Eisseehütte 2521 m,
Seewandspitze 3024 m,
Weißspitze 3300 m
PD Rašica
udeleženci: Janez, Alenka, Kristina, Tatjana, Andreja, Jana, Urša, Marjan, Anka, Tomaž, Milojka, Miran, Matjaž, Mateja
trajanje: 11 u 10 min
višinska razlika: 1690 m
dolžina: 19,7 km
Tokratna tura je bila zaradi vremena prestavljena za teden dni. Namenjeni smo bili na Weisspitze, 3300 m, enega od tritisočakov v Visokih Turah, v skupini Venediger na Tirolskem.
14 planincev se nas je že ob štirih zjutraj odpeljalo preko Karavanškega predora do Spitala. Vozili smo se v času dopustov, zato je bilo tudi ob tej uri veliko prometa v obeh smereh, vendar je potekal tekoče, brez zastojev.
Kmalu po Spitalu smo zavili levo proti Lienzu, kjer smo napravili krajši postanek. Od tod smo nadaljevali severozahodno do Matreia, nato zahodno v dolino Virgental, po kateri teče reka Isel,
skozi naselje Virgen in naprej po gorski cesti do zapore in našega izhodišča na višini 1700 m. Za pot smo porabili tri ure in pol. Cesta je speljana še naprej do spodnje postaje tovorne žičnice, ki oskrbuje planinsko kočo Eissenhutte na 2521 m.
Začeli smo po tej kar lepi cesti, in jo nekajkrat prečili z bližnjicami. Vzponi niso posebno strmi, vmes so tudi bolj ravninski deli. Z obeh strani se spuščajo vode iz ledenikov v višjim delu gore.
Cesta je priljubljena tudi gorskim kolesarjem, ki s pomočjo elektrike premagujejo tudi take vzpone. Na približno 2000 m smo se zadnjič priključili na cesto in po njej hodili vse do spodnje postaje žičnice. Odprl se je
lep pogled na že prehojeno pot.
Vstopili smo v strmejši del, kjer se je oglasil svizec, pokazal pa se ni. Teren je še vedno travnat in primeren za pašo, saj je tudi dovolj vode. V daljavi smo zagledali konec žičnice in na levi kočo, h kateri smo bili namenjeni.
V ključih smo lepo napredovali, nato je strmina še povečala in prišli smo do koče Eisenhutte, ki je na višini 2521 m. V primerjavi s Kredarico je ta koča 6 m višje. Na izhodišču je označeno do koče dve uri in pol.
Toliko smo hodili tudi mi. Ustavili smo se za malo daljši počitek, se okrepčali, se razgledali in poslikali kočo ter gorovje v okolici.
Nadaljujemo v približno enakih razmerah po pašni planoti, saj nas kmalu pozdravi čreda krav, ki se pasejo tudi višje od 2600 m. Po približno sto višinskih metrih
smo prišli do čudovitega turkiznega jezera, kjer se združi veliko padajoče vode.
Še malo višje pa se je začel pravi vzpon na goro. Sprva je kar neugodna hoja preko navaljenih granitnih skal, stabilnih, majavih, ravnih, koničastih. To zahteva povečano pazljivost, kar se je ponovilo enkrat. Nadeli smo si čelade in zagrizli v strmino.
Tudi ta ni prijetna za hojo zaradi melišča, predvsem pa zaradi skoraj do prahu zdrobljenega in zelo drsečega peska. Takšna pot je bila vse do vrha 3024 m visokega Seewandspitze.
Naredili smo le kratek predah. Nadaljevali smo sprva po krajši strmini, nato pa zelo zelo strmo, med skalami vse do vrha in našega cilja Weisspitze na 3300 m. Od koče smo hodili 3 ure in 15 minut, skupaj pa kar 6 ur.
Lepo je stati na gori preko 3000 m visoko in v lepem vremenu občudovati ledeniške vršace s prvakom skupine Großvenedigerjem v prvem planu. Stisk rok sodi k takemu dosežku.
Kar nekaj ciljev v skupini Venediger so v prejšnjih letih že osvojili tudi člani našega društva. Vračali smo se po zahodni sicer daljši poti do koče Eissenhutte, vendar po manj neugodnem terenu, zato nismo porabili več časa.
V koči je bil kar dolg postanek, ker smo si tu privoščil kosilo in tudi analizo ture. Od koče naprej smo se vračali po poti vzpona.
Na koncu smo skupno zaključili, da je bila tura zanimiva lepa in uspešna.
Spisal: Janez
Fotografije
Sled poti
