Veliki Kopinj, Gorjanski vrh, 8. 3. 2025

Veliki Kopinj / Kapinberg / Monte Capin di Ponente 1.736 m,
Gorjanski vrh / Göriacher Berg / Monte Goriane 1.693 m

udeleženci: Jana, Srečko, Anka, Matjaž, Janez, Gordan, Tomaž, Marjan
trajanje: 7 ur 30 min
višinska razlika: cca. 1000 m
dolžina: 14,7 km


Tokrat smo se odpravili čez mejo v Trbiž, namenjeni obiskati najvzhodnejša vrhova severnega loka glavnega grebena Karnijskih Alp. Gre za ponovitev društvenega izleta izpred dobrega desetletja.

Po ritualu jutranje kave, ki po želji vključuje tudi ptičje petje, v krožišču na najnižje ležečem prelazu v Alpah, zavijemo v Vrtinjlogarski graben / Val Bartolo.

Vožnjo zaključimo na manjšem parkirišču, saj je nadaljnja vožnja po dolini prepovedana za ves promet. Markirana pot nas usmeri proti vzhodu na sedlo Kot / sella Canton.

Prijetna hoja po udobni mulatjeri z izjemo kratke podrte grapce v družbi cvetočega teloha mine »kot keks«. V urici smo pri razpelu in zvoniku iz leta 1926.

Belina teloha se spremeni v snežno pomladansko odejo. Snega je še največ na gozdni cesti, kjer je tudi naše nadaljevanje proti Gorjanski planini.

Smerokaz do tja kaže dve uri, seveda v kopnih razmerah. Po slabe pol ure hoje sledimo smerokazu v levo za Kopinj. Malo po svoje iščemo najbolj enostavne prehode, saj markirane poti na sam vrh ni.

Južen sneg ni preveč nadležen, kar se udiranja tiče, ekspresno smo na prostornem vrhu z obširnimi razgledi. Po kratki malici in fotografiranju nadaljujemo proti vzhodu.

Strm sestop zahteva nekaj pazljivosti, a ker je sneg gnil, dodatne opreme ne potrebujemo. Spet smo na gozdni cesti, kjer se nam s severnih pobočij Kopinja pridruži markirana pot s številko 403.

Gre za znamenito Karnijsko visoko pot / Karnischer Höhenweg / Via Traversata Carnica. Začne se v Sillianu in konča v vasi Thörl-Maglern na mejnem prehodu Vrata.

Visokogorska planinska pot, ki poteka v ožjem območju vršnega dela Glavnega karnijskega grebena / Karnische Hauptkamm, predstavlja naravno mejo med Italijo in Avstrijo.

Dolžine okrog 155 km, z možnostjo več različnih variant, se bolj ali manj po mulatjerah drži mejnega grebena in kot taka spominja in opominja na morijo 1. svetovne vojne.

Deset minut pod Gorjansko planino se z jugovzhoda pridruži tudi že poznana označena pot z izhodiščem v zgodovinski vasici Kokova / Coccau.

Manjšo dilemo na planini glede malice ali nadaljevanja proti vrhu hitro odpravimo, saj nas vse bolj širni razgledi kar sami poganjajo naprej.

Razgled z Gorjanskega vrha je res nekaj posebnega. Težko bi namreč našli podoben razglednik na celotne Julijske Alpe, od Martuljkove skupine na vzhodu, do Montaževe na zahodu.

Spektakularen pogled z vrha na najvišje gore v Julijcih pa ima vendarle eno samcato »lepotno« pomanjkljivost, manjka mu namreč Triglav.

Nič manj lep ni razgled proti severu na skupino Ankogla in Ziljskih Alp. Dobrač je blizu, kot bi stal pred njim na velikem balkonu. Prijetno toplo sončno vreme smo dodobra užili z daljšim postankom na planini.

Čakala nas je še vrnitev po poti vzpona, s to razliko, da smo ovinek na Kopinj tokrat izpustili. Tudi če ga ne bi, saj se je na cesti zaradi visokih temperatur in posledično ojuženega snega kar nesramno udiralo.

Prvi polčas analize na izhodišču pri kombiju smo v drugem zasluženo dopolnili v Zelencih.

Spisal Marjan

 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti

 

 

Korada, 1. 3. 2025

Sv. Jakob nad Debenjem 745 m,
Korada 812 m,
Goderno 694 m,
Marijino Celje nad Ligom 678 m

PD Rašica
udeleženci: Janez, Jana, Marjan, Domen, Jan, Boris, Ksenija, Lota, Emilija, Tomaž, Janez, Magdalena
trajanje: 8 ur 5 min
višinska razlika: 950 m
dolžina: 22 km


Sleme med mejno reko Idrijo in Spodnjo Soško dolino imenujemo Kanalski Kolovrat (kot podaljšek tistega pravega, "Livškega" Kolovrata), spet drugje pokrajini rečejo kar Kambreško (po kraju Kambreško). Naš cilj je bilo samo sleme in najjužnejši vrh Kambreškega Kolovrata, Korada.

Sredi februarja smo planirali izlet a ga zaradi močne burje prestavili na začetek marca. Zapeljali smo se do Kanala ob Soči in parkirali na drugi strani železniške proge, že v Gorenji vasi. S pohodom smo začeli strmo skozi vas in se na razpotju poti usmerili levo.

Dobro uro smo se vzpenjali do zaselka Ravna, kjer nas je veselo lokalni kuža, ki se je razveselil malo družbe v samotnem zaselku. Še kakšne pol ure smo potrebovali, da smo prišli do asfaltne ceste, ki se vije po slemenu Kanalskega Kolovrata.

Po tej cesti smo nadaljevali proti jugu. Tu po slemenu gre tudi Pot miru, pot, ki povezuje zgodovinsko dediščino prve svetovne vojne. Več kot 500 km dolga daljinska pohodniška pot gre od Loga pod Mangartom do Trsta.

Razdeljena je na 30 odsekov in variant in vključuje okoli 300 točk dediščine prve svetovne vojne. Najkrajša pot po osnovni trasi med Logom pod Mangartom in Trstom traja 13–19 dni.

Na teh grebenih je bila v prvi svetovni vojni italijanska vojska, ki je stala nasproti avstro-ogrskim četam, razporejenim po Banjšicah in po soški dolini navzgor (od Mrzlega vrha proti Krnu).

Dandanes je tu mir in tišina. Še slemenska cesta, je tiha in samotna, prometa ni veliko. Tu poteka tudi 34 kilometrov dolga Pot treh svetišč, ki povezuje Sveto Goro, Marijino Celje nad Ligom in Staro Goro nad Čedadom.

In nenazadnje, tu poteka tradicionalen pohod po stopinjah Valentina Staniča. Nam je mir in tišino nekoliko kalila burja, ki je bila v zmernejši obliki prisotna tudi danes.

Zavili smo s ceste in kot naš prvi cilj obiskali Sv. Jakob nad Debenjem, razgledni vrh s cerkvico. Vreme čisto idealno ni bilo a nekaj razgledov smo imeli tudi mi, videlo se je tudi morje.

V nadaljevanju smo se čez čas vrnili na cesto in čez lepe senožeti dosegli Korado. Po krajšem razgledovanju in fotografiranju, nas je burja pregnal do bližnje koče. Privoščili smo si daljši postanek in kar tu imeli kosilo.

Sledil je povratek. Namesto ovinka na Sv. Jakob, smo šli ves čas po cesti. Tudi tam kjer smo zjutraj prišli na cesto smo nadaljevali po njej, vse do odcepa za Goderno. Zavili smo še sem.

Razgled  na Banjško planoto ni naredil toliko vtisa, kot ga je lično urejen vikend na vrhu. Vrnili smo se na cesto in po njej prišli do cerkve Marijino Celje nad Ligom, ki je eno od svetišč na prej omenjeni poti treh svetišč.

Sledil je sestop proti Kanalu in z nekaj orientacijskimi hakeljci smo prišli do jutranjega razcepa v Gorenji vasi in nato do parkirišča.

Neverjetno naključje, sicer bolj žalostno, je hotelo, da je bil ravno ta dan v Kanalu pogreb našega večkratnega udeleženca Poldija. Pogreb smo sicer zamudili a grob smo vseeno obiskali, Poldi, pogrešali te bomo.

Spisal Tomaž


Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Sled poti

 

 

Kamnitnik, 8. 2. 2025

Mala Boncla 1311 m,
Kamnitnik 1858 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Anka, Tomaž, Deja, Stane, Matjaž
trajanje: 7 ur 20 min
višinska razlika: 1220 m
dolžina: 11,6 km
povprečna starost udeležencev: 62 let, 18 dni


Tokratna tura gorniške skupine nas je vodila na Kamnitnik v zahodnih Karavankah. Za konec tedna so napovedovali padavine, meglo in veter.Od tega je ostal le veter v lepem in jasnem vremenu.

Sedem se nas je odpeljalo do OMV v Radovljici, kot po navadi na jutranjo kavo. Ker črpalko obnavljajo, je zaprta, zato smo nadaljevali do Petrola na Jesenicah. Tu pa se je gnetlo ljudi, tudi iz parkiranih avtobusov.

Z avtoceste smo se odpeljali na zahodni izhod za Jesenice in nazaj čez mesto na odcep za Javorniški Rovt in do naslednjega odcepa za  Pristavo, kjer smo parkirali na višini 885 m.  
 
Začeli smo ob potoku Javornik, pa kmalu preko mostu na desno stran in nato strmo navzgor. Pot je bila kopna s posmetenim snegom na pomrznjeni podlagi, kar so bili dobri pogoji za hojo.

Gozdna pot ima veliko odcepov, zato je navigacija zelo koristna posebno pozimi, ko so nekatere markacije prekrite s snegom. Hodili smo po rudarski učni poti, ker so nekoč na tem področju kopali železovo in manganovo rudo. Zato imajo markacije tudi rudarski znak.

Pot je zelo razgibana z bolj ali manj strmim naklonom po stezah, vlakah in tudi zelo strmih gorskih cestah. Spotoma smo se povzpeli še na Bavho / Malo Bonclo 1131 m po kratkem a zelo strmem vzponu. Vrh je ozek, tako da je zavarovan celo z jeklenico.

Od tod je zelo lep razgled posebno na Javorniški Rovt in naprej v dolino. Ponovno smo se vrnili na učno pot in nadaljevali proti planini Stamare na  višini 1411 m. Na zahodu jase je lovska koča, tudi z opazovalnim stolpom. Ustavili smo se za kratek počitek in osvežitev.
   
V podobnih razmerah smo nadaljevali po gozdnih poteh. Slišali smo glasove motorne žage, saj je zdaj najugodnejši čas za spravilo lesa. Od planine Stamare smo prišli v slabi uri na naslednjo Hraševsko planino, visoko 1670 m.

Vreme je bilo jasno in prijetno v zavetrju, sicer pa se je veter na čistini precej okrepil. Za kratek čas smo se ustavili pred novo pastirsko kočo. V nadaljevanju steza zopet pride v gozd, po njem smo hodili kar nekaj časa do gozdne meje, ko se je odprl pogled na gorovje tudi z našim ciljem.

Snega je bilo nekaj več, a večinoma je bil spihan in nanesen na zatišne lege. Pot je bila pomrznjena s kopnimi in zasneženimi mesti, tako da smo lahko hodili brez derez. Steze ni bilo videti, napredovali smo po najugodnejši smeri in vsak je zase izbral najugodnejšo.

Po treh urah smo prišli na Kamnitnik, 1858 m visok,  precej neizrazit vrh grebena, ki se razteza proti vzhodu in naprej proti višjemu grebenu, Malemu vrhu na 2017 m, pa še naprej jugovzhodno proti Vajnežu na 2104 m.

Lepi so razgledi na vse štiri strani. Veter pa je bil tako močan, da nas je kar malo prestavljal. Samo čestitali smo si in naredili skupinski posnetek. Takoj po kratkemu spustu do sedla, nas je zamikal še vzpon na 2017 m visoki Mali vrh.

Nadeli smo si dereze in se povzpeli na greben, ki je po izohipsah na višini 2000 m. Nekaj smo ga tudi prehodili, a vedno močnejši veter nam je vzel voljo za nadaljevanje.

Vrnili smo se do sedla in po zahodni strani našega vrha prišli na slovensko transverzalo, označeno s številko 1, v smeri Golica. Ker smo hodili po senčni strani je bilo tod kar 30 cm snega. Z derezami smo  dobro napredovali.

Prišli pa smo na široko in zelo strmo krnico, katero se preči v velikem loku. Steza je zasnežena, nekje pokrita z napihanim snegom, del strmine pa z gladkim trdo pomrznjenim  snegom.

Za vsak korak je bilo potrebno z derezami napraviti primerno stopo v sneg in se s cepinom varovati pred zdrsom. To je bil tudi najzahtevnejši del sicer prijetne ture.

Po izhodu iz krnice smo kmalu pospravili dereze, sneg  pa nam je v nadaljevanju olajšal pot, saj je bil vsak korak daljši zaradi kratkih zdrsov. Na vsej poti nismo srečali nobenega planinca, v povratku pa tudi ni bilo nobene sledi.

Sneg je bil skoraj do naselja Trilobit, kjer je akumulacijsko jezero, globoko največ 4 m, ob njem pa kar velik naravoslovni dom in otroška igrala. Tako lahko sklepamo, da je poleti dom dobro obiskan. Od tod je do našega izhodišča še 15 minut, po asfalti cesti.

Hodili smo skupaj 7 ur in 20 minut. Analizo ture smo naredili v domu Pristava v Javorniškem rovtu.

Spisal:  Janez

 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti