Čaven, Kucelj, 28. 3. 2004

Dom Antona Bavčerja na Čavnu (1242 m), 
Kucelj na Čavnu (1237 m)

udeleženci: Čevl, Šaro, Čojbl
trajanje: 4 h 50 min
višinska razlika: cca 1300 m

Ja, se je naredilo lepo sončno nedeljsko jutro, le ura je malo kazila vtis. Čeprav smo bili zmenjeni ob 08.30, je bila dejansko ura 07.30. Zamenjava med zimskim in poletnim časom še poglobi star slovenski pregovor … rana ura slovenskih fantov grob. Kakorkoli, šli smo v sonce.

Je naneslo tako, da je Clio dobil svoj odmerek tekočine že na Lomu in ostale stranke na pumpi, svoj odmerek čakanja. Razlog je bil pri Čojblu, saj je vnovčeval svoj dobitni listek športne napovedi. Denarja dost.

Mi smo pa raje počakali do Ravbarkomande, saj imajo bolj prijazen lokal.

Po opravljenih kofetih in sokovih smo jo mahnili proti Ajdovščini, točneje v vas Lokavec, kjer smo parkirali, se preobuli in horuk na hrib.

Pot na vrh vodi preko širnih travnikov, čez gozd, do skalnatega kraškega sredogorja. Na začetku dokaj položno, kasneje kar strmo. Pa ne navpično, čeprav bi bilo tudi to kdaj fino doživeti.

Obratno sorazmerno s strmino, je začel ugašati Čojblov dar govora in pripovedovanja smešnic o tem in onem. Tudi Šaro ni razočaral, saj je pridno lovil korak in s fotoaparatom vestno beležil naravne lepote . Za kasneje, da bomo vedeli in videli.

Če je bila spodaj v vasi in začetku že pomlad, je bila proti vrhu še zima. Snega v izobilju.

Ker imam malo daljši korak kot ostali, sem bil posledično tudi prvi pri koči Antona Bavčarja na Čavnu (1242m). Ampak to še ni bil cilj, saj nas je do njega ločilo še 40 min hoje (po označbah), kar se v praksi vedno izkaže manj.

Čez zasnežene hribčke in doline, po prijetni gozdni poti le ugledamo Kucelj (1237m), naš cilj. Čeprav je bil daleč na pogled, smo bili 123 na vrhu.

Odprl se je čudovit pogled na trnovski gozd na severu in na celotno Vipavsko dolino na jugu. Tudi človeških ptičov oz. jadralnih padalcev je bilo kar nekaj v zraku. Kako ne, razmere so bile odlične. Menda.

Pot nazaj je spet vodila mimo koče, kjer imajo raznorazna okrepčila, ki smo si jih tudi privoščili.

Ker mi zgleda še ni bilo dovolj trošenja energije, sem namesto pešačenja navzdol ubral raje tek. To je tudi pripomoglo, da sem bil pri avtu slabih 15min pred Šarotom in Čojblom. Ko sta prišla, so se noge in ostali telešček ravno prav razkadila in ohladila.

Roke tako, roke tako, nasmešek in že smo jedli pice v Ajdovščini. Dobre.

Na koncu pa vedno isto… le kje je Scotty, da bi nas utrujene in site prežarčil domov…

Spisal Čevl.

Fotografije