Similaunhütte / Rifugio Similaun 3019 m,
Similaun 3606 m
udeleženci: Srečko, Marjan, Maks, Sašo, Nevenka, Slavko, Tomaž, Primož
trajanje skupaj:9 h 30 min
višinska razlika skupaj: cca 1950 m
Lani odpadlo turo na ledeniški tritisočak Similaun smo izvedli letos. Po dolgi vožnji čez Lienz, Pustriško dolino, Brixen, Bolzano smo prišli do Merana. Tu se začne dolina Vinšgau, ki je znana po nepreglednih nasadih jabolk.
Kmalu smo zavili v stransko dolino Schnals, bolj znano pod italjanskim imenom Val Senales, do kraja Vernagt / Vernago, ob umetnem jezeru. Prispeli smo ob pol enih popoldne, kar je pozročilo težave s parkiranjem, saj je bilo majhno parkirišče nabito polno.
K sreči je nekdo odpeljal in nam naredil prostor. Oprtali smo si težke nahrbtnike in se v precejšnji vročini podali do koče Similaun. Po dolgi dolinici smo hodili vse do njenega zatrepa in v zadnjem vzponu pod steno v deklariranem času prišli do koče.
Vreme se je med tem pooblačilo in v daljavi nad Ortlerjem se je razbesnela nevihta. A nevihta se ni odpeljala k nam, zopet je posijalo sonce večerjo smo pričakali med martinčkanjem na terasi koče.
Z izbiro jedi pri večerju sta se spontano določili tudi ledeniški navezi za naslednji dan, naveza golaž in naveza bolonez. Koča je sicer izhodišče za relativno kratki poti na Similaun in Finailspitze / Punta di Finale. Na poti na ta vrh so septembra 1991 našli Ötzija, pet tisoč let staro ledeniško mumijo.
Ker sta turi na oba vrhova kratki je v koči zajtrk šele od 6 h naprej. Imajo nekoliko nenavaden način, ko je zajtrk sicer samopostrežen, a eden po eden v ozkem prostoru, kar dobesedno pomeni vrsto za kruh. Smo pa jedli potem hitreje in petnajst pred sedmo začeli s turo.
Hitro se začne ledenik in golaž in bolonez sta se navezala. Večina ledenika ni prav strma in le dve manjši ledeniški razpoki sta bili na poti. Le pred vršnim grebenom je bilo bolj strmo, nekako je vse skupaj malce spominjalo na lanski Cevedale.
Na vrh je golaž prispel tri minute pred bolonezom, kar morda kaže na nekoliko višjo energijsko vrednost večerje. Še tisto nekaj vetra se je med potjo umirilo in uživali smo v krasnem jasnem vremenu in krasni vidljivosti.
Bili smo med prvimi na vrhu od vseh, ki so navalili na vrh iz koče in to je pomenilo, da so se vrhu bližale procesije navez. Zato smo uživanje na vrhu nekoliko skrajšali in po poti pristopa vrnili do koče. Tu smo si privoščili zasluženo pivo, pobrali, kar nismo nesli na vrh in se vrnili do izhodišča.
Na parkirišču smo bili spet malo pred eno popoldan in spet je neusmiljeno žgalo. Tako smo na poti domov naredili še en postanek in sicer v pivnici Forst v istoimenskem kraju pri Meranu. Večkrat so se že peljali tu mimo in se zdaj prvič ustavili.
Ostali se zgleda bolj ustavljajo, saj je pivnica na prostem pokala po šivih. A ob odlični organizaciji smo bili hitro postreženi in kmalu smo nadaljevali dolgo pot do Ljubljane, kamor smo prispeli zgodaj zvečer.
Spet odlično preživet vikend.
Spisal Tomaž
Ostali se zgleda bolj ustavljajo, saj je pivnica na prostem pokala po šivih. A ob odlični organizaciji smo bili hitro postreženi in kmalu smo nadaljevali dolgo pot do Ljubljane, kamor smo prispeli zgodaj zvečer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar