Voluharski potopisi: Weiße Spitze, Rote Spitze, 7. 9. 2024

Weiße Spitze 2962 m,
Rote Spitze 2956 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Tatjana, Viktor, Anka, Tomaž, Matjaž, Mateja
povprečna starost udeležencev: 63 let, 1 mesec, 25 dni
trajanje: 9 ur 40 minut
višinska razlika: 1540 m
dolžina: 11,2 km

Na prvo septembrsko soboto smo se odpravili v Avstrijo. Naš cilj je bila skupina Villgratner Berge in njen najvišji vrh, Weiße Spitze. Villgratner Berge je ena od 9 skupin Visokih tur. Nima tritisočakov, ima pa 20 vrhov višjih od 2800 m.

Razteza se na avstrijski Vzhodni Tirolski in italijanski Južni Tirolski. Na vhodu jo omejuje dolina reke Isel, na severu dolina Defereggen, na vzhodu dolina Antholzer in na jugu Pustriška dolina.

Skupina Villgratner Berge je tiha in mirna gorska skupina v vseh pogledih. Manjkajo spektakularne gorske destinacije, pretirana razvojnost z žičnicami in cestami. Pohodnik in ljubitelj narave bo v teh gorah našel mir in doživetje narave.

Gore slovijo po velikem številu slikovitih gorskih jezer, pestrem rastlinstvu in razmeroma neokrnjenih planšarijah. Pozimi veljajo za turnosmučarski raj.

Prva ali druga sobota v septembru je v Lienzu že od leta 1988 rezervirana za prireditev Dolomitenmann, ki jo organizira avstrijski proizvajalec energijskih pijač. Dolomitenmann velja za neuradno svetovno prvenstvo v ekstremnih športih.

Vsaka ekipa ima 4 tekmovalce, prvi je gorski tekač, ki mora premagati 12 km in 2000 m višine, sledi jadralni padalec, ki mora preko vmesne postaje, kjer s padalom vred teče še malo navkreber, prijadrati na stadion v Lienz.

Tu nastopi gorski kolesar, ki ga čaka 19 km trase in 1600 m navkreber ter 1300 m downhilla. Kot zadnji prevzame kajakaš, ki ga čaka 8 km trasa po brzicah reke Isel in nato tek s kajakom vred v cilj na glavnem trgu v Lienzu.

Za vse skupaj je najboljša ekipa letos potrebovala 4 ure in 12 minut. Mi smo se skozi Lienz peljali precej pred tekmovalnim vrvežem, ki se začne ob 10h dopoldan. Po Pustriški dolini smo se peljali do Silliana.

Tu smo zavili v ozko dolino, ki se kmalu razširi v obsežni dolini Vilgraten in Winkel. Po dolini Vilgraten smo se peljali vse do planine Unterstaller, kjer smo parkirali.

Po serpentinasti cesti in bližnjicah smo se vzpeli do naslednje planine Oberstaller. Tu smo že zagledali oba naša cilja, ta beli desno in ta rdeči levo. Malo za planino se začne pot konkretno dvigati.

Čakali sta nas dobri dve uri vzpona do sedla Schlötterlenke (2725 m) med obema vrhovoma. Nadaljevali smo desno in v dobre pol ure stopili na vrh Weiße Spitze. Ravno na vrhu smo imeli najslabše vreme celotnega dne.

Bili smo v megli, brez razgledov. Na vrhu je bilo nekaj Avstrijcev s katerimi smo malo podebatirali, tudi o nogometni tekmi Slovenija : Avstrija prejšnji večer.

Sestopili smo nazaj na Schlötterlenke in vreme se je med tem popravilo. Nadaljevali smo levo po povsem novi poti na Rote Spitze, ki na mnogih zemljevidih sploh še ni vrisana. Gre za povsem novo povezavo, vse do nedavno je bil obisk obeh vrhov v eni turi možen le po brezpotju.

Pot je lepo speljana po naravnih prehodih in ne presega I. težavnostne stopnje oziroma težavnosti A/B, kjer je zavarovana z jeklenicami. Kmalu smo v lepem, sončnem vremenu dosegli drugi najvišji vrh skupine, Rote Spitze.

S poimenovanjem obeh vrhov je nekaj zmede, saj je tudi za prebivalce doline Defereggen ta beli desno in ta rdeči levo. Ker gledajo z nasprotne strani to pomeni, da Rote Spitze postane Weiße Spitze, Weiße Spitze pa Rote Spitze.

Oba vrhova sta čudovita razglednika a vreme tudi na Rote Spitze ni bilo tako zelo dobro, da bi videli prvaka Visokih Tur, Venediger in Großglockner. Sestopili smo na zahodni greben in po njem hodili vse do razcepa, kjer gre severna pot v dolino Defereggen, mi pa smo zavili na jug.

Sestopili smo nazaj na planino Oberstaller in s tem zašpilili krožno turo. Po cesti smo se vrnili na planino Unterstaller. Čakala nas je še vožnja domov z vmesnimi postankom v Lienzu.