Porezen 1630 m
Udeleženci: Treven, Dule, Šaro, Robi, Lussy
Višinska razlika: cca 1300 m
Trajanje: 5 ur 44 minut
Po zelo dolgem času smo se spravili na konkretno turo, Porezen iz Hudejužne. Pot vodi po najtežjem delu gorskega maratona štirih občin (Tolmin, Bohinj, Cerkno in Železniki), zaradi strmine ljudsko poimenovanemu “ura resnice”.
http://www.gm4o.si/
Standardnim hribovcem sta se tokrat pridružila še Dule in Treven, drugače kolesarja. Duletovemu negodovanju navkljub je bil štart ob 6h zjutraj, ko nas je še v trdi temi Treven začel pobirati po domovih. Nazadnje sva bila navrsti midva z Lussy, ki pa ni bila preveč navdušena nad espace-om in jo je hotela jadrno ucvreti z ulice skozi vrtna vrata nazaj domov.
Po krajšem prepričevaju sem jo spravil v avto in smo se odpeljali proti Škofja Loki. Med potjo se je začelo daniti in na poti od Škofja Loke po Selški dolini ni kazalo na lep dan, bilo je turobno oblačno. Pot nas je vodila čez Petrovo Brdo v Baško grapo in po dobri uri smo bili na izhodišču, v vasi Hudajužna. Pregvantali smo se v bojno opremo, nabrusili jezike in gas v breg.
Začetek poti je bil po ozki grapi, kjer smo pogosto prečili potok in je bilo polno podrtih dreves. In prav kmalu je zmanjkalo markacij. Ogled zemljevida je razkril zajeb, z grape bi morali kar kmalu po začetku zaviti desno v breg.
Vrnili smo se nazaj in v zmedi podrtih dreves z markacijami našli izgubljeno pot, ki je hitro postala lepša, a kar strma. Hitro smo se dvigali in po 400 višinskih metrih prvič počivali na klopcah ob italjanskem bunkerju iz časov Rapalske meje.
Ko smo nadaljevali pot smo kmalu prišli do najbolj zoprnega dela poti, dvestometrskega strmega vzpona z listjem in blatom spodaj. Zoprno drseča zadeva, ki je obetala pester sestop.Na vrhu tega vzpona smo prišli na greben, ki se je zlagoma dvigal vse do Jeseniške planine pod Poreznom. Greben ima na desni lep prepad v Zakojško grapo, ki je zelo “navdušil” Duleta, znanega “prepadoljubca”.
Višje ko smo bili, bolj je bila gosta megla in kazalo je da ne bo nič z razgledom, a ko smo se bližali Jeseniški planini se je začela megla nenadoma redčiti in prvič smo zagledali naš cilj, Porezen. Ko smo prišli do Jeseniške planine, se je megla popolnoma razkadila in znašli smo se v prekrasnem sončnem dnevu brez oblačka.
Na poti do vrha nas je na levi spremljal razgled na greben Spodnjih Bohinjskih gora in malo pod vrhom je nekoliko desno od Črne prsti pokukal še Triglav. Po treh urah hoje smo prispeli na vrh Porezna.
Iz nahrbtnika sem potegnil nov fotoaparat in se lotil slikanja ksihtov hribovskih kompanjonov in morja megle iz katerega so kukali le vrhovi višji od 1400 m. Ko smo pomalicali in popametovali smo se spustili še do koče na čaj in materino dušico.
Sledil je spust v dolino. Megla se je medtem počasi razkadila in vso pot nazdol nas je grelo sonce. Strmi in blatni del je bil res pester in po spektakularnih padcih sva bila tudi midva z Robijem precej blatna, Treven pa je bentil: “taka pa že ne gresta v avto”.
Nadaljevanje spusta je bilo mirnejše in kot bi mignil smo bili v Hudajužni. Preoblekli smo se v suhe cunje in se med potjo domov ustavili še na odličnih postrveh v gostilni Pri Slavcu v Zalem Logu.
Tale potopis bi sicer morala napisati kolesarja, a sta izgleda pametna le verbalno. Morda pa bi morali uvesti zvočne potopise.
Spisal Šaro
Po zelo dolgem času smo se spravili na konkretno turo, Porezen iz Hudejužne. Pot vodi po najtežjem delu gorskega maratona štirih občin (Tolmin, Bohinj, Cerkno in Železniki), zaradi strmine ljudsko poimenovanemu “ura resnice”.
Vrnili smo se nazaj in v zmedi podrtih dreves z markacijami našli izgubljeno pot, ki je hitro postala lepša, a kar strma. Hitro smo se dvigali in po 400 višinskih metrih prvič počivali na klopcah ob italjanskem bunkerju iz časov Rapalske meje.
