Voluharski potopisi

Pot Istrskega odreda, 22. 2. 2026

Ostrič (Žabnik) 1056 m,
Medvižica 1087 m,
Razsušica 1083 m,
Mala Plešivica 953 m,
Velika Plešivica 908 m,
Goli vrh 658 m

PD Rašica
udeleženci: Janez, Mojca, Marko, Tatjana, Robert, Tomaž, Matjaž
trajanje: 6 ur 55 min
višinska razlika: 830 m
dolžina: 14,9 km

Ker v zimskih mesecih ponavadi v sredogorju in visokogorju zapade sneg in razmere za vzpone postanejo prenevarne, se običajno odpravimo v Slovensko ali Hrvaško Istro na potep po grebenih, kjer se konča Notranjska in prične tista prava Istra oz. Čičarija,

ki nudi razglede od Dolomitov, preko Benetk, Koprskega, Tržaškega in Graškega zaliva na Karnijce, Kaninsko skupino, greben Čavna, Gradiške ture, Nanosa na Vremščico in Kamniško Savinjske Alpe, pa tudi Učko in pogled na morje, seveda, če je vreme pravo.

Grebeni Čičarije so v grobem razdeljeni na tri grebene, najbolj južni se prične v Kubedu in vključuje vrhove Krašca, Brdo, Kobel, Lačna, Vrh Križa, Krog, Ščukovec, V. Gradež, Greben in preko Dvori na Veliki Badin, mimo spodmolov, cerkvice sv. Kirika na Gradec.

Srednji greben poteka od vasice Podgorje preko Jampršnika, Kojnika, Goliča, Lipnika, Kavčiča, ter Špičastega vrha in Žbevnice na hrvaški strani.

Najbolj severni greben pa se prične pri vasici Prešnica, kjer je ogromno vrhov, pa bom naštel le bolj markantne kot so Glavica, Hrpeljska gora ali ( Mišja Šoga), Krožič, Gabrov vrh, Velika in Mala Gobavica, Grmada, Cigan, Slavnik, Veliki Grižan, Čuk, Velika in Mala Plešivica, Razsušica ali Glavičorka, Medvežica, Žabnik ali Ostrič, Koritnjak, Goli vrh, Batica in Trstenik.

Tokrat sem na povabilo vodnika Tomaža PD Rašica gostoval in vodil skupino udeležencev PD Rašica, ravno po severnem grebenu od Žabnika proti Slavniku do Skandanščine po poti Istrskega odreda. Pot je poimenovana v spomin na partizanski odred in padle borce tega odreda, ki so med NOB v teh krajih, predvsem Brkinih in Čičariji povzročali velike preglavice okupatorju in domačim izdajalcem.

Izbrali smo pot iz vasice Golac - Zagrad. Ker tura ni krožna, smo eno vozilo pustili v vasici Skandanščina kamor bomo sestopili. Sama pot ima izhodišče v Zagradu točneje majhni Brkinski vasici Golac in gre preko Žabnika poimenovanega tudi Ostrič,

Medvežice, Razsušice poimenovane tudi Glavičorka, italijanskega vodohrama (predvidevam, da iz časov Rapalske meje) za katerega ogled smo potrebovali naglavno svetilko, V. in M. Plešivice, Velikih, Malih vrat in po Blejski cesti.

Zaradi kratke dnevne svetlobe, smo na malih vratih obrnili v smeri Skandanščine in si med potjo ogledali še zelo zanimivo 50 m dolgo in 19 m globoko kraško jamo Golobinka v Gozdičju 1.

Sprehodili smo se preko Golega vrha mimo 26 m dolgega in 21 m globokega brezna Cigana jama, ter tako prehodili 6 vrhov in eno razgledišče s pogledom na celotni srednji greben Od tu naprej na tem terenu izpod Slavnika izvira ob dežju cel kup kraških izvirov,

ki obenem tudi poplavijo kraške vrtače, si je pa zanimivo ogledati kar nekaj generacij star pokrit izvir - zadrževalnik vode na enem od pašnikov tik pred vasjo in zgodovino borbe za vsako kapljico vode za katero so se naši predniki borili za sebe in svojo živino pred izgradnjo vodovodov.

Sledi še sprehod čez zanimivo lepo vasico Skandanščina in ogled cerkvice sv. Roka. Od tu je le še nekaj metrov do avtomobila, kjer zaključimo fantastičen, dokaj topel in sončen dan, začuda brez burje v lahnem vetriču in z nekaj malimi krpicami preostalega snega, ki ga je bilo komaj dovolj za kakšno kratko kepanje.

Spisal Matjaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti

Škavnica, 7. 2. 2026

Plaz 528 m,
Škavnica 734 m

PD Rašica
udeleženci: Marja, Špelca, Nives, Darja, Janez, Mojca, Leonida, Boris, Anka, Simona, Meta, Božo, Mirko, Edita, Vida, Leonida, Mojca, Marija Magdalena, Jan, Lili, Jana, Darja, Dragica, Maja, Nikolaj, Vladimir, Jožko, Vida, Rok, Marjeta, Tatjana, Robert, Marjan, Katarina, Mihaela, Sašo, Sabina, Nevenka, Nataša, Mirko, Janja, Anica, Anica, Irena, Dušan, Tomaž, Jasna, Miran, Ema, Stanko, Srečo, Primož, Janez, Magdalena
trajanje: 6 ur 10 min
višinska razlika: 700 m
dolžina: 11,3 km

Izlet Primorska pozimi je bil tokrat v Vipavski dolini, na zahodni strani Nanoške planote. Vreme ni kazalo najbolje, a vseeno smo odšli. Če je vreme med jutranjo kavo na Ravbarkomandi še zdržalo, smo v Vipavi turo že začeli v rahlem dežju.

Povzpeli smo se do Gradišča pri Vipavi, kjer nas je mimoidoči voznik povabil v svojo vinsko klet na vedrenje. Časa smo imeli dovolj, zato smo se tam res ustavili za pol ure.

Nadaljevali smo do razcepa poti, kjer gre desna pot na Gradiško turo, mi pa smo zavili levo. Dež je med tem ponehal in naš prvi cilj, vrh Plaz, smo dosegli v dobri uri. Po postanku sta se oblikovali dve približno enako številčni skupini.

Prva je sestopila po krožni poti nazaj v Vipavo, druga pa je krenila na Škavnico. Na radarju je samo malo zahodno od nas deževalo in tudi nebo je bilo grozeče črno, a dež nas do vrha ni več dosegel.

Tudi mi smo sestopili krožno, mimo bivaka Teodozij. Ravno ko smo s strmejšega dela prišli na kolovoz, je ponovno začelo deževati in dež nas je spremljal do prihoda v Vipavo.

Tu smo se na kratko ustavili, nato pa smo se vkrcali na avtobus, se odpeljali v vas Slap in v turistični kmetiji zaključili današnji izlet.

Spisal Tomaž

Fotografije

Sled poti

Petiček, 31. 1. 2026

Petiček 1164 m

PD Rašica
udeleženci: Marja, Beno, Janez, Kristina, Dejan, Simona, Srečko, Martin, Ksenija, Robert, Katja, Gordan, Sašo, Tomaž
trajanje: 5 ur 40 min
višinska razlika: 690 m
dolžina: 18 km

"Tja, kjer kipe slovenstva žive klice, kjer dan se peni v delu in trpljenju – z obema bom nogama stal v življenju, v slovenstvo zakopan – med ostrnice …"

Oton Župančič

Ostrnice so kmečki pripomoček iz okleščenih vrhov smrek, namenjen sušenju sena in drugih kmetijskih pridelkov. Še posebej številne so bile nekdaj v času košnje, ko so, ponosno odete s senom, prekrivale skorajda celotno Loško dolino.

Loška dolina in Babno polje zagotovo sodita med bisere Slovenije. Sta še dokaj neokrnjena in po krivici zapostavljena. Tudi mi vse preredko zavijemo sem. Tokrat pa smo le naredili izlet v Loško dolino, in sicer na nepoznan vrh Petiček.

Po jutranji kavi v Podskrajniku smo se zapeljali do Starega trga pri Ložu in tu zavili do našega izhodišča, vasi Viševek. Prvi del pohoda je bil ravninski in meglen. Zaradi megle nismo videli gradu Koča vas, ki pa je v tako žalostnem stanju, da je morda bolje tako.

V vasi Vrhnika pri Ložu je bilo ravnine konec. Po markirani poti smo prišli do razcepa poti, kjer leva pot vodi na Racno goro. Mi smo zavili desno proti vasi Dolenje Poljane. Žal so se ves čas okoli nas podili oblaki in nam zastirali razgled proti Snežniku.

Markirani poti smo sledili vse do odcepa proti Gornjim Poljanam in tu nadaljevali po nemarkirani poti na vrh Petička. Vrh je delno poraščen, a v lepem vremenu nudi lep razgled proti Snežniku, Cerknici in naprej proti Julijskim Alpam.

Tako je bilo na ogledni turi, tokrat pa žal ne. Sestopili smo do markirane poti in nadaljevali po drugi poti preko vasi Gornje Poljane. Višincev nismo naredili veliko, dolžincev pa precej in na trenutke se gozdna pot kar malo vleče.

Zadnji del poti je bil spet ravninski in prej kot v šestih urah smo zaključili turo. Na poti domov smo se za analizo ustavili v istem lokalu kot za jutranjo kavo.

Spisal Tomaž

Fotografije

Sled poti

Monte Giaideit, 11. 1. 2026

Pieve di San Floriano 750 m,
Monte Giaideit 1082 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Alessio, Primož, Marjan,
trajanje: cca. 5 ur
višinska razlika: 750 m
dolžina: 8,3 km

Tudi letos ni bilo sreče z načrtovanim obiskom Tirskih peči, predvsem zaradi nepredvidljivih zimskih razmer. Po drugi strani pa je rezervnih ciljev vedno dovolj na zalogi.

Tako smo leto začeli v karnijskih koncih, skoraj tam, kjer smo pokopali staro gorniško leto. Po jutranji kavi v Trbižu strnemo tokratne kratke vrste in se zapeljemo proti izhodišču v vasico Imponzo.

Parkiramo kar v centru, na urejenem, označenem in seveda brezplačnem parkirišču. Že bežen pogled na okoliške vršace zadostuje, da cepin in dereze pustimo v avtu. Nadaljujemo mimo lepo okrašenih, še nedeljsko zaspanih hiš.

Na koncu vasice nas smerokazi usmerijo levo navzgor, mimo cerkve v gozd. Lepa pot kmalu pripelje do izrazite poševne skale, kjer naj bi po pripovedovanjih leta 1700 med močnim sneženjem mežnar, namenjen zvoniti Ave Marijo, srečal ogromnega medveda.

Ne ve se točno, kdo se je koga bolj ustrašil, a zgodba se je za medveda kasneje končala tragično. Po urici zložne hoje pridemo na sedelce, kjer se pridruži markirana pot iz vasice Illegio.

Naredimo obvezen nekajminuten skok, obvoz do cerkvice sv. Florijana. Razgled na okoliške vrhove je res izjemen, prav tako tudi na dolino reke But. Našo pozornost pa pritegnejo dokaj nove oznake Cammino delle Pievi, ki smo jih videvali večkrat že med vzponom.

Slikovita, krožna romarska pot povezuje 10 karnijskih župnijskih cerkva, 2 svetišči in 4 bogoslužne prostore. Približno 260 km dolg kamino je razdeljen na 20 etap in na svoji poti premaga skoraj 10.000 višinskih metrov.

Začne se prav na našem jutranjem izhodišču in konča v sosednji vasici Zuglio. Pri sestopu na sedlu malce pokramljamo s skupinico Benečanov, ki so prvo etapo kamina zastavili v kontra smeri. V nadaljevanju postane pot strmejša in ožja.

Bolj ali manj poteka po jugozahodnem grebenu. Z vsakim metrom postaja bolj razgledna, malo pod vrhom premaga še krajšo strmo skalno stopnjo, na dveh mestih nam je v pomoč tudi jeklenica. Steza je k sreči kopna in suha tako, da ne predstavlja nobenih težav.

Postanek za malico naredimo kar pri križu tik pod vrhom, kjer je lepši razgled. Močan severni veter v visokogorju na skromni nadmorski višini tisočaka Monte Giaideit ne pokaže svoje prave moči, a kljub temu se kar hitro poberemo z vrha.

Tudi v nadaljevanju je steza, ki poteka po severovzhodnem grebenu, bolj ali manj kopna. Snega je sem ter tja le za vzorec, predvsem v senčnih delih. Mimo lične kočice in malo manj ličnega drvarskega bivaka sestopimo do pašnikov Stavoli Mignezza.

Okrepčilo na kmečkem turizmu smo na žalost morali prestaviti na poletno sezono, saj pozimi sem res malokdo zaide. Zato se na analizo ture zapeljemo v bližnji bar v Arta Terme, zadnje etape poti Cammino delle Pievi.

Spisal Marjan

Fotografije

Koča pod Bogatinom, 3. 1. 2026

Dom na Komni 1520 m,
Koča pod Bogatinom 1513 m,
Koča pri Savici 653 m

udeleženci: Dejan, Ksenija, Špela, Marjan, Tomaž, Lidija
trajanje: 9 ur
višinska razlika: 910 m
dolžina: 14,9 km

Pripravniška zimska tura

Ob sedmih smo se zbrali pri osnovni šoli v Vodicah, se pripravimo na odhod, ko kot strela z jasnega prileti še Lidija in se nam pridruži.

Razdelimo se v dva avtomobila in odpravimo proti Bohinjski Bistrici, kjer se ustavimo na jutranji kavi. Po kavi se odpravimo do parkirišča pri koča pri Savici.

Oblečemo se in počasi začnemo našo pot proti Komni. Parkirišče in pot sta poledenela, je pa temperatura že visoka, tako da ni drselo.

Gremo mimo plačilne postaje za slap Savice, vidimo, da je odprta, in si rečemo, da na poti nazaj bi pa lahko šli še slap pogledati.

Počasi se prebijamo po serpentinah, pri 36 se odločim, da je bolje, da si nadenemo derezice, ker je že začelo drseti in jih uporabljamo do konca ture.

Na novo opremljeni z lahkotnim in sigurnim korakom nadaljujemo proti Komni.Večina ljudi gre po bližnjici mimo 48 serpentine, mi pa se prav na njej ustavimo, saj ima čudovit razgled na Bohinjsko jezero.

Po dolini Pekel, kjer je poleti resnično vroče se že kažejo prvi utrujenosti. Naredimo postanek, nekaj popijemo in nadaljujemo do doma na Komni.

Tu imamo kratek postanek, občudujemo Bohinjsko jezero in okoliške zasnežene hribe. Pot nadaljujemo do koče pod Bogatinom, kjer imamo daljši postanek s kosilom.

Polni energije začnemo spust v dolino, kamor prispemo brez problemov v trdi temi. Slap Savica in kopanje v jezeru odpadeta, saj je že pozna ura. Za zaključek gremo še na kavo, kjer strnemo občutke in naredimo analizo ture.

Spisal Dejan

Fotografije

Sled poti

Šavnik, Možic, Slatnik, 31. 12. 2025

Šavnik 1576 m,
Možic 1602 m,
Slatnik (severozahodni vrh) 1609 m,
Slatnik (jugovzhodni vrh) 1597 m

udeleženci: Marjan, Katarina, Tomaž, Stane, Deja, Srečo
povprečna starost: 59 let, 2 meseca, 15 dni
trajanje: 6 ur 40 min
višinska razlika: 1100 m
dolžina: 15,2 km

Prišla je tradicionalna silvestrska tura. Tradicija poteka že od leta 2011 in sledi ustaljenemu formatu: nekam v hribe s povratkom v Ljubljano okoli 16. ure.

Cilji so unikatni – vsako silvestrovo drugam. Pretežno ostajamo v Sloveniji, nekajkrat pa smo skočili v Avstrijo. Najvišje smo doslej stali na Grintovcu, najnižje in najbližje pa na Javorovem vrhu.

Najdlje smo se vozili dobri dve uri v eno smer, in sicer do Obertauerna. V vseh teh letih je odpadla le tura na silvestrovo 2018, ko je bilo vreme tako slabo, da pohod ni imel smisla.

Letos so bili izbrani vrhovi nad Soriško planino. Kot glavni cilj smo določili Možic, ostalo pa smo prepustili trenutnim razmeram.

Po jutranji kavi v Škofji Loki smo se zapeljali do Petrovega Brda, kjer je bilo naše izhodišče. Prav tu Slovenska planinska pot zapusti Julijske Alpe in vstopi v Cerkljansko hribovje.

Mi smo šli v nasprotno smer in po SPP vstopili v Julijske Alpe. Po dobri uri hoje smo prispeli do Lovčevega bivaka pri Koucah. Tu so se začeli razgledi, saj se je naredil čudovit sončen dan.

Nadaljevali smo proti Črni prsti in na poti naleteli na prve ostaline medvojnega italijanskega fortifikacijskega sistema Alpski zid (Vallo Alpino). Slovensko planinsko pot smo zapustili nekoliko naprej, na sedlu Vrh Bače.

Tu smo zavili desno v gozd in se po njem povzpeli do travnate izravnave pod Šavnikom. Skočili smo na vrh, ki je ponudil čudovite razglede.

Po uživanju na vrhu smo sestopili nazaj na travnato izravnavo in nadaljevali na sedlo med Možicem in Slatnikom. Tu smo najprej zavili na Možic.

Tudi tu smo uživali v razgledih. Lepo se je videlo tudi soriško smučišče, kjer je bilo vse polno smučarjev.

Sestopili smo nazaj na sedlo in šli še na oba Slatnika in tako zaključili z vzponi. S sedla med Slatnikom in Lajnarjem smo sestopili proti Lovčevemu bivaku kjer smo se priključili nazaj na SPP in se po njej vrnili na Petrovo Brdo.