Petiček, 31. 1. 2026

Petiček 1164 m

PD Rašica
udeleženci: Marja, Beno, Janez, Kristina, Dejan, Simona, Srečko, Martin, Ksenija, Robert, Katja, Gordan, Sašo, Tomaž
trajanje: 5 ur 40 min
višinska razlika: 690 m
dolžina: 18 km

"Tja, kjer kipe slovenstva žive klice, kjer dan se peni v delu in trpljenju – z obema bom nogama stal v življenju, v slovenstvo zakopan – med ostrnice …"

Oton Župančič

Ostrnice so kmečki pripomoček iz okleščenih vrhov smrek, namenjen sušenju sena in drugih kmetijskih pridelkov. Še posebej številne so bile nekdaj v času košnje, ko so, ponosno odete s senom, prekrivale skorajda celotno Loško dolino.

Loška dolina in Babno polje zagotovo sodita med bisere Slovenije. Sta še dokaj neokrnjena in po krivici zapostavljena. Tudi mi vse preredko zavijemo sem. Tokrat pa smo le naredili izlet v Loško dolino, in sicer na nepoznan vrh Petiček.

Po jutranji kavi v Podskrajniku smo se zapeljali do Starega trga pri Ložu in tu zavili do našega izhodišča, vasi Viševek. Prvi del pohoda je bil ravninski in meglen. Zaradi megle nismo videli gradu Koča vas, ki pa je v tako žalostnem stanju, da je morda bolje tako.

V vasi Vrhnika pri Ložu je bilo ravnine konec. Po markirani poti smo prišli do razcepa poti, kjer leva pot vodi na Racno goro. Mi smo zavili desno proti vasi Dolenje Poljane. Žal so se ves čas okoli nas podili oblaki in nam zastirali razgled proti Snežniku.

Markirani poti smo sledili vse do odcepa proti Gornjim Poljanam in tu nadaljevali po nemarkirani poti na vrh Petička. Vrh je delno poraščen, a v lepem vremenu nudi lep razgled proti Snežniku, Cerknici in naprej proti Julijskim Alpam.

Tako je bilo na ogledni turi, tokrat pa žal ne. Sestopili smo do markirane poti in nadaljevali po drugi poti preko vasi Gornje Poljane. Višincev nismo naredili veliko, dolžincev pa precej in na trenutke se gozdna pot kar malo vleče.

Zadnji del poti je bil spet ravninski in prej kot v šestih urah smo zaključili turo. Na poti domov smo se za analizo ustavili v istem lokalu kot za jutranjo kavo.

Spisal Tomaž

 

Fotografije

Sled poti

 

 

Monte Giaideit, 11. 1. 2026

Pieve di San Floriano 750 m,
Monte Giaideit 1082 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Alessio, Primož, Marjan,
trajanje: cca. 5 ur
višinska razlika: 750 m
dolžina: 8,3 km

Tudi letos ni bilo sreče z načrtovanim obiskom Tirskih peči, predvsem zaradi nepredvidljivih zimskih razmer. Po drugi strani pa je rezervnih ciljev vedno dovolj na zalogi. 

Tako smo leto začeli v karnijskih koncih, skoraj tam, kjer smo pokopali staro gorniško leto. Po jutranji kavi v Trbižu strnemo tokratne kratke vrste in se zapeljemo proti izhodišču v vasico Imponzo. 

Parkiramo kar v centru, na urejenem, označenem in seveda brezplačnem parkirišču. Že bežen pogled na okoliške vršace zadostuje, da cepin in dereze pustimo v avtu. Nadaljujemo mimo lepo okrašenih, še nedeljsko zaspanih hiš. 

Na koncu vasice nas smerokazi usmerijo levo navzgor, mimo cerkve v gozd. Lepa pot kmalu pripelje do izrazite poševne skale, kjer naj bi po pripovedovanjih leta 1700 med močnim sneženjem mežnar, namenjen zvoniti Ave Marijo, srečal ogromnega medveda. 

Ne ve se točno, kdo se je koga bolj ustrašil, a zgodba se je za medveda kasneje končala tragično. Po urici zložne hoje pridemo na sedelce, kjer se pridruži markirana pot iz vasice Illegio. 

Naredimo obvezen nekajminuten skok, obvoz do cerkvice sv. Florijana. Razgled na okoliške vrhove je res izjemen, prav tako tudi na dolino reke But. Našo pozornost pa pritegnejo dokaj nove oznake Cammino delle Pievi, ki smo jih videvali večkrat že med vzponom. 

Slikovita, krožna romarska pot povezuje 10 karnijskih župnijskih cerkva, 2 svetišči in 4 bogoslužne prostore. Približno 260 km dolg kamino je razdeljen na 20 etap in na svoji poti premaga skoraj 10.000 višinskih metrov. 

Začne se prav na našem jutranjem izhodišču in konča v sosednji vasici Zuglio. Pri sestopu na sedlu malce pokramljamo s skupinico Benečanov, ki so prvo etapo kamina zastavili v kontra smeri. V nadaljevanju postane pot strmejša in ožja. 

Bolj ali manj poteka po jugozahodnem grebenu. Z vsakim metrom postaja bolj razgledna, malo pod vrhom premaga še krajšo strmo skalno stopnjo, na dveh mestih nam je v pomoč tudi jeklenica. Steza je k sreči kopna in suha tako, da ne predstavlja nobenih težav. 

Postanek za malico naredimo kar pri križu tik pod vrhom, kjer je lepši razgled. Močan severni veter v visokogorju na skromni nadmorski višini tisočaka Monte Giaideit ne pokaže svoje prave moči, a kljub temu se kar hitro poberemo z vrha. 

Tudi v nadaljevanju je steza, ki poteka po severovzhodnem grebenu, bolj ali manj kopna. Snega je sem ter tja le za vzorec, predvsem v senčnih delih. Mimo lične kočice in malo manj ličnega drvarskega bivaka sestopimo do pašnikov Stavoli Mignezza. 

Okrepčilo na kmečkem turizmu smo na žalost morali prestaviti na poletno sezono, saj pozimi sem res malokdo zaide. Zato se na analizo ture zapeljemo v bližnji bar v Arta Terme, zadnje etape poti Cammino delle Pievi.

Spisal Marjan

Fotografije

 

 

Koča pod Bogatinom, 3. 1. 2026

Dom na Komni 1520 m, 
Koča pod Bogatinom 1513 m, 
Koča pri Savici 653 m

udeleženci: Dejan, Ksenija, Špela, Marjan, Tomaž, Lidija
trajanje: 9 ur 
višinska razlika: 910 m
dolžina: 14,9 km

Pripravniška zimska tura

Ob sedmih smo se zbrali pri osnovni šoli v Vodicah, se pripravimo na odhod, ko kot strela z jasnega prileti še Lidija in se nam pridruži. 

Razdelimo se v dva avtomobila in odpravimo proti Bohinjski Bistrici, kjer se ustavimo na jutranji kavi. Po kavi se odpravimo do parkirišča pri koča pri Savici.

Oblečemo se in počasi začnemo našo pot proti Komni. Parkirišče in pot sta poledenela, je pa temperatura že visoka, tako da ni drselo.

Gremo mimo plačilne postaje za slap Savice, vidimo, da je odprta, in si rečemo, da na poti nazaj bi pa lahko šli še slap pogledati.

Počasi se prebijamo po serpentinah, pri 36 se odločim, da je bolje, da si nadenemo derezice, ker je že začelo drseti in jih uporabljamo do konca ture. 

Na novo opremljeni z lahkotnim in sigurnim korakom nadaljujemo proti Komni.Večina ljudi gre po bližnjici mimo 48 serpentine, mi pa se prav na njej ustavimo, saj ima čudovit razgled na Bohinjsko jezero.

Po dolini Pekel, kjer je poleti resnično vroče se že kažejo prvi utrujenosti. Naredimo postanek, nekaj popijemo in nadaljujemo do doma na Komni. 

Tu imamo kratek postanek, občudujemo Bohinjsko jezero in okoliške zasnežene hribe. Pot nadaljujemo do koče pod Bogatinom, kjer imamo daljši postanek s kosilom.

Polni energije začnemo spust v dolino, kamor prispemo brez problemov v trdi temi. Slap Savica in kopanje v jezeru odpadeta, saj je že pozna ura. Za zaključek gremo še na kavo, kjer strnemo občutke in naredimo analizo ture.

Spisal Dejan

Fotografije

Sled poti