Weißspitze, 9. 8. 2025

Eisseehütte 2521 m,
Seewandspitze 3024 m,
Weißspitze 3300 m

PD Rašica
udeleženci:    Janez, Alenka, Kristina, Tatjana, Andreja, Jana, Urša, Marjan, Anka, Tomaž, Milojka, Miran, Matjaž, Mateja
trajanje: 11 u 10 min
višinska razlika: 1690 m
dolžina: 19,7 km


Tokratna tura je bila zaradi vremena prestavljena za teden dni. Namenjeni smo bili na Weisspitze, 3300 m, enega od tritisočakov v Visokih  Turah, v skupini Venediger na Tirolskem. 

14 planincev se nas je že ob  štirih zjutraj odpeljalo preko Karavanškega predora do Spitala. Vozili smo se v času dopustov, zato je bilo tudi ob tej uri veliko prometa v obeh smereh, vendar je potekal tekoče, brez zastojev. 

Kmalu po Spitalu smo zavili levo proti Lienzu, kjer smo napravili krajši postanek. Od tod smo nadaljevali severozahodno do Matreia, nato zahodno v dolino Virgental, po kateri teče reka Isel, 

skozi naselje Virgen in naprej po gorski cesti do zapore in našega izhodišča na višini 1700 m. Za pot smo porabili tri ure in pol. Cesta je speljana še naprej do spodnje postaje tovorne žičnice, ki oskrbuje planinsko kočo Eissenhutte na 2521 m. 

Začeli smo po tej kar lepi cesti, in jo nekajkrat prečili z bližnjicami. Vzponi niso posebno strmi, vmes so tudi bolj ravninski deli. Z obeh strani se spuščajo vode  iz ledenikov v višjim delu gore. 

Cesta je priljubljena tudi gorskim kolesarjem, ki s pomočjo elektrike premagujejo tudi take vzpone. Na približno 2000 m smo se zadnjič priključili na cesto in po njej hodili vse do spodnje postaje žičnice. Odprl se je lep pogled na že prehojeno pot. 

Vstopili smo  v strmejši del, kjer se je oglasil svizec, pokazal pa se ni. Teren je še vedno travnat in primeren za pašo, saj je tudi dovolj vode. V daljavi smo zagledali konec žičnice in na levi kočo, h kateri smo bili namenjeni. 

V ključih smo lepo napredovali, nato je strmina še povečala in prišli smo do koče Eisenhutte, ki je na višini 2521 m. V primerjavi s Kredarico je ta koča 6 m višje. Na izhodišču je označeno do koče dve uri in pol. 

Toliko smo hodili tudi mi. Ustavili smo se za malo daljši počitek, se okrepčali, se razgledali in poslikali kočo ter gorovje v okolici. 

Nadaljujemo v približno enakih razmerah po pašni planoti, saj nas kmalu pozdravi čreda krav, ki se pasejo tudi višje od 2600 m. Po približno sto višinskih metrih smo prišli do čudovitega turkiznega jezera, kjer se združi veliko padajoče vode. 

Še malo višje pa se je začel pravi vzpon na goro. Sprva je kar neugodna hoja preko navaljenih granitnih skal, stabilnih, majavih, ravnih, koničastih. To zahteva povečano pazljivost, kar se je ponovilo enkrat. Nadeli smo si čelade in zagrizli v strmino. 

Tudi ta ni prijetna za hojo zaradi melišča, predvsem pa zaradi skoraj do prahu zdrobljenega in zelo drsečega peska. Takšna pot je bila vse do vrha 3024 m visokega Seewandspitze. 

Naredili smo le kratek predah. Nadaljevali smo sprva po krajši strmini, nato pa zelo zelo strmo, med skalami vse do vrha in našega cilja Weisspitze na 3300 m. Od koče smo hodili 3 ure in 15 minut, skupaj pa kar 6 ur. 

Lepo je stati na gori preko 3000 m visoko in v lepem vremenu občudovati ledeniške vršace s prvakom skupine Großvenedigerjem v prvem planu. Stisk rok sodi k takemu dosežku. 

Kar nekaj ciljev v skupini Venediger so v prejšnjih letih že osvojili tudi člani našega društva. Vračali smo se po zahodni sicer daljši poti do koče Eissenhutte, vendar  po manj neugodnem terenu, zato nismo porabili več časa. 

V koči je bil kar dolg postanek, ker smo si tu privoščil kosilo in tudi analizo ture. Od koče naprej smo se vračali po poti vzpona. 

Na koncu smo skupno zaključili, da je bila tura zanimiva lepa in uspešna.

Spisal:  Janez


 

Fotografije

Sled poti

 

 

Žrd / Monte Sart, 7. 8. 2025

V Žlebeh / Sella Nevea 1.170 m,
Koča Rifugio Gilberti 1.850 m,
Bivak Elio Marussich 2.043 m,
Senožeče 2.320 m,
Žrd / Monte Sart, 2.324 m

PD Rašica
udeleženci: Rok, Mirko, Ana, Boris, Marjan, Alenka, Leja, Tomaž, Marko
trajanje: 8 ur
višinska razlika: cca. 700 m
dolžina: 14 km


Julijci so brez dvoma gorniško najbolj obiskano gorovje pri nas. Še posebej izrazita obleganost modnih vrhov se pokaže z vrhuncem v poletnih vikendih. 

Zato je v društvu že pred leti dozorela ideja, da se v to gorsko skupino organizira vsaj ena tura v visoki sezoni, vendar med tednom. Nenazadnje smo v času počitnic in letnih dopustov. 

Letos smo se namenili obiskati Kaninovo skupino in sicer njegov severozahodni del z italijanske smeri. Zaradi slabše vremenske napovedi smo prvotno planirano turo prestavili s srede na četrtek. 

V ne tako zgodnjih urah, kar je mimogrede bolj izjema kot pravilo, se zapeljemo proti Trbižu. Tu zavijemo z idealne smeri in naredimo ovinek zaradi odlične ponudbe kave.

Zapeljemo se nazaj skozi zaspani center mesta do našega izhodišča na sedlu V (Na) Žlebeh, večini bolj poznano kot smučarsko središče Sella Nevea. Sedlo je tudi razvodje med Jadranskim in Črnim morjem. 

Od vseh dostopov do najvišjih vrhov v gorski skupini so kar konkretne višinske razlike, zato se ne branimo udobne možnosti povratne pomoči, ki stane 13 evrov. 

S kabinsko žičnico, ravno prav veliko za našo skupinico, se zapeljemo do koče Rifugio Gilberti. Do prvega jutranjega sonca – no, po pravici že kar dopoldanskega - se v slabe pol urice potrudimo priti na sedlo Bela Peč. 

Na zahodu vidimo naš današnji cilj. Levo od njega prepoznamo Vrh Grubja, desno, nekoliko stran od Žrdi, pa Slovenski vrh. Naslednji dve uri gori in doli ubiramo slikovito mulatjero pod severno steno Kanina.

Nekaj metrov pod sedlom Peravo stoji lepo opremljen in prehransko zavidljivo oskrbovan bivak Elio Marussich. Na sedlu je razpotje proti Reziji, pa tudi vstop v atraktivno ferato Rosalba. 

Mi sledimo mulatjeri proti zahodu pod Vrhom Grubja, vse do cvetočega visokogorskega travnika Škrbina v Senožečah. Zapustimo udobno mulatjero in se usmerimo v desno proti grebenu. 

Pot je sedaj označena z rdečimi, precej obledelimi trikotniki. To pomeni, da smo na enem delu znamenitega prečenja okrog doline Rezije, Tavisoke Rosajanske poti. 

Strm vzpon med travami in skalovjem nas v slabe pol ure pripelje na vrh. Večina pomisli, da smo že na cilju, a je to le predvrh z imenom Senožeče. 

Grebenska pot se v nadaljevanju položi, a kljub temu zaradi izpostavljenosti in zakraselega terena zahteva zanesljiv korak. Z malce lažjega poplezavanja dosežemo razgledni vrh z zelo lepim imenom Žrd. 

Krajevna imena v teh koncih so resnično živa pričevanja, še posebej v dolini Reziji. Boris razloži izvor besede oziroma frazema. 

Žrd je »dolg, debelejši lesen drog, ki se vzdolžno položi na vrh s senom naloženega voza in se na obeh koncih priveže, da je tovor trdneje nameščen«. 

V prenesenem pomenu pa se uporablja frazem, dolg kot žrd, suh kot žrd, visok kot žrd. Če kje, potem iz zaselka Potok, z izjemnim pogledom na Žrd, izvor imena prav gotovo najbolje pojasnjuje. 

Lepo poletno vreme, brez grozečih neviht, izkoristimo za daljše martinčkanje, le razgledi so bili zaradi kopastih oblakov nekoliko okrnjeni. Vrnemo se po poti vzpona, pri koči si privoščimo še zasluženo hidracijo.

Čez mejo v Zelencih pa seveda ni manjkala analiza ture.

Spisal Marjan


 
 
 

Tambo in Albula, 24. - 27. 7. 2025

PD Rašica
udeleženci: Jana, Marjan, Marko, Milena, Andreja, Maja, Andreja, Sabina, Marjan, Mihela, Anka, Damjana, Tomaž, Milojka, Matjaž, Nataša

1. dan
Rifugio Menaggio 1383 m,
Pizzo Coppa 1420 m,
Monte Grona 1736 m

trajanje: 4 ure
višinska razlika: 700 m
dolžina: 6,1 km


Za 4 dni smo odšli raziskovati hribe na meji med Zahodnimi in Vzhodnimi Alpami. Ob 3h zjutraj smo se odpeljali v Italijo in v Milanu tradicionalno naleteli na gnečo. 

Navigacija je imela rešitev mimo Monze in po usklajevanju obeh kombijev smo ji sledili. Naš cilj je bila zahodna obala jezera Como, torej severno od mesta Como. Table na hitri cesti pa so kazale Lecco, ki je na vzhodni obali jezera.

Kmalu smo ustavili na kavi in preverili kako nas navigacija namerava pripeljati na zahodno obalo. Gladko bi nas peljala na trajekt iz Varenne na vzhodni obali do Menaggia na zahodni obali.

Zadevo smo hitro rešili in se s kave odpeljali proti Comu. Mestece leži čisto blizu švicarske meje in na zahodnem kraku jezera Como, ki deluje kot obrnjena črka Y. 

Jezero je tretje največje v Italiji (za Gardskim jezerom in jezerom Maggiore) in s 410 m najgloblje v Italiji in Srednji Evropi. Po njegovi zahodni obali smo se peljali do Menaggia in tu zavili v breg proti vasici Breglia.

Od vasice so še 3 km plačljive ceste, ki pripelje do parkirišča. Tu smo začeli z našim prvim pohodom. Nahajali smo se v Zahodnih Alpah, v skupini Tambo.

Naš cilj je bil razglednik Monte Grona. Vreme nestabilno, v okolici so že bile plohe in nevihte. Nič, gremo in bomo videli kaj bo. Po slabi uri smo prišli do koče Menaggio, ki ima lep razgled na sredino jezera, ravno tja, kjer se kraka ipsilona razdružita.
 
Po krajšem postanku smo nadaljevali in kmalu prišli do sedla, kjer se nam je na zahodu odprl razgled na jezero Lugano, ki večinoma leži v Švici, približno tretjina jezera pa pripada Italiji.

S sedla smo skočili na naš prvi vrh Pizzo Coppa, se vrnili na sedlo in se povzpeli na vrh Monte Grone. Nevihtna celica se je peljala mimo nas nad jezerom v smeri jugozahod - severovzhod in razen nekaj kapljic nismo bili deležni padavin.

Z vrha smo sestopili po drugi poti in se vrnili do koče na malo daljši postanek. Prav obirali se sicer nismo, saj nas je čakalo še kar nekaj vožnje. 

Po sestopu do parkirišča smo se odpeljali nazaj v Menaggio in od tam po obali jezera nadaljevali proti severu do njegovega konca. Sledilo je še jezero Mezzola in potem ravnina do mesteca Chiavenna.

Prav tu poteka meja med Zahodnimi in Vzhodnimi Alpami v liniji Bergamo - jezero Como - Chiavenna - Passo dello Spluga / Splügenpass - reka Ren - Bodensko jezero.

Od Chiavenna smo se precej dvignili in malo nad smučarskim središčem Madesimo v dežju zavili proti naši koči za tri noči, Rifugio Mai Tardi.


 



2. dan
Lunghin Pass (trojna razvodnica) 2645 m,
Piz Lunghin 2780 m

trajanje: 5 ur 45 min
višinska razlika: 1000 m
dolžina: 10,5 km


Deževalo je cel večer, celo noč in še zjutraj. Še dobro, da smo imeli kombija lahko parkirana tik ob koči. Kljub jutranjemu dežju smo se po zajtrku odpeljali na teren. Vrnili smo se do Chiavenne in od tam krenili proti vzhodu.

Ob cesti smo poiskali ličen lokalček in se ustavili na jutranji  kavi. Naš plan za danes je bil dvatisočak Piz Lunghin in trojna razvodnica pod njim. Rezervni plan je bila samo trojna razvodnica, brez vrha in v skrajnem primeru ogled St. Moritza.

Med kavo je dež ponehal in obeti za originalni plan so se povečali. Prečkali smo italijansko-švicarsko mejo in se odpeljali na pelaz Maloja / retoromansko Pass da Malögia (1815 m), ki je tudi razvodnica, med Jadranskim in Črnim morjem.

Tu se na črnomorski strani začne dolina Engadin. Parkirali smo ob jezeru Silsersee in začeli s pohodom. Po travnikih smo višje prišli do potočka, ki je pravzaprav čisto mlada reka Inn.

Ta v Švici nosi retoromansko ime En, Gadin pa izhaja iz retoromanske besede giadin ali jadin, kar pomeni vrt ali pokrajina in tako Engadin pomeni vrt reke Inn oziroma pokrajina reke Inn.

V Švici je reka Inn meja med alpsko skupino Bernina in našo današnjo skupino Albula, obe pa sta del Vzhodnih Alp. Ob potočku Inn oziroma En smo se povzpeli do jezera Lunghin iz katerega priteče.

Vanj pa priteče s sedla Lunghin, kjer je trojna razvodnica in kamor smo bili namenjeni. Tu gredo padavine poleg reke Inn in s tem v Črno morja še proti Renu in s tem v Severno morje.

Tretje je Jadransko morje, padavine gredo tja preko jezera Mezzola in jezera Como, ki odteka po reki Addi, ta pa se zliva v Pad in nato v Jadransko morje. 
 
Z ene točke voda tako konča v treh mogočnih evropskih rekah, Ren, Donava in Pad.

Vreme se je vmes popravilo, posijalo je tudi sonce in po planu smo skočili na Piz Lunghin. Sestopili smo po bližnjici do jezera in od tam po poti pristopa do izhodišča. 

Za ovinek do St. Moritza in ogled mesta ni bilo časa, bilo pa ga je toliko, da smo se na poti proti naši koči na kratko ustavili v Madesimu, priljubljenemu zimskemu in poletnemu turističnemu središču.





3. dan
Soteska Viamala 850 m,
Tanatzhöhi 2141 m

trajanje: 4 ure 40 min
višinska razlika: 660 m
dolžina: 12,8 km


V soboto smo imeli najslabše vreme celotnega izleta, dež čez večino dneva. Prvotni plan je bil obisk najvišjega vrha skupine Tambo, Pizzo Tambo (3278 m). V tem vremenu tura nanj ni bila izvedljiva. 

Za nadomestno varianto smo imeli ogled soteske Viamala. Od koče smo tokrat zavili navzgor in se pri jezeru Monte Spluga ustavili v istoimenski vasici na jutranji kavi.

Nadaljevali smo čez prelaz Spluga v Švico. V mestecu Splügen smo zavili navzdol po dolini Rena in se zapeljali do naše soteske. Viamala oziroma Via Mala v prevodu iz latinščine pomeni slaba pot.

Globoka in ozka rečna soteska ima strme stene, ki so do 300 metrov globoko zarezane v apnenec, skrilavec in druge kamnine. Na dnu soteske se divje in nemirno vije Zadnji Ren (Hinterrhein).

V srednjem veku so sotesko imenovali "cesta, ki jo je ustvaril hudič". To je bila edina pot, ki je omogočala dostop do pomembnih prelazov Splügen in San Bernardino, ki sta povezovala Italijo in Nemčijo.

Prečkanje je bilo izjemno nevarno in težavno. Pot je vodila po ozkih, izpostavljenih policah, ki so jih zgradili ob steni soteske. Večkrat so pot uničili plazovi in hudourniki, kar je povzročalo zastoje in nevarnost za trgovce.

Pravi prelom se je zgodil v 18. stoletju. Dve lokalni vasi, Thusis in Zillis, sta se združili in zgradili serijo mostov, ki so sotesko naredili varnejšo. Dandanes je Via Mala priljubljena turistična destinacija. 

Po ogledu soteske smo se zapeljali nazaj do mesteca Splügen ter na cesti nad njim začeli z drugim delom nadomestnega programa, krožno pot okoli smučišča Splügen / Rheinwald v skupini Tambo.

Po makadamski smo se povzpeli do planine Tamboalp in od tam na vrh Tanatzhöhi. Sestopili smo na drugo stran in se preko planin Lattastafel in Bodmastafel vrnili na izhodišče.

Preko prelaza Spluga smo se vrnili v Italijo. Če smo pohode imeli v skupinah Tambo in Albula, je koča, kjer smo spali v alpski skupini Plattagruppe oziroma Alpi del Platta.

Skupina pripada Vzhodnim Alpam in leži pretežno v Švici. Le majhen del skupine je v Italiji, kjer je tudi naša koča Mai Tardi.




4. dan

Piz Julier / Piz Güglia 3380 m

trajanje: 8 ur 30 min
višinska razlika: 1320 m
dolžina: 9,02 km


Zjutraj smo se v koči poslovili in se odpeljali na zadnjo turo izleta. Spet tura v skupini Albula, kar je pomenilo spust do Chiavenne in vožnja v Švico do prelaza Maloja. 

Od tu smo nadaljevali do Silvaplane, kjer smo zavili proti prelazu Julierpass / retoromansko Pass dal Güglia (2284 m). Izhodišče smo imeli dva kilometra pod prelazom.

Deževalo je vse do izhodišča. Tu pa je dež počasi ponehal. Pogumno smo se lotili ture, saj je bilo za čez dan napovedano postopno izboljšanje vremena.

Dve uri in pol smo rabili do sedla Albana. Čakal nas je še težji del ture, vzpon med granitnimi skalami z odseki z jeklenico. 

Zaradi vlažnih skal je bila potrebna dodatna previdnost in trajalo je še slabi dve uri do vrha. Celo pot smo imeli meglo, na vrhu pa se je počasi le začelo odpirati.

Bolj konkretno se je odprlo šele v sestopu, da smo lahko vsaj malo uživali v razgledih. Zelo lepo se je videl St. Moritz pod nami.

Nekaj minut pred šesto zvečer smo zaključili s turo. Čakala nas je še dolga vožnja domov in nekje vmes večerja. Za vožnjo domov od tu je več variant.

Po času so si kar enakovredne, kilometrsko najkrajša pa je čez Ofenpass, Merano, Bolzano in Lienz. A če si vezan na odlaganje dela udeležencev v Vipavski dolini ta varianta odpade.

Od obeh "spodnjih" variant smo izbrali varianto čez prelaz Bernina in s tem obiskali dva dodatna prelaza. Že omejeni prelaz Bernina s katerega smo se spustili v Tirano in nadaljevali na prelaz Aprica.

Prelaz Aprica je turistično razvit, ob cesti je polno hotelov, lokalov, picerij in to smo izkoristili za postanek za našo večerjo. Nato pa nas je čakalo le še slabih 6 ur vožnje in že smo bili sredi noči doma.

Spisal Tomaž