Zijalke (Struška), 25.1.2015

Zijalke (Struška), 1865 m

udeleženci: Marjan, Sašo, Slavko, Peter, Tomaž
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca  1000 m


Kljub neugodnemu vremenu nekam gremo, sklenemo. Na koncu se odločimo za Karavanke. Iz Javorniškega Rovta do planine Seča in potem bomo videli. Načeloma desno na Nizki vrh v zahodnem delu Belščice.

Že med vožnjo vidimo kako čez Stolov greben nosi sneg a to nas ne odvrne od načrtov. Parkiramo pri domu Trilobit in se "modro" odločimo da krplje pustimo v avtu, ker je menda itak vse spihano.

Na začetku gazimo po nekaj centimetrih novega snega, a višje ko smo, bolj obžalujemo da smo krplje pustili v avtu. Čedalje več je napihanega snega, a naša formacija petih plugov se je uspešno prebijala naprej. Veter je bil vse močnejši in naš želeni cilj smo z Nizkega vrha znižali na Kamnitnik.

Po dveh urah in pol prispemo v pravi vetrovnik na planini Seča. Saj ni pihalo stalno, vmes so bile pavze. A ko je pihalo, je kar konkretno. V iskanju prečke proti Kamnitniku smo zašli previsoko na greben in po posvetu smo Kamnitnik opustili in se odločili za predvrh Struške.

Sestopili smo nazaj do planine Seča in si  namontirali dereze, pobočje proti Struški je bilo namreč spihano in poledenelo. Na vrhu sicer nismo vedeli katera vzpetinica je prava in kako se vrh imenuje, vedeli smo le da ima ime in da na naprej Struško v tem vremenu ne bomo lezli.

Sestopili smo nazaj do planine in si pri brunarici našli nekaj zavetja za malico. Po malici smo ekpresno sestopili po naših že precej zapihanih sledeh in bili v uri nazaj na izhodišču.

Zavili smo še na pijačo v dom Pristava na Javorniškem Rovtu in tam na prospektu našli ime našega vrha ter izvedeli da je Filip Flisar osvojil zlato medaljo v smučarskem krosu.

Skupaj z grškimi volitvami sta bili tako temi večernih novic, Grki in brki.

Spisal Tomaž

Dovška Baba, 18.1.2015

Dovška Baba 1891 m

Gorniška skupina PD Rašica

udeleženci: Boštjan, Maks, Sašo, Mateja, Nevenka, Peter, Tomaž
trajanje: 5 h
višinska razlika: cca 1040 m
dolžina: cca 9 km

Vremenska napoved je obetala kar nekaj snega, zato smo morali spet prilagoditi naš cilj, Tokrat smo se zaradi nevarnosti snežnih plazov odločili za turno-smučarsko klasiko - Dovško Babo. To je mesto, za katerega je legendarni Čop rekel, da je "na Babi ležal in skozi Luknjo v Zadnjico gledal".



Ko smo zjutraj parkirali avtomobile na parkirišču nad Dovjem, je bila še tema. Ko smo zagrizli v strmino, se je dan že naredil. Bila je kombinacija zmrznjenega snega in blata, prav neprimerno za januarske zimske razmere.

Blata sicer ni bilo več, a tudi o snegu ni bilo niti duha niti sluha. Hitro smo napredovali skozi bukov gozd, brez sledu o snegu. Šele visoko, ko se je gozd začel redčiti, je zadišalo tudi po snegu,

Na sneg smo končno prišli na čistini in tedaj se je začel preizkus krpelj. Z letošnjim letom je namreč gorniška skupina opremljena s krpljami, ki nam omogočajo bistveno lažje gibanje v snežnih razmerah.

Večina nas je z nelagodjem stopila na pomrznjen sneg, saj nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo. Po nekaj korakih smo se vsi privadili novi opremi in navdušeni zakorakali v strmino proti vrhu.

Pihal je sneg, zaradi megle je bila vidljivost nikakršna, prave zimske razmere torej. Po grebenu smo prišli na vrh, se slikali in vpisali v vpisno knjigo. Razmere niso omogočale daljšega postanka na vrhu, zato smo se spustili do koče, kjer smo se okrepčali in zamenjali krplje za dereze.

Sestop je bil hiter, z nekaj akrobatskimi vložki na spolzkem blatu. Ko smo prišli k avtomobilom, smo v potočku očistili opremo in se odpeljali na analizo ture h Gorencu. Bilo je lepo.

Boštjan




Vrtaško Sleme, 10.1.2015

Vrtaško Sleme 2077 m

udeleženci: Janez, Maks, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1450 m
dolžina: 12 km

Drugo soboto letošnjega leta smo se odločili, da se povzpnemo na Sleme, ki se na višino 2077 metrov dviguje z desne strani doline Vrat. Pet se nas je odpeljalo z namenom, da parkiramo pri koči pri slapu Peričnik. Med vožnjo smo poslušali vremensko poročilo, da so ponoči med tretjo in četrto uro na Kredarici zabeležili absolutni rekord v hitrosti vetra, ki je imel v sunku kar 221 kilometrov na uro.

Napovedali so, da se bo veter sicer nekoliko zmanjšal, v sunkih pa ne bo manjši kot 100 kilometrov na uro. Zato so odsvetovali obisk gora. Ob tej novici si je gotovo vsak mislil svoje. Sam sem si rekel, gremo naprej, bomo pa toliko pametni, da bomo odnehali, predno nas bo veter odpihnil.



Tako smo se pripeljali do Mojstrane in nadaljevali proti Peričniku, vendar nas je kmalu ustavila cestna zapora. Morali smo se vrniti do Mojstrane in tam parkirati. Ura je bila 7 in 10 minut, ko smo se zagrizli v breg. Pot je bila snežena, pod drevjem kopna pa tudi navpična, brez predaha, samo strmo navzgor, skoro 1000 višinskih metrov.

Zaradi odjuge ni drselo, tako smo po slabih dveh urah prišli na Vrtaško planino 1462 m. Pri pastirski koči smo se okrepčali. Vreme je bilo jasno in sonce je kar prijetno grelo. Med potjo do sem smo slišali bučanje viharjev s triglavskega pogorja, vendar nas veter doslej še ni dosegel.

Predvidevali smo, da se bo pojavil malo višje, ko bomo prešli gozdno mejo, zato smo se topleje oblekli, a glej ga, zlomka, tudi na čistini je bilo čisto normalno. Ni pa bilo tako, ko smo približno 100 metrov višje, pri odcepu za Vrtaški vrh zagazili v smer Slemena, kjer smo bili prvi pohodniki. Do sem je bila steza kar shojena. Od tu dalje pa smo se udirali 20 do 30 cm, zato smo še kar hitro napredovali.

Kmalu pa je bilo snega do kolen in čez, ponekod celo do globine pohodnih palic. Premikali smo se zelo počasi. Krplje smo vzeli s seboj, vendar so žal ostali v avtomobilu. Končno smo po dobrih štirih urah in pol prišli na vrh Slemena na višini 2077 metrov. Vetrovna napoved se v našem primeru ni uresničila. Še več, vse do sedla je bilo mirno. Šele na grebenu je pihalo, ampak nič močneje kot običajno na vrhu.

Razgled je bil res izjemen. Cela veriga avstrijskih vršacev z Velikim Klekom na čelu, Karavanke, Savinjske Alpe. Vse je bilo kot na dlani. Ko smo se razgledali je bila ura ravno poldan, zato smo se spustili pod sedlo v zavetrje, kjer smo se okrepčali.




Vrnili smo se po isti poti, kar je pri nas redko. V vrhnjem delu smo se spet pogrezali, vendar je pri spustu to precej lažje. Dokaj hitro smo bili spet na Vrtaški planini. Bilo je tako mirno in toplo, da smo se pri pastirski koči ustavili in nekaj časa uživali.

Čakal nas je še zaključni spust. Zaradi močne odjuge je bila pot spolzka. Kar nekajkrat je temu ali onemu zdrsnilo, da se je zložil na zadnjo plat. Seveda ni manjkalo izvirnih pripomb, ki so zelo popestrile turo. Za povratek smo porabili dve uri in 40 minut, skupaj pa 7 ur in 30 minut za 1400 metrov višine.


 Po tej naši poti pastirji vodijo živino na pašo na Vrtaško planino. Kako to zmorejo v taki strmini, si ne znam predstavljati, posebno še za povratek. Toda ograje na nevarnih mestih to potrjujejo.Vrček piva smo si privoščili na klasični postaji »Pri štoparju« v Dovjem. 

Spisal Janez 





Tschierwegernock, 3.1.2015

Alexanderhütte 1786 m,
Tschierwegernock 2010 m

udeleženci: Marjan, Sašo, Robi, Mateja, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 6 h 25 min
višinska razlika: cca 1400 m
dolžina: cca 18,7 km

V soboto za Sloveijo ni bila najboljša napoved zato smo se namenili v Avstrijo. Nekaj smo razmišljali o Preberju v Šladminških Turah a smo ga zaradi napovedanega vetra raje pustili za drugič.

Odločili smo se za gore nad Miljskim oziroma Milštatskim jezerom, drugim največjim jezerom avstrijske Koroške. Plan je bil lep in že rahlo megalomanski, zaokrožiti po grebenu in pobrati sedem dvatisočakov.

Namesto dveh avtov smo si raje omislili kombi. Po dolgem času se nam je pridružil Robi, ki pa je že na poti do izhodošča tožil da mu je slabo. Ampak bo že, je menil. Okoli osmih zjutraj smo prispeli v vasico Obermillstatt in parkirali pred banko.

Vreme smo zadeli, bilo je sončno in že na izhodišču smo bili toliko visoko da smo bili nad meglo, ki je prekrivala jezero. V poplavi poti smo šli po poti 61 in potem po 193 po soteski Riegerbach, kjer pa je bila pot zaledenela in nobenih razgledov zato smo kmalu zavili ven na pot 194.

Ta se kar malo vleče saj gre ves čas po makadamski cesti in je bolj kot za planince primerna za gorske kolesarje. Robijeva slabost ni in ni popustila, pravzaprav je šlo za virozo. Za to se je na planini Tschierweger dokončno odpovedal nadaljnemu vzponu. Na hitro smo spremenili plan in se odločili da gremo le na prvi vrh, Robi pa nas počaka na planini.

Rečeno, storjeno in nadaljevali smo do Alexanderhütte, ki je bila zaprta, sosednji objekt pa je bil odprt in pred njim gostje ki so hodili ven in not. Kako hudiča, sem si mislil, saj sem na netu preveril in so vse koče tod okoli zaprte. No ja, toliko bolje. Dogovorimo se da najprej skočimo na naš vrh in se na povratku ustavimo na pivu.

Do vrha ni bilo več daleč in kmalu smo stali na vrhu z imenom Tschierwegernock. Že prej smo vadili izgovorjavo da smo znali povedati kje smo, Čir-veger-nok. Vreme odlično, tudi pihalo preveč, točno tako kot je bilo za ta konec napovedano.

Ob ogledu grebena pa smo ugotavljali da bi bilo celotno prečenje kar zalogaj v tem kratkem dnevu in da bo treba naslednjič izbrati daljši dan.

Razgledi so bili fenomenalni, v daljavi Kamniške Alpe, Julijci in Karavanke pa ne tako daleč. Poled tega pa še Karnijske in Ziljske Alpe in Visoke Ture, sploh skupini Kreuzeck in Ankogel. Ker nas je v koči čakalo pivo, na planini pa Robi, se nismo dolgo zadržali, sestopili smo nazaj do obeh koč. Pri tisti ta odprti so bili še vedno isti gostje, še vedno so se pred njo igrali isti otroci.

Stopili smo v kočo po rundo, postregli so nas s pivom, a računati niso hoteli. Rahlo zmedenim so nam pojasnili da so skupina iz Dortmunda, ki imajo kočo, ta je poleti sirarna, najeto čez novoletne praznike. Postregli pa so nam seveda svoje pivo.

Zahvalili smo se, se oddolžili z Mozart kuglami, na prijetnem soncu popili pivo ter odhiteli na planino po Robija. Po snidenju smo ob sestopu sekali dolgočasno pot po cesti in prihranili kar nekaj kilometrov. Nekaj od tega smo sicer dobili nazaj ko smo spodaj raziskovali alternativni pristop do poti 194, ki gre precej naokoli.

Naše izhodišče je bilo sedaj v turobni megli, ki nas je spremljala vse do doma. Tako smo še bolj cenili da smo dan preživeli na soncu.

Spisal Tomaž

Javorov vrh, Potoška gora, 31.12.2014

Dom Čemšenik 835 m,
Javorov vrh 1434 m,
Potoška gora 1283 m,

udeleženci:  Tomaž, Marjan, Slavko, Nevenka, Mateja, Sašo
trajanje:  6 h 15 min
višinska razlika: cca 1100 m
dolžina: cca 12 km

Zadnji dan letošnjega leta smo imeli namen obiskati 1547 m visok brezpotni vrh Cimpesar (Zimpaserkogel), ki se nahaja v Karavankah blizu Pristovškega Storžiča. Odličen predlog je podal Marjan. Zbrali smo se ob 7. uri in se z dvema avtomobiloma odpeljali proti cilju,

Marjana pa smo spotoma pobrali na pokopališču v Vodicah. Za budnico smo se ustavili ša na obvezni kavi, tokrat na petrolovem bencinskem servisu na Voklem.Polni pričakovanja nad neznanim vrhom pa nas prvi dvomi obidejo že na krožišču pri Kranju.

Cesta je bila rahlo ‘pobeljena’ in spolzka, debelina novozapadle snežne odeje pa je rasla z vsakim nadaljnjim kilometrom. Napovedano občasno rahlo sneženje je postajalo stalno in bolj gosto. Skrbel nas je prelaz Jezersko, predvsem povratek z avstrijske strani. V dolini Kokre smo se zato odločili za spremembo načrta, ponudil se nam je Javorov oziroma Javorjev vrh.

Ustavili smo se pri transformatorski postaji, se strupenemu mrazu primerno obuli in oblekli, cepine in krplje pa smo pustili v avtu. Prečili smo cesto in se usmerili v smeri kažipota proti domu Čemšenik. Sprva smo nekaj časa sledili cesti, prečili potok Čemšenik in se na križišču cest usmerili po levi cesti proti domu.



Ob našem prihodu je bil dom še zaprt, zato smo po kratkem okrepčilu iz nahrbtnika pot nadaljevali proti Javorovem vrhu. Zmerno strma do mestoma strma pot poteka skozi gozd. Poti smo  sledili do pravcatega križišča planinskih poti na sedlu med Potoško goro in Javorovim vrhom.

Usmerili smo se proti našemu cilju in kalu prispeli na naslednje razpotje planinskih poti. Sledimo označbam in markacijam proti Javorovem vrhu. Pot se najprej zmerno, nato pa strmo vzpenja po jugozahodnem grebenu in nas kmalu pripelje do vpisne skrinjice, ke je pritrjena na drevesu nekaj metrov pod vrhom.

Na vrhu nas je pričakal zmeren veter, razgledi pa zaradi nizke oblačnosti in rahlega sneženja niso bili dobri. Med snežinkami je bil viden greben od Javorovega vrha, Cjanovce, Srednjega vrha do Malega Grintavca, ki se nadaljuje še naprej proti Bašeljskemu vrhu in Storžiču, Hudičev boršt in Zaplata, na drugi strani pa naš naslednji cilj Potoška gora.

V zavetju pod vrhom smo poskusili odlično medico in kuhano vino ter se po krajšem okrepčilu odpravili po poti pristopa nazaj proti  križišču planinskih poti, kjer smo se usmerili proti Potoški gori, katere vrh smo osvojili v 10 minutah.

Neizrazit vrh smo hitro zapustili in se na križišču odločali med povratkom v dolino, poti do Planinske koče Iskra ter brezpotno Babo -  odločili smo se za slednjo. Od križišča smo sledili 'markacijam' na deblih dreves oziroma delno zakritim sledem v snegu ter se spuščali ob in po grebenu.

V grebenu smo odkrili kolikor toliko razpoznaven vrh s suhim deblo tanjšega drevesa, kjer je odčitek na višinomeru po korekciji kazal višino 1130 m, to je višino Babe. Megleno vreme z rahlim sneženjem pa ni omogočalo omembe vrednih razgledov.



Vrnili smo se po poti pristopa do doma Čemšenik, kjer pa nas je oskrbnik poučil, da nismo bili na Babi, saj bi se morali še spustiti, do pravljičnega vikenda. V domu smo si privoščili kavo in pivo, ter se vrnili v dolino Kokre k avtomobilom, kjer smo turo zaključili in se odpravili silvestrovat.

Spisal Sašo




Monte Raut, 26.12.2014

Monte Raut 2025 m

udeleženci:  Janez, Marjan, Maks, Nevenka, Tomaž, Slavko, Polde
trajanje:  6 h 55 min
višinska razlika: cca 1380 m

Božični praznik ima dva prosta dneva. Drugi dan, ko je Dan samostojnosti, je glede na vremensko napoved še kar primeren za gorsko turo, za naprej pa se je obetalo precej slabše vreme.

Tako se nas je sedem gornikov v dveh avtomobilih odpravilo na Monte Raut, 2025 m visoki vrh v nacionalnem parku Furlanski Dolomiti. Pot je bila dolga, preko Sežane do Vidma, kjer smo se odcepili z avtoceste proti  kraju Spilimberg, Maniago in mimo vasice Poffabro do prelaza Palla Barzana na višini 840 m.

Tu smo se ustavili in pripravili za pohod. Do sem smo potrebovali kar tri ure. Vozili smo se po furlanski pokrajini z dvojezičnimi napisi, skozi nešteto križišč in odcepov, ki jim je bila kos le navigacijska naprava. Hiše so kamnite, enolične, strogo pravokotne, eno ali dvonadstropne, brez balkonov, na oko kar puščobne.

Pri Vidmu se je že začelo malo svitati in zvezdnato nebo se je spremenilo v kristalno jasno jutro. Tako je bilo tudi večji del vzpona. Na začetku smo zagrizli v pokončno strmino do roba prvega grebena. Potem smo prečili široko grapo ter se ponovno strmo vzpeli po gozdu na planino, ki je najprej poraščena z redkim grmičevjem, nato pa z visoko poležano travo. Višina 1120 m.

Nadaljujemo po zelo strmi travnati planini. Na višini 1500 m pridemo do skalne stene, kjer je prostor v zavetrju kot nalašč za okrepčilo. Od tod vodi stena v žleb, ki je sprva še širok, a se vedno bolj oži, vse do roba sedla Forcelli Capra 1824 m. Potem pa nas pot vodi na severno stran grebena, ki je pokrit s pomrznjenim snegom, vendar nam še ni bilo treba natakniti derez.

Greben, po katerem smo prišli na vrh, je izredno dolg, polkrožen, na videz veliko bliže kot v resnici. Ni ga hotelo biti konec in napoved spremembe vremena nas je dočakala na tem odprtem prostoru. Po treh urah in desetih minutah smo prišli na vrh že kar premraženi.

Vse strani neba so že prekrivali nizki oblaki. Sicer bi videli veliko vrhov, ki smo jih osvojili na prejšnjih turah, pa vse do Triglava in Krnskega pogorja. Pod nami pa je bila furlanska in padska ravnica ter Jadransko  morje.

Bilo je zelo hladno, zato se nismo dolgo mudili na vrhu. Spustili smo se po isti poti do sedla Forcelli Capra in tam poiskali zatišje, kjer smo se odpočili in okrepčali. Tukaj smo se odločili, da se vrnemo po drugi poti na vzhodu gore.

Spuščali smo se po zelo strmi travnati planjavi do ozkega melišča in nato po gozdu do višine 950 m. Od tod nas je čakalo daljše prečenje, nato pa nas je markacija usmerila ponovno navkreber do višine 1120 m, kjer smo spet prišli na pot, po kateri smo hodili proti vrhu. Od tu še spust do parkirišča. Za povratek smo porabili 3 ure in 30 minut, torej več kot za vzpon.

Na povratku smo se ustavili v naselju Poffabro, ki jo opisujejo kot eno najzanimivejših vasi v Italiji. Že ob poti so nas presenetile dolge vrste parkiranih avtomobilov, kar je napovedovalo, da se tukaj res nekaj dogaja. Nekoliko nižje smo le dobili prostor za parkiranje.

Malo višje, v središču vasi je bila neverjetna množica obiskovalcev. Bil je dan po Božiču in vsepovsod je bilo videti različne vrste jaslic tako na prostem, na osvetljenih oknih ali na notranjih dvoriščih. Seveda niso manjkale stojnice s pijačo in hitro pripravljeno hrano.

Tudi mi smo poskusili kuhano vino za en evro in pol, mnogo boljše kot tisto ob Ljubljanici v tem času. Ko smo se že vračali, smo še dolgo vozili ob parkiranih avtomobilih, kar potrjuje, da je to tradicionalna in množično obiskana prireditev.

Do doma smo se ustavili še v Sežani na vrčku piva in se poslovili do naslednje ture.

Janez