Goličica 2.102 m
udeleženci: Maks, Stojan, Mateja, Igor, Klavdija, Marjan, Antonija, Urška, Marko
trajanje: 7 h
višinska razlika: 1.050 m
dolžina: 9,3 km
Za praznični petek smo si omislili izlet v trentarske konce. Odločili smo se za Goličico, saj je od zadnjega obiska gorniške skupine minilo že debelo desetletje.
Povrhu vsega je bila vremenska napoved za te konce najbolj optimistična. Tudi okoliške spletne kamere so dajale vtis, da snega na tej višini ni, vsaj ne veliko.
Devet se nas je zbralo na običajni lokaciji jutranje kave v Radovljici. Nadaljevali smo proti Vršiču, kjer nas je spremljala megla, višje pa zasneženi zlatorumeni macesni.
Na drugi strani prelaza pa povsem drugačne razmere. Sonce in kopni vrhovi, ki so nas obdajali še ves dan. Parkirali smo pri cestarski bajti, dereze in cepin pa smo tokrat pustili v avtu.
Pri možicu smo zavili proti koritom Mlinarice. Na drugi strani smo zagrizli v strmino in previdno prečili podrte grape. Zaradi mokrega listja je bila potrebna še dodatna pazljivost.
Podrto drevje je le še oteževalo napredovanje. Vedeli smo, da bodo tudi pri sestopu podobne razmere, k sreči pa je bil ta, začetni del, tudi edini sitnejši del ture.
V slabih dveh urah smo prisopihali na sedlo med Debelo pečjo in Goličico. Tu stezica zavije v strma pobočja Goličice proti severovzhodu. Med ruševjem in skrotjem lepo napredujemo, razgledi pa vse bolj obširni.
Stenar, Očak in Kanjavec so kot na dlani, na zahodu pa kraljuje Jalovec. Kmalu dosežemo glavni greben gore in po krajšem vzponu še vrh. Toplo sonce, čudoviti razgledi in prijetna družba, so razlogi, da naredimo daljšo pavzo na vrhu.
Najbolj nas navdušuje pogled z vrha proti nadaljevanju grebena. Germlajt, Prevčev stolp, ki se skriva za Kanceljni, Planja in Razor veljajo za enega najbolj divjih in nedostopnih delov naših gora.
V dolino se nam ne mudi, zato tudi previdno sestopamo. Zelene pike na pobočju Kukle nas hočejo zvabiti v Trento, a hitro poiščemo stezico proti Mlinarici. Ta mi za spomin pusti moker gojzar.
Preden smo se vrnili v meglo, smo se ustavili še na Vršiču, da smo fotografirali kontrastne, pravljične prizore igre narave. Čudovit poznojesenski dan smo zaključili z analizo ture pri Aljažu v Dovjem.
Spisal Marjan
