PD Rašica
udeleženci: Marja, Nevenka, Mateja, Alenka, Marjana, Eva, Ana, Simona, Ada, Božo, Meta, Maja, Edita, Ana, Vida, Bojan, Leonida, Mojca, Darko, Lili, Boris, Janj, Ksenija, Marija, Damjana, Marko, Dragica, Niko, Jože, Vida, Andreja, Bojan, Irena, Robi, Marjan, Nives, Mihela, Andreja, Sabina, Nevenka, Marjeta, Irena, Danica, Tomaž, Deja,Stane, Renata, Ema, Breda, Maja, Sanda, Anica, Branko, Srečo, Primož, Janez, Magdalena in voznik Darko
povprečna starost: 65 let, 3 mesece, 14 dni
1. dan
Kamenjak 408 m,
mesto Rab
Bilo je podobno kot v tistem vicu, ko možakar po nekaj dneh potepanja pride domov, zagleda spakirane kovčke pred vrati in si reče: "A zdej pa še na morje?". Po zgolj dnevu premora po izletih v okolici prelaza Brenner je res sledilo še morje.
Čakal nas je štiridnevni planinski izlet na otok Rab. V prvomajskem jutru smo se odpeljali na Hrvaško, se malo pred Reko ustavili na jutranji kavi in nadaljevali do trajektnega pristanišča Stinica.
Imeli smo srečo in se vkrcali že na prvi trajekt. Po petnajstih minutah vožnje s trajektom smo pristali v pristanišču Mišnjak ter stopili na otok Rab. Takole je zapisano v programu izleta:
"Otok sreče, znan tudi kot otok sonca, peska, morja in lepote ter kot eden najbolj zelenih jadranskih otokov, je Rab prepreden z več kot 100 kilometri sprehajalnih in kolesarskih stez, na katerih bomo raziskali lepote sredozemske krajine v tempu, ki nam najbolj ustreza."
Z 86 km2 površine je Rab 10. največji jadranski otok, 3. v Kvarnerskem zalivu. Od prihoda Rimljanov v 2. stoletju pr. n. št. je otok neprekinjeno poseljen vse do danes, ko na njem v osmih otoških naseljih živi približno 9300 prebivalcev.
Tako kot za večino hrvaških otokov je tudi za Rab značilna slemenitev v smeri severozahod-jugovzhod. Ob severovzhodni obali otoka se razteza kraški hrbet Kanat, ki je dolg več kot 10 km.
Proti notranjosti otoka se spušča blago, v Velebitski kanal pa pada s strmimi, ponekod tudi navpičnimi stenami in daje s celine vtis, da je Rab kamnita puščava. Na notranji strani grebena kjer so plodna zelena polja je bila trasa našega prvega pohoda.
Avtobus nas je odložil v bližini mesta Rab, v naselju Mundanije. Krenili smo na najvišji vrh grebena Kanat in tudi celotnega otoka Rab, Kamenjak, ki je visok 408 m.
Ves čas vzpona so se odpirali lepi razgledi na mesto Rab in polotok Kalifront. Na kraški planoti okoli vrha Kamenjaka pa so se nam odprli še razgledi na Velebit in Velebitski kanal, otoke Krk, Prvič, Goli otok in Sveti Grgur na severu in otok Pag na jugu.
Sestopili smo po cesti in v naselju Mundanije nadaljevali do mesta Rab skozi mestni park, ki je eden najlepših in najprijetnejših v severnem delu Jadrana. Nato smo si ogledali prijetno mestece s štirimi stolpi, ki dominirajo nad mestnim obzidjem z značilnimi zvoniki.
Po postanku v mestu smo se vrnili na njegovo obrobje, kjer nas je čakal parkiran avtobus. Zapeljali smo se v mesto Lopar, kjer smo se namestili v hotelu Epario.
Fotografije, 1. dan
Sled poti Kamenjak
Sled poti mesto Rab
2. dan
Goli otok
Glavina 227 m
Sveti Grgur
Bil je dan za obisk dveh otokov, kjer sta bila politična zapora v časih socialistične Jugoslavije. Po zajtrku smo se sprehodili do pristanišča v Loparju in počakali našo ladjico.
Po prihodu le-te smo se vkrcali in odpluli v Rapski kanal med otoki Rab, Sveti Grgur in Goli otok. Po tričetrt ure plovbe smo pristali na Golem otoku. Približno 4,5 km2 velik otok se Goli imenuje zaradi skromne vegetacije.
Do prve svetovne vojne je bil otok neposeljen. Takrat je Avstro-Ogrska zgradila taborišče za ruske zapornike iz vzhodnih bojišč. Po drugi svetovni vojni so ga jugoslovanske oblasti spremenile v strogi prevzgojni zapor za politične zapornike.
Različne številke krožijo o interniranih na otoku, kot tudi o številu umrlih. Dejstvo je, da so bili tam tako tisti, ki so res predstavljali sovjetsko peto kolono v sporu Tita in Stalina, kot tudi mnogi, ki so bili le trn v peti režimu zaradi svojega kritičnega razmišljanja.
Razmere v zaporu so bile brutalne. Novi zaporniki so morali skozi nekaj stometrski špalir starih zapornikov, ki so jih morali tolči s palicami in pestmi.
Če so bili ob tem premalo temeljiti so morali v špalir tudi sami. Čez dan so zaporniki prisilno delali v kamnolomu, ne glede na vremenske razmere. Poleti na žgočem soncu, pozimi v hladni burji.
Po normalizaciji odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo je uprava zapora prešla z zvezne na republiško raven, politične zapornike pa so zamenjali kriminalci. Vse do leta 1988, ko je zapor prenehal z obratovanjem in od takrat je otok zapuščen in zopet neposeljen.
Dandanes otok obiskujejo le turisti, ribiči in pastirji z Raba, ki včasih pripeljejo ovce na pašo. Mi smo se razdelili na dve skupini, eni so odšli na najvišji vrh otoka, Glavino, drugi pa na voden ogled objektov zapora.
Naš lokalni vodič je bil čuden tič, med razlaganjem ga je stalno zanašalo v paralelno vesolje, v blodnjavi svet zanikanja, potvarjanja in omalovaževanja. Žal je s tem povsem pokvaril vodenje in mnogim nam je bilo žal, da nismo šli raje na Glavino.
Druga moteča stvar pa je stanje objektov na otoku. Vse je zapuščeno, vse propada. V objektih hodiš po odpadlem ometu, odpadlih oknih ter ovčjih kakcih, ker si ovce med nevihtami v objektih najdejo zavetje.
Ni spominskega parka, ni nikakršnega obeležja v spomin tam trpečim in umrlim. Edino kar tam deluje je Konoba Pržun, kjer smo se osvežili in počakali pohodnike z Glavine.
Med vožnjo na Sveti Grgur smo imeli na ladji kosilo. Sveti Grgur smo obpluli po severu in pristali v pristanišču na severozahodni strani.
Na otoku je bil ženski politični zapor. Tudi ta otok je danes nenaseljen, objekti zapora pa so večinoma povsem porušeni.
Dejansko tu ni česa videti, razen damjakov, ki živijo na otoku, ki je za razliko od Golega otoka precej zelen. Z ladjo smo se vrnili do Loparja in s tem zaključili današnji program.
Da je celodnevna plovba po morju resna stvar se je pokazalo zvečer, ko so nekateri trpeli za morsko boleznijo in zaradi nje tudi omagali.
Fotografije, 2. dan
Sled poti Goli otok
Sled poti Sveti Grgur
3. dan
Geopark Rab
V Loparju, kjer smo bivali na tem izletu je bil rojen krščanski svetnik Marin. Po poklicu kamnosek po verskem prepričanju pa kristjan. V času rimskega cesarja Dioklecijana, ki je kristjane preganjal, je pobegnil čez morje v Rimini.
Po legendi je prav on v bližini Riminija ustanovil republiko San Marino, najstarejšo še obstoječo republiko na svetu. Danes je sveti Marin zaščitnik Loparja in pomembna osebnost za lokalno prebivalstvo. Nanj spominja tudi kamp San Marino ob Rajski plaži.
Tudi naš program je obsegal obisk Rajske plaže a čisto na koncu. Plan je bila krožna tura po zalivih in plažah severovzhodno od Lopara. Začeli smo z zalivoma Javorno in Siće, ki sta obrnjena na zahod nato pa smo prišli do severne obale, ki gleda proti Svetemu Grgurju.
Zalivi so sledili drug za drugim; Ciganka, Zaškoljići, Sturič in Dubac. Tega zadnjega smo prehodili kar po morju. Sezuli smo se in bredli po mivki v 25 cm visokem morju.
Za kopanje so ti zalivi kar nerodni, saj moraš hoditi stotine metrov po plitvem morju, da prideš do konkretne višine morja za plavanje.
Zalivov še kar ni bilo konec, na vzhodni obali so si sledili Podišlo, Saramić, Podpećna, Stolac in Kaštelina. In na koncu še zaliv Crnika kjer sta že omenjena Rajska plaža in kamp San Marino.
Vse skupaj ima Lopar 22 peščenih plaž. Vsako leto sredi julija na Rajski plaži priredijo festival skulptur v pesku.
Najboljše skulpture so nagrajene, replike vsakoletne zmagovalne skulpture so v pomanjšanem merilu narejene iz mavca in razstavljene v parku okoli plaže.
Mi smo s prihodom na Rajsko plažo s pohodom za ta dan zaključili. Popoldan je minil v prostih aktivnostih.
Fotografije, 3. dan
Sled poti, 3. dan
4. dan
Premužićeva staza
mesto Rab
Tudi zadnji dan izleta smo s pohodom začeli v Loparju. Pred tem smo prtljago zložili v avtobus, se poslovili v hotelu in krenili na Premužićevo stazo. Da, tudi Rab jo ima.
Po izgradnji Premužićeve staze na Velebitu se je gozdarski inženir Ante Premužić (1889 - 1979) leta 1933 lotil še podobnega projekta na otoku Rab. Ideja je bila pot v obliki črke Y.
Od treh krakov sta bila realizirana le dva in mi smo šli po kraku od kampa San Marino do Supetarske Drage.
Dobrih 7 km dolga steza je podobna mojstrovina kot tista na Velebitu. Vse škarpe in mali viadukti so tudi tu narejeni s tehniko suhozida iz okoliških kamnov brez kakršnega koli veziva. Pot se z nizkim naklonom dvigne na greben Kanat in je v prvem delu zelo razgledna.
Ko se z grebena začne spuščati proti Supetarski Dragi pa poteka v gozdu v prijetni senci. S pohodom smo končali ob glavni cesti Lopar - Rab, kjer nas je pobral avtobus. Zapeljal nas je v bližino kraja Kampor ob zalivu sv. Eufemije oziroma blizu istoimenskega samostana.
Tu v bližini mesta Kampor je bilo med drugo svetovno vojno fašistično koncentracijsko taborišče Rab, ki je obratovalo od julija 1942 do 5. septembra 1943. Leta 1953 je bil zgrajen spominski park, spominsko območje pa so urejali zaporniki z Golega otoka.
Naša etapa je bila tokrat ravninska, promenada od samostana do mesta Rab. 3 km prijetne hoje ob morju in zaključek z odmorom za kosilo v mestu Rab.
Še vožnja domov s pregovorno gnečo na nedeljo in za konec praznikov na primorski avtocesti. Zelo lepo nam je uspel še en izlet, krasno nam je služilo tudi vreme.
Spisal Tomaž
Fotografije, 4. dan
Sled poti Premužićeva staza, 4. dan
Sled poti mesto Rab, 4. dan
