Ciprnik, Visoka peč, Vitranc, Mojčin dom, 25.10.2014

Ciprnik  1746 m,
Visoka peč 1749 m,
Vitranc 1636 m,
Mojčin dom  1555 m,

Planinsko društvo Rašica
udeleženci:  Ruža, Dorotea, Miri, Matic, Erika, Leonida, Mili, Sašo, Silva, Nataša, Vida J., Gaja, Alenka, Jože, Vida P., Dunja, Ivan P., Mihela, Kinč, Irena, Dušan, Tomaž, Stane, Bojan, Robert, Ivan V., Paz
trajanje:   8 h 30 min
višinska razlika: cca 1100 m



V soboto, 25. oktobra, smo se pohodniki ob sedmi uri zjutraj zbrali pred prostori društva PD Rašica. Na pot do Planice smo se odpravili z osebnim avtom in avtobusom. Z avtom smo v Kranju spotoma pobrali še Ivana, v prtljažnem prostoru pa je kraljeval Tomažev pes Paz.

Od Doma Planica smo se ob 8:40 usmerili na lovsko pot, ki se naprej strmeje vzpenja skozi gozd in kmalu pripelje do manjše lesene koče, od koder je lep pogled na skakalnice v Planici, zato jo v času smučarskih skokov uporabljajo snemalci.

Od koče smo pot nadaljevali po manjšem grebenu, kasneje pa v ključih po strmih gozdnatih pobočjih, ki so predvsem v mokrem vremenu nevarna za zdrs. Malo pred razpotjem poti med Ciprnikom, Vitrancem in Planico smo naleteli na ostanke snega, ki je zapadel pred nekaj dnevi. Skupaj s postanki smo do razpotja potrebovali dve uri in dvajset minut.

Od razpotja poti smo nadaljevali v smeri Ciprnika. Pot se naprej strmo vzpenja in kmalu pripelje na razgleden greben, s katerega smo lahko opazovali pobočje in vrh Ciprnika, okoliške vrhove pa je žal zagrnila megla. Gozd kmalu preide v ruševje pot pa na strma, na nekaterih mestih izpostavljena pobočja.

Nevarnost je povečala še nekaj centimetrov debela snežna odeja, saj je bila pot zelo drseča in smo si za napredovanje morali pomagati z vejami ruševja. Vrh Ciprnika smo dosegli v slabe pol ure, omembe vrednih razgledov pa žal nismo bili deležni.

S Ciprnika se nas je večina odpravila še na Visoko peč, del pohodnikov pa se je vračajoč odpravil na Vitranc. Pot je bila zaradi snega zahtevna, predvsem spust s Ciprnika do prvega sedla in spust s 100 m nižjega medvrha do drugega sedla pred vzponom na Visoko peč.

Za pot od Ciprnika do Visoke peči smo potrebovali približno štirideset minut, za povratek na Ciprnik pa nekaj minut manj. Tudi z Visoke peči nam zaradi megle razgledi žal niso bili dani.

S Ciprnika smo se odpravili proti Vitrancu, kjer so nas na vrhu že lovili sončni žarki, pri Mojčinem domu pa nas je poleg oskrbnika Primoža pozdravilo še sonce. Končno se je nebo zjasnilo.

V toplem jesenskem vremenu smo se greli na soncu, opazovali vršace, okoli katerih so se podile meglice ter uživali v odlični hrani in pijači. Sestopili smo po strmi grebenski poti mimo doma na Vitrancu, ki žalostno propada, proti Jasni.

Po poti smo prečili še Veliki in Mali Vratnik, potem pa je strmina počasi popustila in pot v dolgih ključih je postala lažja. Ob poti je bilo nekaj razglednih točk, s katerih se je videla dolina Pišnice in okoliški vrhovi z Jalovcem na čelu.

Za sestop do jezera Jasna pri Kranjski gori, kjer nas je že čakal avtobus, smo potrebovali uro in četrt, za pot do Ljubljane pa še debelo uro vožnje.

Spisal Sašo





Reißkofel, 18.10.2014

Reißkofe Biwak 1799, 
Reißkofel 2371 m,
Kleine Reißkofel 2148 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Mateja, Nevenka, Tomaž, Nataša, Slavko
trajanje: 7 h 5 min
višinska razlika: cca 1600 m 

Na razpis za nadomestno turo gorniške skupine na Watzmann sta se prijavili dve državi, Italija z Monte Tiniso in Avstrija z Reißkoflom. Za glasom večine je bil izbran Reißkofel, komisija je upoštevala tudi dejstvo da imata Watzmann in Reißkofel iste cifre v višini, le drugače premetane.

Zbrala se je skoraj vsa ekipa predvidena za Watzmann. Preko Trbiža smo se zapeljali v Ziljsko dolino, vse do kraja Reisach nas je malo spredaj in malo zadaj spremljal sam Zlodej. V Reisachu smo zavili proti našemu izhodišču Reißkofelbad. Na višini 988 smo parkirali in se podali po krožni poti.

Hitro smo pridobivali višino in uživali v izrednih razgledih. Strma pot nas je v dobri uri in pol pripeljala do bivaka na višini 1799 m. Tu smo pomalicali in nadaljevali proti grebenu.

Ker nismo imeli podatka o težavnosti ferate smo prinesli in nase navlekli odvečno opremo, ki jo na tistih nekaj jeklenicah nismo uporabili. Po krati in lahki ferati sledi bolj zoprn del, gori, doli po šodrasti prečki, ki je kar ni in ni bilo konca.

Zdaj smo vedeli zakaj je od bivaka markirano dve uri za slabih 600 višinskih metrov in tudi porabili smo dve uri in malo pred poldnevom smo bili na vrhu. Na jugu je bilo sicer nekaj oblačnosti, drugače pa smo videli skoraj vse kar se z Reißkofla da videti.




Sestopili smo po vzhodnem grebenu in se z sedla vzpeli še na Kleine Reißkofel, po precej blatni feratki, kjer je prav sitno drselo. Sestopili smo nazaj do sedla in potem po larhlo spuščajoči se prečki do gozdne meje. Sledil je strm spust po gozdu do Gregorihütte (1496 m) na planini Jochalm. Potem pa še bolj strmo do izhodišča in po malo več kot sedmih urah smo končali lepo in sončbo turo.

Reißkofel ima tudi slovensko ime, Višprski vrh po kraju Višprje (Weissbriach) vzhodno od gore. Ni pa najvišji vrh Ziljskih Alp kot misli marsikdo. Sestavni del Ziljskih Alp so tudi Lienški Dolomiti, kjer je mnogo vrhov višjih, najvišji vrh Ziljskih Alp pa je tako Große Sandspitze z 2770 m.   



Spisal Tomaž



Monte Zermula, Zuc della Guardia, Monte Pizzul, 4.10.2014

Monte Zermula 2143 m, 
Zuc della Guardia 1911 m, 
Monte Pizzul 1985 m

Udeleženci: Marjan, Nevenka, Slavko, Mateja, Nataša, Maks, Janez
Trajanje: 6 ur 30 minut
Višinska razlika: 840 m


Na prvo oktobrsko soboto je bila v programu gorniške skupine dvodnevna tura na Watzmann v Nemčiji,  vendar nam je smrt v vodnikovi družini to preprečila. Zato smo ostali staknili glave in se odločili za Monte Zermulo v Karnijskih Alpah.




Ob šestih smo se odpeljali preko Rateč in Trbiža do Pontebe, zavili desno po zahodni strani reke Pontebbana na ozko cesto proti Paularu do gorskega prelaza Lonice – Cason di Lanca 1553 m. Na tem prelazu je bil pred leti že cilj gorske etape dirke Giro di Italia. Kar težko je razumeti, kako se lahko takšna množica kolesarjev drenja po tako ozki cesti.

Za nas pa je bilo tu izhodišče pohoda. Že na začetku pred staro kasarno smo izbrali težjo pot. Slabo uro smo hodili med kamenjem in po njem, tudi gor in dol, vse do širokega melišča pod steno gore. Nato pa skoraj navpična ferata, dobro opremljena z jeklenicami. Nadeli smo si pasove, samovarovalne komplete, čelade in rokavice.



Roke so morale biti močne, saj je ferata ocenjena s težavnostno stopnjo C. Gora je z drugih strani lahko dostopna, proti severu pa pokončna stena dovoljuje dostop le izkušenim gornikom.  Premagovali smo police, previsne stene in gladke plošče brez predaha približno 400 višinskih metrov vse do roba grebena.

V steni smo do vrha potrebovali dobro uro, naprej pa po desni strani do vrha gore vodi večinoma travnata steza. Na vrhu ni bilo dobrega razgleda, le tu in tam so se iz oblakov pokazali okoliški vrhovi, ki jih je naša skupina že osvojila: M. Sernio, Creta Grauzaria, Zug del Bor in Gartenkofel.

Kratek postanek, nato pa smo se do izhoda iz ferate spustili po isti poti in nadaljevali proti vzhodu do sedla Lanza 1831 m. Naslednji cilj je bil Zug della Guardia 1913 m, ki je ena sama skoraj navpična kamnita gmota. Na vrh vodi daljša in lažja pot z vzhodne strani, naša pa je krajša, od začetka do konca navpična, previsna ferata približno 100 višinskih metrov.



S sedla je do ferate položna steza, ki pa smo jo spregledali, in se spustili globoko navzdol do manjše ravnice, od tod pa zopet navzgor po poti, ki pride iz druge doline do vstopa v ferato. Za začetek je bila mala previsna kovinska lestev, vendar pa smo se zaradi dveh odlomljenih  prečk kar namučili. 40 minut smo potrebovali do vrha, potem pa se kar hitro vrnili po isti poti.

Po stezi, ki smo jo prej spregledali, smo hitro prišli do sedla Lanza. Pred nami je bil še 1985 m visoki M. Pizzul, lahko dostopen širok travnati vrh. Malo smo se okrepčali, vpisali v knjigo obiskovalcev in vrnili po isti poti do sedla Lanza, naprej pa po pohodniški poti do našega izhodišča, sedla Lonice. Ura je bila tri popoldne, kar pomeni, da smo celotno pot prehodili v šestih urah in pol.

Osvojeni vrhovi so z različnih smeri tudi lahko dostopni, zato je bilo kar precej obiskovalcev, kar je na naših turah dokaj redko. Vsi pa so prihajali po lažjih poteh, saj smo na feratah srečali le dva para. A nas privlačijo prav ferate, zato smo tudi izbrali te smeri.

Na vsej tej poti so še dobro vidne utrdbe, bunkerji in kaverne iz prve svetovne vojne. Kako so v tistem času s takratno tehniko zgraditi vse to, si je težko zamisliti. Gotovo je le, da je gradnja od vojakov zahtevalo vsaj toliko hrabrosti in moči, kot borba sama.




Za zaključek smo stopili v kočo, ki še nosi reklamo za spomin na gorsko etapo Giro di Italia, na pivo in kratko analizo pred povratkom.

Janez





Monte Lastroni, 27.9.2014

Monte Lastroni 2449 m

PD Rašica
udeleženci: Marija, Marjan, Maks, Silva, Maja, Jan, Robert, Alenka, Mateja, Irena P., Nevenka, Irena S., Kinč, Tomaž, Nataša, Slavko, Bojan, Polde
trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: cca 1250 m

Tokratnega izleta vodniškega odseka PD Rašica v Karnijske Alpe se je zaradi zanimivega “becirka” udeležil tudi doberšen del Gorniške skupine.

Osemnajst se nas je zjutraj ob petih odpravilo na Gorenjsko, skozi Kranjsko goro, Trbiž, Tolmezzo, skozi zanimivo vasico Cima Sappada, kjer smo na višini 1300 m pri koči Rododendro parkirali.

Malo čez osmo uro smo po poti 138 krenili v sončno jutro. Lepa ne prestrma mulatera nas je pripeljala do pastirskega stana, kjer smo se ustavili, da se nadihamo in si napolnimo želodce.

Kmalu smo bili pri kapelici ob jezeru Olbe, kjer se je pokazala dodana vrednost današnjega izleta v obliki prelepih razgledov po okolici.

Šli smo naprej mimo ostalin iz prve svetovne vojne in malce pred dvanajsto osvojili vrh 2449 m visokega Lastronija.

Uživali smo v pogledih po okoliških  Avanzo, Chiadenis, Palombino in Cavallino, ter mogočno Peralbo.

Pri sestopu sta se je od glavnine ločila malček bolj zagnana skupina v sestavi Slavko, Mateja, Nataša, Maja in Nevenka ter se odločila po daljši poti sestopiti v dolino. Polovica glavnine je skupinico ubežnikov pospremila z “blagor Slavkutu, blaženemu med ženami”, druga polovica pa je komentirala “ubogi revež, vsaj tri ure ne bo prišel do besede”. Kako je bilo v resnici bo povedal Slavko.

Kakorkoli že sestopili smo nazaj do jezera Olbe, od tam pa zopet navkreber na sedlo Muto na višino 2314 m. Od tam smo se po poti 129 spustili na severno stran ostenja Lastronija, kjer smo se srečali z ubežno peterico.

Družno smo nadaljevali sestop do višine približno 2000 m kjer so ostali nadaljevali po poti 129 proti koči Sorgenti del Piave, midva z Tomažem pa sva zapustila markirano pot in nadaljevala pod mogočno severno steno Lastronija, zadnji del pa sva se “na gliho” prebila skozi gozd do ceste, ki povezuje kočo Rododendro kjer sta bila parkirana kombija in kočo pri izviru reke Piave kjer so bili ob hladni pijači parkirani udeleženci današnjega izleta.

Spisal Robi



Iseo, Val Codera, Bernina Express in Diavolezza, Val di Mello, 17.-21.9.2014

udeleženci: Ruža, Meta C., Erika, Leonida, Ana, Mili, Silva, Nataša, Vida J., Bojan, Miha, Mija, Albina, Vasja, Moli, Alenka, Jože, Vida P., Irena P., Dunja, Ivan, Robert, Katarina,  Mihela, Irena S., Kinč, Dušan, Tomaž Meta Š., Darja, Primož

sreda, 17.9.2014
Monte Isola 600 m

trajanje:  2 h 40 min
višinska razlika: cca 415 m

31 pohodnikov in voznik Peter se nas je v sredo zgodaj zjutraj z avtobusom odpravilo v Italijo na vsakoletni večdnevni izlet v Alpe. Z avtoceste smo zavili v Brescii in se zapeljali do jezera Iseo. V kraju Sulzano smo parkiranli avtobus in se z ladjico odpeljali do 800 m oddaljenega otoka Monte Iseo, največjega jezerskega otoka v srednji in južni Evropi.

V pristaniškem naselju Peschiera Maraglio, enem od 11 naselij na otoku, smo začeli pohod na vzpetino Monte Isola. Ta je z dobrimi 400 m nad jezerom ena najvišjih otoških vzpetin v Evropi. V uri in 20 smo bili na vrhu, pri samostanu Ceriola. Razglede po okolišlih gorah je malo ovirala oblačnost, žal je bil zaprt tudi samostanski bar.

Sestopili smo nazaj do jezera in se z ladjico vrnili na celino. Z avtobusom smo nadaljevali po dolini Camonica do prelaza in smučarskega središča Aprica. Od tu smo se spustili v dolino Valtellina, polno rodovitnih polj in vinogradov. Mimo največjega mesta doline, Sondria, smo se pripeljali na zahodni konec doline in zavili v stransko dolino Val Masino, do njenega konca, do idiličnega naselj San Martino.

Ta leži na stičišču treh dolin, že omenjene Val Masino, Vale dei Bagni in med alpinisti zelo opevane Val di Mello. Nastanili smo se v družinskem hotelu Genzianella.







četrtek, 18.9.2014
Rifugio Osteria Alpina, Codera 860 m

trajanje:  6 h
višinska razlika: cca 700 m

V četrtek smo imeli najslabšo vremensko napoved zato je bil program nekoliko zamenjan. Z avtobusom smo se odpeljali do kraja Novate Mezzola, ob jezeru Mezzola. Od tu smo se po izklesani in zavarovani poti vzpeli visoko nad potokom Codera, do istoimenske vasice. Dolina Codera je menda edina v celotnih Alpah s stalnimi prebivalci a brez javne ceste.

Ustavili smo se v koči Osteria Alpina, kjer smo preizkušali lokalno specialiteto doline Valtellina, testenine pizzocchere. To so ajdovi rezanci, pripravljeni s krompirjem in sirom. Ker smo se na poti do vasice ločili na dve skupini, sta se dva udeleženca nekako izmuznila in šla kar naprej po dolini. Ko smo ju uspeli priklicati po telefonu sta se nam tudi ona dva pridružila v koči.

Med postankom je ravno najbolj deževalo, ob našem odhodu pa rosilo, pa še to je kmalu nehalo. Tako smo brez problemov sestopili in se z avtobusom vrnili v hotel.










petek, 19.9.2014
Munt Pers 3207 m

trajanje:  2 h 20 min
višinska razlika: cca 270 m

V petek nas je čakal za mnoge vrhunec izleta, vožnja z vlakom Bernina Express. Gre za progo od italijanskega Tirana do Davosa v Švici, ki poteka čez Švicarske Alpe z največjim naklonom 7%, brez pomoči zobnikov.

Odsek po katerem smo šli mi je bil zgrajen med leti 1908 in 1910, od leta 2008 pa je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Vkrcali smo se v Tiranu in kmalu prečkali švicarsko mejo. Žal je bilo oblačno in megleno in nismo mogli uživati v razgledih.

Najvišjo točko železnica doseže na prelazu Bernina in je z 2253 metri nad morjem najvišja nezobata železnica v Evropi. Izstopili smo na postaji Bernina Diavolezza. Od tu smo se z vzpenjačo zapeljali na vrh Diavolezze, na 2978 m. Diavolezza pomeni hudičevka (retoromansko Teufelin), po legendi lepa gorska vila, ki je pogubila mnogo mladih lovcev, ki so jo zalezovali.

Nam je hudičevka toliko odprla oblake da smo lahko občudovali ledenike pod Piz Palü. Peš smo se odpravili na bližnji Munt Pers, eden redkih kopnih tritisočakov v okolici.

Ravno na vrhu se je še bolj odprlo a ne za dolgo. Ob našem odhodu je hudičevka zaprla razgled in nam poslala dež. Ob povratku na zgornjo postajo smo si med čakanjem na odhod privočšili kosilo v samopostrežni restavraciji, jasno z oderuškimi švicarskimi cenami.

Z vzpenjačo smo se vrnili do železniške postaje in nato na Bernina Express nazaj proti Tiranu. Razgledi so bili malenkost boljši a vrhov v okolici tudi tokrat nismo videli.








sobota, 20.9.2014
Rifugio Luigi Gianetti 2534 m

trajanje:  9 h
višinska razlika: cca 1370 m

V soboto nas je čakala najbolj naporna tura. Iz San Martina so se odpeljali v dolino Valle dei Bagni. S pohodom smo štartali pri termah, kjer je ostalo nekaj udeležencev ki se niso udeležili pohoda.




Po granitnem terenu polnem vode smo se vzpenjali po dolini Porcellizzo do istomenske planine, kjer se pasejo konji in mule. Nadaljevali smo do koče Gianeti na višini 2534 m, ki leži pod tritisočaki Pizzo Porcellizzo, Piz Badile in Pizzo Cengalo.



Kljub dobri vremenski napovedi razgledov ni bilo in nismo najbolje videli kako ošiljene grebene in stolpe imajo ti vrhovi, ki spominjajo na Dolomite, le da je tu granit.





Vrnili smo se po isti poti in med sestopom se je vreme nekako naredilo. V hotel smo se vrnili toliko zgodaj, da smo si lahko pred večerjo ogledali utrip San Martina, ki med sezono živi za alpinistični turizem.






nedelja, 21.9.2014
Rifugio Rasegna - Rasica 1151 m

trajanje:  3 h 45 min
višinska razlika: cca 220 m

Zadnji dan smo imeli sprehod po Val di Mello, raju za alpiniste, ki uživajo v kompaktnih gladkih granitnih stenah. Štarali smo peš od hotela in šli smo mimo nekaterih planin in koč vse do planine imenovane Rasica.

Tu smo obrnili in se ustavili v eni izmed koč oziroma lokalov, kjer so že pekli svinjino in pripravljali lokalno polento za popoldanski naval. Ko smo se vračali v San Martino smo res srečevali trume sprehajalcev v tokrat končno sončnem vremenu.
Po povratku v San Martino smo v lokalni trgovini pokupili še zadnje zaloge pizzoccherov in lokalne polente ter se vkrcali na avtobus. Do doma smo imeli 8 ur in pol vožnje in tako smo v nedeljo zvečer uspešno zaključili še en lep izlet.


Spisal Tomaž