Monte Jama, 21.3.2015

Monte Jama 1167 m

PD Rašica

udeleženci: Leonida, Vida J., Elvir, Jože, Vida P., Ladka, Kinč, Irena, Tomaž
trajanje: 5 h 40 min
višinska razlika : cca 940 m

Tokrat smo se odpravili na konec Zahodnih Julijskih Alp, na Monte Jama nad križiščem doline Reklanice in Železne doline. Ker je bilo na internertu zaslediti da je pot neprehodna sem se v sredo namenil na ogledno turo in ugotovil da je pot na nekaj mestih podrta, a prehodna.

Tako smo se v soboto že ob 5h zjutraj odpravili na pot. Zgodnja ura je bila zaradi Planice in z njo povezano gnečo na cesti v Zgornjesavski dolini. No, nekaj gneče je bilo že na jutranji kavi na OMV Radovljica, nekaj pa na cesti proti Planici. A ko smo v Ratečah prečkali italjansko mejo smo bili na cesti praktično sami.

Po stari cesti smo se zapeljali v Kluže / Chiusaforte in nato čez reko Belo / Fella v Reklanico / Raccolana. Parkirali smo pod avtocestnim viaduktom, kjer avtocesta pride iz tunela pod Monte Jamo. Tu se tudi začne pot številka 644. Ta je sicer brez razgledov, a zelo prijetna in ne prestrma.

Pot je stara mulatiera iz časov prve svetovne vojne in preko škrbine Monte Jama vodi do vasice Patoc. Do škrbine smo prispeli v dveh urah in nato rabili še 15 minut po neoznačeni stezici na vrh Monte Jame. Iz vrha je dve minuti do jasice, kjer je vzletišče za jadralne padalce in nekakšen pokrit piknik prostor.

A tudi če bi imeli s sabo čevapčiče, vreme ni bilo naklonjeno pikniku saj je bilo oblačno in hladno in žal brez razgleda. A dobre volje ni manjkalo. Sestopili smo nazaj do poti 644 in po njej nadaljevali do vasice Patoc.

Gre za luštno furlansko vasico, ki je obnovljena in vzdrževana, poseljena pa bolj slabo. Zgleda da stavbe v glavnem služijo kot vikendi. Po ogledu vasice in vaškega pokopališča smo sestopili po poti 620 ki se spušča po slikoviti soteski potoka Patoc.

Tako smo zaokrožili okrog Monte Jame in po 5 urah in 40 minutah prišli nazaj do našega izhodišča v vasico Reklanico. Nazaj grede smo izvedeli da so naši orli v Planici zmagali in da je bila samo ena serija, kar je pomenilo da se je promet že sprostil.

Res smo brez težav prišli mimo Planice in izlet zaključili v piceriji Gorenc v Kranju. 


Spisal Tomaž




Turska gora skozi Turski žleb, 14.3.2015

Turska gora, 2251 m

udeleženci: Nevenka, Mateja, Marjan, Slavko, Tomaž
trajanje: 7 h 20 min
višinska razlika: cca 1450 m
dolžina: 14,2 km  

V iskanju vremenske luknje smo našli Tursko goro in Turski žleb. Nekaj standardnih udeležencev je manjkalo, Janes zaradi nesrečnega padca z lestve med obrezovanjem drevja.


Prisotni na turi smo se zbrali ob 5h zjutraj in preko kave v Kamniku zapeljali v Logarsko dolino. Pripeljali smo se do planšarije Logarski kot, naprej ni bilo spluženo.

Bilo je kar nekaj avtomobilov s pohodniki in turnimi smučarji, obetal se je lep sončen dan. Kjjub temu da smo imeli podaljšano pot smo bili v uri in deset minut že pri koči na Okrešlju. Po kratkem postanku smo nadaljevali proti žlebu.




Razmere so bile precej dobre in hitro smo napredovali po melišču. Nekje pod žlebom smo si namestili opremo in nadaljevali. Kljub veliki obljuenosti smo bili v žlebu skoraj sami, ostali so bili nekje pred nami ali pa precej za nami. Na izstopu iz žleba na soncu smo pomalcali, vse okoli pa so se podili oblaki.

Malo presecečeno smo gledali "junaka", ki je iz žleba prilezel brez derez in brez cepina in jo tak mahnil naprej proti Rinkam. Mi smo se usmerili proti Turski gori. Razmere na južni strani niso bile tako dobre, kložast sneg, zgoraj skorja, spodaj stiropor.

V 4 urah od izhodišča smo stali na vrhu urske gore in še zmeraj je bilo nad nami sonce okoli pa oblačno. Tako so Rinke, Skuta, Brana in Mrzla gora le občasno pokukale iz oblakov. Sestopili smo do vstopa v Žleb, kjer smo srečali Braneta in Katjo, ki sta izgleda imela popoldanski abonma na Turski gori.

Po kratkem duhovičenju smo nadaljevali vsak v svoji smeri. Dobre razmere so dopuščale hiter sestop v žlebu in že smo bili na soncu pred kočo na zasluženem pivu. Kmalu se je vreme pokvarilo in naenkrat ni bilo več tako prijetno. Hitro smo sestopili in v dobrih sedmih urah končali turo.

Spisal Tomaž


Brinica / Monte Briniza, 7.3.2015

Velika glava / Monte Testa Grande 1565 m,
Brinica / Monte Briniza 1636 m,

udeleženci:  Boštjan, Peter, Slavko, Srečo, Mateja, Tomaž, Marjan G, Nevenka, Maks, Sašo
trajanje:  7 h 15 min
višinska razlika: cca 1270 m
dolžina: 13 km

Tokratna tura je nadomestila v Letnem programu načrtovano turo na  Sternspitze (2497 mm) z izhodiščem v St. Peter (Rennweg am Katschberg). Vremenske razmere v Avstriji so bile nekaj dni pred turo zaradi močnega vetra tako slabe, da se je nevarnost plazov povečala na tretjo stopnjo in tura zaradi prevelikega tveganja ni bila izvedljiva.

Brinica, naš tokratni nadomestni cilj, poimenovana tudi Viškorška gora, je najvišji vrh v zahodnem delu grebena Stola / Gran Monte. Celoten greben se razprostira v dolžini 34 km med Sočo na vzhodu in Terom na zahodu. Južna pobočja so večinoma gola in se spuščajo proti Breginju in rečici Cornappo, na severu pa so poraščena in se spuščajo v Učjo, dolino Belega potoka in dolino potoka Meja.

Po celotnem grebenu poteka pot, posamezni vzpetine v grebenu pa se le malenkostno dvigajo in spuščajo. V zahodnem delu grebena Stola se poleg ostalih vzpetin nahaja tudi Velika glava, ki ji proti vzhodu sledi več vzpetin Brinice.

Zahodni del grebena se konča s sedlom Križ (1540 m), na katerem stoji velik križ, viden tudi od našega izhodišča v kraju Viškorša / Monteaperta. Razgledi z vrha Brinice so podobni razgledom z ostalih vzpetin v grebenu.  Na severu in severozahodu so vidne gore Julijcev, na dlani pa imamo greben in divje stene grebena Muzcev.

Zbrali smo se ob 5:30 v Šentvidu in se z dvema avtomobiloma odpeljali proti Trstu. Zgodnji uri primerno smo se ustavili še na tradicionalni kavi, tokrat na OMV bencinskem servisu.

Po prečkanju mejnega prehoda smo pot nadaljevali po italijanskih avtocestah do Udin in od tam proti Monteaperti, kjer smo se ustavili na parkirišču pri cerkvi.

Glede na prvotno načrtovano turo smo ob pogledu na kopna južna pobočja polovico »bojne opreme« pustili v prtljažnikih avtomobilov (lavinsko opremo, drugi cepin, krplje). Nekateri pa niso opustili upanja in so vseeno vzeli še krplje.

Odločili smo se za krožno pot s prečenjem dela grebena. Za vzpon smo izbrali zahodno pot s številko 710, ki je precej strmejša od vzhodne poti (mulatjere) s številko 711. Pot 710 se je nad gozdno mejo precej hitro postavila pokonci, vendar nas to ni oviralo pri vzponu na našo prvo vzpetino v grebenu, imenovano Velika glava.

Prečenje grebena do Brinice ni zahtevno, saj se je potrebno skale oprijeti le na nekaj mestih, vendar pa je nevarnost predstavljal kložast sneg in poledenele trave  na severni strani in vrhu grebena. Dodatna mera previdnosti ni bila odveč predvsem zato, ker se nismo odločili za uporabo derez.

Vsekakor pa je bila koristna demonstracija uporabe krpelj. Na vrhu pa nas je, kljub močnemu vetru v bližnji Sloveniji, pričakal le mestoma zmeren veter in čudoviti razgledi.






Skupinska fotografija pa je botrovala neljubi nesreči, saj je Srečku iz žepa nesrečno padel mobitel, ki se je po kložastem snegu severnih pobočij z vrtoglavo hitrostjo odpeljal nekam proti dolini.

Kljub intenzivnemu iskanju mobitela nismo našli. Sestopili smo proti sedlu Križ, od koder smo sestop nadaljevali  po poti 711 do izhodišča pri cerkvi v Viškorših.

Na parkirišču smo se osvežili, pospravili nahrbtnike in opremo, vse skupaj strpali v prtljažnike avtomobilov ter odbrzeli proti Sloveniji. Obvezno analizo ture smo tokrat opravili v Dolenji vasi pri Senožečah.

Spisal Sašo



Kl. in Gr. Speikkofel, Torer, Bretthöhe, Hoazhöhe, Kaserhöhe, Gruft, Schönebennock, 18.2.2015

Kleiner Speikkofel 2109 m,
Grosser Speikkofel 2270 m,
Torer 2205 m,
Bretthöhe 2320 m,
Hoazhöhe 2319 m,
Kaserhöhe 2318 m,
Gruft 2232 m,
Schönebennock 2002 m

udeleženci: Mateja, Slavko, Tomaž, Paz
trajanje: 9 h 15 min
višinska razlika: cca 1600 m
dolžina. 21,5 km

Zaradi lepe napovedi smo skočili v hribe čez teden. Šli smo v Avstrijo, vzhodno od smučišča Turacher Höhe, kjer smo lani tavali v popolni megli na turi na Schoberriegel in Gruft. Izhodišče smo tokrat spremenili, izbrali smo vasico St. Lorenzen, kjer nas je pričakalo sonce brez oblačka in -7 °C.

Po gozdnem slemenu in pomrznjenem snegu smo krenili proti prvemu vrhu, Kleiner Speikkofelu. Na poti do tja se je prav prijetno segrelo. Na jugu so se odpirali razgledi proti Julijcem in Kamniškim Alpam tam nekje v daljavi in morjem megle vmes v Celovški kotlini.

V rahlem vetru smo nadakljevali po grebenu čez Grosser Speikkofel in Torer do konca južnega grebena na vrh Bretthöhe, kjer se greben cepi levo in desno.



Bretthöhe je bil tudi prvotni končni cilj ture, vendar smo se odločili za precej konkretno krožno turo. Nadaljevali smo levo v smeri zahoda in se spustili za dobrih 100 m. Tu smo si obuli dereze in prijeli cepine, Paz pa je vklopil reduktor in zaporo diferenciala, saj je bila strmina snežišča zanj kar konkretna.

Kmalu smo bili na vrhu Hoazhöhe. Spustili smo se za kakih 50 m in kmalu smo bili na novem vrhu, Kaserhöhe. Od tu smo se spustili konkretneje in izkoristili brezveterje na sedlu Weitental za malico. Čakalo nas je cca 100 višincev vzpona na Gruft in ravno na tem pobočju smo lani obrnili, ker po karti ni bilo videti da je toliko spusta, videli pa itak nismo niti lastnih precej dolgih nosov.

Danes je bilo vse drugače, vidljivost je bila izredna, videlo se je dejansko vse kar kažejo razne GPS aplikacije na pametnih telefonih. Po malici smo se povzpeli na Gruft, edini vrh danes, ki smo ga že poznali. Obrnili smo se na jug in sestopili do še zadnjega, osmega dvatisočaka danes, Schönebennocka.

A ture še ni bilo konec, v daljavi smo videli našo vasico, ki je bila daleč, daleč. Najprej pa sestop na gliho, morda malo preveč proti vzhodu, ker smo narajmali ravno na najbolj globok sneg, ki je bil sedaj že zelo južen. Malo me je zaskrbelo koliko časa bo Paz zdržal. K sreči smo kmalu prišli do pričakovane markirane poti proti planini Hochsinner.

Obuli smo krplje in sledili gazi proti planini, potem pa spet zavili po bližnjici. vse do doline Gartental. Tu smo poizklali markirano pot proti naši vasici in naredili še 200 višinskih metrov vzpona do sedla Moritz. Tu nas je načeloma čakal le še spust proti vasici, kjer je vseeno bilo še skoraj 100 m vzpona do cerkve kjer smo imeli parkiran avto.

Po več kot devetih urah smo končali s prehojeno dolžino malega maratona v polni bojni opremi, ki smo jo tudi uporabili, krplje recimo smo obuvali kakšne štirikrat. Omeniti velja še vsaj kakšnih ducat plezanj čez planšarske ograje.

Čakal nas je že vožnja domov na kateri smo živcirali navigacijo, ki nas je na vsak način hotela usmeriti na avstrijsko avtocesto. Klonila je šele malo pred Celovcem.

V Tržiču smo imeli postanek za analizo ture in potem domov. Enkratno izkoriščen dopust.


Lumkofel, 14.2.2015

Lumkofel 2287 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Maks, Mitja, Mateja, Nevenka, Slavko, Peter, Tomaž
trajanje: 6 h 10 min
višinska razlika: cca 1250 m

Pustna sobota je bila kot  naročena, da ubežimo pustemu vremenu v Ljubljanski kotlini in poiščemo za normalno delovanje potrebne sončne žarke. Načrtovani cilj v Ziljskih Alpah se je ujemal z ugodno vremensko napovedjo, zato smo se ob petih zjutraj izpred društvene pisarne odpeljali v noč.

Vožnja je minevala razmeroma hitro, ob klepetu ali spanju. Počasi se je danilo, potovali smo po Ziljski dolini proti zahodu, v Lesni dolini pa že opazili prve bele, s soncem obsijane vrhove, kar je nakazovalo lep dan.

Na izhodišču snega ni bilo veliko, kljub temu smo se odločili, da s seboj vzamemo tudi krplje. Sprva nas je pot vodila po zasneženi in serpentinasti cesti, ki v kopni sezoni gotovo privabi tudi gorske kolesarje. Kakor hitro se je gozd razredčil, smo namesto ceste uporabili oz. naredili bližnjico.

Tu smo na posameznih kopnih predelih ugotovili, da hodimo po pašniku, ker kravam seveda ni potrebno pobirati, kar so nekoč pojedle. Kmalu smo dosegli planino Oberrasteralm (1619 m), kjer smo si vzeli čas za postanek.

Pot se je nato počasi vzpenjala proti »sedlu« na višini 1814 m in hitro se je izkazalo, da je bila odločitev za krplje zelo dobra zamisel. In ne, tudi z njimi nismo hodili kar po površju, ampak smo se samo malo manj udirali.

Z omenjenega sedla do vrha nas je, po fotografijah sodeč, čakal le še zložen vzpon, vendar smo nekaj minut kasneje že grizli kolena in se v pomladansko toplem soncu potili skoraj v potokih. Sneg je postajal vedno bolj mehak, strmina je naraščala, zato so nas krplje le ovirale in smo jih sneli, do vrha pa prišli po starem, tako da smo izbrcali stopnice.

Na vrhu nas je pričakal križ z napisom v nemščini »Slava Bogu na višavah« in čudovit razgled.

Za sestop do sedla smo si nadeli dereze, saj nihče ni želel staviti z vodnikom, da zagotovo ne bo padel, zatem smo jih ponovno zamenjali za krplje, ki smo jih na planini lahko pospravili in se spustili do izhodišča.





Po vrhunski vožnji skozi ovinkasto Avstrijo in preko Italije smo se ustavili na običajni gorenjski destinaciji, kjer smo ob hrani in pijači zaključili turo.

Spisal Peter





Zijalke (Struška), 25.1.2015

Zijalke (Struška), 1865 m

udeleženci: Marjan, Sašo, Slavko, Peter, Tomaž
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca  1000 m


Kljub neugodnemu vremenu nekam gremo, sklenemo. Na koncu se odločimo za Karavanke. Iz Javorniškega Rovta do planine Seča in potem bomo videli. Načeloma desno na Nizki vrh v zahodnem delu Belščice.

Že med vožnjo vidimo kako čez Stolov greben nosi sneg a to nas ne odvrne od načrtov. Parkiramo pri domu Trilobit in se "modro" odločimo da krplje pustimo v avtu, ker je menda itak vse spihano.

Na začetku gazimo po nekaj centimetrih novega snega, a višje ko smo, bolj obžalujemo da smo krplje pustili v avtu. Čedalje več je napihanega snega, a naša formacija petih plugov se je uspešno prebijala naprej. Veter je bil vse močnejši in naš želeni cilj smo z Nizkega vrha znižali na Kamnitnik.

Po dveh urah in pol prispemo v pravi vetrovnik na planini Seča. Saj ni pihalo stalno, vmes so bile pavze. A ko je pihalo, je kar konkretno. V iskanju prečke proti Kamnitniku smo zašli previsoko na greben in po posvetu smo Kamnitnik opustili in se odločili za predvrh Struške.

Sestopili smo nazaj do planine Seča in si  namontirali dereze, pobočje proti Struški je bilo namreč spihano in poledenelo. Na vrhu sicer nismo vedeli katera vzpetinica je prava in kako se vrh imenuje, vedeli smo le da ima ime in da na naprej Struško v tem vremenu ne bomo lezli.

Sestopili smo nazaj do planine in si pri brunarici našli nekaj zavetja za malico. Po malici smo ekpresno sestopili po naših že precej zapihanih sledeh in bili v uri nazaj na izhodišču.

Zavili smo še na pijačo v dom Pristava na Javorniškem Rovtu in tam na prospektu našli ime našega vrha ter izvedeli da je Filip Flisar osvojil zlato medaljo v smučarskem krosu.

Skupaj z grškimi volitvami sta bili tako temi večernih novic, Grki in brki.

Spisal Tomaž