Cimadors Alto, Goriška Brda, 13.12.2014

Cimadors Alto 1639 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Mitja, Nevenka, Tomaž, Maks, Sašo, Slavko, Primož, Marjan G., Janez
trajanje: 4 h
višinska razlika: cca 900 m

Zadnja letošnja tura nas je po programu vodila na 1639 m visoki Cimadors Alto v Karnijskih Alpah.  Po letnem času naj bi bila to snežna tura, zaradi letošnjega vremena pa je bila pot kopna in zato tudi lažja.

Deset gornikov se nas je odpeljalo preko Rateč in Trbiža po lokalni cesti mimo Pontebe, kjer smo se kasneje odcepili v dolino Val Alpa do vasi Grauzaria in zaselka Borgo di Mezzo na višini 832 m. Krplje, ki smo jih pripeljali s seboj, smo pustili v avtomobilu.

Najprej smo hodili po cesti, kmalu pa smo prišli na stezo št. 418 in se mimo zadnjih dveh hiš namenili strmo navzgor. Sprva je bil mešan gozd iglavcev in grmičevja, kasneje so ostali samo iglavci. Kmalu smo na višini 1359 m dosegli manjšo planjavo, imenovano po vrhu, na katerega smo se vzpenjali. Od tod dalje se je začel listnati gozd.

Po odpadlem listju je na veliki strmini je kar malo podrsavalo. Bilo je podobno, kot bi hodili po tanki plasti novozapadlega snega. Steza je strmo vodila proti sedlu, kjer se je združila s stezo št. 416. Do vrha je ostalo le še 15 minut.  1639 m visoki Cimadors Alto ni poraščen.

Pot je od starta do cilja zelo strma z le nekaj ravninskimi prečenji. V teh vremenskih razmerah res ni bila zahtevna, čisto drugače bi bilo, če bi bila pokrita s snegom ali celo z ledom. Tako pa smo hodili le uro in 35 minut. Zato smo si želeli še nekaj dodati. Na žalost razgleda sploh ni bilo. Tako si nismo mogli ogledati okoliških vršacev, ki smo jih doslej že osvojili.

Po krajšem okrepčilu smo se odločili vrniti po drugi poti, ki je v opisu navedena kot zahtevna. Kasnejši dogodki so to samo potrdili. Do sedla je vodila ista steza, nato pa smo se usmerili na severno stran, kjer je bilo pomrznjeno zelo strmo pobočje z manjšimi melišči. Morali smo zelo paziti na vsak korak.

V takšnih pogojih smo prišli do razcepa in nadaljevali po poti št. 444. Začel se je zelo ozek hudourniški žleb z nametanimi kamnitimi  balvani, z manjšimi in večjimi skoki in policami. ki so zahtevali sprotno iskanje najboljšega prehoda. Le počasi smo napredovali.



Prišli smo do večjega prepada, kjer bi se morali spustiti po vrvi. Žal pa vrvi ni bilo, ker tudi ta pot ni bila načrtovana. Tako smo to mesto prebrodili ob žlebu in se spuščali po vejah borovega grmičevja. Kmalu nato smo zapustili kanjon, se povzpeli nekaj deset metrov višje in se po strmi gozdni stezi spustili proti dolini.

Toda spet se je bilo treba dvigniti pri prečenju drugega hudourniškega žleba. Spust smo nadaljevali po še eni strmi gozdni stezi, prišli na kolovoz in končno na cesto. Kako zahteven je bil povratek po tej poti, povesta dva podatka. Prvič: za spust smo porabili več kot za vzpon – dve uri in pet minut.

Drugič: na cesti, kjer je odcep za pot 444, je tabla z napisom pot ni prehodna. Bili smo zadovoljni, da smo sicer lahki vzpon začinili z zahtevnim spustom in tako turo napravili naši skupini primerno. S tem pa pot za vse še ni bila končana. Na cesto smo namreč prišli polnih 320 m nižje od izhodišča. Šoferja sta morala tako premostiti še dodatno razdaljo in višino.





Zadnjo turo v koledarskem letu smo zaključili, tako kot doslej že nekaj let, pri vinarju Vedrialp v Goriških Brdih. Več kot prijazno nas je sprejel gospodar Boris z ženo. Postregla sta nam zelo dobro joto in bogatim narezkom.

Boris nam je tudi tokrat polepšal dan s svojimi strokovnimi razlagami in opisi posameznih vinskih sort . Njegove primerjave cvetic, vonja, kislin, sladkorja, barv in struktur so vedno znova izjemno natančne in zanimive.




To lahko zmore le človek, ki ljubi trto in živi za njene sadove, ki neprestano spremlja tehnološki napredek in se izobražuje. In mi smo vsako leto enkrat njegovi verni poslušalci.

Spisal: Janez





Tišlerica, 7.12.2014

Tišlerica (Tišlarca) 1757 m

udeleženci: Marjan, Mateja, Nevenka, Slavko, Tomaž, Paz
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca 900 m

V vikendu s slabim vremenom je kazalo bolje v nedeljo. Odločili smo se za raziskovanje poti na Visoki Kurji vrh in Mojstrovico iz Srednje vasi.

Bilo naj bi suho a ob prihodu v Srednji vrh je deževalo, vrhovi so bili v oblakih. Načrt smo nekoliko spremenili in se odločili da gremo najprej do lovske koče pod Lepim vrhom potem pa bomo videli. Po dobri uri smo po cesti prišli do koče, ki je še samevala.

Dež je medtem zamenjalo sneženje in odločimo se da nadaljujemo po neoznačeni poti proti Mojstrovici. Kjer pot preči potok smo zavili na gozdno vlako. Višje se vlaka konča in nadaljevali smo po brezpotju grebena Silov rob.




Tu so se za Paza začele zežave, moker sneg se mu je prijemal na dlako in tvoril ogromne kepe. Čiščenje teh kep je zaleglo le za kratko, pa še hitro je protestiral ker ga je cukalo. Tako je z dodatno težo sopihal v strmino ki pa je kmalu popustila in prišli smo do sedla pod Tišlerico.

Zaradi Pazovih težav in slabega vremena smo Mojstrovico opustili in se vzpeli na Tišlerico ali kot ji pravijo domačimi Tišlarco. Poskusi preboja do sedla med Tišlarco in Kresiščem niso uspeli tako da smo se zadovoljili z enim osvojenim vrhom.

Sestopili smo po poti našega pristopa, zimskega pristopa na Tišlarco, kot smo mu rekli. Lovska koča tokrat ni samevala, iz dimnika se je kadilo in prijazni lovci so nas postregli z viljamovko. Sledil je le še sestop po cesti do Srednje vasi in ob povratku pit stop v Aljaževem hramu.

Lepa tura, sploh glede na vreme in razmere.

Spisal Tomaž



 

Bodeneck, Mirnock, 22.11.2014

Bodeneck 2006 m,
Mirnock 2110 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Maks, Mateja, Marko, Nevenka, Matjaž, Tomaž, Slavko
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1500 m

V soboto zjutraj se nas je devet gornikov točno ob uri usedlo v kombi in odhitelo novim dogodivščinam naproti. Prvi postanek je bila kava na OMVjki v Radovljici, kjer smo se dodobra prebudili in se zapeljali do tunela, ki je bil seveda zaprt. Ko se je predorska cev sprostila, smo se zapeljali na Koroško - danes je bil naše izhodišče Döbriach.

V mestecu ob jezeru smo se ustavili in zapustili kombi. Hitro smo se dvigali po stezah, prečkali gozdne ceste in srečevali osamljene kmetije. Na 1500 m smo že stopili na sneg, vendar ga ni bilo veliko in nas ni oviral na poti.

Gozdno mejo smo zapustili na 1800 m in počasi dosegli Bodeneck. To kopasti hrib, do katerega hodiš in hodiš in ne vidiš vrha. Na koncu nismo več mogli više in na vrhu nas je pričakala kamnita piramida. Bilo je prijetno, sonček je svetil in kljub snegu ni bilo hladno, zato smo se kar malo zasedeli.

V daljavi smo tudi videli oddaljeni križ na Mirnocku, ki je bil naš končni cilj. Dosegli smo ga s sledenjem dolgega hrbta, ki nas je po snegu popeljal na vrh. Na vrhu nas je pričakal prelep pogled na verigo gora, ki se je razpenjal od Zahodnih Julijcev, Julijskih alp, Karavank do Pece.

Malce je sicer pihalo, vendar ko smo se spustili nekaj metrov nižje v zavetje, nas je spet pogrelo sonce in nikamor se nam ni mudilo.

Kot vedno pa nas je čakal še sestop in počasi smo se odpravili proti dolini. Na začetku snežno prijetni, potem močvarasto čofrasti in potem še vandrovsko dolgovezni sestop se kar ni in ni končal, tako da je bilo na koncu sonce že zelo nizko, ko smo prispeli do kombija.





Čakala nas je samo še vožnja domov in opala - čakanje pred tunelom. Za zaključek smo še privezali duši in naredili analizo pri Gorencu. Bila je lepa tura, prva snežna v tej sezoni.

Spisal Boštjan







Vernar, Tosc, Veliki Draški vrh, 2.11.2014

Vodnikov dom 1817 m,
Vernar 2225,
Tosc 2275 m,
Veliki Draški vrh 2243 m

udeleženci: Janez, Marjan, Jani, Mateja, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje:  8 h 20 min
višinska razlika: cca 1500 m

Za konec praznikov smo si omislili turo v Bohinjske gore, Vernar in Tosc z Bohinjskih vratc. Zjutraj smo se zbrali na vodiškem britofu. Poleg sedmerice gornikov sta bili tokrat z nami še Janezova žena Marinka in njena prijateljica Jelči, ki sta se namenili na Viševnik.

Po obvezni kavi na OMV Radovljica smo se zapeljali na Pokljuko. Malo pred sedmo uro smo s parkirišča pod planino Konjščico začeli s turo. Spet se je obetal krasen dan brez oblačnosti. Nismo bili sami, kar dosti je bilo planincev, eni namenjeni na Tosc, drugi na Vernar, tretji na Veliki Draški vrh.

V senci na Studorski preval je bilo še nekaj poledenelega snega, od Studorskega prevala smo bili spet na sončni strani s prekrasnimi razgledi. Pred Vodnikovim domom spet senca in nekaj poledenelosti. Na poti na Bohinjska vratca smo že pogledovali proti steni Tosca, če ni tudi tam morda sneg in led.

Od spodaj je zgledalo kopno. Na strmih travah Vernarja smo spet prišli na sonce. Sledilo je prijetno poplezavanje do vrha, pogled na Tosc pa ni bil toliko prijeten, ker je v zgornjem delu zgledalo precej poprhano.





Uživanje na vrhu Vernarja je spremljala skepsa glede nadaljevanja na Tosc. Skepsa pri tistih, ki smo izrazili mnenje, eni so bili tiho. Med sestopom do Bohinjskih vratc smo srečali kar tri skupine. Vernar običajno nima toliko obiska.

Na Bohinjskih vratcih pade pobuda da gremo vendarle pogledat razmere bolj od blizu. Kot že tolikokrat je od daleč izgledalo težje kot je bilo v resnici, snega je bilo čisto malo, ledu pa skoraj ni bilo, pa še sonce je posijalo ma smer.

Kmalu smo bili na sončnem in obljudenem Toscu. Po malici smo po posvetu sklenili da sestopimo po vzhodnem grebenu. Ta je precej krušljiv in in kar konkretno izpostavljen. Ko smo prišli na sedelce nam še ni bilo dovolj in smo skočili še na Veliki Draški vrh.

Da bi se izognili senci pod Studorskim prevalom smo sestopili na vzhodno stran in pod Malim Draškim vrhom na Jezerce, kamor smo zaradi šuma v komunikacijah prišli v treh skupinah.

Na razpotju nižje so se naša pota za kratko ločila, Janez in Marjan sta šla na Rudno Polje, kjer sta ju čakali  Marinka in Jelči, mi pa do našega izhodišča. Dogovorjeni smo bili v hotelu poleg biatlonskega centra na analizi ture.

Spet je malo šumelo in je nekaj trajalo da smo se zbrali vsi. Na koncu pa sklep, spet krasno vreme in zelo lepa tura, ki jo je predvsem vzhodni Toscev greben naredil primerno popoprano.

Spial Tomaž






Rabeljske špice, 31.10.2014

Rabeljska špica 1 1909 m,
Rabeljska špica 2 1907 m,
Cima Alpel 1743 m

udeleženci: Nevenka, Mateja, Marjan, Slavko, Janez
trajanje:  8 h 30 min.
višinska razlika: cca 1480 m



Zelo lepo vreme med prazniki ob koncu oktobra je bil pravi izziv za resnejšo turo. Odločili smo se za slikovite Rabeljske špice, ki smo jih večkrat opazovali iz naših obiskov sosednjih gora. Pet nazobčanih vrhov mogočno štrli nad Jezersko dolino nizdol od Rabeljskega jezera.

Pred Trbižem smo se takoj za cestno galerijo odcepili od glavne ceste levo v smeri Male Rovte in vasice Koprivnik v ozko dolino Remšendol po še ožji cesti do manjše planjave na višini 850 m, kjer smo parkirali. Začetek poti je bil še po isti cesti ob Belem potoku, dalje pa po gozdni stezi proti planini Kolja jama na 1520 m.

Tu je neoskrbovana planinska koča, kjer smo na verandi po uri in 45 minutah napravili prvi postanek za okrepčilo in pogled na steno in traso naše poti. Tu se tudi odcepi pot proti sedlu Alpel in levo proti Rabeljskim špicam. Sprva se steza vije med ruševjem, nato pa preide na plaz strmo navzgor pod steno, kjer se začne plezalni del poti. Kar resno se je bilo potrebno spoprijeti s strmino, plezalnimi deli prve in druge težavnostne stopnje.

Na poti nam je občasno pomagalo borovo grmičevje, ki nam je omogočilo lažje premagovanje posameznih delov poti. Krušljiv teren in iskanje možnih prehodov v steni je zahtevalo veliko zbranost in pazljivost. Vse do roba smo bili na južni strani gore, od tu dalje pa gre pot po severo vzhodni strani, kjer nas spremlja dodatno sneg in led na skalah.

Napredovanje se upočasni, led se na srečo da razbiti in odstraniti, je pa to najzahtevnejši del našega vzpona. V nadaljevanju zopet pridemo do borovcev in tudi z njihovo pomočjo dosežemo vršni greben in sam najvišji vrh Rabeljskih špic 1909 metrov. Rabeljske špice imajo pet vrhov, ki so označeni s številkami 1 do 5. Zmagoslavno si čestitamo za uspeh, čeprav se zavedamo, da je lahko povratek še zahtevnejši.

V času kratkega oddiha in okrepčila si ogledujemo še smer pristopa na vrh številka 2. Najdemo ga med borovci, po katerih se spustimo kakih sto višinskih metrov, od tod pa zopet pazljivo splezamo na vrh 1907 metrov, ozek, komaj za nas pet udeležencev in okrašen z dvema suhima vejama, ki ponazarjata živalsko rogovje.

S tega vrha je lep pogled na nelep Rabelj. Zaradi opuščenega rudnika in ostankov tistega časa se ga je prijelo ime »mesto duhov«. Pred nami so Višarje, Kamniti lovec, Kraljeva špice, Viš in Montaž, najlepši pa Mangart in vrhovi v njegovem pogorju.

Čaka nas še zahteven povratek. Vrnemo se na vrh številka 1 in dalje do planine Kolja jama. Najtežji del poti je bil v povratku zaradi zasneženosti in delu še zahtevnejši. Z veliko pazljivostjo smo obvladali ta in tudi preostali del do planine, kjer smo zapustili smer vzpona in šli proti sedlu Alpel – 1576 metrov in se povzpeli tudi na vrh z istim imenom, visok 1743 metrov.

To je širok travnati vrh v sami soseščini našega Mangarta, ki nudi najlepšo sliko mogočne gore. Zaradi zelo lepega vremena in razgleda smo si tu vzeli nekaj več časa za počitek in komentar na prehojeno pot. Povratek smo nadaljevali proti Fratta val Frassino. Pot vodi naprej proti Malim Rovtam.

Ker pa je pot zelo dolga, smo jo skrajšali z direktnim strmim spustom proti dolini. Bilo je veliko podrtega drevja, goščave, strmih travnatih delov, skratka nič za uživanje, samo za preživetje. Končno smo le prišli na našo cesto. Še nekaj minut do parkiranega avtomobili in  zaključili smo turo po osmih urah in pol zadovoljni in navdušeni hkrati.

Janez



Slemenova špica, Mala Pišnica, Mojčin dom, 28.10.2014

Slemenova špica 1911 m
Lovska koča v Mali Pišnici 1066 m,
Mojčin dom 1555 m

udeleženci: Maks, Primož, Tomaž
trajanje: 7 h 50 min
višinska razlika: cca 900 m


Spet smo jo mahnili na Vitranc. Tokrat smo šli raziskovat panoramsko pot iz Vršiča skozi dolino Malo Pišnico, mimogrede pa
 še na Slemenovo špico.

Zbrali smo se trije, en avto smo pustili v Kranjski Gori, z drugim smo se odpelji na Vršič. Začeli smo v senci, v precejšnjem mrazu, a že je kazalo na krasen dan. Nikjer ni bilo niti oblačka.

Na Vratcih nas je na kratko ogrelo sonce, potem pa je bilo treba spet malo potrpeti na senčni in malo poledeneli prečki proti Slemenovi špici. Kmalu nas je obsijalo sonce in na Slemenovi špici je bilo že prav toplo. Razgledi fenomenalni, oblakov nikjer.

Po malici smo se spustili proti Grlu in nižje zavili na neoznačeno stezico proti Mali Pišnici. Tu rastejo v svetovnem merilu najstarejši macesni in obiskali smo menda najstarejšega. Je kar mrcina od drevesa in če je res najstarejši je star dobrih 1000 let.

Manjka mu vrh, ki ga je, kot smo se šalili, izgubil nekje za časa Trubarja. Nadaljevali smo v dolino skozi bukov gozd in v dnu doline prišli do lovske koče. Primož je od tu obljubljal najlepši del poti in res je bil.




Pot se med dvema neprehodnima grapama dviga po pobočju pod Visoko pečjo. Kmalu se je pokazala Špikova skupina, pot pa čedalje bolj slikovita.









Počasi preči pobočje pod Ciprnikom in na neki točki ni več prehodna, ker je grapa, ki jo preči precej podrta. Tu smo šli navzgor po brezpotju in po dobrih 100 višincih dosegli markirano pot na grebenu med Ciprnikom in Vitrancem.

Primož je skočil še na Ciprnik, midva z Maksom pa sva šla počasi proti Mojčinem domu, malo preden sva prišla do tja naju je že ujel. Čeprav ni bil vikend nismo bili čisto sami. Primož je pripravil toplo malico, potem pa smo sestopili v Kranjsko Goro



 Ni kaj, eden lepših torkov.

Spisal Tomaž