Veliki Kopinj / Kapinberg / Monte Capin di Ponente 1.736 m,
Gorjanski vrh / Göriacher Berg / Monte Goriane 1.693 m
udeleženci: Jana, Srečko, Anka, Matjaž, Janez, Gordan, Tomaž, Marjan
trajanje: 7 ur 30 min
višinska razlika: cca. 1000 m
dolžina: 14,7 km
Po ritualu jutranje kave, ki po želji vključuje tudi ptičje petje, v krožišču na najnižje ležečem prelazu v Alpah, zavijemo v Vrtinjlogarski graben / Val Bartolo.
Vožnjo zaključimo na manjšem parkirišču, saj je nadaljnja vožnja po dolini prepovedana za ves promet. Markirana pot nas usmeri proti vzhodu na sedlo Kot / sella Canton.
Prijetna hoja po udobni mulatjeri z izjemo kratke podrte grapce v družbi cvetočega teloha mine »kot keks«. V urici smo pri razpelu in zvoniku iz leta 1926.
Belina teloha se spremeni v snežno pomladansko odejo. Snega je še največ na gozdni cesti, kjer je tudi naše nadaljevanje proti Gorjanski planini.
Smerokaz do tja kaže dve uri, seveda v kopnih razmerah. Po slabe pol ure hoje sledimo smerokazu v levo za Kopinj. Malo po svoje iščemo najbolj enostavne prehode, saj markirane poti na sam vrh ni.
Južen sneg ni preveč nadležen, kar se udiranja tiče, ekspresno smo na prostornem vrhu z obširnimi razgledi. Po kratki malici in fotografiranju nadaljujemo proti vzhodu.
Strm sestop zahteva nekaj pazljivosti, a ker je sneg gnil, dodatne opreme ne potrebujemo. Spet smo na gozdni cesti, kjer se nam s severnih pobočij Kopinja pridruži markirana pot s številko 403.
Gre za znamenito Karnijsko visoko pot / Karnischer Höhenweg / Via Traversata Carnica. Začne se v Sillianu in konča v vasi Thörl-Maglern na mejnem prehodu Vrata.
Visokogorska planinska pot, ki poteka v ožjem območju vršnega dela Glavnega karnijskega grebena / Karnische Hauptkamm, predstavlja naravno mejo med Italijo in Avstrijo.
Dolžine okrog 155 km, z možnostjo več različnih variant, se bolj ali manj po mulatjerah drži mejnega grebena in kot taka spominja in opominja na morijo 1. svetovne vojne.
Deset minut pod Gorjansko planino se z jugovzhoda pridruži tudi že poznana označena pot z izhodiščem v zgodovinski vasici Kokova / Coccau.
Manjšo dilemo na planini glede malice ali nadaljevanja proti vrhu hitro odpravimo, saj nas vse bolj širni razgledi kar sami poganjajo naprej.
Razgled z Gorjanskega vrha je res nekaj posebnega. Težko bi namreč našli podoben razglednik na celotne Julijske Alpe, od Martuljkove skupine na vzhodu, do Montaževe na zahodu.
Spektakularen pogled z vrha na najvišje gore v Julijcih pa ima vendarle eno samcato »lepotno« pomanjkljivost, manjka mu namreč Triglav.
Nič manj lep ni razgled proti severu na skupino Ankogla in Ziljskih Alp. Dobrač je blizu, kot bi stal pred njim na velikem balkonu. Prijetno toplo sončno vreme smo dodobra užili z daljšim postankom na planini.
Čakala nas je še vrnitev po poti vzpona, s to razliko, da smo ovinek na Kopinj tokrat izpustili. Tudi če ga ne bi, saj se je na cesti zaradi visokih temperatur in posledično ojuženega snega kar nesramno udiralo.
Prvi polčas analize na izhodišču pri kombiju smo v drugem zasluženo dopolnili v Zelencih.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Sled poti