Mokrica iz Kurje doline, 14.9.2014

Mokrica, 1853 m

udeleženci: Marjan, Mateja, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje: 8 h 20 min
višinska razlika: cca 1350 m

Kljub ne preveč blesteči vremenski napovedi smo se odločili da izvedemo popravni izpit na Mokrico iz Kurje doline. Od ekipe prejšnjega tedna so trije manjkali, pridružil pa se je Marjan. Tudi on je pred leti moral prekiniti turo iz Kurje doline.

Izhodišče smo spremenili in parkirali na parkirišču pri Jurju. Mimo Plečnikove lovske koče kralja Aleksandra smo šli proti spominskem parku in po prečenju hudournika Črnivka levo po bližnjici navzgor. Višje smo prišli na cesto in od tu naprej nam je bila pot že znana od prejšnje nedelje.


Tako smo v dveh urah in petnajst prišli do mesta kjer smo prejšnji teden obrnili. Vreme tudi tokrat ni bilo sijajno a baza oblakov je bila višje od Mokrice.

V grapi smo rinili desno a nikjer ni bilo prehoda. Šele ko ni bilo več možno naprej smo se čez ruševje prebili desno (čeprav opis pravi da se da preplezati levo) do manjšega melišča in od tu levo.





Kmalu smo bili na meliščih pod steno Kompotele. Ker je večino nekako neslo desno navzgor, smo šli najprej pogledat to varianto levo od špranje. A kot je zgledalo že od daleč, tu ni bilo prehoda. Ob grapi smo se nekoliko spustili in zavili v stransko grapo.




Zmaga, si rečemo. Končno smo namreč zagledali Velb. Pod njim smo prečili levo in hitro ugotovili da zmage še ni. Spet smo se tepli z ruševjem in prišli do grapice in po njej proti grebenu. Spet nas je pričakalo ruševje in vmes strme mokre trave, ki so zoprno drsele.



Nekako smo našli ostanke poti in po njej prišli do grebena. Zdaj pa je res bila zmaga, na Mokrico so prišli po 5 urah. Vzpon iz Kurje doline orientacijsko res ni hec. O tem priča tudi vpisna knjiga na vrhu. S pristopom iz Kurje doline je od leta 2011 vpisanih le 12 gornikov.

Mokrica je izreden razglednik in velja za balkon Grintavcev. Tokrat temu ni bilo tako, vrhovi so bili v oblakih in z juga se je tudi na Mokrico valila megla. V takem smo sestopili proti Medvedji jami, sprva kar na gliho. Nižje smo prišli iz megle in našli pot do jame. Od tam pa po zložni lovski poti mimo lovske koče do zgornje ceste v dolini Korošice.


Po njej do ostrega ovinka in nato na kolovoz ki se je hitro končal, lovska potka pa je bila polna podrtih dreves. Zato smo se na gliho spustili do Koželjeve poti ob Kamniški Bistrici in po njej do Jurja, kjer je sledila obvezna analiza ture.

Res lepa tura, ki bo sigurno predmet ponovitve v naslednjih letih. Nenazadnje imamo tri kandidate, ki popravnega izpita tokrat niso opravljali.

Spisal Tomaž





Kurja dolina brez Mokrice, 7.9.2014

Melišče pod Kompotelo cca 1500 m

Gorniška skupina PD Rašice 
udeleženci: Janez, Maks, Mateja, Nevenka, Tomaž, Nataša, Slavko
trajanje: 7 h 40 min
višinska razlika: cca 1100 m


Namesto predvidenega vzpona na Watzmann je bila izbrana 1853 metov visoka Mokrica. Na pot smo šli v nedeljo, 6. Septembra. Ker so vremenoslovci npovedovali popoldanske nevihte, smo se odpravili že ob 5.30 iz Šentvida in ob 6.40 startali pri Spominskem parku v Kamniški Bistrici.

Tu se pot odcepi s ceste, ki pelje proti izhodišču vseh smeri v loku od Kalškga grebena, preko Grintovca do Ojstrice. Začeli smo po dokaj široki gozdni cesti, ki se je vse bolj spreminjala  v kolovoz. Grobi opisi naše brezpotne ture so bili malo primerljivi s terenom pred nami. Po uri in pol smo na višini 1.150 m, v zadnjem delu tudi zelo zahtevnega terena, uvideli, da nimamo možnosti za napredovanje.

Verjetno smo šli eno grapo predaleč. Vrnili smo se skoraj do izhodišča, porabili dve uri in začeli znova. Nekaj udeležencev je pregledalo teren v  raznih smereh . Končno smo našli malo vidno stezo, ki naj bi bila prava. Po njej smo se kmalu morali zelo strmo vzpenjati večinoma po redkem gozdu, poraščenem z visoko in zaradi nočnega dežja tudi mokro travo.

Steza se je izgubljala, napredovali smo po svoje, pa jo zopet našli in tako prišli pod ostenje. Spet smo bili pred neznanko, kako naprej. Izvidniki so šli v tri smeri. Vse to iskanje nam je vzelo precej časa. Treba je povedati, da je bilo na celi trasi veliko stez in stezic, verjetno lovskih ali od divjačine, ki so se naenkrat izgubile.

Po posvetovanju smo se odločili za levo varianto, kar se je pokazalo za pravilno. Kmalu pa smo prišli do gostega borovega ruševja, kar je v veliki strmini izredno oviralo in upočasnilo napredovanje. Skoraj celo uro smo lomastili preko te borove goščave, nato pa smo prišli do manjše planjave z meliščem,ki smo jo prepoznali tudi v opisu.

Bili smo 1500 metrov visoko, torej je bilo pred nami še 350 metrov nepoznane poti do vrha. Ura je bila že ena popoldne. Glede na vremensko napoved smo ocenili, da se na tako zahtevnem terenu ne smemo izpostavlljati slabemu vremenu, še posebno ne nevihti. Zato smo se žal morali odpovedati nadaljevanju ter se vrniti, deloma po isti poti, deloma po bližnjicah.

Sklenili pa smo, da turo ponovimo že naslednji vikend, zato smo si kritična mesta označili z možiclji, da bi pot, ki smo jo poimenovali »izvidnico« v drugo čim hitreje opravili. Pred odhodom smo si ogledali še Spominski park s ploščami ponesrečenih planincev, ki so se ponesrečili na južni strani kamniških planin in tudi ponesrečenih kamniških planincev, katerih življenje je ugasnilo v drugih gorstvih.

Park je res vredno obiskati. Na koncu lahko ugotovimo, kako se nizka Mokrica z vsega 1853 metri, opisana v gorniški literaturi kot lahko dostopna gora, spremeni, ko se odločimo za nemarkirano brezpotje in postane težja od tisoč in več metrov višjega vršaca.

spisal Janez


Monte Capolago / Wolayer Seekopf, 24.08.2014

Rif. Tolazzi 1350 m,
Rif. Lambertenghi Romanin 1970 m,
Passo di Volaia 1977 m,
Lago Volaia / Wolayer See 1951,
Monte Capolago / Wolayer Seekopf 2554 m,



Gorniška skupina PD Rašica

udeleženci:  Tomaž, Marjan, Slavko, Nevenka, Janez, Sašo, Polde
trajanje: cca  7,5 h
višinska razlika: cca 1250 m


V nedeljo ob četrti uri zjutraj se nas je v Šentvidu, pred prostori društva PD Rašica, zbralo sedem gornikov. V kombi smo naložili prtljago in odbrzeli proti Jesenicam. Zgodnji uri primerno smo se najprej ustavili na jutranji kavi v OMV Radovljica, nadalje pa nas je pot vodila preko Trbiža, Tolmezza, Ville Santini, Forni Avoltri v naselje Collina, kjer se nahaja tokratno izhodišče - koča Rif. Tolazzi.

Vzpon na Monte Capolago je v vodnikih označen kot izjemno zahteven vzpon (II/I, 500 m), sestopiti pa je potrebno po isti poti, kar težavnost ture vsaj podvoji. Vzpon je primeren samo za izurjene gornike, sicer se priporoča spremstvo izkušene osebe (gorskega vodnika).

Zahtevnosti primerno smo vzeli dve kratki vodniški vrvi (30 m) za primer varovanja oziroma spusta po vrvi (po domače abzajla) in seveda osebno opremo (čelada, pas, vponke z matico, pomožne vrvice in trakovi). Kasneje se je izkazalo, da smo večino opreme samo tovorili.

S parkirišča pri koči Tolazzi smo se po poti 144 odpravili proti koči Rif. Lambertenghi Romanin. S ceste smo kmalu skrenili na pot skozi gozd. Pot poteka po dolini, ki jo z leve omejuje naš današnji cilj, z desne pa mnogo bolj znani Monte Coglians / Hohe Warte, najvišji vrh Karnijskih Alp (2780 m).

Po slabe pol ure vzpona skozi gozd se pot nadaljuje proti sedlu Passo di Volaia in omenjeni koči, ki ju kmalu uzremo pred seboj. Dobrih 100 višinskih metrov pod sedlom se na označenem križišču z desne priključi pot 145 od koče Rif. Marinelli.

Nadaljujemo proti sedlu in tik pod kočo  Rif. Lambertenghi Romanin pri vodnem zajetju skrenemo levo po slabše uhojeni poti proti Monte Capolagu. Pot preči melišče in vstopi v plezalni del, ki je označen z rdečo puščico in napisom na skali. Za lažji del vzpona smo potrebovali uro in 25 minut od izhodišča.

Po krajšem okrepčilu smo si namestili varovalno opremo. Vstopni žleb je zelo krušljiv, zato je potrebna velika pazljivost zaradi proženja kamenja na kolege za teboj. Iz žleba sledi vzpon po strmih travah, ki zahtevajo veliko previdnost, saj je pobočje zelo strmo.

Celotna pot je izdatno označena z rdečimi pikami, »neuradno« markacijo, ki znatno olajša orientacijo in označuje prehode med skalami. Skala je večinoma čvrsta in ostra, kar omogoča dobre oprimke in stope, zato varovanje ni bilo potrebno.

Skala dobro drži tudi v mokrem, kar smo žal izkusili na sestopu. Med plezalnim vzponom smo namreč zaskrbljeno opazovali vrh, ki ga je pričela zagrinjati megla. Še pred vstopom na greben smo plezanje nadaljevali v megli, žal razgledov ni bilo več.

Malo pod vrhom smo naleteli na edino jeklenico v smeri, ki olajša predvsem sestop po krajši, strmi, rahlo previsni skalni steni. Na vrh smo priplezali v natanko dveh urah od vstopa v smer. Na vrhu smo se kljub megli zadržali slabe pol ure za malico in kratek fototermin.

Sestopili smo po poti vzpona. Že po nekaj minutah so nas presenetile redke snežinke, ki so na nekoliko nižji višini prešle v rahel dež, ki nas je prijazno spremljal skoraj do vstopa v plezalno smer. Sestop je bil zato še za odtenek zahtevnejši kot sicer in potrebna je bila še dodatna previdnost in zbranost.

Zaskrbljeni smo bili predvsem za del sestopa po strmih travah, vendar so bile stope in skale med travami v veliko pomoč. Do koče Rif. Lambertenghi Romanin, kjer smo si privoščili okrepčilo in zasluženo pivo, smo potrebovali nekaj minut več kot dve uri.

Po malici smo si ogledali še jezero Lago Volaia, priljubljeno izletniško točko. V okolici je vidno veliko ostankov gorske fronte iz prve svetovne vojne, na drugi stani jezera pa stoji avstrijska koča Pichl Hutte (1959 m). S sedla smo v tričetrt ure sestopili do izhodišča pri koči Tolazzi.

Pri kombiju smo se osvežili, preoblekli, preobuli in pospravili opremo ter se odpravili na dolgo vožnjo proti domu. Kljub relativno slabemu vremenu smo preživeli čudovit dan na tehnično zahtevni turi. Analizo ture smo opravili v Kranjski gori ob izvrstni jedači in pijači pri Martinu.

Spisal Sašo





Potepanje po Štubajskih Alpah, 15.-17.8.2014

Skakalni center Bergisel 778 m,
Sulzkogel 3016 m,
Hochreichkopf 3010 m

PD Rašica
udeleženci: Mirjana, Milena, Meta, Janez, Jana, Branko, Ida, Ada, Silva, Maja, Vasja, Robert, Jože, Vida, Mihela, Tomaž, Ema, Ivan, Anka
skupno trajanje: 17 h 30 min
skupna višinska razlika: cca 2550 m

Dodobra utrjeni, neustrašno pripravljeni na vse vremenske neprilike, se nas je devetnajst dobrovoljnih planincev odpravilo skozi karavanški predor preverit, se je mogoče poletje zataknilo med visokimi vrhovi ostalih alpskih dežel. To, da mu ni uspelo priti niti na Jadran, smo več ali manj že vsi preverili.


Naš cilj so bili visoki vrhovi v avstrijskih Štubajskih Alpah (Stubaier Alpen), ki se stiskajo jugo-zahodno pod Innsbruckom, med gorskima skupinama Zillertalskih Alp na vzhodu in Ötztalskih Alp na zahodu. Želeli smo na dva lahka tritisočaka Hochreichkopf z višino 3010 in sosednji Sulzkogel z višino 3016 metrov nad morjem.

Petek, 15. avgust 2014

Po avtocesti skozi Karavanke, mimo Špitala (Spittal an der Drau), po dravski dolini skozi Lienz in Kutzbuhl smo bili kaj kmalu v Innsbrucku, glavnem mestu avstrijske zvezne dežele Tirolske. Tu smo si ogledali njegov futuristični simbol - skakalni center Bergisel, katerega poznamo iz novoletnih turnej štirih skakalnic.

Na novo oblikovana skakalnica (leta 2001) po zamisli zvezdniške arhitektke Zahe Hadid, velja za arhitektonsko senzacijo. Stolp z doskočiščem se konča v prožnem amfiteatru, ki povezuje kavarno, razgledno teraso in zaletno mizo. Naprava od njene otvoritve naprej sodi med najbolj priljubljene znamenitosti Tirolske.

Do vrha stolpa skakalnice smo se povzpeli po 455 stopnicah. Veliko udobneje pa bi to opravili s poševnim dvigalom, vendar smo planinci. S ploščadi bi se lahko naužili 360 stopinjskega razgled na tirolski gorski svet. A mi smo se bili deležni le mestnega, ker nam je oblačnost okoliške gore pokrila.

Nekaj časa ob reki Inn, nato pa po njeni stranski dolini smo nadaljevali do prelaza Kühtai, 2020 metrov nad morjem in se za dva dni nastanili v prijazni koči Dortmunder.

Naselje na prelazu sestavljajo namestitvene kapacitete tamkajšnjega smučarskega centra, v tem času v glavnem zaprte. Pri preizkušanju nemščine pri naročanju smo na naleteli na »Šta vam treba?« Prijazni Vito je na Tirolsko prišel iz Banje Luke.






 Sobota, 16. avgust 2014

Napoved za soboto je bila običajna; dopoldne tako-tako, popoldne še poslabšanje. Vodnika sta takoj prilagodila plan; nameravano daljšo turo smo prestavili na nedeljo, ko je bilo napovedano lepo vreme.



Po, za PD Rašica običajnem jutranjem razgibavanju in zgodnjem zajtrku, smo hiteli pod umetnim jezom, ki zadržuje ogromne količine vode, katera v sistemu pretoka med večimi umetnimi jezeri proizvede ogromno električne energije.

Star rek: »Sedme ure dež in stare babe ples ne trajata dolgo« se nam je malček izjalovil. Nismo šteli kolikokrat smo odpirali in zapirali dežnike, natikali in snemali vetrovke in pelerine, saj smo vseskozi iskali skope razglede v špranjah redko razpočene oblačnosti.

Višje smo se razveselili sneženja, precej prijaznejše je od dežja in nič nas ni presenetilo, saj je letošnje poletje čisto jesensko. Mimo velikega akomulacijskega jezera, še parih manjših ledeniških ter mimo mnogih poskočnih slapov in hudournikov smo se po severni strani dvigovali k našemu cilju - Sulzkogel z višino 3016 metrov nad morjem.

Bogastvo vode je tu neizmejno. Pokrajina, ki jo gradi temen granit, je precej drugačna od naših belih Alp, tudi rastlinstvo je posebno. Nekaj teh posebnosti mi je znanih z našega Mangrtskega sedla.

V štirih urah smo bili na priostrenem vrhu s križem, spet malček pokukali skozi par špranj jasnine, pomalicali in se vrnili po isti poti. Pot ni težavna, vendar zahteva hoja po z granitnimi ploščami naloženi poti, kar nekaj previdnosti. Z njo smo opravili v dobrih sedmih urah.

Popoldne, ki nam je ostalo, smo se regenerirali, si privoščili pivo, kavo … dolge klepete (ženske smo bile v večini), in ob večerji nazdravili našemu rojstnodnevniku. Vsi pa smo bili enotni; vreme nam ture ni
pokvarilo niti za ped! 






Nedelja, 17. avgust 2014

Vremenski napovedi, da bo nedelja sončna  nismo zaupali (vsaj jaz ne), zato smo bili zvezd in jasnega neba še toliko bolj veseli. Naš nedeljski cilj je bil 3010 metrov visoki Hochreichkopf. Po zajtrku smo se v zimskih temperaturnih razmerah napotili proti jugozahodu v dolgo dolino Langentall.


Kar za slabi dve uri je dolga, v katerih smo pridobili le štiristo višinskih metrov. Vseskozi so nas levo in desno spremljale našpičene temno olivne gore (tudi naš včerajšnji cilj) in živahni potoki, ki tu pa tam v slapovih padajo čez previsne stene v grebenih, divje šumijo, se prijazno pretakajo, meandrirajo ali počivajo v jezercih.

V zatrepu doline so nas označbe (med njimi tudi podobne našim, vendar bolj skuštrane) usmerile čez prag v novo krnico, ki je bil pravzaprav čelo ledeniške morene. Nekdanji ledenik je tu odložil kamnito reko, ko ga je polizalo eno izmed toplejših obdobij. Križ na najvišjem vrhu levega grebena nam je nakazoval naš cilj.

Bil je na dosegu roke in vsi smo se družno veselili, da bomo tokrat za uro prehiteli predvideni čas hoje. Na sedlu smo uzrli sosednjo dolino Ötzi in nad njo skupino Ötzijskih Alp z njenimi ledeniki in vrhovi krepko čez tri tisoč metrov.

Ta del Alp vsi poznamo po izjemni najdbi dobro ohranjene človeške mumije iz približno 34. stoletja pr. n. št., najstarejše v Evropi.

Naš izračun porabljenega časa je bil seveda račun brez krčmarja. Niti slutili nismo, da teče naša pot do vrha po južni strani grebena. Po izjemno slikoviti poti smo prečili celo njegovo južno pobočje in se po vzhodnem grebenu dvignili na vrh. Več kot uro smo v spustih in dvigih uživali čez rebra in grape, ob skrbno nameščenih varovalih in iznajdljivo speljani stezici.


Seveda, da nas je spremljalo najlepše vreme, kar je le mogoče, moram še posebej poudariti. Ob križu smo imeli mnogo več opraviti, kot dan prej na sosednjem vrhu. Okrog nas je bilo vse pomito, vse novo in prečudovito.

Po isti poti smo se vrnili do naše koče v Kühtaiu, kjer so nas čakali naši jekleni konjički. Ob odhodu nam ni bilo potrebno, kot jutranjim voznikom, strgati srena z vetrobranskih stekel. Toplega sonca je bila polna dolina.


Za povratek smo izbrali avtocestno varianto po dolini reke Inn mimo Innsbrucka, Rosenheima, Salzburga in Beljaka v Slovenijo. V široki in rodovitni Spodnjeinnski dolini topli veter fen poskrbi, da tu odlično uspevajo povrtnine, žito, koruze in sadja. Ta rečni odsek zaznamujejo tudi številne elektrarne.

Skupno reka Inn, ki izvira v Švicarskih Alpah, kar 183 km teče po avstrijskem državnem ozemlju, del pa po Nemškem in se pri mestu Passau izlije v Donavo.

Doma smo bili pozno, tapridni še v nedeljo, nekateri pa v zgodnjem ponedeljku. Hvala našima vodnikoma Tomažu in Robiju, hvala šoferjem, vse je teklo gladko, namesto izgubljenega poletja smo našli kanček zime. Hvala vsem za prijetno druženje. Spoznali smo en lep košček Alp.

Spisala Anka