Glavni cilj letošnjega avgustovskega gorniškega potepanja PD Rašica je bil drugi najvišji vrh Dolomitov, Antelao 3.263 m v skupini Cadore.
Društvo je v svojem programu
že obiskalo kraljico dolomitov Marmolado, princa Pelma in
princeso Čiveto, za letošnjo izkušnjo nam je ostal še kralj.
Vzpon na vrh Antelaa je bila prva prioriteta potovanja, seveda pa ni bil edini cilj, saj smo se na pot odpravili za štiri dni in kot je v navadi, smo obisk Dolomitov izkoristili še za nekaj »sekundarnih« ciljev.
PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Marjan G., Mateja, Tatjana, Polona, Ana, Silvo, Matjaž, Deja, Stane, Marko, Miro, Anka, Andreja, Gašper, Mare, Milena, Dejan, Marjan R., Srečo, Ana Š., Damjana, Igor, Nataša, Maja
povprečna starost udeležencev: 56 let, 4 meseci, 6 dn
1. dan, četrtek, 8. 8. 2024
Passo Cibiana 1530
Forcella Bella 2112
Sassolungo di Cibiana 2413
Rifugio Scotter Palatini 1580 m
vožnje, 350 km, 5 ur s postanki,
hoje s počitki 7,25 ur,
višinska razlika 1.045 m vzpona, 1.053 m sestopa
dolžina; 11,3 km
Ker naša pot prvega dne ni bila kratka je bil odhod, kot se za poletne ture spodobi, zgoden. Iz Ljubljane smo se odpeljali ob 3:00. Preko primorske (pobiranje udeležencev v Ajdovščini) in italijanske avtoceste smo se zapeljali Dolomitom naproti.
Vmes smo se, da pretegnemo noge dvakrat ustavili na »kava ali kaj drugega« počitku. Peljali smo se po Italijanski avtocesti nad Portoguarom, pod Pordenonom in pred Coneglianom zavili proti Bellunu.
Peljali smo se po dolini Lapisina mimo mrtvega jezera (Lago Morto) in jezera svetega križa (Lago di Santo Croce), tega zadnjega smo videli bolj malo, ker se ob njem avtocesta skrije v predor. Mrtvo jezero nima odtokov in površinskih rek, ki ga napajajo, zato tako ime.
Verjetno ga napaja kakšna podzemna kraška reka. Ob jezeru Santa Croce smo se tudi »prevalili« proti reki Piavi v katero jezero odteka. Vozili smo se mimo »mostu v Alpe« – kraja Ponte nelle Alpi in hočeš nočeš zapustili avtocesto, ker se tam konča.
Za poletni mesec nam je šlo kar dobro, zastoj oz. preklop na normalno cesto nam ni vzel ravno preveč časa. Kmalu za tem smo že bili v mestecu Longarone, ki je znano po tragični nesreči v akumulacijskem jezeru Vajont, 9. oktobra 1963, v katerega je zdrsnila lavina s pobočja gore Toc (ocenjena količina je 370 milijonov kubičnih metrov).
Nastali poplavni val se je prelil čez 270 m visok jez (takrat najvišji v Evropi) ter popolnoma uničil naselja Longarone, Pirago, Rivalta, Villanova in Faè, ter zahteval skoraj 2.000 življenj.
Dno reke Piave se je zaradi prinesenih naplavin ponekod dvignilo tudi za 25 metrov. Pri prepoznavanju trupel je sodelovala tudi ekipa strokovnjakov Inštituta za sodno medicino v Ljubljani.
Mi smo tam zavili levo na lokalno cesto do kraja Forni di Zoldo in naprej desno po gorski cesti do prelaza Cibiana (1.530 m). Tu je bilo izhodišče naše prve ture. Naš cilj je bil vrh Sassolungo di Cibiana (2.413 m), ki je dominiral na južni strani sedla.
Vrh je, čeprav ne najvišji, simbol dolomitske skupine Bosconero. Opazovali smo ga na izletu na Pelmo in Marmolado in
na lanskem izletu v Dolomite in Furlanske Dolomite.
Ravno na nasprotni strani, a nižje, so Monte Rite (2183 m) z zelo znanim Messnerjevim muzejem v oblakih, ki ga je PD Rašica že obiskal. Naša pot številka 483 nas je kar nekaj časa vodila skozi gozd po prijetni senci.
Isto traso do križišča na višini 1850 m, kjer smo mi zavili levo, ubira tudi visoka Dolomitska pot številka 3 (AV3). Teh veznih poti je v Dolomitih mnogo, so različnih težavnosti in dolžin, zanje pa je značilno, da gredo v glavnem mimo vrhov.
Razgledi so bili vedno širši in kaj kmalu nas je na severu pozdravil naš jutrišnji cilj – Antelao, ki s te – južne strani nima tako dovršene oblike mogočne piramide, kot iz drugih treh strani.
Mi smo prečili dolga melišča pod stenami Sfornioi Nord do sedla Bella 2112 m. Obšli smo brezimeni vršiček v grebenu, tako, da smo se za dobrih sto metrov spustili na južno stran in se spet dvignili do škrbine in vstopa v steno Sassolunga.
Zaplezali smo v, na prvi pogled, navpično steno. Pot je bila spretno speljana, plezarija ni bila pretirano zahtevna, a vsi smo se strinjali, da je nekaj detajlov dišalo po dvojki. Dobrih petdeset metrov pod vrhom se je strmina le unesla in zadovoljni smo stopili do križa.
Vreme nas je razvajalo, na vrhu smo postorili vse, kar spada k »najlepšemu« delu ture. Več hodno kosilo (jabolko, sendvič in še čokolado za posladek), vse sebke, 360 stopinjsko fotografiranje in glavno – še skupinsko fotografijo.
Vrh smo zapustili po drugi poti, spustili smo se po južnem grebenu in po dobrih dvesto petdesetih višinskih metrih zavili desno, precej enostavno, a vseeno ne z rokami v žepu smo prečili zahodno steno in se pod sedlom Bella priključili poti pristopa, ki smo ji sledili do avtomobilov na sedlu Cibiana.
Privoščili smo si regeneracijsko pivo in druge napitke na terasi koče planine Deona s pogledom na naš, danes osvojen lep vrh. Dan pa še ni bil končan. Sledil nam je prevoz v dolino Boite, do kraja San Vito di Cadore in še malo višje, do parkirišča in do lokala Baita Sun Bar pod kočo Scotter Palatini 1580 m.
Do koče, kjer smo se namestili za tri noči, smo se lahko povzpeli peš, ali zapeljali s shuttlom. Koča stoji na idiličnem kraju pod mogočnimi vrhovi in na vrhu malega smučišča. Dan se je že nagibal v večer in gore okrog nas so pričele rdečeti.
Pred nami se je razkazoval Pelmo, za njim Čiveta, hrbet nam je varovala 2917 metrov visoka Cima Belpra in levo proti vzhodu tik nad nami je kraljeval Antelao. Z veliko spoštovanja smo ga opazovali. Po odlični večerji smo še malček poklepetali in že smo bili v posteljah. Jutri nas je čakal velik dan.
2. dan, petek, 9.8.2024
Rifugio Scotter Palatini 1570 m
Forcella Piccola 2120 m
Forcella Lindermann 2770 m
Antelao 3264
hoje s počitki 13 ur,
višinska razlika 1680 m vzpona, 1680 m sestopa
dolžina; 11,5 km Po zgodnjem zajtrku smo se kar izpred koče odpravili našemu najvišjemu cilju naproti. Po poti številka 229 smo se v okljukah dvignili do poti 227, ki pripelje z leve, s koče San Marco. Ker nam je bil Antelao na vzhodu, smo imeli vso nezahtevno pot do sedla Piccola (2120 m) senco.
Dosegli smo ga v dobri uri in pol. Tu, na tem sedlu se Antelao stika s skupino Marmarole in čez to sedlo gre tudi pot Alta Via 7. Bili smo že tako visoko, da sonce ni imelo več take moči. Spomniti se moramo, da je bila vročina letošnjega avgusta res izjemna.
Na Forcelli Picola smo se obrnili desno za smerokaz Antelao – Via normale, proti sami gori. Nekaj časa smo še hodili po gorskih travnikih, ki so postajali z višino vedno bolj skalnati. Dosegli smo zgruščeno krnico in se po meliščih dvignili za par sto višinskih metrov.
Na višini 2500 metrov smo vstopili v steno. Prvi del do sedla Lindermann smo poplezavali sem in tja po policah v steni, tehnične težave tu niso bile velike. Stopili smo na raz severnega grebena ob skalni glavi La Bala.
Nadaljevali smo po ozkem grebenu in kmalu dosegli strmo ploščato skalnato sleme, tako imenovane Laste, ki so edina njegova šibka točka in po katerih poteka normalni pristop na vrh. Sprva so Laste (spodnje) precej položne in škrapljaste, z višino pa strmina narašča.
Novembra 2014 se je na Antelau sprožil ogromen skalni podor, ki je spremenil podobo zgornjega dela gore. V Val d'Oten se je zrušil del znamenitih Last, v dolino je zdrsnila njihova zgornja plast.
S seboj je plaz odnesel tudi Bivak Piero Cosi, ki je tičal za robom, malo pod vrhom, na višini 3111 metrov. Podor se še dolgo ni umiril, padanje kamenja se dogaja še danes, na plošči je ostalo še mnogo nestabilnih ostankov. 4. avgusta 2015 pa je močna nevihta z gore odplaknila naložen material podora in ga ponesla v dolino.
Morena je poškodovala smučišče, zasula parkirišče in dosegal vas San Vito di Cadore, kjer je poškodovala nekaj hiš. Na parkirišču so prenočevali pohodniki in za tri je bilo neurje usodno. Tehnične težave pristopa na goro niso tako velike.
Naj ne bi presegle spodnje II. stopnje, vendar ture vseeno ne gre podcenjevati. Za orientacijo so v spodnjem delu markacije, višje pa možici. Posebno pozornost zahteva vzpon ob skalnem podoru v zgornjem delu Last.
Tu je priporočljiv vzpon po levi strani, saj se s tem izognemo padajočemu kamenju, ki ga sprožajo morebitni predhodniki nad nami, in tudi samodejno plazenje se še vedno ni povsem umirilo.
Strmina še kar naraščala, na poti, ki to sploh ni, je bilo obilo peska, vzpon je zahteval stalno pozornost in zbranost. Pod skalnimi stolpi na grebenu se doseže vrh podora, nadaljuje se po grebenu, ki je vse bolj izpostavljen, desno po gladki plošči pomaga pritrjena vrv in tako se doseže vznožje samega vrha.
Povzpeti se je treba še skozi kamin, kjer je v pomoč druga vrv. Do vrha ni več daleč in tehnične težave tudi ne presežejo enke. Vseskozi so na pobočju razpoke, gora je vsa razrahljana. Velika verjetnost je, da se bodo podori tu še ponavljali.
Sreča na težko zasluženem vrhu je brezmejna in spet so se odigrali vsi rituali, ki vrhu pritičejo. Domneva se, da je prvi vzpon na vrh opravil leta 1850 lokalni divji lovec iz San Vita Mataeo Ossi sam.
Zagotovo pa je spremljal Paula Grohmana, ki se je 18. septembra leta 1863 z bratom Lacedellijem kot prvi turist povzpel na vrh. Potrebno je bilo še varno sestopiti po poti vzpona, kar ni pustilo padca zbranosti. Morda je bil povratek še težavnejši kot vzpon.
Previdno in dolgo smo sestopali, a se nam je vseeno pripetila nesreča. Padajoča skala na Lastah je v nogo zadela enega izmed udeležencev. Še nekaj časa se je trudil sam sestopiti, a kmalu smo ugotovili, da to ne bo mogoče. Poklicali smo helikopter.
Reševanje je potekalo zelo hitro, helikopter je bil na kraju v dobrih desetih minutah, v pol ure je bil ponesrečenec že v bolnišnici v Cortini. Neljub dogodek, a vse se je, glede na razmere, dokaj dobro izšlo. Že z nočjo je bil poškodovanec z gipsom z nami v koči.
Ta dan smo bili na vrhu Antelaa edini pohodniki. Gospod, ki je zjutraj hodil pred nami, je obrnil na zgornjih Lastah. Na vrh sta poskušala še dva mlada Nizozemca v precej turistični opravi, a sta obrnila pod vršno glavo.
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Marjan 2. dan
Fotografije Matjaž, 2. dan
Sled poti, 2. dan
3. dan, sobota, 10.8.2024
Rifugio Scotter Palatini 1570 m
Rifugio San Marco 1823 m
Forcella Grande 2255 m
Cenge del Doge cca 2000 m
hoje s počitki 10,40 ur,
višinska razlika 1191 m vzpona, 1195 m sestopa
dolžina poti; 13,6 km
Ob dogovorjeni uri za zajtrk, ki tokrat ni bila tako zgodnja, smo bili v jedilnici sami, na mizah pa nas je čakala le najnujnejša postrežba. Pojedli smo, kar je bilo in oprezno pogledovali proti kuhinji, kdaj se bo tam pojavil živi osebek.
Tomažu je zazvonil telefon in oskrbnik nam je sporoči, da je na poti, a se je zataknil v koloni. Bila je avgustovska sobota in baje, da se v Dolomite, poleg vseh ostalih, preseli polovica Milana?
Ker smo načrtovali, da bo sobota namenjena lažji turi, nas ta novica ni prav nič vznemirila. Veseli smo bili, da ne bomo trpeli kakšnega »pomanjkanja«, pa četudi malo kasneje. Želeli smo obiskati še tretjo dolomitsko skupino na potovanju – osamljene in redko obiskane Marmole.
To pa ne pomeni, da niso zanimivi, le ostali vrhovi (Sorapis, Antelao …) so za obiskovalce mikavnejši. Vlada pa v svetu Marmarol neokrnjenost, mir in spokojnost. Celotna gorska skupina je sicer znana po tem, da nima visokogorskih cest ali žičnic.
Na večinoma težko dostopne vrhove pa ne vodijo označene poti. Slavni italijanski renesančni slikar Tiziano Vecellio, se je rodil tik pod njenimi gorami, v mestu Pieve di Cadore in je bil tesno povezan s tem delom Dolomitov. Skupina Marmarole se večkrat pojavlja na njegovih slikah.
…//Če želimo spoznati pristnost te osamljene Dolomitske skupine, se odpravimo pod veličastni Corno del Doge (Dožev rog) in po izpostavljeni Doževi polici (Cengia del Doge) prečimo njegovo severno steno. Tura ne predstavlja večjih tehničnih težav le dolga je in naporna, vse napore pa odtehta enkraten občutek, kot bi se znašli v nekem davnem času, ko so šele odkrivali te lepe gore//... Tako o današnji turi pravi Andrej Mašera v knjigi Sanjski Dolomiti. Vse drži kot pribito, le pri dolžini police bi malo barantali – nam so bile prekratke! V spet lepem jutru smo se od naše koče odpravili proti severu, seveda na Doževe police.
Pot številka 226 nas je vodila mimo idilične koče San Marco, ki je postavljena na krasen balkonček na višini 1823 metrov z imenom Col de Chi de Os (le kaj bi to lahko pomenilo?)
Družina, ki upravlja s kočo je imela v ranem jutru veliko dela s pospravljanjem, obdelavo zelenjavnega vrtička in oskrbo domačih živali, zato smo krenili kar mimo in seveda obljubili, da jo obiščemo ob povratku.
Zagotovo imajo tudi tu, tako kot v naši koči spodaj »soup of the day« katere glavna sestavina je hmelj, in ki neverjetno pripomore k regeneraciji.
Dvignili smo se malček po grapi, višje pa po bolj odprtem svetu skupaj z Alta Vio 3 in 5 do širokega sedla Forcella Grande, ki je res prostrana in grande.
Trasa je tudi pot obhodnice Marmarole Runde, ki obkroži skupino in ravno na tem sedlu doseže najvišjo točko. Nekaj kilometrčkov nam je bila smer ista. Seveda smo ob križišču počili in se malček okrepčali. Bili smo v čudovitem svetu, obkroženi z neverjetnimi gorami.
Jugozahodno nas je vseskozi spremljal princ Pelmo, severozahodno so se nam nastavljale špice skupine Sorapisov z najvišjim vrhom Punta Sorapis 3205 m, ki se ravno tu pripenjajo k skupini Marmarol. Desno, vzhodneje pa se nam je, za prvim robom skrivala Cima Belpra 2917 m.
Pred nami se je na široko vstopil stolp Torre dei Sabbioni 2531 m, ki je eden naj markantnejših dolomitskih stolpov. Za njim pa smo že videli greben, ki se konča z vrhom Corno del Doge 2610 m.
Med skupino Sorapis in Marmarole se proti severu, proti dolini Val D'Ansiei ob Rio di San Vito spušča dolina San Vito. To je bila tudi naša pot. Lagodno smo se spuščali, z rahlo mislijo, da bo potrebno v zaključku ture ta del opraviti navzgor.
Seveda nas to ni preveč vznemirjalo, pogledi so nam bili uprti v stene Doževega roga, iščoč police in možnega prehoda pod njim. Na križišču smo zavili na pot številka 280, ki nas je vodila čez živahni in mrzli potok San Vito.
Čez skalno stopnjo smo se dvignili pod previsne stene Coste Bel Pra in Corna del Doge do sončne terase na razu, ki je pravi belvedere. Tu se pravzaprav polica začne. Zavijemo v temačno grapo in se razveselimo jeklenic, ki nam pomagajo pri napredovanju.
Nad grapo se dviga navpični kamin, zgoraj zaprt z grozljivimi strehami. Nadaljujemo okoli raza in ob jeklenici prestopimo nadstropje nižje na širšo polico.
Deloma zavarovana pot teče čez drobljiv in nevaren teren, polica je sedaj širša, sedaj ožja, za kakšen korak jo sploh ni, ali pa je na debelo posuta z gruščem in kamenjem. Ob morebitnem zdrsu tu ni popravnega izpita. Je pa na vseh izpostavljenih mestih zavarovana.
Prečimo še kakšno grapo, polica se razširi in stopimo na uhojeno stezico, ki se vije navzdol po travah in med rušjem v srednjo dolino – Val di Mezzo. To je krnica, ki jo proti jugu zapira Cima Belpra in Cima Scotter. Sredi krnice je rdeč bivak Voltolina.
V senčki macesnov smo se s pogledom na krnico in gore nad njo malček okrepčali. V povratku bi se lahko spustili proti severu skozi Val Grande za dobrih štiristo višinskih metrov v dolino San Vito, ter se po njej dvignili do Forcelle Grande.
Ta višinski zalogaj se nam je zdel prehud in brez oklevanja smo se odločili, da se vrnemo po policah. Hoteli smo jih užiti še enkrat, res so imenitne! Pa še nogam smo prihranili dvakrat po štiristo metrov. Ob bistrem potoku smo imeli glavno malico z nogami v ledeni vodi.
Dolgotrajno namakanje ni bilo mogoče, dolžino smo merili v sekundah. Tudi z vzponom na Forcello Grande smo opravili mimogrede. Kraj je prelep in čas nas ni priganjal, zato smo si spet privoščili počitek, najbrž že peti ta dan. Ja tako je, ko imaš za seboj dolgo turo prejšnjega dne.
Spust proti koči San Marco je bil kar vroč, vendar tega nismo jemali za mar, saj nas je vseskozi zaposloval pogled na včerajšnji cilj – na Antelao. Nekaj časa je bil videti strm, skoraj navpičen, z drugega zornega kota že malček pohlevnejši, a od vsepovsod veličasten.
Res je pravi kralj. Ker smo bili v naši koči dogovorjeni za večerjo ob sedmih in vročina še ni popustila, se nam od koče San Marco res ni nikamor mudilo. Koča je ena redkih zatočišč, ki je ohranilo prvotno obliko od izgradnje leta 1895.
Je majhna in prijetna s prekrasnim pogledom na Antelao in Pelmo. Vodi ga družina bivših alpinistov, ki zanjo in za goste skrbijo kot v starih časih. Ne, večerje nismo zamudili.
4. dan, nedelja, 11.8.2024
Rifugio Scotter Palatini 1570 m
Duran Pass 1601 m
Rifugio Bruto Carestiato 1830 m
vožnje, 350 km, 6 ur s postanki
hoje s počitki 1 + 2,40 ur,
višinska razlika 0 + 307 m vzpona, 426 + 307 m sestopa
dolžina poti; 3,5 + 5,7 km
Po zajtrku smo sestopili do kombijev nad San Vitom di Cadore. Zgleda, da je evforija in navdušenje nad opravljenimi preteklimi turami zahtevalo svoj davek (kar je čisto normalno in prav) – eno malenkost smo pozabili v koči.
Za ostale udeležence je to pomenilo jutranji ogled mesteca San Vito di Cadore. Vožnja čez Passo di Cibiana, ki smo jo že poznali, do prelaza Duran 1601 m je dolga le uro, a na prelaz smo prispeli ob desetih, ko je sonce že močno grelo.
Čakala nas je tura na 2547 metrov visok Tamer Grande v skupini Schiara. Za približno 1000 višincev bi potrebovali dobre tri ure vzpona in dve spusta. A pozna ura, močno sonce in še dolga pot domov so nas prepričali, da Tamer pustimo za drugič.
Povzpeli smo se na drugo stran, po poti številka 549, ki je hkrati tudi Alta Via 1 do koče Bruto Carestiato na višini 1830 metrov v skupini Civette. Prijetna pot delno v zavetju senc dreves, je bila ravno prav dolga.
V koči smo se okrepčali in se vrnili nazaj na prelaz, kjer je bilo ta dan praznovanje sekcije Alpinov iz doline Agordina, ob že 49 obletnici postavitve kapele vsem padlim na sedlu. Prelaz je bil poln obiskovalcev. Trate so bile pogrnjene s piknik dekicami in seveda zasedene.
Pod šotori so kuhali, prodajali domače izdelke in tudi kakšna druga sejemska roba se je našla. Malček smo se hidrirali, sprehodili, nakupili to in ono ter se zapeljali do Vajonta, do jezu elektrarne pod Ertom.
Ogledali smo si jez, katerega zajezitev je povzročil katastrofo, ki smo jo omenili že pri prvem dnevu. Zapeljali smo se še v vasico nad njim - Casso, kjer smo komajda obrnili.
Že tako je stisnjena pod hrib Monte Borga, v počitniških dneh pa zgleda, da je prepolna obiskovalcev in možnosti parkiranja ni bilo več.
Skozi Furlanske Dolomite, mimo jezera Barcis in Maniago, do avtoceste in po njej smo bili v dobrih dveh urah v piceriji Oriks na Vrtojbenskem mejnem prehodu, kjer smo imeli analizo štiridnevne ture.
Z rahlim odstopanjem je bil tudi ta podaljšan hribovski vikend uspešen. Le nesreča nikoli ne počiva in žal tudi Voluharji nismo izvzeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar