Kofce, Toplar, Kofce gora, 25. 4. 2004

Dom na Kofcah 1488 m, Toplar 2000 m, Kofce gora 1967 m

Udeleženci: Čevl, Robi, Šaro
Trajanje: 6h 5min
Višinska razlika: cca 1260 m

Plan za turo je bil enostaven, na Kofce, potem pa bomo videli. Če bodo razmere ugodne še na Veliki vrh.







Z Robijem sva jo mahnila proti Križam pobrat Čevla, ki je bil tam pri Saši na vikendu. Zaspanost je botrovala manjši orientacijski zmedi, ko sva se peljala proti Preddvoru namesto proti Golniku.

A je bila zadeva hitro sanirana in kmalu sva prispela v Križe. Po kavici smo se odpeljali v Dolžanovo sotesko, v kraj Dolina (740 m) kjer je bilo naše izhodišče.






Pot je bila že na začetku zelo strma in zelo hitro smo pridobivali višino. Malo pred prevalom Kal (1112 m) smo se slikali v kabini za slikanje ali kot jim pravijo nepoučeni, lovske opazovalnice.

Od Kala naprej pot ni bila več tako strma, pač pa zasnežena. Po skupaj slabih dveh urah smo prispeli do doma na Kofcah. Tu smo malo pomalcali, se pozanimali kako je s potjo in krenili naprej.

Malo nad Kofcami smo si nataknili gamaše in dereze, snega je bilo namreč vedno več. Gaz je bila spihana tako da smo gazili nekaj časa bočno po pobočju potem pa kar direktno v strmino.

Pot je bila utrujajoča, spredaj smo se menjavali in tako prilezli na vrh grebena Košute in potem še na Toplar (2000 m) neizrazit vrh vzhodno od Velikega vrha (2088 m).

Prvi dvatisočak letos je bil to, sicer zadnji 351. na seznamu slovenskih dvatisočakov

Sklenili smo da bo to dovolj za danes, smo kar vsi že čutili noge, pa še zoprno je pihalo čez greben in poti proti Velikemu vrhu nismo nadaljevali.

Po grebenu smo šli še do Kofce gore (1967 m) in potem po strmini dol.

Najprej smo hodili, potem pa se je Čevl odpeljal navzdol kar po riti. Z Robijem sva se najprej “zgražala” češ, poglej ga otroka, a sva se nato tudi midva odpeljala navzdol. Prav lepo je letelo, bili pa smo seveda čisto mokri.

Pri Domu na Kofcah smo bili tako zelo hitro in okrepčali smo se z borovničkami oziroma Čevl z medenim žganjem. Potem smo se spustili do Kala, kjer se je nekaj silil dež a resneje ni zapretil.

Še spust do Doline in tura je bila končana, mi pa nadpovprečno utrujeni.

V Križah pri Saši smo se ustavili še na pivu in določanju datuma za Čevla in Sašo, potem pa sva z Robijem nadaljevala pot proti Ljubljani, tokrat brez orientacijskih težav.

Zelo lepa in kar zahtevna zimska tura je bila.

Spisal Šaro

Fotografije

Čaven, Kucelj, 28. 3. 2004

Dom Antona Bavčerja na Čavnu (1242 m), 
Kucelj na Čavnu (1237 m)

udeleženci: Čevl, Šaro, Čojbl
trajanje: 4 h 50 min
višinska razlika: cca 1300 m

Ja, se je naredilo lepo sončno nedeljsko jutro, le ura je malo kazila vtis. Čeprav smo bili zmenjeni ob 08.30, je bila dejansko ura 07.30. Zamenjava med zimskim in poletnim časom še poglobi star slovenski pregovor … rana ura slovenskih fantov grob. Kakorkoli, šli smo v sonce.

Je naneslo tako, da je Clio dobil svoj odmerek tekočine že na Lomu in ostale stranke na pumpi, svoj odmerek čakanja. Razlog je bil pri Čojblu, saj je vnovčeval svoj dobitni listek športne napovedi. Denarja dost.

Mi smo pa raje počakali do Ravbarkomande, saj imajo bolj prijazen lokal.

Po opravljenih kofetih in sokovih smo jo mahnili proti Ajdovščini, točneje v vas Lokavec, kjer smo parkirali, se preobuli in horuk na hrib.

Pot na vrh vodi preko širnih travnikov, čez gozd, do skalnatega kraškega sredogorja. Na začetku dokaj položno, kasneje kar strmo. Pa ne navpično, čeprav bi bilo tudi to kdaj fino doživeti.

Obratno sorazmerno s strmino, je začel ugašati Čojblov dar govora in pripovedovanja smešnic o tem in onem. Tudi Šaro ni razočaral, saj je pridno lovil korak in s fotoaparatom vestno beležil naravne lepote . Za kasneje, da bomo vedeli in videli.

Če je bila spodaj v vasi in začetku že pomlad, je bila proti vrhu še zima. Snega v izobilju.

Ker imam malo daljši korak kot ostali, sem bil posledično tudi prvi pri koči Antona Bavčarja na Čavnu (1242m). Ampak to še ni bil cilj, saj nas je do njega ločilo še 40 min hoje (po označbah), kar se v praksi vedno izkaže manj.

Čez zasnežene hribčke in doline, po prijetni gozdni poti le ugledamo Kucelj (1237m), naš cilj. Čeprav je bil daleč na pogled, smo bili 123 na vrhu.

Odprl se je čudovit pogled na trnovski gozd na severu in na celotno Vipavsko dolino na jugu. Tudi človeških ptičov oz. jadralnih padalcev je bilo kar nekaj v zraku. Kako ne, razmere so bile odlične. Menda.

Pot nazaj je spet vodila mimo koče, kjer imajo raznorazna okrepčila, ki smo si jih tudi privoščili.

Ker mi zgleda še ni bilo dovolj trošenja energije, sem namesto pešačenja navzdol ubral raje tek. To je tudi pripomoglo, da sem bil pri avtu slabih 15min pred Šarotom in Čojblom. Ko sta prišla, so se noge in ostali telešček ravno prav razkadila in ohladila.

Roke tako, roke tako, nasmešek in že smo jedli pice v Ajdovščini. Dobre.

Na koncu pa vedno isto… le kje je Scotty, da bi nas utrujene in site prežarčil domov…

Spisal Čevl.

Fotografije

 

Kamniško sedlo, 15. 2. 2004

Kamniška koča na Kamniškem sedlu 1864 m

udeleženci: Čevl, Šaro, Lussy
trajanje: 4h 30
višinska razlika: cca 1280 m

Nedelja zjutraj. Radio me zbudi s turobnimi vestmi. V Moskvi se je zrušila streha vodnega parka, v Riminiju našli Pantanija mrtvega.

Zunaj je bilo bolj obetavno, lepo sončno jutro. Ob osmih je pome prišel Čevl, Lussy pa ni bila preveč navdušena nad Kangoojem. Jo je že mislila ucvreti nazaj na vrt pa sem jo le prepričal da je šla v avto. In smo jo mahnili proti Kamniškemu sedlu.

V Kamniški Bistrici je blo kar nekaj avtomobilov in nekateri planinci so bili oprtani z boardi in smučkami.

Prvih nekaj sto metrov višinske razlike je bila pot kopna, višje je bila nekaj časa ledena, potem pa po snegu. Na Pastircih (1415 m) je bila že prava zimska idila. Tu sva si s Čevlom nataknila povsem nove šest zobe dereze, Lussy pa ima tako že vgrajene.

Zadnjih 400 višinskih metrov je zelo strmih a Čevla to ni oviralo. Skoraj poletel je proti vrhu sedla. Midva z Lussy pa sva šla bolj počasi in 15 minut za Čevlom sva bila tudi midva na sedlu.

S sedla se je opdprl lep razgled na Logarsko dolino in okolico, slap Rinka pa je bil ves okovan v led. Sledilo je oprezanje z daljnogledom in obvezni foto termin.

Vreme se je počasi slabšalo, veter je neprijazno bril s severa, mi pa smo se zapodili v dolino. Mi po nogah nekateri pa s smučkami in boardi.

Malo pred koncem poti je imel Čevel še umetniško točko (zadnja slika) in tura je bila končana.

Le še pika na i je sledila, kosilo z delavskimi porcijami Pri Silvi.

Spisal Šaro

Fotografije

 

Slivnica, 8. 2. 2004

Slivnica 1114m

udeleženci: Šaro, Robert, Lussy
trajanje: 2h 40min
višinska razlika: cca 550m

Zjutraj poberem Šarota le ta pa spotoma naloži še svojo pscico v “gepek“ in že jo mahnemo Ajdovščini. Prvoten načrt vsebuje vzpon na Čaven in konzumiranje čaja v koči Antona Bavčerja.

Nekje pri Uncu se sicer temno in z oblaki zabito nebo razpre ter posije prav prijetno sonce. Vendar veselje ne traja dolgo, saj je nebo že pri Postojni zopet podobno ljubljanskemu. V Ajdovščini družno ugotovimo (sploh Lussy), da je zopet ena tistih čudnih nedelj pri katerih vreme narekuje smer naših hribovskih dogodivščin ter se odločimo, da v alpskem slogu osvojimo Slivnico.

V Cerknici pri kegljaškem klubu parkiramo avto in že se vzpenjamo v smeri domovanja notranjskih coprnic.Pot je prav prijetna, večinoma prekrita s snegom kar še posebej odgovarja Lussy, ki veselo bezlja naokoli in preišče skoraj vsak grm okoli markirane poti.

Vreme je večinoma sončno, le sem ter tja sonce prekrije oblak, vendar ga veter hitro odleče naprej nekam proti Ljubljani.Tako v dobri uri dosežemo dom pod vrhom. Družno se odločimo, da prvo osvojimo vrh, na poti nazaj pa se ustavimo v domu.

Na vrhu Šarota zopet zagrabi neustavljiva sla “biti del slovenske umetniške srenje”, izvleče fotoaparat ter poskuša v objektiv ujeti utrip Cerkniškega jezera s ptičje perspektive. Vendar kmalu ugotovi, da kljub prazniku današnji dan ni naklonjen tovrstni umetnosti saj piha “k sto m… “.



Obrnemo ter se ustavimo v koči kjer nam postrežejo z XXL čajem in obveznimi borovničkami. Medtem ko Šaro išče žig za v svojo planinsko knjižico, Lussy nadleguje osebje za šankom ( nekje sem prebral, da je pes odraz lastnika).

Pot nazaj se je pričela z manjšo nezgodo saj mi na enem redkih blatnih delov spodrsne, vendar razen moje svinjske roke, ter Šarotovega svinjskega smeha ni terjala večjih žrtev. V slabi uri smo bili pri avtu, Šaro pa pri problemu kako spraviti psico v prtljažnik.

Sicer kratek izlet, je prijetno popestril nedeljsko dopoldne.

Spisal Robert

Fotografije

 

 

Kum, 1. 2. 2004

Kum (1211m) zasavski kralj

udeleženci: Šaro, Čevl, Dule, Lussy  
trajanje: 4h 35min
višinska razlika: cca 1000 m

Kot ponavadi. Nedelja, 3-je pobi pa psica. Tokrat smo se odločili da se povzpnemo na slavni Kum. Gun Kum, na katerem so Laibachi v cerkvi Sv. Neže koncertirali. Pa jo baje tut oskrunili. Baje.

No kakorkoli, dan je bil prav navdušujoč. Ne premrzlo, sonce v vzponu in pa nenazadje, glava brez šumenja.Avto smo prakirali prav ob cesti, za pogled daleč od hiše moje stare mame.

Pot navzgor ni bila naporna, prav nasprotno, uživali smo ob pogledu na zasneženo, s soncem obsijano naravo. Zimska idila se je pokazala v svoji pravi luči. Pa ne da bi to videl prvič, le očutek tišine in gazenje po snegu je fin. Tudi Lussy je uživala, vsaj tako je rekla.

Tik pred vrhom pa veter, veter ki je bril norca iz nas. Po cesti je bilo toliko napihanega snega, da je potem gospa v koči rekla, z rolbo ja, s plugom pa ne. Je že vedla…






Sicer je pa koča na vrhu dostopna tudi z avtom. Poleg že prej omenjene cerkve Sv. Neža, je na vrhu tudi radijsko-televizijski stolp… in pa eden lepših razgledov naokoli.

Ker je bilo hladno, je bil obisk v koči prav dobrodošel. Tudi čaj in borovničke.

Le Lussy je šla lastniku malo v nos. Pa kaj če ležiš sredi sobe, a to koga moti?

Hvala bogu da so nam rokometaši namenili malo več časa za vrnitev, saj če bi igrali ob 15.00 uri bi se nam kar mudilo. In smo se vseeno kaj hitro spustili v dolino. Le kako se upreš teku navzdol, po napol zgaženem snegu?? Se ne.

No ja, Šarotu fotoaparat ni dovolil teka… in baje je tudi zajca ujel, pa ne v objektiv…

Še skok v suha oblačila in že smo v Litiji na kavi.

spisal Čevl

Fotografije

 

 

Katarina, Sv. Jakob, Jeterbenk, 25. 1. 2004

Katarina 738 m, Sv. Jakob 806 m, Rog 798 m, Jeterbenk 774

udeleženi: Dule, Robi, Šaro, Lussy
trajanje: 3h 10

Že je tu nova nedelja in čas za novo turo. Vreme je oblačno, v visokogorju vsaj 2 metra snega in tako smo se odločili za Polhograjce.

V avto naložim Lussy, sama ne gre in se napotim po Duleta in Robija. Ko ju poberem se odpeljemo proti Slavkovem domu, ki je naše izhodišče.

Na poti prehitimo balonarsko ekipo, ki jo tudi maha nekam proti Slavkovem domu. Kasneje smo videli ta balon kako se dviga za Jeterbenkom.

Parkirišče pri Slavkovem domu je skoraj prazno, malo zaradi zgodnje ure (8:35), malo pa zaradi Zlate lisice.

Smelo se zapodimo v breg mimo table, ki pravi 1h 45 do Katarine. Pot je malo ledena a ne toliko, da bi se nam ljubilo natikati dereze. Po pol ure prispemo do klopce, kjer se odpre razgled proti Katarini. Robi pomalca sendvič, Lussy pa mu veselo pomaga. Vreme se nekoliko zjasni in iza oblakov posije sonce.

Pot nadaljujemo in kmalu pridemo do kapelice, kjer se pridruži pot iz Žleb. Tu se nam odpre prav lep razgled protil Karavankam in Kamniškim Alpam, nabolj pa se v soncu koplje Storžič. Nižje pa megla po celi Ljubljanski kotlini. Seveda se ustavimo da poškljocam motive.

Na Katrini smo celo malo pred odprtjem gostilne ob 10h. Namesto borovničk tako nadaljujemo pot proti Jakobu. Razgled z Jakoba je bil zelo lep, prava zimska idila. A ustavimo se le na kratko, ker Dulčija takoj začne zebsti. Ti kolesarji so pa res mehkužni.

Ravno ko odidemo, srečamo Milenkoviča in malo za njim še ženo. Malce pokramljamo in nadaljujemo pot. Namesto nazaj na Katarino jo mahnemo na Rog, hrib nad naseljem.

Z Roga se po strmem pobočju skotalimo do ceste in kmalu smo spet pri kapelici, kjer se poti razcepijo. Mi gremo po srednji poti, na Jeterbenk. Kmalu smo na vrhu pri križu. Tudi na Rogu je bil križ, pobožni kraji ni kaj.

Pot nadaljujemo po grebenu Jeterbenka in na koncu zavijemo levo proti Petelincu. Ko prispemo poslikam ponije, ki so ždeli v ogradi nato pa z rahlimi orentacijskimi težavami nadaljujemo pot proti Slavkovem domu.

Na koncu, kjer je najbolj ledeno Robi nakaže še nekaj plesnih točk in lepa zimska turca je končana.

Še kavica v Biljardnici in se razidemo. Do naslednjič.

spisal Šaro

Fotografije

 

Koča Iskra na Jakobu, Potoška gora, 11. 1. 2004

Planinska koča Iskra na Jakobu 964m, Potoška gora 1283m

udeleženci: Andrej, Čevl, Šaro, Robert, Lussy
trajanje: 4h 20min


Uh kakšno trapasto jutro. Megla, da bi jo z nožem težko rezal! A čmo sploh kam lazt? Lohk je še dež.

Sej k se umiješ pa nafutraš je prec bolš.

Vkup smo se zbobnal na bencinskem servisu na gorenjski avtocesti. Ob kavici smo preleteli (sploh Andrej) začrtano pot, ter jo jadrno ucvrli proti prvemu baznemu taboru poimenovenemu Preddvor.

Počakamo, da si naša princeska natakne prave čevle in že jo jadrno durhamo navkreber. Počasi se gosta megla prične redčiti in nad nami se prikaže sinjemodro nebo z velikim okroglim soncem nekje na vzhodu. Čisto nič mi ni žal, da sem se zjutraj spravil v pogon.

Škoda na tak dan nek u megli karkoli že pučet. Pot je prav prijetna, samo Čevl spet nekam bezla. Komi mu sledim, pa še tla so čedalje bolj zmrznjena. Nekje na sredini si midva s Šarotom na podplate natakneva dereze, cel podvig te štifte prvezat na gojzer. Ampak mi pravi planinci tud to obvladamo, ck, ck in že kopleva v breg kot n…!

Po dobri uri kumi prisopiham (valjda zadnji) na drugi bazni tabor koča na Svetem Jakobu. Vse je fajn sam ostali planinci mal čudn gledajo Andrejev oskrbniški (beri jadralski – zelo velik) rukzak in špegajo kdaj za božjo voljo bo pivake začel vn vlačt. No pošteno so se ušteli (tokrat).

En, dva, tri že jo mahnemo proti Potoški gori. Čevlu se je spet utrgal, tko da smo čez pol ure že na cilju čokolado glodal.

Glede na to, da sem to nedeljo poleg semaforjev delal tudi sam (hja Mostar se pišem), sem moral predčasno zapustiti svoje planinske kamerade in jo ucvreti v dolino. Ostala dva sta ostala za moralno podporo našemu Ikarusu (beri Andreju).

Mal pred Preddvorom spt padem v meglo. Pa nič ne de, jest sm dubu precej velko dozo sonca! Kaj pa tisti, ki so celo nedelo čmel u megli?

No pa sem kasneje nekje slišal, da je bil hardver za moralno podporo tolk u k…., da naš padalec tud padala ni razgrnu, kaj šele letu (pa še vreme ga je neki lomu).

Neki pogost se mu to dogaja? Sevede pet minut me ni pa je že vse narobe!

Spisal Robert

Fotografije

 

 

Tošč, Gonte, Grmada, 4. 1. 2004

Tošč 1021m, Grmada 989m (Polhograjski Dolomiti)

udeleženi: Šaro, Čevl, Lussy
trajanje: 2h 50

Spet ta ura, oooo, a je že 8? In to v nedeljo?

Seveda, čas je, da prevetrim od novoletnih praznikov zatohlo glavo.

In sva se podala na pot. Me pobere prijatelj Šaro in jo mahneva v Polhograjce. Med vožnjo pade ideja, da morebiti poideva na drug cilj, na drugo višino. Blegoš.

Zakaj pa ne, skomigneva in jo ucvreva proti Škofji Loki.

Med vožnjo se oglaša avto in to z zvoki, ki dajo slutit, da je nekaj narobe. Pa saj gre naprej, le da ni prave moči. Družno ugotoviva, da je bolje če se drživa prvotnega cilja, saj bi v primeru zastoja imela manj logističnih težav.

Je rekel Šaro, slabe 4 urce in sva nazaj. Zagrizeva v hrib in srce bije hitreje. Pa ne od razburjenja.

Vreme idealno za koline, je pod nulo in tudi sneg na rahlo naletava. Šaro pa brez kape in rokavic. Pa saj ima žepe.

Prva in tudi zadnja kmetija je že za nama in pridno nabirava višino, Lussy zvedavo leta naokoli in se valja po svežem snegu. Saj, lahko enim ko imajo štiri noge.

Hodiva po idiličnem gozdu zasneženih dreves, zmrznjenih vejic in škripajoče steze. So rekli na smerni tabli da je do vrha Tošča 1.25 ure. Pa je manj.

Na vrhu Tošča srečava par njih, hriboucou. Živjio, živjo in jo že mahava še na sosednjo Grmado. Spustiva se čez Mali Tošč do turistične kmetije Gonte, ki leži pri vznožju Grmade. Do gor pa, ah kaj bi rekel?

V hipu sva na vrhu in v ustih že odlična čokolada, ki je pravi navdih za okus in povrnitev moči. Šaro poslika kar še ni poslikanega, no to je aktualno celo pot, Lussy popije svoj deci ali dva in že jo mahamo nazaj v dolino.

In kljub temu, da je bilo celo pot spolzko, drseče in nasploh malo drugače za hodit je bilo vse v redu. No, na koncu, že ob cesti… ja, tudi vodoravno gre. Na ledu, na rit.

Lussy spet noče sama od sebe v prtljažnik, naju pa spet zebe ko se preoblačiva v suhe cunje. Še kavica in obvezne borovničke v domači oštariji Legastja, v kraju malo pred Soro.

Še bomo šli.

spisal Čevl

Fotografije