Kareck, Tschaneck, 11.4.2014

Kareck 2481 m,
Tschaneck 2024 m

udeleženci: Nataša, Marjan Š., Marjan G., Robert
trajanje: 6 h 15 min
višinska razlika: cca 1200 m

Na pokopališču se je pričel današnji izlet, tam smo “pobrali” Marjana G. Pa, da bo jasno, “poba” ne stanuje tam, tudi zaradi nepremičninskega zakona ni “handlal” stalnega prebivališča, le tam smo se dobili in se zapeljali naprej do smučišča Katscberg, našega današnjega izhodišča.

Trije peš, jaz pa na smučeh smo prvih sto višinskih metrov naredili ob smučišču, nato pa zavili na severovzhod, na gozdno cesto okoli vrha Tschanock. Na žalost je bila cesta dobro splužena, kar je pomenilo približno 30 minut pešačenja, tudi za mene.

Kmalu smo prišli do koče Pritzhüte, kjer si nadenem smuči in vsi skupaj zagrizemo v breg. Sneg je bil rahlo pomrznjen, idealen za hojo, saj je “držal” pešce in napredovali smo hitro in brez težav.




Sem ter tja je rahlo snežilo, skozi oblake se je občasno dalo slutiti sonce, le veter in megla sta proti vrhu postala stalnica. Po treh urah smo dosegli naš današnji prvi cilj, Kareck imenovan.

Močan veter na vrhu je Marjanu G. odnesel čelado čez prepadno steno in sprijaznjen z izgubo si je s sendvičem “lizal” rane. Slikanje okoliške megle in “firbcanje” na vrhu Karecka je obrodilo sadove, saj smo malce nižje na polički tik pred prepadom opazili odpihnjeno čelado in si tako prislužili pijačo nižje v koči.

Spust v dolino je na smučeh potekal precej hitreje kot pa peš in dogovorili smo se, da se dobimo v koči Pritzhüte. Tam sem bil precej pred preostalo trojico in pri naročanju pijače doživel “fajno” presenečenje, saj sem ugotovil, da sem brez denarnice in telefona.

Zadnja meni znana lokacija omenjenih dveh stvari je bila na strehi Natašinega avtomobila ob jutranjem preoblačenju. Sprijaznjen z izgubo sem dočakal preostali del današnje ekipe, skupaj smo spili pijačo in uživali v pogledu na Kareck z katerega je veter razpihal oblake.

Ostali so se po gozdni cesti odpravili okoli Tschanocka, sam pa sem si nadel smuči in se čez že omenjeni hrib odpravil na drugo stran do parkiranega avtomobila.





V breg sem po precej južnem snegu na novo “vlekel špuro” in v približno 40 minutah dosegel 2024 m visoki vrh Tschanock. Sledil je še spust po smučišču da parkiranega avtomobila.

Pri avtomobilu so me že čakali preostali trije udeleženci in veselo kazali na streho avtomobila kjer sta se nahajala nedotaknjena denarnica in telefon. Sreča večja kot pamet!

Spisal Robi


P.S.
Navkljub slabemu vremenu lahko današnji izlet štejemo med prijetnejše, za dodatno razburljivost pa smo poskrbeli udeleženci sami. Marjan z čelado, jaz na z “afnguncom” pri koči in zapletom z denarnico in telefonom.






Eiskogel, Taurenkogel, 5.4.2014

Eiskogel 2321 m
Taurenkogel 2247 m

udeleženci: Boštjan, Nataša, Nevenka, Marjan Š., Marjan G., Slavko, Sašo, Peter, Janez

trajanje : 7 h
višinska razlika 1550 m

Aprilska tura gorniške skupine je vodila v pogorje Tennen na Salzburškem. Gora Eiskogel, 2321 m, je po opisu najbolj markantna v tem pogorju.






Zgodaj zjutraj se nas je devet gornikov odpeljalo z dvema avtomobiloma do karavanškega predora, kjer nas je zaustavila cestna zapora. Bili smo komaj drugi v vrsti, zato je bilo čakanje kar dolgo.Potem smo po avtocesti prevozili Koroško,




Bischofshofen in pri izvozu Pfarrwerfen zapeljali skozi mestece Werfennweg, kjer imajo smučarski muzej in izhodišče za kabinsko postajo do manjšega smučišča na 1834 m. Prišli smo do zaselka Ruhdorf, kjer smo parkirali na 961 m višine. Prevozili smo kar dolgo pot, za 230 km pa smo porabili tri ure.

Vzpenjati smo se začeli po poti 201 preko pašne planine, naprej po zelo strmi gozdni poti do naslednje planine, kjer stoji lepa koča imenovana Dr. H. Hackelhutte na 1550 m. Do sem smo prišli v eni uri. Koča je bila odprta, vendar smo se le na hitro okrepčali.

Nadaljevali smo po poti 211. S prostrane planine je bil lep pogled na naše izhodišče in pa smučišče na nasprotni strani, kjer smo na delujočih napravah lahko opazili komaj kakšnega smučarja. Do sem je speljana gorska cesta, tako da je dosti  možnosti tudi za gorsko kolesarjenje v poletnem času.

Na poti opazujemo cele črede gamsov, očitno je tod zanje ugodno področje.Tam nekje na 1800 metrih smo prišli na snežno mejo. Sneg ni bil pomrznjen, zato smo si nadeli gamaše, saj smo pričakovali, da se bo prediral.

Tu in tam smo prehodili še kakšno kopno zaplato, kjer je korak nekoliko lažji. Sicer pa je bilo kar pestro. Nekje je sneg držal našo težo, drugje pa smo se pogrezali, padali v luknje in le počasi napredovali.

Po dveh urah in pol smo prišli na sedlo na 2103 metrih, kjer se je odprl pogled na naš vrh. Zaradi slabih snežnih razmer smo za dobrih 200 višinskih metrov porabili polno uro. Skupno smo hodili tri ure in pol, kar za zimske pogoje sploh ni slabo, saj je po časovnici štiri ure.

Na vrhu stoji križ s križanim, kar sem videl prvič na gorskih vrhovih. Kot ponavadi smo bili sami na gori. Nevenka nas je vpisala v knjigo. Za konec dneva je bilo predvideno, da se bo vreme poslabšalo, vendar so se že okoli poldneva podile megle, tako da razgled ni bil posebno dober.

Sicer pa je bilo suho,  tudi vetra ni bilo, tako da smo se v miru lahko okrepčali. Iz doline smo zaslišali zvonjenje in gasilske sirene, ki jih, tako kot pri nas, sprožijo ob sobotah ob dvanajsti uri.

Po polurnem počitku smo se začeli spuščati po isti poti, po kateri smo prišli. Kar hitro smo dosegli sedlo, 2103 m, in se odločili, da skočimo še na bližnji Tauernkogel, 2247 m, kar nam je vzelo slabe pol ure. Nato pa smo se spustili po najkrajši poti čez zasnežena melišča.

Ko so se ta končala, smo sneli gamaše ter nadaljevali do koče Hackelhutte, kjer se je več kot prileglo okrepčilo in vrček piva. Od tod smo se v 40 minutah spustili do izhodišča. Za celotno turo z višinsko razliko 1550 m smo porabili okroglih sedem ur.

Po zaključku ture je Marjan Š. posredoval še zanimivo informacijo, da je pod goro Eiskogel ledeniška jama. Na fotografijah (povezava 1, povezava 2) so čudoviti kapniki, ledene dvorane, prehodi in zanimivi ledeni slapovi. Zares lepo, žal pa mi tega nismo videli.

Spisal Janez



Prestreljenik, 2.4.2014

Prestreljenik 2499 m

udeleženci: Robert, smuči in malica
trajanje: 4 h 50 min
višinska razlika: cca 1350 m

Današnji vrh je Voluharska “banda” obiskala poleti leta 2003. Davno nazaj, v časih, ko sem še uporabljal glavnik. Približno enajst let po prvem obisku se nameravam na Prestreljenik povzpeti  s smučmi in z vrha odsmučati v dolino. Zaradi obveznosti sem moral biti do 11.30 h doma kar je pomenilo precej zgodnje vstajanje.

Okoli tretje ure se odpeljem po gorenjski avtocesti, skoz Kranjsko Goro, preko mejnega prehoda Rateče na Sella Neveo. Zgodnja ura je pomenila cesto brez avtomobilov, kar pa ni veljalo za živali, zlasti srne sem večkrat presenetil med tem ko so “nabirale asfaltne nočne kilometre”.


Ob 4.40 h na smučeh zakorakam v temo in po 45 minutah hoje pridem do zgornje postaje gondole in koče Gilberti 1850 m visoko. Zunaj je bila še noč, v koči pa še vse tiho. Naredim krajši postanek, zaposlim fotoaparat in se napojim.



Ko pridem na sedlo Prevala se prične počasi daniti, tako da na Sedlo (med Grdim vršičem in Prestreljenikom) pridem v sončnem jutru.






Sneg je bil zaradi zgodnje ure še povsem pomrznjen kar je pomenilo, da smuči romajo na nahrbtnik, na noge pa dereze. Zaradi precejšnje strmine ob osmih pošteno zadihan prilezem na današnji vrh.




Debela ura martinčkanja na vrhu je bila dovolj, da je pomrznjena podlaga malo “odjenjala” in smuka v dolino je bila “en sam vesele”.


Spisal Robi

PS
V dolini pa snega, da se bomo še kakšen mesec dričal.




Lenuhova grapa v Begunjski Vrtači, 22.3.2014

Begunjska Vrtača po Lenuhovi grapi 1997 m

udeleženca: Tomaž, Robert
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca 980 m


Po dolgem času obiskovanja hribov na smučeh, izvzamem lahko le prejšnje tedenski naskok na Triglav (pa še ta je bil v pancarjih), sva s Tomažem to soboto obiskala vršace nad Zelenico. Zaradi prihajajoče fronte slabega vremena sva izbrala krajšo turo, z Ljubelja po Lenuhovi grapi na Begunjsko Vrtačo.


Ob 5.30 h štartava z Ljubelja, se ob smučišču po poledenelem snegu povzpneva do Šentanca. Zavijeva levo v breg, kjer se v severovzhodnem ostenju Begunjske Vrtače nahaja vstop v Lenuhovo grapo. Zaradi obilice snega je bila grapa lepo zalita brez skalnih skokov, sneg pa predelan in pomrznjen, kar nama je močno olajšalo vzpon.

Z viška sva v dolini opazovala gomazenje večinoma turnih smučarjev, ki so se počasi ob smučišču vzpenjali v breg in zavijali eni v Šentanski plaz, drugi pa naprej proti Domu na Zelenici.




Proti vrhu sva “padla” v meglo in v njeni družbi prilezla na greben, kjer naju je pozdravil dokaj močan veter. Malo pred osmo uro sva bila na Begunjski vrtači s katere naju je “kislo” vreme kmalu pregnalo naprej do sestopne grape.



V miru in tišini, bez “šundra” množice gornikov običajnega za današnjo destinacijo sva se ob rahlem rosenju s sestopne grape spustila v Šentanski plaz, ga prečila in se spustila do Doma na Zelenici kjer sva opravila postopek rehidracije.

Spisal Robi


PS
Velja omeniti, da sva idejo za današnji izlet dobila pri Slavkotu, Marjanu in Janiju, kateri so omenjeno grapo “popikali” pred kratkim v sončnem popoldanskem vremenu (bolj po deško). Najina današnja ponovitev v zgodnji jutranji uri, megli in vetru je izletu definitivno dala pridh moškosti pika :)




Ostržkova grapa v Begunjski Vrtači, Veliki vrh, 16.3.2014

Begunjska Vrtača 1997 m,
Veliki vrh 2060 m

udeleženci: Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 7 h 20 min
višinska razlika: cca 1050 m

Zaradi službenih obveznosti in vremena smo šli v hribe v nedeljo namesto sobote. Zbrali smo se samo trije in se odpeljali na Ljubelj. Kljub zgodnji uri je bilo na parkirišču že kar nekaj avtomobilov in planincev ter turnih smučarjev ki so se odpravljali vsepovsod okoli Zelenice.



Malo pred šesto zjutraj smo začeli s turo. Ker je Ostržkova grapa že nad prvim plazom smo jo že zelo kmalu videli. In na ta plaz nad kočo Vrtača smo kmalu zavili in že zgodaj nadeli dereze in v roke vzeli cepine. Gneča iz Ljubelja nam ni sledila in v strmino plazu smo grizli sami.



Ob vstopu v grapo smo prijeli še za drugi cepin. V grapi je bilo vse lepo zalito in pomrznjeno, čeprav se na najožjem delu grape že pojavljajo razpoke v snegu in vprašanje časa bodo še primerne razmere.





Ko smo prišli na sonce se je strmina v grapi počasi položila in ko se zadeva čisto poravna smo mislili da je konec in da vidimo greben.






Pa ni bilo tako, za ovinkom nas je čakal še zelo strm izstop na greben, najbolj strm del cele smeri. Na grebenu smo v vetru najprej stopili na Begunjsko Vrtačo in potem nadaljevali še proti Velikemu vrhu.

Na poti mimo Šentanskega plazu smo opaziovali razpoke v snegu, ki bodo prej ali slej povzročile da bo opast zgrmela dol po plazu.






Na Velikem vrhu se je trlo ljudi, ki so priletli od vsepovsod. Sestopili smo po Centralni grapi proti planinskemu domu na Zelenici.

Na Zelenici pa smo ob pivu ogledovali grape v Begunjščici, na Nevenkini shemi in v naravi. Dela ne bo zmanjkalo, le razmere morajo biti. Danes pa smo tudi izvedli zelo lepo turo za jubilejni 300. potopis.


Spisal Tomaž




Wintertaler Nock, 8.3.2014

Wintertaler Nock 2394 m

udeleženci:  Boštjan, Mateja, Klavdija, Nevenka, Robert M:, Slavko, Robert T., Peter, Janez, Robert D.
trajanje: 6h 30 min
višinska razlika: cca 1100 m


V zelo lepem marčnem jutru se nas je deset gornikov odpeljalo preko Ljubelja, Celovca, Feldkirchna do prelaza Flattnitz. Parkirali smo pri gondolski postaji, ki pelje na sosednjo goro Hirnkopf, 1840 m, in se pripravili za pohod. Z nami je bilo tudi troje turnih smučarjev. Trasa je bila za obe skupini enaka. Na smerokazu je pisalo čas 4 ure.

Začeli smo navkreber po zelo ledeni gozdni cesti in se po pol ure hoje  spustili slabih 100 m na najnižjo točko vzpona pri mostičku čez potok Rapitz. Tura je dolga kar dobrih pet kilometrov in se imenuje Koroška mejna pot, označena s številko 151. Tu smo zapustili gorsko cesto in se po stezi usmerili strmo navzgor.

Trasa je vse do vrha ista tudi za turne smučarje. Na tem delu je sneg še nepredelan, suh pršič, zato se kar precej udira. V skupini je bil tudi eden s krplji, ki je hodil ob progi turnih smučarjev, a zaradi nepredelanega snega ni bistveno olajšal hoje ostali  pohodnikom. Po približno dveh urah smo prišli na planino Stering.

Odprla se je široka planjava in veter je dobil vso svojo moč. Tudi hladno postaja. Naš vrh se je prikazal v daljavi in ugotovili smo, da imamo še kar dolgo pot pred seboj. Stopali smo po čistini, delno po vetrovnem grebenu, delno v zavetrju ob sledeh turnih smučarjev. V lepem sončnem vremenu smo prišli do vrha, na katerem stoji križ, obložen z ledenim nanosom.

Turni smučarji so potrebovali tri ure, vsi ostali pa še slabo uro več. Na vrhu 2394 m visokega Wintertalerja je pihal močan in zelo mrzel veter. Takoj smo se skrili malo nižje v zavetrje. Odpočili smo se, okrepčali in posladkali z dobrotami, ki so se našle v nahrbtnikih ženskega dela ekipe.

Razgled na bližnje gore je bil zelo dober, v daljavi pa so rahle meglice zastirale pogled. Kljub temu smo na jugu prepoznali naše Julijce s Triglavom.Po počitku smo si pešci nadeli dereze, smučarji pa smuči in se odpravili vsak na svojo stran v dolino. Žal pa kvaliteta snega ni omogočala pravega užitka na spustu.

Hodili smo po isti poti, po kateri smo se tudi vzpenjali. V vršnem delu se je menjavala trša in mehkejša podlaga, zato smo se tudi bolj ali manj pogrezali. Na tem delu se je napravila tudi skorja, ki se je predirala ter dodatno ovirala pri hoji. Na planini Stering smo pospravili dereze in se spustili po strmem gozdnatem terenu.

Sneg je bil prhek, zato se smo lahko hitreje napredovali. Ubirali smo bližnjice in kmalu dosegli najnižjo točko, kjer se priključi tudi pot turnih smučarjev, ki pa so prispeli že precej pred nami. Za konec smo morali premagati še neprijeten klanec po ledeni cesti, ki jo je sonce že precej zmehčalo. Za spust smo rabili dve uri in pol, skupaj pa šest ur in pol.

Počakali smo samo še smučarje, ki so nas čakali v bližnjem gostišču, se uredili in se odpeljali. Analizo uspešne poti smo naredili pri Gorencu na Zlatem polju v Kranju.

Spisal Janez