Čreta, Kokarca, 27.4.2016

Dom na Čreti 870 m,
Kokarca 1009 m 

udeleženci: Jana, Marjan, Tomaž, Paz
trajanje: 4 h
višinska razlika: cca 770 m
dolžina: 15,6 km

Na dan OF smo se odpravili iskat vremensko luknjo. Če bo suho na Čreto, če ne pa na morda na Limbarsko goro. Ker je bilo suho smo se odpeljali do Vranskega in parkirli pri plezališču.

Z dežniki v nahrbtnikih, brez palic in fotoaparatov smo tokrat na turi škljocali s telefoni. Dobro nam je kazalo, dežja ni bilo in sem ter tja je skozi oblake posijalo sonce.

Tale Čreta bi bila lahko tudi Kreta ali Civetta smo se kratkočasili in v slabi uri in pol prišli do doma na Kreti oziroma Civetti. Postanek je bil kratek, čaj in gas naprej. Morali smo izkoristiti suho vreme za katerega smo vedeli da ne bo trajalo.

Najprej smo šli do cerkve na vrhu, potem pa na zahod v smeri Tolstega vrha in Sv. Jošta. Če bo suho gremo vse do Sv. Jošta smo menili. Vmes smo skočili do razgledišča na Vransko in potem z markirane poti na vrh Kokarca in se z njega vrnili na markirano pot, ki se tu že odcepi proti Tolstem vrhu.

Vrnili smo se do kmetije Ručgar, kjer se cepi markirana pot proti Sv. Joštu in Tolstem vrhu. Ker se je vreme že toliko poslabšalo, da je bilo vprašanje minut kdaj se bo ulilo, smo izbrali kar cesto proti Vranskem.

Res ni trajalo dolgo da smo odprli dežnike. Kar močno se je ulilo, dež je bil pomešan s sodro. A na cesti nam ni bilo hudega, razen Pazu, ki je bil moker kot pes. V Brišah smo spet ujeli markirano pot iz pristopa in se po 4 urah vrnili na izhodišče.


Pod nekim nadstreškom mo se preoblekli in preobuli in zadovoljni da nam je uspela kar konkretna tura za to vreme, sedli v avto. Med vožnjo skozi predor Trojane pa so nedandoma začele utripati luči v predoru. Kaj hudiča je narobe, smo se spraševali in zmanjšali hitrost.

Na izhodu iz tunela pa je bilo jasno kaj je. Na cesti je bilo kakšnih 5 cm sodre in avtomobili zasukani 180 ali 90 stopinj, ker jih je ta sodra verjetno presenetila. Zgodilo se je ravnokar, ker smo še videli ljudi bežati iz avtomoilov.

Preverili smo, če kdo potrebuje pomoč, potem pa mimo zasukanih avtov in med kosi plastike na cesti odpeljali naprej v predor Podmilj. Na drugi strani Podmilja pa je bilo vse kopno, niti dež ni padal.

Imeli smo srečo, tudi mi bi se lahko vrteli po cesti, če bi prišli minuto prej, ali pa čakali v koloni, če bi prišli kasneje. Štajerska avtocesta je bila namreč zaradi te nesreče, kar nekaj časa zaprta.

Analizo turo smo imeli v Simon baru v Gameljnah, kjer smo se tudi dobili zjutraj.Do popoldanskega sneženja smo bili že zdavnaj doma.

Spisal Tomaž







Monticello, 16.4.2016

Monticello 1362 m

udeleženci: Neža, Vesna, Vasja, Jasmina, Elvir, Jože, Vida, Andrej, Liljana, Robi, Andreja, Kinč, Irena, Barbara, Fabio, Janko, Ivan, Tomaž
trajanje: 6 h 35 min
višinska razlika: cca 1000 m
dolžina: 17 km

Spet smo šli v Karnijce. Tokrat v okviru vodniškega odseka PD Rašica. Cilj je bil Monticello, nižji vrh v južnem predgorju Crete Grauzatie in Sernia. Zjutraj smo se z dvema kombijema odpeljali proti Gorenjski in si v Kranjski Gori privoščili kavo.

Nato smo se zapeljali v Italijo in se skozi Trbiž in naprej po stari cesti odpeljali v Mužac / Moggio Udinese oziroma v njegov zgornji del, Moggio Alto, Tu smo parkirali in tu sta se nam pridružila še Barbara in Fabio, ki sta se pripeljala iz Trsta.



Po poti 421 smo šli najprej po asfaltu, nato po betoniranemu kolovozu. Čez čas je beton zamenjala pot tlakovana s kamenjem, še višje pa nadaljevali po prijetni mehki poti skozi mešan gozd.

Po dveh urah smo prišli do manjše opuščene planine Stavolo Borghin, ki je direktno pod vrhom Monticella, kakih 300 m nižje. Tu se začenejo strme pečne, skozi katere je spretno speljana pot, ki potem preči na jug nad pečinami.

Nekaj sto metrov te prečke je precej izpostavljene, kar zna biti v mokrem kar problem. Na koncu prečke smo prišli do odcepa, kjer smo zavili proti vrhu. Pot je bila razgledna, s starimi furlanskimi vasicami pod nami.

Te vasice bi sicer lahko obiskali, a bi to naš krog povečalo za dodatnih 8 km in dodatnih 500 višincev, kar za tako veliko skupino ni prišlo v poštev.

Po nekaj več kot treh urah smo prišli na vrh. Vreme je bilo slabše od napovedanega, vidljivosti pa nad 1800 m ni bilo in s tem tudi ne nekih strašnih razgledov.

Vseeno smo se na vrhu zadržali 45 minut in dočakali še tri domačine ki so na vrh prišli s kolesi. To pa so bili tudi edini trije, ki smo jih srečali na celotni turi

Sestopili smo nazaj do odcepa in po poti 421 nadaljevali našo krožno pot, preko sedla La Forca in spet malo navzgor mimo vrha Monte Cesaris.

Tega smo izpustili, ker nanj ni bilo poti, ker ni zgledal razgleden, ker višje itak ni bilo razgledov, pa tudi kaplje so nekaj grozile da nas zmočijo. Raje smo se ustavili na razgledni jasi, kjer smo znova videli prej omenjene furlanske vasice.



Čakal nas je le še sestop in po dobrih šestih urah smo prišli nazaj v Moggio Alto in skozi naselje do parkirišča z našima kombijema in avtom. Poslovili smo se od Barbare in Fabia in se spet zapeljali v Kranjsko Goro, k Martinu, na kosilo in analizo ture.

Spisal Tomaž



Monte Rest po ferati dal Tramuntin, 10.4.2016

Monte Rest 1780 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Nevenka, Marjan, Maks, Aleš, Slavko, Janez
trajanje: 6 h 10 min
višinska razlika: cca 1100 m
dolžina: 9,5 km

Gorniška skupina PD Rašica ima letni program pohodov, katerega pa je zaradi vremena včasih treba spremeniti. Tako smo na aprilsko turo zaradi vremenskih pogojev odšli bolj zahodno v osrednje Karnijske Alpe. Izbrali smo sicer le 1780 metrov visoki Monte Rest, ki pa je bil vreden našega obiska.

Sedem gornikov se nas je odpeljalo po avtocesti preko Sežane do Palmanove in naprej do odcepa Udine jug, nato po lokalni cesti za Tolmezzo, vendar smo se že kmalu usmerili zahodno proti Spilimbergu.

Pred tem smo prečkali zelo široko reko Tilment, katere tok je razcepljen v številne pretoki na vsej strugi. Pri mestu Sequlas smo se odcepili severno proti prelazu Rest,





se peljali mimo jezera Tramonti in se začeli vzpenjati do vasi Tramonti di Sopra,  od tod dalje pa po strmi gorski vijugasti cesti do višine 737 metrov, kjer smo parkirali in se pripravili za pohod.

Nad nami se je dvigalo mogočno ostenje gore, ki na pogled ni omogočala prehodov. Tura pa je bila izbrana prav zaradi znamenite ferate Tramontin. Nadeli smo si čelade in plezalne pasove s samovarovalnim kompletom ter krenili.

Pred nami je bila skoraj navpična strmina. Vendar se je prvih dvesto metrov pot prebijala med skalami, drevjem, travami in nizkim grmičevjem. Po deževju je bilo vse mokro in zelo drsno.

Ob takih pogojih je potrebna velika pazljivost. Pri plezanju smo si pomagali z raznovrstnimi oprimki, tudi šopi trav.

Krajša prečenja so bila še posebno nevarna. Sledili smo rdečim pikam, na katere smo morali biti zelo pozorni. Na tem delu ni nobenih pripomočkov za varnejše gibanje, zato smo se morali zanesti kar na lastno iznajdljivost. Po 45 minutah smo prišli do vstopa v ferato.

Ferata je opremljena z jeklenicami in je prava navpičnica, brez pretiravanja. Večinoma smo se morali dvigati z rokami, mokre skale skoraj niso nudile pomoči. Težavnost je označena s stopnjama C in D, mi pa smo zaradi spolzkega terena dodali še F.

Na nekaterih delih je bila celo malo previsna, tako da smo dobili za vrat kar nekaj vode. Ker smo morali pogosto preklapljati varnostne vponke, smo le počasi napredovali. Prav preklapljanje pa pobere več moči, saj v tem času visi celo telo na eni roki.

Po približno 300 višinskih metrih smo zapustili jeklenice, se ustavili in okrepčali. Nadaljevali smo po le malo manj strmem terenu, večinoma po vseh štirih, dokler nismo prišli do snega, ki pa je bil zaradi toplega vremena mehak in se je udiral pod nogami. Zato smo se na čelu kolone izmenjevali.

Na višini 1620 metrov smo dosegli predvrh, se malo odpočili, nato pa smo po malo manj strmem predelu le prišli na 1780 visoki  Monte Rest. Za celoten vzpon in 1100 metrov višine smo porabili štiri ure, kar je ura manj od predvidenega časa.

Vrh nas je razočaral, ne samo zaradi megle in nikakršnega razgleda, ampak tudi zaradi oddajnika, dveh velikih kontejnerjev in sončnih celic. Malo prej je odzvonilo poldan, zato smo si vzeli čas za malico, kratek počitek, skupno fotografiranje in se pripravili na povratek.

Po programu smo se usmerili na prelaz Rest, kamor vodi pot preko planine in po mulatjeri do priključka na glavno cesto. S prelaza smo do našega kombija večino serpentin skrajšali po bližnjicah in na izhodišču zaključili turo po šestih urah in 10 minutah.

Skupno smo bili mnenja, da nam je gora kljub skromni višini in veliki oddaljenosti omogočila zelo zahtevno turo, po tehnični kot tudi po fizični plati. Tako kot smo na gori napravili krog, smo ga tudi na cesti.

Z avtom smo se vrnili na prelaz Rest, se po serpentinah spustili v drugo dolino ter se malo pred mestom Ampezzo priključili na cesto Tolmezzo – prelaz Mauvri. Do avtoceste pri Amaro smo nadaljevali do Trbiža in naprej do Kranjske gore, ker smo si privoščili pravo kosilo z analizo.

Spisal: Janez




 

Palec in Zelenjak skozi Žleb, 2.4.2016

Palec 2026 m,
Zelenjak 2024 m

udeleženci: Marjan, Igor, Božo, Ivo, Marko, Peter, Drago, Franci, Tomaž
trajanje: 6 h 50 min
višinska razlika: cca 1100 m
dolžina: 10,3 km

V meglenem jutru smo se zapeljali čez mejni prehod Ljubelj do doline  Poden / Bodental in parkirali pri gostilni Podnar / Bodenbauer. Bilo nas je šest pešakov in trije turni smučarji, plan pa Palec skozi Žleb.

Po markirani poti smo šli do Mlake / Märchenwiese, tu pa levo v breg. V megli smo se težko orientirali in nismo točno vedeli kje je naša grapa, šli smo bolj na približno. Nato se je megla vendarle toliko razkadila, da smo uzrli Žleb in se napotili proti njemu.

V precej mehkem snegu je prvi gazil, zadnji so šli elegantno kot po stopnicah. Po slabih treh urah smo prišli na vetrovno sedlo Žleb. Na drugi strani, proti Suhem ruševju in Vrtači je bilo precej ljudi, a vseeno ne toliko kot bi pričakoval v takem vremenu

Mi smo se najprej napotili proti Palcu. V kombinaciji snega in kopnih delov smo bili v pol ure na vrhu. Zoprno je pihalo tako,  da smo kmalu zapustili vrh in se vrnili na sedlo Žleb. 

Po malici smo skočili še na Zelenjak, spet v kopno-snežni kombinaciji. Ponovno smo se vrnili na sedlo in po Žlebu navzdol, eni peš, drugi na smučah.

Čisto na koncu smo nekje izgubili pot in si tako na hitro organizirali nekakšen oviratlon. Ovira je zdržala vse do zadnjega kaskaderja, ki jo je z atraktivno točko prisilil, da je klonila.




Analiza ture je bila kar na izhodišču v godtilni Podnar, kjer so nas itak že čakali naši turaši.

Spisal Tomaž






.

Greben Cimprovke, 27.3.2016

Prvič 1252 m,
Napačni vrh (Črtov rob) 1341 m,
Kopa 1360 m,
Hum 1423 m,
Medrce 1411 m

udeleženci: Jana, Marjan, Janja, Tomaž, Paz, Džiks
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca 750 m
dolžina: 14,6 km

Po izdatnem nažiranju s šunko, jajci, potico in ostalimi velikonočnimi dobrotami je bilo Tomaževo povabilo na nedeljsko pasjo Voluharsko turo nadvse dobrodošlo. Vedoč, da je pred nami še nebroj kičastih sončnih dni, smo si za cilj izbrali zahodni del Slovenije, koder je bilo napovedanih še nekaj malega oblakov.

Rana ura, zlata ura, smo dejali, se že ob 11h pustili postreči s kavico na škofjeloškem OMV-ju in se okrog poldneva odpeljali proti Selški dolini. Naš cilj je bila približna okolica Porezna in smo ga deloma dosegli že, ko smo avtomobila parkirali v najbolj raztegnjeni vasi naše domovine.

Davča je kraj, v katerem se je po vsej verjetnosti rodil znameniti RŠ-ov jingle »... pizda, kje jest žvim« in v katerega se je moja mati v mladosti z motorjem vozila učiteljevat. Iz Ljubljane. Svaka ji čast.

Da ne zaidem, avtomobila smo pustili ob lovski koči, ki pa pravzaprav ni bila lovska koča, saj nam je (sprva nejevoljna, nato pa vse bolj prijazna) glava, ki je pogledala skozi okno, povedala, da smo parkirali na njenem dvorišču.

Ampak, naj nam bo. Za danes. Naj se še tako trudijo, ljudje iz teh koncev enostavno ne znajo biti neprijazni. Poreznu smo pokazali hrbet in se odpravili mimo kmetije Pavlin protu grebenu Cimprovke.

Z Jano sva se že ob prvih korakih po zasneženem pobočju odpovedali nesmiselnim vprašanjem v smislu – zakaj gremo levo, če je gora na desni – in se prepustili črednemu nagonu. Podobno modro sta postopala Paz in Džiks. Konec koncev smo imeli ob sebi dve izkušeni vodji z velikim zemljevidom.


Najprej smo se povzpeli na Prvič (1252 m), mimogrede pristali na Napačnem vrhu (1341 m) in nato že v drugem poskusu osvojili Kopo (1360 m) in njeno razgledno točko z ljubko klopco, kjer nam je Jana postregla s slastno babičino potico.

Po okrepčilu smo se prvič obrnili proti Poreznu, pogumno prečkali pašnik velikega bika, se povzpeli najprej na Hum (1423 m), nato še na Medrce (1411 m) in med spustom do sedla naleteli na edini še delujoči bunker iz prve svetovne vojne z zasteklenimi strelnimi linami. Očitno so si Italijani zaželeli nekaj malega komforta.


Vrh Porezna je bil prekrit s sivimi oblaki, na našem sedlu je vil neprijetno hladen veter, za nami je bilo pet ur hoda in brez velikih besed smo se složno odpravili nazaj proti Davči.

Ob propadajoči ovčji staji smo našli malce zavetrja in iz nahrbtnikov potegnili ostanke velikonočne gostije. "Če nimajo kruha, naj pač jedo potico," je rekla francoska kraljica Marija Antonietta, mi pa tudi, ko nam je zmanjkalo prate in so nam ob pehtranki ostali le še šunka in pirhi.


Premočeni čevlji, dva dokaj utrujena psa in večerne družabne obveznosti Jane in Marjana so v nas vzbudili željo, da se čim prej poberemo v dolino.

Na poti do izhodišča smo naleteli na tri table z napisom »Davča 30 min«. Do Davče je pač vedno vsaj 30 minut hoje. Četudi si že tam.

Na dvorišču prijaznega gospoda smo si z olajšanjem preobuli mokre čevlje in nato počasi odvijugali do slavne Kristalne vasi, kjer smo si privoščili zasluženo pivo.

Spisala Janja