Planinski izleti v okolici prelaza Brenner, 26. - 29. 4. 2025

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Srečko, Matjaž, Anka, Andreja, Tomaž, Ana, Jana, Marjan
povprečna starost: 57 let, 7 mesecev, 29 dni

1. dan
Gampenpass / Passo Palade 1518 m,
Laugenalm 1853 m,
Große Laugenspitze / Monte Luco, 2434 m

trajanje: 6 ur 10 min
višinska razlika: 920 m
dolžina: 10,7 km


Skoraj ne mine poletje, da ne bi obiskali Južne Tirolske, gorate pokrajine v severni Italiji. Tako je letos dozorela ideja za izvedbo večdnevnega izleta ne samo poleti, ampak tudi v kakem drugem letnem času.

Prvomajske počitnice so prišle kot nalašč za to. Glede na želje in cilje je bilo potrebno spakirati vso tehnično zimsko opremo, saj je bil glavni namen krpljanje po gorah v okolici prelaza Brenner.

V sobotnem zgodnjem jutru se skozi karavanški tunel sedaj že kar rutinirano, vsaj kar se postankov tiče, zapeljemo do priključka na avtocesto v Brixnu. Prelaz Brenner je sicer na severu, tokrat pa se zapeljemo proti jugu, do glavnega mesta pokrajine Južna Tirolska.

V Bolzanu / Bozen zapustimo avtocesto in nadaljujemo proti prelazu Gampenpass / Passo Palade. Sprva se cesta vije med neskončnimi nasadi jablan, ki so ravno v zadnjem stadiju cvetenja.

Razgled na cvetočo pokrajino pred kakšnim tednom ali dvema je moral biti prav gotovo navdušujoč. Na skoraj 20 tisoč hektarjih obdelane kmetijske zemlje pridelajo več kot milijon ton jabolk letno, kar je več kot polovica italijanske pridelave in več kot desetina v Evropski uniji pridelanih jabolk.

Na prelazu nas pričaka oblačno vreme, snega po vrhovih pa bolj za vzorec. Po gozdni cesti v urici prispemo do planine Laugenalm, priljubljene zimske izletniške točke. Nadaljujemo proti jugovzhodnemu grebenu, kjer poteka tudi turnosmučarska varianta pristopa.

Manjšim in večjim zaplatam snežišč se bolj ali manj uspešno izogibamo, kljub temu, da nosimo dodatno breme krpelj, a gre hitreje brez. Z višino strmina narašča, malo pred vrhom so v pomoč tudi široke lesene stopnice, zavarovane z debelo vrvjo.

Načeloma sicer nepotrebne, sporočajo, da je vrh v poletni sezoni deležen množičnega obiska. Markanten dvoglavi Laugen / Monte Luco je najvišji vrh gorske skupine Nonsberggruppe / Alpi della Val di Non, zahodni naravni zid mesta Bozen.

Skupina meji na vzhodu in jugu na dolino Etschtal, severno na dolino Ultental, na zahodu pa jo omejuje dolina Nonstal. Prvi vzpon na Laugenspitze v 16. stoletju v spremstvu dveh plemkinj je tudi najzgodnejši dokumentiran ženski vzpon v zgodovini alpinizma.

Čeprav vrhovi v skupini ne dosežejo niti magične meje 2500 metrov, kljub temu zaradi svoje središčne lege slovijo kot najlepši južnotirolski razgledniki. Pogledi segajo od skupine Texel na severu do Ortlerja na zahodu, ter na nasprotni strani od Dolomitov do skupin Brenta in Presanella.

Sestop je bil sprva predviden po poti vzpona. Zaradi skromne snežne odeje in glede na to, da je nekaj planincev pred nami prišlo po strmejši markirani poti, se tudi mi odločimo za direktno, južno varianta do planine.

Gruščnata pot je res bolj strma, speljana v kratkih okljukih in na nekaj mestih zavarovana z vrvjo, a v kopnem ne predstavlja večjih težav. Nekje na polovici je razcep poti, leva pelje do manjšega istoimenskega jezera.

Na prelazu se zapeljemo nekaj metrov na južno stran, kjer je italijanska vojska med obema vojnama kot del Alpskega zidu zgradila enega največjih bunkerjev na Južnem Tirolskem. Danes je v njem razstava mineralov, ki pa v zimskem času ni odprta.

S prelaza se vrnemo na avtocesto, kjer nadaljujemo z vožnjo do mesteca Sterzing / Vipiteno, kjer se nastanimo v apartmajih za naslednje tri dni. Mesto Sterzing / Vipiteno je z nekaj manj kot 7000 prebivalci najsevernejše italijansko mesto in z nadmorsko višino 950 metri sodi med najvišje ležeča mesta v Alpah.

Zaradi svoje lege med alpskimi prelazi je že od antičnih časov pomembno trgovsko mesto.


 

 

Fotografije Marjan, 1. dan

Fotografije Tomaž, 1. dan

Fotografije Matjaž, 1. dan

Fotografije Srečko, 1. dan

Sled poti, 1. dan



2.dan
Maria Waldrast 1683 m,
Serlesjöchl 2384 m,
Serles 2717 m

trajanje: 8 ur
višinska razlika: 1150 m
dolžina: 9,8 km


V sončnem nedeljskem jutru se po avtocesti preko prelaza Brenner zapeljemo do izvoza za Matrei. Z vožnjo nadaljujemo do vasice Mützens. Do izhodišča vodi plačljiva gorska cesta, a postane plačilo parkirnine za nas nerešljiva uganka.

Očitno izven turistične sezone v tako zgodnjih urah ne pričakujejo navala turistov. Končno nam je s klicem v sili v drugem poizkusu uspelo prečkati zapornico. Maria Waldrast je samostan servitskega reda z burno zgodovino, najvišje ležeča romarska pot v Avstriji in eden najvišje ležečih samostanov v Evropi nasploh.

Ustanovitev samostana temelji na legendi, po kateri sta v začetku 15. stoletja dva pastirja našla podobo Matere Božje, ki je rasla iz drevesnega debla. Danes ni samo priljubljena romarska pot, ampak nudi tudi številne možnosti preživljanja prostega časa.

Od teka na smučeh, sankanja in smučanja pozimi, do pohodništva, kolesarjenja ali meditiranja poleti. Za kloštrom nas smerokaz s črno okroglo oznako usmeri na Jubilejno pot / Jubiläumsweg. Kmalu zatem, ko pot zapusti pašno ograjo, naletimo na podrto grapo, ki jo previdno prečimo.

V nadaljevanju med ruševjem nadelana pot preči še dve podrti grapi, dokler po uri hoje ne pridemo do široke krnice. Ojuženega snega je z višino vedno več, zato si za zadnjih sto metrov vzpona do sedla pomagamo s krpljami. Na sedlu se pridruži tudi nekoliko daljša pot iz doline Stubaital.

Nadaljevanje gre proti vzhodu do ključnega mesta. Krajša lojtrca olajša prehod čez strmo skalno zaporo, za katero postane teren manj strm, a vendarle zavarovan z jeklenico. V nadaljevanju gruščnata in kopna nezahtevna pot pripelje do vršnega pobočja gore.

Strmo in izpostavljeno zasneženo prečnico v desno najbolj varno prečimo z derezami na gojzerjih in cepinom v roki. Prekobacamo se le še čez kratek skalni prag in že smo pri križu na prostornem vrhu.

Zaradi svoje dominantnosti in triglave piramidne oblike je Serles ena najbolj prepoznavnih in obiskanih gora v širši okolici mesta Innsbruck. »Visoki oltar Tirolske,« ni skrival občudovanja nad goro pesnik Goethe med svojim potovanjem v Italijo.

Skozi stoletja se je o nastanku gore razširilo več bajk in legend. Po najbolj razširjeni naj bi deželi vladal zelo okruten vitez s svojima sinovoma. Zaradi prekletstva jeznih kmetov so vsi trije okameneli na mestu, kjer naj bi stal grad brezsrčnega viteza.

Vrh je uvrščen tudi v skupino elitne sedmerice vrhov Stubaia, Seven Summits Stubai, nekakšno promo akcijo vrhov s prepoznavnim karakterjem in ne zgolj na njihovo nadmorsko višino. 

Do sedla sestopimo po isti poti, vse do izteka krnice, kjer je na višini cca. 2000 metrih odcep za planino Ochsenalm.

Ob poti se nahaja tudi več energijskih točk, še najbolj pa nas razveseli zadnja, na jutranjem izhodišču pri kombiju. Energijsko napolnjeni pri zapornici ponovimo jutranjo uganko.

Zaradi nedeljske popoldanske gneče na avtocesti nam je postalo kar malo žal, da nismo pomislili na priložnost, da se zapeljemo in spoznamo staro brenersko cesto. Po večerji se sprehodimo skozi center mesta Sterzing in nazdravimo za okrogel dosežek, tristoti dvatisočak.

Srečko, še na mnogo novih ti želimo!


 

 

Fotografije Marjan, 2. dan

Fotografije Tomaž, 2. dan

Fotografije Matjaž, 2. dan

Fotografije Srečko, 2. dan

Sled poti, 2. dan



3.dan
Pfitscherjoch / Passo di Vizze 2251 m,
Kleine Rotbachlspitze 2588 m

trajanje: 7 ur 30 min
višinska razlika: 800 m
dolžina: 8,8 km


Prvi dve turi sta potekali južno in severno od prelaza Brenner, tokratno pa smo zastavili proti vzhodu, z raziskovanjem še tretje gorske skupine, to so Zillertalske Alpe. Vožnja po več kot 20 km dolgi a izjemno slikoviti dolini Pfitschtal / Val di Vizze hitro mine.

V zaselku Stein / Sasso se že tako ozka asfaltna cesta odcepi v desno v še ožjo, makadamsko. Za povrhu je tu še znak za prepoved vožnje, očitno še opozorilo od zadnje pošiljke snega, a navigacija je nezmotljiva.

Cesta je nekaterim že poznana do tretjega ovinka, kjer je zadnje in tudi najvišje ležeče izhodišče za Hochfeilerhütte in naprej na istoimenskega prvaka Zillertalskih Alp. Z vožnjo nadaljujemo do četrtega ovinka, kjer je veliko parkirišče.

Do sem v poletni sezoni vozi tudi Shuttle kombi. Od tu naprej je vožnja za motorni promet prepovedana. Sprva pot lepo vijuga skozi macesnov gozd, mestoma preko snežnih zaplat, vse do razglednega hrbta, kjer ujamemo prve sončne žarke.

Preko kopnih travnatih pobočij pridemo do ostankov kasarne iz 1. svetovne vojne. Snega je kar naenkrat v izobilju, zato ne gre drugače kot s krpljami. Prav hitro smo pri jezercu, ob katerem se nahaja Pfitscherjoch Haus, najstarejša južnotirolska koča.

Prostorna koča z izjemno lego, je danes priljubljena izletniška točka planincev in gorskih kolesarjev. Zaradi nemirov na Južnem Tirolskem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je kočo zasedla italijanska vojska.

Med nemiri maja 1966 je prišlo do bombnega napada, ki je bil usoden za italijanskega mejnega orožnika, leseni del hiše pa popolnoma uničen. Takoj za jezercem nas kažipot usmeri na jug za Große Rotbachlspitze. Razmere za hojo s krpljami so odlične, sneg je ravno prav trd da lepo hrusta.

Že po kake pol ure uživancije pa se razmere sorazmerno z višino in močjo sonca začnejo spreminjati. Žal na slabše, česar smo se glede na vremensko napoved tudi najbolj bali. Sneg je namreč zaradi visokih temperatur postajal vedno bolj gnil.

Na neizrazitem sedelcu se odločimo, da nadaljujemo do manjšega soseda Kleine Rotbachlspitze, potem bomo pa videli, kako naprej. S tega predvrha nas je čakalo še 300 višinskih metrov strmega vzpona, predvsem pri sestopu bi bile razmere še slabše.

Zato se po tehtnem razmisleku odločimo, da za danes postane glavni cilj predvrh. Obkroženi z mogočnimi in slavnimi tritisočaki v kičastem vremenu prav lenobno pomalicamo. Po obveznem fotošutingu sestopimo kar v direktni smeri do prelaza Pfitscher Joch, kjer od leta 1920 naprej poteka meja med Avstrijo in Italijo.

Na avstrijsko stran se pot spusti do planine Lavitzalm in naprej do akumulacijskega jezera Schlegeisspeicher. Ogledamo si še notranjost bivaka, ki stoji na samem sedlu. Od koče se po isti poti vrnemo na izhodišče.

Za analizo ture kar med povratkom se nam ni izšlo, saj so bili lokali ali zaprti zaradi mrtve sezone ali pa kuhinja še ni obratovala. K sreči do ožjega mestnega centra nismo imeli daleč. Ponudbe restavracij in picerij v starem mestnem jedru resda ni v izobilju, a smo bili z naključnim izborom čisto zadovoljni.

Tudi mestni utrip je bil kar živahen, za razliko od nedeljskega, ki je bolj spominjal na mesto duhov.


 

Fotografije Marjan, 3. dan

Fotografije Tomaž, 3. dan

Fotografije Matjaž, 3. dan

Fotografije Srečko, 3. dan

Sled poti, 3. dan



4.dan
Prantneralm 1800 m,
Saun / Somma 2078 m,
Riedspitze / Cima Novale 2490 m,
Baimock / Punta dei Dosso 2605 m,
Weißspitze / Punta Bianca 2714 m,
Riedberger Alm 1925 m

trajanje: 8 ur 10 min
višinska razlika: 1030 m
dolžina: 10,5 km


Tudi za zadnji dan smo imeli prvotno ambiciozne načrte, a smo po izkušnji preteklega dne in predvsem glede na vremensko napoved, ki je obetala sicer kičasto in stabilno vreme, a s še višjimi dnevnimi temperaturami, vendarle prilagodili nadomestno turo trenutnim snežnim razmeram.

Pri iskanju nam je priskočila na pomoč prijazna in zgovorna lastnica apartmaja, gospa Margit. Nekdaj tudi gornica, je vsak večer z zanimanjem poslušala o naših podvigih. Če kdo, potem bo domačinka prav gotovo poznala svoje gore.

Zato smo njen predlog za krožno turo v neposredni bližini mesta z navdušenjem takoj sprejeli. Po jutranjem vkrcanju s celotno večdnevno kramo se zapeljemo do izhodišča proti planini Prantneralm.

Ozka lovska potka nas skozi macesnov gozd, kjer zmotimo divjega petelina med svatovskim petjem, v uri in četrt pripelje na travnato sleme vrha Saun / Somma.

Zaradi svoje osrednje lege ponuja imenitne razglede daleč naokrog. Od Stubaiskih do Zillertalskih Alp, a poglede danes najbolj privabijo na jugu slikoviti Dolomiti in predvsem v njihovem ospredju obširna skupina, tudi že obiskana, Sarntalske Alpe.

Čez kak mesec se travna pobočja spremenijo v čudovit botanični vrt z redkimi in ogroženimi rastlinskimi vrstami. Začnemo z grebenskim prečenjem proti severu. Travna pobočja, ki postajajo vedno bolj strma, izmenjaje prekinjajo snežne zaplate.

Vmes prečimo še dva dvatisočaka. Za slednjim se karakter poti povsem spremeni. Greben se kar naenkrat zoži, postane bolj strm, trave zamenja grušč in skala. Snega je mestoma več kot meter, zato se opremimo s cepinom in derezami.

V blagem spustu prečimo izpostavljeno polico, za njo pa pridemo na vršni greben. Do križa, ki stoji na nekaj metrov nižjem predvrhu, ni več kot pol ure. Geološka sestava temelji na apnencu, zaradi njegove bleščice je vrh tudi dobil ime.

Weißspitze se nahaja tudi na meji zavarovanega območja Biotop Hühnerspiel. Za naravni rezervat, v velikosti približno 150 hektarjev, je značilna raznovrstna alpska flora z redkimi vrstami orhidej. Tudi tokrat smo lepo vreme izkoristili za daljši odmor na vrhu, obenem pa malce tudi že oprezali za sestopom.

Sledi so vodile v desno, v kratko, strmo pobočje. Ravno med ugibanjem, kolikšen je naklon v sestopu, nas Andreja opogumi, da bomo pač »majčkeno porikvercirali, pa bo«. Tako smo potem tudi naredili. Po sto metrih rikverciranja se obrnemo in v blagem desnem loku priključimo na markirano pot.

Lahkotna pot po širokem travnatem hrbtu v skoraj direktni smeri pripelje na Riedbergalm, še eno planino z izrednim razgledom. Še slabe pol ure hoje po gozdni cesti in pri kombiju zašpilimo raznoliko in slikovito turo in s tem tudi naše kratke počitnice.

V miru se spakiramo in porikverciramo v smeri proti domu. V Lienzu se ustavimo na obvezni analizi ture, v Sillianu pa za rep ujamemo ravno še odprto trgovino s slastnimi napolitankami z nezgrešljivim logotipom gore Schlern.

Spisal Marjan


Fotografije Marjan, 4. dan

Fotografije Tomaž, 4. dan

Fotografije Matjaž, 4. dan

Fotografije Srečko, 4. dan

Sled poti, 4. dan