Veliki Nabojs, 22.8.2015

Veliki Nabojs (Monte Nabois Grande) , 2313 m

udeleženci: Tomaž, Nevenka, Slavko, Janez
trajanje: 9 ur 15 minut
višinska razlika: 1800 m

2313 m visoka gora spada v Viševo skupino Julijskih Alp. Pripeljali smo se skozi Rateče, Trbiž in Ovčjo vas v Zajezersko dolino. Po lepi asfaltni cesti smo vozili še tri kilometre do parkirišča št. 3. Hodili smo najprej po gozdni cesti in sledili oznaki rif. Pellarini in poti št. 616.

Sredi bujnega gozda seveda ni nobenega razgleda, zato je bila hoja z občasnimi vzponi kar dolgočasna. Po 45 minutah smo prišli do spodnje postaje tovorne žičnice, ki je speljana do koče Pellarini. Zapustili smo kolovoz in prišli na stezo. Na smerokazu za kočo piše: 1 ura.

Pot je zelo dobro uhojena, vijuga po gozdu, po ravninah in strminah mimo odcepa  za Svete Višarje. Prišli smo do ostenja nižjih vzhodnih vrhov in precej širokega melišča. Odprl se nam je pogled na polico mogočne stene s kočo Pellarini ter svete Višarje in Kamniti lovec na severu.

Še zadnji strmi vzpon in že smo bili pri koči na višini 1499 m, kjer pa je zelo glasno ropotala vodna črpalka. Termometer je pokazal le 6°stopinj. Ustavili smo se le za tekoče okrepčilo. Nadaljevali smo po poti 616, vendar le za kratek čas, ker smo se kmalu usmerili na zahtevnejšo grebensko pot.

Vodila nas je strmo navzgor po ne preveč uhojeni, vendar z rdečimi pikami dobro označeni stezi čez travnate strmine, preko borovega grmičevja, ki je v pomoč pri daljših skokih, potem pa do skalnatih predelov, kjer smo se že preizkusili v plezanju.

Vseskozi je levo od nas mogočno ostenje Viša in sosednjih vrhov te skupine. Opazovali smo lahko gornike, ki so se vzpenjali po severni strani na te vrhove. Pod nami pa smo zagledali normalko št. 614, ki tudi pelje na naš vrh.

Mi pa smo po zahtevnejši poti prišli do mesta, kjer nismo našli varnega prehoda. Najbrž je prišlo do podora, ki je prekinil pot. K sreči se ni bilo treba vrniti daleč, da smo prišli na normalko s krajšo jeklenico in se povzpeli na vrh Velikega Nabojsa po 3 urah in 45 minutah.

Bilo je čudovito vreme in odprl se nam je prekrasen razgled na mogočne vrhove Viševe in Montaževe skupine, pod nami pa na Zajezersko dolino in Ovčjo vas.Vračali smo se najprej po poti 614, ki je zanimiva, strma in, če si pazljiv, tudi varna.

V nekaterih skalnatih predelih so v kamen usekane stopnice pa tudi nekaj jeklenic varuje nevarnejša mesta. Prišli smo na višino 1900 m in se priključili na pot št. 616, ki se v krogu vije okoli Velikega Nabojsa. Naši vodniki bi verjetno dobili ošpice, če se ne bi izognili poti, po kateri smo prišli, če le obstoja druga.

Tako smo zapustili lažjo smer in krenili po melišču navzgor proti sedlu Škrbina Nabojs 1970 m. Od tod  pa smo se spustili po zelo podrti grapi, ki je bila tudi zaradi peska na gladkih skalah kar neugodna. Nič kaj prijetna pot.

Po tem spustu smo prečili široko melišče, nato pa se ponovno povzpeli na drugo sedlo z nekaj deset metrov višinske razlike. Nato spet spust, ki je bil podoben prejšnjemu. Ves čas pa smo bili v ostenju naše in sosednjih gora. Vzpon in spust se je tretjič ponovil.

Tokrat smo se spuščali po bolj trdni kamenini, pa še gams samotar nas je pozdravil. S sedla je bilo lepo videti nadaljevanje  naše poti in bivak z rdečo streho. Takoj smo si ga namenili ogledati. Do njega pa se je bilo treba vzpeti še 65 višinskih metrov. Bivak je lepo urejen in primerno opremljen.

Z našim obiskom smo ga malo prezračili, nato pa se spustili po poti, ki jo ustvarjajo hudourniške vode ter prišli do čudovitega žleba s studenčkom, ki pada kar v štirih slapovih. Res lep pogled.

V nadaljevanju smo po gozdni poti le dosegli ravnino, ki pa nas ni navdušila, saj smo morali kar dolgo pešačiti po širokem nanosu gramoza in peska, predno smo zopet prišli na trdno podlago in naš končni cilj. Vendar ne tudi do avtomobila. Voznik se je žrtvoval in sam odšel dva kilometra do parkirišča ter se vrnil po nas.

Skupaj smo porabili 9 ur in 15 minut, od tega slabi dve uri in 375 višinskih metrov zaradi odločitve o povratku po krožni poti. Vendar nam sploh ni žal, saj smo bili poplačani s pogledi na veličastna ostenja gora in tudi drugih lepot gorskega sveta.

Janez



Grosser Hafner, 14.8.2015

Kattowitzer Hütte 2320 m
Grosser Hafner 3076 m

PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Mirjana, Jože, Meta, Jana, Marjan, Maks, Ana, Silva, Marja, Jan, Vasja, Dunja, Ivan, Tomaž, Vinko, Janez 
trajanje: 11 h 10 min
višinska razlika: cca 1300 m

V sklopu obiskovanja lahkih kopnih tritisočakov smo letos planirali obisk skupine Goldberg v Visokih Turah in vrhova Schareck in Hoher Sonnblick.

Vreme nam ni bilo naklonjeno in namesto tri dnevne ture je bila organizirana enodnevna tura. Obdržali smo Visoke Ture, le skupino smo zamenjali in šli v skupino Ankogel na Grosser Hafner.





V petek ob 5h zjutraj smo se odpeljali v Avstrijo v dolino Malta in po plačljivi gorski cesti vse do konca, do akumulacijskega jezu Kölnbrein. Jez je bil zgrajen v sedemdesetih letih in je najvišji jez v Avstriji in med 10 najvišjimi v Evropi.

Parkirali smo na parkirišču ob jezu in petnajst minut pred osmo začeli s turo. Pot do koče Kattowitzer je lepa, se pa kar vleče. Tri ure smo potrebovali do koče in se pri tem vzpeli le za 400 m.





Po postanku smo nadaljevali proti grebenu in si pod njim montirali čelade, ki smo jih imeli edini med pohodniki na Hafner tistega dne. Na grebenu je sledil kratek zahtevnejši del.

Malo kasneje sledi znamenitost gore, pokonci postavljene granitne skale. Nekatere je to spominjalona muslimansko pokopališče, druge, predvsem ženske, pa na kaj drugega.

Po slabih šestih urah smo prišli na vrh. Vreme se je že kar lepo pokvarilo, a upati je bilo da ne bo dežja. Razgledi so še bili, tudi dolina izvira reke Mure se je videla pod nami.

Po slabih pol ure smo začeli s sestopom. Razen nekaj kapelj dežja res ni bilo. V koči smo si privoščili daljšo pavzo za kosilo.

Čakalo nas je še  dve uri in pol sestopa do izhodišča in malo pred sednmo zvečer smo končali s turo v suhem, vreme je zdržalo. Zadovoljni, ker nam je uspela lepa nadomestna tura, smo se odpeljali v Ljubljano.



Spisal Tomaž



Weitgrubenkopf in Grosser Priel, 8.-9.8.2015

Prielschutzhaus 1420 m
Weitgrubenkopf 2259 m po Stodertalersteig
Grosser Priel 2515 m po Bert Rinesch

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Maks, Mateja, Maja, Slavko, Tomaž
skupno trajanje: 18 h 20 min
skupna višinska razlika: cca 3000 m


Spet smo šli v nam novo Alpsko skupino, tokrat v Totes Gebirge v severnih apeninških Alpah. Plan na dvodnevni turi sta bila Spitzmauer, drugi najvišji vrh skupine, po lažji ferati Stodertalersteig in Grosser Priel, najvišji vrh skupine, po težji ferati Bert Rinesch.


Do izhodišča, znanega smučarskega kraja Hinterstoderja smo izbrali gorenjsko varianto. Čez karavanški tunel po turski avtocesti in potem čez Schladming in Liezen v Hintesrtoder. Tja smo prispeli dvajset čez osnmo zjutraj in si vzeli še cca 10 minut za izbiranje najustreznejšega parkirišča.

Že takoj ko smo stopili iz avta je bilo jasno da bo vroč dan. Kar dobro smo švicali do koče, sigurno je bila to najbolj vroča tura letos.






Po kratkem postanku v koči, kjer smo pustili nekaj stvari, smo v še večji vročini nadaljevali proti naši ogrevalni ferati.

Vmes nas je neki domači planinec, ki je že sestopal opozoril na možnost neviht po tretji uri. Saj smo tudi mi vedeli, a smo računali na nevihte nekje ob 5h popoldan.






Pa smo se oboji motili. Že ob pol dveh ob vstopu v ferato je že grmelo v daljavi. Če bi vstopali v Bert Rinesch bi jo kar hitro pobrisali nazaj proti koči.

Tako pa smo nadaljevali in računali da bomo do dežja že iz te precej kratke ferate. Tako je tudi bilo, ko smo prišli do sedelca pod Spitzmauerjem se je nevihta sicer zelo približala, a se je peljala za našim ciljem proti jugu.

A kaj ko je zagrmelo tudi na drugi strani in jasno je bilo da bomo mokri. Še pred dežjem smo skočili na nadomestni vrh Weitgrubenkopf malo nad sedlom. Hitro smo sestopili po normalki, kjer pa nas je že pralo, na začetku celo s sodro.

Normalka gre precej naokoli in kar kakšno uro nas je pošteno pralo. Le upal sem lahko, da ne bom poslušal očitkov ker nisem razpisal plavutk v obvezni opremi- Ko je dež ponehal se je hitro spet zjasnilo in na enem od razcepov poti smo izkoristili smerne table za sušenje naših premočenih vetrovk in majic.




Do koče je bila še kakšna ura in med potjo smo se že kar posušili. V koči je bilo kar polno in skrbelo nas je kašna gneča bo jutri v ferati. Utrujeni od kondicijsko konkretne ture smo kmalu po zelo okusni večerji legli k počitku.






Taktično smo vstali precej pred zajtrkom, da bomo ja prvi. Presenečeni smo ugotovili da je zajtrk pol ure prej kot je bilo objavljeno prejšnji večer. Toliko bolje, dvajset čez šesto smo jo že mahnili proti ferati Bert Rinesch ali kot smo jo poslovenili, Kam rineš Bert.







Na dostopu nismo srečali nikogar razen dveh, ki sta tik pred ferato zbolela in sta že sestopala. Šele v vstopu sta bila dva gornika, ki sta tik pred našim prihodom krenila v ferato. Tudi mi smo se opremili in vstopili. Uvodni del gre po severni steni in se ga da tudi obiti. Kmalu se preko sedelca prestopi v vzhodno stran. Po previsni lestvi smo se spustili do dolge prečke preko gladkih plošč.




Po prečki takoj sledi najtežji del ferate, menja se težavnost D in C - D. Tega dela je za dobro uro in hitro nam je bilo jasno zakaj ni gneče.

Najbolj atraktiven in najtežji del je vsekakor previsna lestev iz dveh delov, kjer kar precej visiš na rokah in hitro ti lahko zmanjka moči. Vsekakor je dobro počivati na tistih nekaj redkih mestih v ferati kjer je to možno.





Ko smo dosegli vpisno skrinjico sta težavnost in strmina popustili. V sprva uživaškem poplezavanju potem pa odvečnem grebenu, ki ga kar ni konca, smo prišli na vrh. Tu pa je bilo več ljudi, v glavnem se na Grosser Priel hodi po normalki. Po njej smo sestopili tudi mi in to precej ekspresno.

Po zasluženem pivu v koči smo nadaljevali z ekpresnim sestopom v Hinterstoder in malo čez četrto popoldan zaključili s turo.







Osvežili smo se v hladni "Štoderščici", ki teče mimo parkirišča in se odpeljali domov po že prej planirani štajerski varianti, čez Gradec in Maribor.

Da je bila to zelo posrečena izbira smo kmalu izvedeli po radiu, namreč da je karavanški predor zaprt v obe smeri. Mi pa smo tekoče in brez problemov prišli v Ljubljano in zaključili zelo lep in tehnično ter kondicijsko zelo zahteven izlet. Lep krst za našo novo članico Majo.

Spisal Tomaž









 

Strma peč po Via Norina, 1.8.2015

Bivak Cividale 1415 m,
Strma peč / Monte Cimone del Montasio 2379 m

udeleženci: Marjan, Nevenka, Slavko, Polde, Tomaž
trajanje: 11 h 30 min
višinska razlika: cca 2050 m


Dolgo je že bila planirana tale Via Norina. In končno smo se jo lotili. Pa še zdaj bi skoraj odpadla, ker nas je bilo še v četrtek premalo kandidatov, da bi se splačalo vzeti dva avta. V petek se je to spremenilo in v soboto zgodaj zjutraj smo se odpravili.

Čez sedlo Na Žlebeh oziroma Sella Neveo smo se spustili v dolino Reklanico. Nihče od nas ni pomislil, da bi avto morda pustili na planini Pecol, pa bi bilo precej pametnejše. Zapeljali smo se do vasice Chiout Cali in tam parkirali prvi avto.

Z drugim avtom pa smo nadaljevali do doline Dunje in ob cesti na začetku 610 parkirali.

Na začetku ture nas je čakalo skoraj 100 višincev sestopa do potoka Dunja. Tu je bil nekoč železen most, ki ga je verjetno odnesla Dunja med kakšnim nalivom.

Sedaj je tu čez potok le deblo oblečeno v mrežico da ne drsi ko prečiš potok po njemu. Pri tem manevru so bolj problem palice s katerimi loviš ravnotežje in ti jih tok potoka kar lepo spodnaša.

Vsi smo uspešno prečili potok in zagrizli v strmino po poti 640. Strmina ne popušča vse do bivaka Cividale, ki smo ga dosegli v dveh urah in pol od avta. Pri bivaku smo pomalicali in nadaljevali po najbolj divjem delu ture, dolgim prečenjem nad prepadi.

Po mestoma zoprnem grušču in izpostavljenem terenu smo rabili uro in pol do "male" ferate, detajla kjer jeklenica pomaga čez skalni skok in potem čez zoprni gruščnati kamin.

Po strmih travah smo rabili še slabo uro do vstopa v ferato Norina. Vse skupaj 5 ur od avta do vstopa v ferato, kar kaže na kondicijsko zahtevnost ture.

Ferata ni prav tehnično zahtevna, varovala v večini v dobrem stanju. Uro in pol nam je vzela in potem še ura do vrha. Na Strmi peči smo stali po 7 urah in pol.

Med razgledovanjem po okolici smo opazili tudi posledice požara v Reklanici leta 2013. Malo nas je zaskrbelo a bo vse ok ob sestopu. Skrbi so se še povečale ko smo sestopili do pogorišča.

Markacije na skalah so bile, na ožganih drevesih pač ne.Mulatjera pa nekako sledljiva med rožami ki rastejo po poti. Sledljivost je bila mestoma zelo slaba in pomagali smo si s Tabaccovo karto na telefonu, ki mam je točno kazala kje smo in kam bo zavila pot.

Ko se od poti 621 odcepi pot 641 v Chiout Cali se je sledljivost še poslabšala in brez GPS-ja tu ne vem kako bi zvozili. Najti je bilo namreč treba prehod med strmimi pečinami, sestop na gliho ni prišel v poštev.

Ko smo prehod našli so tudi markacije pstale pogostejše in tako smo po 11 urah in pol zaključili turo ob pivu, ki smo ga v hladilni torbi hranili v sestopnem avtu.

Še po drugi avto smo skočili in se odpeljali domov. Tura je res divja in odmaknjena, kondicijsko zelo zahtevna. Če se ne sestopa nazaj po Via Norini pa je vsekakor smiselno sestopiti na Pecol in ne v Reklanico.


Spisal Tomaž