Pot sedmih slapov velja za najlepšo pohodniško pot v Istri. Gre za krožno pot, ki se začne in konča v Buzetu. V večjem delu pot po soteskah rek Mirne in Drage, v katerih je voda ustvarila jezera, brzice in slapove
Območje Buzetskega kanjona predstavlja apnenčasti kraški rob z visokimi in prepadnimi stenami, ki geomorfološko povezuje zaliv Trsta in Kvarnerja. Ob sedmih zjutraj smo se z avtobusom odpeljali iz Ljubljane.
Ura odhoda je tokrat povzročila zmedo, saj je kar nekaj udeležencev zmotno mislilo, da je odhod ob osmih. Tako je manjkalo kar 7 udeležecev, kar se še ni zgodilo. Škoda, kajti za lep izlet niso bili prikrajšani le manjkajoči, temveč tudi tisti s čakalne vrste.
Po kavi na Ravbarkomandi smo se zapeljali do Buzeta in parkirali med buzetsko pivovarno in istrskim vodovodom. Pot se začne po ravnini ob reki Mirni, ki je tu spremenjena v kanal v katerem so žabe imele svoj koncert.
Na koncu ravnine smo vstopili v Buzetski kanjon. Tabla na vstopu obvešča, da je kanjonu tudi športno plezališče. V sedmih sektorjih je skupno več kot 140 športno-plezalnih smeri, dolžine 10-30 m ter težavnosti med 4c in 8c.
V nadaljevanju smo zavili v sotesko Drage. V kanjonu so prvi štirje slapovi. Najprej obiščemo prve tri slapove, Zagon, Bačva in Vela Peć. Pot je slikovita, predvsem v vzpon iz soteske Drage mimo visokih previsnih sten, kjer je eden od sektorjev plezališča.
Preden smo povsem zapustili sotesko Drage smo skočili še do zadnjega slapu v njej, Mala Peć. Slap je manjši, višine 7 m, pod njim pa je lep velik tolmun, nad njim pa visoka previsna stena. Tu smo se ustavili za pavzo,
Nadaljevali smo blizu vasi Selce in po travnikih in mimo sadovnjakov in opuščenih hiš pridemo do zanimivega Napoleonovega mostu. Napoleonovih mostov je sicer pri nas in okoli kar precej in zaokroži šala, da je Napoleon Bonaparte ustvaril več mostov kot Marjan Pipenbaher.
Skozi vasico Kuhari se spustimo do skoraj opuščene vasice Kotli. Tu je glavna pavza in na srečo je v vasici lokal s pijačo, idilična konoba Kotlič ob tolmunčkih Mirne pa je žal zaprta. Tu je tudi 5. slap, ki ima isto ime kot vasica.
Po pavzi se spustimo po poti ob reki Mirni in obiščemo še preostala slapova, Zelenščak in Grjok. Pri slednjem naredimo gasilsko fotografijo.
Čaka nas še troje prečenj reke Mirne. Eni po kamnih, eni bosi po vodi, eni malo po svoje smo opravili vsa tri prečenja in po nasprotnem bregu kot zjutraj, levem bregu kanala Mirne zaključili čudovit izlet.
Pusti Gost 1200 m, Ricovero Igor Crasso 1654 m, Ta-na Rado 1072 m
Planinsko društvo Rašica udeleženci: Janez, Alenka, Andreja, Mihela, Andreja, Damijana, Tomaž, Jure, Deja, Miro, Branko, Anita, Monti trajanje: 6 h 40 min višinska razlika: 1300 m dolžina: 14,2 km
Tura je bila predvidena za Veliki ponedeljek, 2. aprila, zaradi vremenskih razmer pa prestavljena na soboto, 6.4. Pokazalo se je, da je bila to prava odločitev. Ob 5. uri se je 12-članska ekipa odpeljala preko Kranjske gore do Trbiža s postankom za jutranjo kavo.
Potem smo nadaljevali po regijski cesti mimo Pontebe do odcepa na lokalno cesto pri mestecu Resiutta v dolino Rezije. Cesta je ozka, zato je srečevanje kar težavno. Na enem mestu je zaradi ožine celo semafor, ki izmenično spušča promet na pet minut.
Po dveh urah vožnje smo prišli do vasi Stolvizza / Solbica, kjer smo parkirali. Ko opazuješ to ozko dolino, zelo redko naseljeno, brez površin za obdelavo in pridobivanje dobrin za preživetje, se vprašaš, kako se je tu moglo ohraniti življenje.
Smer je označena s smerokazi za Pusti Gost, Vertikalo in Ta-na rado. Začenjamo takaj po zelo strmi asfaltni poti, ki postane položnejša, ko pridemo na dobro uhojeno gorsko pot. A ne za dolgo, kmalu se strmina poveča preko naravnih kamnitih stopnic, ponekod tudi dodatno napravljenih.
Smo v ozki soteski ob potoku, ki se v slapovih spušča v dolino. Strmina ne popušča vse do jase s kapelico in ostanki kamnitih hiš. Tu se začne planota Pusti gost na kateri smo prečkali kar nekaj takih planin in prav na vseh je bila kakšna stavba ali njen ostanek in le malokatera je dajala videz, da bi jo uporabljali tudi v današnjem času.
Nekoč pa so tu živeli ljudje v tako nedostopnih predelih in krutih pogojih za preživetje. Pa vendar smo prispeli do hišice z urejeno in zagrajeno gredo, kar pa daje slutiti, da je tu stalno ali občasno življenje.
Na eni od takšnih planin smo prišli do razcepa, kjer smo se spustili za nekaj višinskih metrov, nato pa zopet zagrizli v strmino. Tako smo prišli do markirane poti 632 in po njej do razcepa s potjo 643.
Na smerokazu je pisalo 30 minut do našega cilja, ki smo ga dosegli v 3 urah in 40 minutah. Tu je bivak z imenom Ricovero Igor Crasso in je v sedelcu med dvema vrhovoma, le nekaj metrov višjima od bivaka.
Na bivaku je tudi v slovenščini napisano obvestilo, kdaj in kako koristiti to zavetišče. Vreme je bilo sončno in toplo. Zato smo si privoščili malo daljši počitek. Vračali pa smo se po isti poti, 643 oziroma Ta visoki Rosojanski poti in ji sledili tudi po razcepu s potjo 632 po kateri smo prišli.
Pot je malo manj kamnita, korak je zato lahko daljši. Tudi tukaj so jase in vsaka ima ostanke preteklosti, ruševine kamnitih hiš. V nadaljevanju smo prišli do manjšega sedla pod vrhom, imenovanim Ta-Na Rado.
Dostop je kar strm na približno 100 m višinske razlike. Na ploskem vrhu so na nekaj mestih znaki nekega razkopavanja. Kasneje smo v literaturi odkrili legendo, da je bil na vrhu nad vasjo Solbica v pozno antični dobi grad, ki ga imenujejo Tam na gradu / Monte Castello.
Sledil je še spust v dolino do našega izhodišča. Skupno smo hodili 6 ur in 40 minut, višinska razlika pa je okrog 1300 m (kuža Monti vsaj še enkrat več).
Naj omenim, da smo v vasi Solbica že bili 26.12.2016, ko smo si ogledali tradicionalno večerno spuščanje božične zvezde s planote Pusti Gost. Bila je velika fešta, stojnice, ogenj, veliko obiskovalcev.
Analizo ture smo naredili pri Zelencu pred Kranjsko goro.
udeleženci: Tomaž, Igor, Antonija, Stojan, Marjan, Nataša, Matjaž, Anka, Sabina, Marko, Rafko trajanje: 7 h 45 min višinska razlika: 1160 m dolžina: 14,6 km
Tokratna tura na velikonočno soboto je povzročila vodniku kar nekaj kombiniranja. Prvotni cilj obiskati tritisočak Wildenkogel (3021 m) v Visokih Turah so nam odnesle plazovne razmere. Enako je bil za Turski žleb objavljena tretja stopnja plazovne nevarnosti.
Treba je bilo najti razmeram primeren cilj, saj je bilo ravno za soboto obljubljeno najboljše vreme. In seveda, tam med Logarsko dolino in Robanovim kotom nas je vabil Strelovec. Sama sem bila tega predloga še posebej vesela, saj na njem še nisem bila.
Veste kako daleč je iz Idrije do Logarske doline? Skoraj kot iz Ptuja v Bovec. Že pot do izhodišča je bila kar posebna. Takoj ko smo v Stahovici zavili v dolino Črne smo vstopili v svet razdejan v lanskih avgustovskih poplavah. Plazovi, usadi …
Mnogo dela je že opravljenega, a mnogo ga še čaka. Pot pred prelazom Črnivec, ki nas bi skozi Podvolovljek malček prej pripeljala v Logarsko dolino, je bila tega dne zaprta.
Tako smo skozi Gornji Grad, Ljubno ob Savinji, Luče in Solčavo ob mnogih semaforjih pretreseni opazovali, kako napredujejo sanacijska dela po vodni ujmi.
Saj smo spremljali katastrofalne razmere okrog domačih hiš, razdejanje Sor in še kje, a tu je narava pokazala svojo moč še v večjih razsežnostih. Te doline bodo v desetletjih zacelile bridke rane, a nikoli več ne bodo kot prej.
Najbrž si res ljudje jemljemo preveč prostora, ki pripada vodam. Opozorila, ki nam jih dajejo morajo zaleči za varnejše načrtovanje gradenj v naprej. Logarska dolina nas je pričakal obsijana s soncem.
Tako je lepa in tako spoštljivo prestižna, da se ni čuditi, mnogim avtomobilom parkiranih pred hoteli in gostišči. Le redki so imeli slovenske registracije. To, da parkirnine za vstop v dolino še ne pobirajo, tudi velja omeniti.
Naša Voluharska druščina je primerno opremljena za zimski vzpon smelo zapustila kombi na parkirišču pred hotelom Plesnik s krasnim slapom za ozadje. Kar takoj za kmetijo Plesnik smo po malo širši gozdni vlaki zagrizli v strmino.
Najbrž bo za tak tip poti potrebno izumiti nov izraz, kajti dobro je vedeti, gre tvoja pot po vlaki, gozdni ali kamionski cesti ali še čem tretjem. Morda bi to lahko bila traktorska cesta.
Kakorkoli, ko smo zapuščali glavno cesto, ki sicer pelje do konca doline, se nam je pridružil lokalni vodnik, ki pa je imel štiri noge. Že takoj na začetku je bilo videti, da dobro ve, kako naj potekajo planinske ture.
Postavil se je Tomažu za pete in tam ostal do konca. Najbrž je želel, seveda zaradi varnosti udeležencev, imeti stoprocenten pregled nad potekom ture. Komu gre zasluga, da je do konca res vse potekalo v najlepšem redu, nismo uspeli določiti.
V uri in pol hoda, tudi po lepih gozdnih stezicah, smo dosegli Plesnikov planino, malo počili, popili, se razgledali in že smo nadaljevali spet po traktorski cesti proti Icmankovi planini.
Pogledi so bili vedno širši, čeprav motni na nasprotni greben, ki deli Logarsko dolino in Matkov kot. Ter seveda na višje gore severno za njim. Nad Ojstrico in njenimi sosedi pa so se nabirali oblaki.
Nas pa je vseskozi imel na očeh tudi izrazit razgleden zob, Rikljeva peč (1181m), ki je zasajen v pobočje pod grebenom, na katerega smo bili namenjeni. Do ljubke koče nad Icmankovo planino smo bili prej kot v uri.
Za kočico se nam je obljubljal imeniten razgled na Logarski peči (1533 m), ki se mu zaradi bližine res nismo upali upreti. Za obisk Icmankove peči (1610 m) pa nam je zmanjkalo navdiha.
Do Strelovca ni bilo več daleč. V začetku je steza tekla po grebenu, kasneje pa se mu umakne na desno, severno stran. Stopili smo na sneg, ki nas je spremljal do vrha. Pobočje je bilo strmo, zato smo se usmerili naravnost navzgor in dosegli greben nedaleč od vrha.
Po obveznem razgledovanju, orientiranju in fotografiranju smo se posvetovali še o imenu našega tretjega vodnika, ki je hrabro preštel vse naše luknje, ki smo jih pustili v udirajočem se snegu. Obveljal je tretji predlog, naj bo Rafko.
Povratek smo zaokrožili po grebenu proti Utam (1950 m) do Movznika in nadaljevali prečno po markirani poti severno do Puklavce. Tu je še veliko, ta dan zaradi visokih temperatur, mokrega snega.
Opremljeni s čeladami in cepini in brez derez, ker je bil sneg razmočen, smo se spuščali proti Klemenči jami. V pobočju so bile v nasprotni smeri tudi sveže sledi pohodnika.
Prediralo se je ne glede na to, si bil prvi ali zadnji v vrsti, zato smo v tem delu zagotovo dosegli rekord v času trajanju. V nasprotni smeri med Puklavco in Strelovcem, ki seveda poteka navzgor, je predviden čas hoje 40 minut.
Mi pa smo v gaženju zagotovo uživali uro in pol. Spust do koče na Klemenči jami je spodobno strm in tokrat kopen. Vmes smo se seveda ustavili pri naravni vrednoti – pri, v Sloveniji najdebelejšemu macesnu, ki tu že stoletja kljubuje ostrim klimatskim razmeram.
Njegov obseg je 444 cm, premer 141 cm in višina 29 metrov. Pri žal zaprti koči smo si odpočili in napolnili želodčke. Naš Rafko ni bil zadovoljen ne s Frutabelami, ne s keksi ali čokolado, zagotovo mu je ljubša domača kuhinja.
Že med sestopom do koče je v stenah nad nami počilo in počilo je tudi, ko smo sedeli pred njo. To so bili plazovi. Ojstrica se je po severnih grapah v slapovih otresala snega. Zadovoljni, da smo na varnem in na primerni turi smo opazovali moč narave.
Drugačno kot zjutraj, a enako silno in usodno. Da je temu res tako, so nam sporočale kasnejše novice. Te sobote se žal ni srečno izšlo obiskovalcem severne Triglavske stene. Do kombija nas je čakala še urca hoje.
Pooblačilo se je čez in čez in v dolini je tudi dobro potegnil za ta letni čas topel veter. Zadovoljni z uspelo turo smo se po sedmih urah in tričetrt vrnili do kombija. Res so lepe te Solčavske planine, še se bo treba vrniti.
Ker smo načrtovali vrnitev v Ljubljano čez Pavličevo sedlo in Jezersko in sta bila dva udeleženca iz Celja, smo analizo ture opravili v kmečkem gostišču Ojstrica.
Kot bi vedel, da pri analizi sodelujejo vsi udeleženci, je bil tam pred nami in že počival naš deveti udeleženec Rafko. Tako kot se nam je zjutraj tiho pridružil, nas je maloprej tudi tiho zapustil, zadovoljen, da smo vsi srečno sestopili.
Ime mu je Đino, a tako daleč od Italije bo za nas ostal kar Rafko. Slovo je bilo težko. Da so bili razgledi motni, ni bila toliko kriva pooblačitev, zrak je bil poln saharskega peska, kar smo videli tudi po nedeljskem dežju.
In da smo med Movznikom in Puklavco hodili deloma po sledeh Zokijapokija, sem prebrala na spletnem portalu Hribi.net. Zokipoki, lepo bi se bilo srečati v teh lepih koncih.
