Kmalu po odcepu smo na potki med ruševjem presenetili gamsa. Kar je čudno glede na to, da so bile ženske udeleženke v večini in tako nismo hodili ravno v tišini.

Verjetno je bila samica in je poslušala klepet. Skratka v zmedi, ko smo se pojavili in ni vedela kam, se je pognala proti meni in me preskočila ter me, klub temu, da sem se sklonil, oplazila s tacami.



Po atraktivnem preskoku je odbrzela mimo ostalih in izginila v ruševju. Mi smo nadaljevali direktno proti Zobu in na vrhu ugotovili da to ni Zob temveč Mala Kalška gora. Tako smo Zob prihranili za konec in prej skočili še na Veliko Kalško goro.



 
Na Zobu smo ga dali malo na zob in potem sestopili po poti pristopa mimo Gamsovega preskoka do lovske koče, kjer smo imeli pravi mali piknik. Še tričetrt ure sestopa in zaključili smo s turo. Analizo ture smo opravili Pri Jurju v Kamniški Bistrici.

Spisal Tomaž






Ötscher, 16.6.2016

Ötscher 1893 m,
Ötscherschutzhaus 1418 m ,
Kleiner Ötscher  1552 m,

kanjon Ötschergräben

udeleženci: Tomaž, Nevenka, Marjan, Slavko, Janez
trajanje: 11 ur 20 minut
višinska razlika: cca 1800 m
dolžina: 32 km


V tem deževnem času je res težko najti območje z ugodnimi vremenskimi razmerami. To je bil razlog za odločitev ture za zelo oddaljen cilj, Ötscher, vrh v Ybbstalskih Alpah v Spodnji Avstriji.




Pet članov naše gorniške skupine smo se že ob štirih zjutraj odpeljali mimo Maribora, Gradca, od tod levo za Salzburg, Bruck an der Mur, Mariazell in smo po štirih urah prispeli do našega izhodišča Trübenbach.





Začeli smo po lepi, dokaj široki gozdni cesti, vendar smo se kmalu odcepili na zelo razmočeno stezo. Bili smo blatni prav do kolen. Tako je bilo, dokler nismo prišli do bukovega gozda, kjer je bila hoja po odpadlem listju prav prijetna.

V gozdu ni bilo nobenega razgleda, po dveh urah pa se je gozd razredčil, med nizkimi borovci in grmičevjem smo se vzpenjali proti grebenu Rauher Kamm. Na višini 1500 metrov se je v daljavi pokazal tudi naš vrh.

Grebenska pot je bila prijetna. Odprl se je razgled na dolino in tudi ravninski del vzhodne Avstrije. Med spusti in vzponi je bilo treba nekatere dele tudi preplezati. Prišli smo na zelo široki travnati predvrh Taubenstein, 1848 m.

Prilegel se je kratek počitek, a zaradi močnega vetra smo kar hitro nadaljevali. Spet spust in vzpon, prav tako po grebenu, z nekaterimi malo zahtevnejšimi deli do našega prvega cilja, Ötscher, 1848 m.

Severno je lep razgled na smučišča nad Lackenchofom, od koder je speljana žičnica. Zaradi vetra je bil čas le za kratko okrepčilo. Naš naslednji cilj je še Kleiner Ötscher, zahodno od glavnega vrha.




Spustili smo se do zgornje postaje žičnice do koče Ötscherschutzhaus  na 1418 metrih, ki je bila žal zaprta, nato po trasi smučišča na sedlo Riffelsattel, 1300 m.

Od tod je proti vrhu speljana steza med nizkimi borovci, kjer se je veter vsaj malo umiril. Vzpon je bil enakomeren, hitro smo napredovali in po 45 minutah prišli na 1552 visok vrh.

Odprl se je lep pogled na spust z že osvojenega vrha. Nekaj metrov nižje je bilo manj vetra, da smo se lahko malo odpočili in okrepčali. Pred nami je bil peturni povratek po krožni trasi.

Začetek je bil kar obetaven, saj smo se v 40 minutah spustili do višine 930 metrov. Potem pa smo prišli na široko gozdno cesto in nadaljevali po ravnini nekaj kilometrov, ko smo se odcepili desno in spustili v sotesko Ötschergräben.

To je kanjon, večinoma po obeh straneh obdan z navpičnimi skalnatimi stenami. Imeujejo ga 'avstrijski Grand Canyon'. Pot je vdelana v skale, vmes so leseni mostički, katerih močna kovinska nosila so pritrjena v steno.

Zaradi lažjih prehodov je v sicer ravninskem delu veliko vzponov in spustov. Hodili smo visoko nad deročo reko Erlauf. Zato so v steno vpete varovalne jeklenice, katerih pa nam skoraj ni bilo treba uporabljati, ker je bil teren suh.

V strugo pod nami so se spuščali slikoviti izviri in slapovi, zato je bila rečica vedno večja. Voda je tekla preko brzic, pregrad in tolmunov in zaradi pestre strukture kamenin spreminjala barvo.

Z besedami je težko opisati to naravno lepoto, zato si velja ogledati posnetke naših gornikov v prilogi. Že zanimivo speljana trasa poti, pa prizori z vodo in strugo, so res izjemni.

Rekli smo, to smo res morali videti. Če pa bi bilo to v dolžini nekaj kilometrov, ne pa skoraj petnajstih, bi bila vsa lepota še bolj veličastna. Od vrha Kleiner Ötscher do konca soteske pri Erlaufboden smo potrebovali kar 5 ur in 15 minut.

Ko smo prišli na lokalno cesto, smo imeli do avtomobila še 45 minut hoje. Nismo imeli izbire in smo šli. Že po krajšem času pa smo v daljavi zagledali avto in edina ženska v ekipi ga je kot štoparka zaustavila.

Naš šofer je prisedel in se odpeljal z njim do izhodišča ter se vrnil z avtomobilom po ostale. Za turo smo porabili 11 ur in 20 minut. Na povratku smo si zaželeli hladno pivo, katerega pa smo dobili šele v tretji gostilni.

Prvi dve sta bili ob 18.uri že zaprti. Do doma smo potovali še štiri ure.

Janez













Dobrča, 11.6.2016

Dobrča 1634 m,
Koča na Dobrči 1478 m

udeleženci: Lana, Katja, Robert, Ivan, Tomaž
trajanje: 4h 25 min
višinska razlika: 965 m
dolžina: 10 km

Turo na Hajnžev Praprotnik / Zeller Praprotnik smo dvakrat prestavili in na koncu zaradi nestabilnega vremena pristali pri nadomestni turi na Žingarico / Singerberg.




Z vsako prestavitvijo se je redčilo število udeležencev in na koncu nas je ostalo samo pet, za en osebni avto. Ob šestih zjutraj smo se odpeljali proti Ljubelju in se vmes ustavili še v Tržiču na jutranji kavi.



Ker vreme ni bilo tako slabo, smo med vožnjo proti Ljubelju še računali da bi nam morda vseeno lahko uspel Hajnžev Praprotnik. A na Ljubelju so se naši avstrijski načrti razblinili.

Ker avstrijci že od oktobra izvajajo mejno kontrolo smo tudi tokrat pokazali osebne izkaznice. Pravzaprav štiri in eno vozniško dovoljenje.

Policista je vozniška zmotila, zahteval je osebno ali potni list, česar pa udeleženka ni imela in tako nas je obrnil nazaj v Slovenijo. Na naši strani tunela sm omalo tuhtali kam zdaj in se odločili za Dobrčo.

Odpeljali smo se do Brezij pri Tržiču in parkirali na praktično praznem parkirišču. Zaradi slabe vremenske napovedi obiskovalcev ni bilo toliko, kot jih je ponavadi, a čisto sami tudi nismo bili.

V približno dveh urah in petnajst minut sm oprišli na vrh Dobrče. Tu smo pomalicali in zaradi pomanjkanja razgledov izpustili Šentanski vrh. Sestopili smo do koče in nato nazaj v Brezje.

Na turi je nekajkat celo posijalo posijalo sonce, predvsem pa nismo bili mokri. In konec koncev nam je vseeno uspela lepa tura, kjub rahlemu avstrijskemu preseravanju znotraj schengena.

Spisal Tomaž



Monte Borga, 21.5.2016

Monte Salta 2039 m,
Monte Piave 2079 m,
Sterpezza 2215 m,
Monte Borga 2228 m
  
udeleženci: Tomaž, Jana, Marjan, Maks, Mateja, Alenka, Sašo, Slavko, Nevenka , Emil, Janez
trajanje: 7 h 20 min
višinska razlika: 1500
dolžina: 13,6 km

Tokratni Voluharski potopis je jubilejni z visoko številko 400. Zelo zanimiva in za obiskovalce gora koristna ideja se je porodila leta 2004 skupinici gornikov, da bi imeli pregled opravljenih tur, poleg tega pa bi dali informacijo bralcem o planinskih poteh, značilnostih, dostopih, težavnosti, pasteh in užitkih v gorah. Fotografski posnetki še popestrijo in dopolnijo pisano besedilo.

Tretjo soboto v maju se nas je zbralo enajst gornikov. V jutranjem svitu smo se odpeljali po avtocesti mimo Sežane, Pordenona, Beluna do Longarone, kjer smo se usmerili desno v ozko dolino reke Vajont, znano po katastrofalni nesreče leta 1963. (O tem več na koncu potopisa.)

Cesta se zelo strmo vzpenja do predora, kjer postane enosmerna in opremljena s semaforjem. Malo za jezom se v križišču usmerimo proti vasi Casso, kjer smo parkirali na višini 945 m.

Vas je zelo osamljena z visokimi kamnitimi stavbami in ozkimi uličicami. V njej je pred nesrečo živelo 450 ljudi, vendar so se kasneje le redki vrnili.






Pot 393 se začne v vasi po ozkih prehodih med hišami, nato po mokrem žlebu, kmalu pa pridemo na lepo, ampak strmo stezo skozi bukov gozd, prekrito z odpadlim listjem. Suho listje prekriva mokre in gladke kamnite plošče, tako da nam precej drsi.

Ob robu obidemo že malo zaraščeno melišče, nad gozdno mejo pa je široko travnato področje, zelo strmo, z dobro vdelano stezo do navpične stene. Tudi preko te stene vodi vdelana varna pot nad prepadom z lepim razgledom na dolino in jezero Vajont.

Od tod pridemo na greben po travnati strmini do sedla Saltto, le malo pod 2000 m visoko. Da bi prišli na vrh z istim imenom, pa moramo premagati najzahtevnejši del.

Zelo strmo skalo je moč preiti po žlebu, ki je zelo gladek, brez pravih oprimkov ali po bolj izpostavljenem, kjer pa je primernejša kamenina.

Naša skupina je preizkusila obe možnosti, nekateri po prvi, drugi po drugi varianti. Da bi prišli na vrh, smo morali nato  lomastiti preko borovcev do majhne travnate jase na vrhu. Odprl se nam je lep razgled in posijalo je toplo sonce, kot nalašč za počitek  in okrepčilo.

V povratku smo se do sedla zopet spustili preko borove goščave do zahtevnega dela, nekateri po varovalni vrvi po žlebu, drugi po drugi varianti. S sedla smo prešli na severno stran grebena se spustili po snegu in grušču 50 višinskih metrov, nato med skalami do grebena na drugi vrh Monte Piave 2079 m.

Nadaljevali smo zopet po južni strani pogorja, kjer je bilo več snežnih predelov. Na vrhu grebena je zanimiva skalnata slika. Kamnite plošče, naložene eno nad drugo, so poimenovali »knjige sv. Daniela«. Pred nami pa je bil že vrh Monte Sterpeza 2215 m, ki smo ga kmalu osvojili.

Nato smo se spustili na sedlo pred našim naslednjim ciljem, ki je bil videti precej oddaljen, vendar smo ga kar hitro dosegli. Še ciljna strmina in že smo stali na zadnjem vrhu Monte Borga, 2228 m. Skupno smo hodili smo 4 ure in 30 minut.

Sonce se je skrilo za oblake, ohladilo se je,  samo še skupinsko fotografiranje in sestop.  Odločili smo se za vzhodno varianto, bolj direktno po žlebu, proti vasi Erto. Prišli smo na pot št. 381 do višine približno 1000 m, nato odcep levo po panoramski stezi, zelo dolgi, le z rahlimi vzponi in spusti.

Vodila je vzporedno nad cesto do našega izhodišča v vasi Casso. Celotna tura je trajala 7 ur in 20 minut. Ko smo se vračali, smo se ustavili na ploščadi nad jezerom Vajont. Tako se imenuje tudi rečica, ki teče po dolini, stisnjeni med gori Salta in Monte Toc.

Pregrado za akumulacijsko jezero so začeli graditi leta 1957 in jo končali leta 1960. Takrat je bila najvišja na svetu, in sicer 262 metra in široka spodaj 27, zgoraj pa tri do štiri metre. Že pred gradnjo in med njo so strokovnjaki opozarjali, da je teren nad jezom nestabilen in iz geološkega vidika neprimeren.

Ko so začeli graditi, je bilo opaziti na gori Monte Toc razpoko in tudi manjši plaz, kljub temu so z gradnjo nadaljevali. Poskusno so z vodo napolnili jez leta 1960, dokončno pa tri leta kasneje. Usodnega 9. oktobra 1963 ob 22. uri in 39 minut se je z gore utrgal plaz, širok dva kilometra.

S hitrostjo 105 kilometrov na uro je v z vodo napolnjen jez padla 260 milijonov kubičnih metrov velika gmota kamenja in zemlje. Ogromen val je pljusknil 100 metrov preko visoke kamnite pregrade in dosegel vas Casso, ki je 240 m nad jezom. Odnesel je 158 ljudi.

Vodna gmota je nato padala proti mestecu Longarone v dolini reke Piave. Drugi val s 50 milijoni kubičnih metrov vode pa je pljusknil preko jezu in se pri mestecu Longarone združil s prvim ter uničeval vasi in ljudi po reki navzdol. Jez pa je ostal nepoškodovan.

Cunami je zahteval 1918 žrtev, od tega 487 otrok. Na zgornji ploščadi visijo na ograji zastavice z imeni in starostjo otrok, ki so takrat umrli. Stari od dojenčkov do 15. let. Kar malo obremenjeni z videnjem smo se odpeljali proti domu, saj nas je čakala še tri ure vožnje.



Analizo  ture smo opravili v gostilni Na Ravni v Senožečah.

Spisal: Janez