udeleženci:Janez, Slavko, Nevenka, Robi, Marjan, Nataša, Tomaž
1. dan
Cabane de Tracuit 3256 m
trajanje: 4 h 40 min
višinska razlika: cca 1580 m
2. dan
Bishorn 4153 m
trajanje: 9 h 35 min
višinska razlika: cca 970 m vzpona, cca 2550 m sestopa
Ta štiritisočak je bil na programu gorniške skupine že lani, a se je najprej zapletlo zaradi odpovedi, kasneje pa je bila tura preložena na letošnje leto.Tudi tokrat smo jo zaradi slabe vremenske napovedi prestavili, 8. in 9. julija pa smo jo le izpeljali.
»Omaro sem pustila doma,« je smeje rekla Nevenka, ko je težak nahrbtnik, torbo in palice zlagala v kombi. Sedmerica se nas je ob dveh ponoči odpeljala mimo Milana preko prelaza Simplon do Briga ter po dolini reke Rone do mesta Sierre, kjer smo se usmerili levo po dolini d'Anniviers do turistične vasice Zinal. Vodnik – voznik Tomaž nas je pripeljal v dobrih devetih urah.
Bila je nedelja in v tem odmaknjenem kraju je bilo zelo živahno. Igrali so nogomet, vrteli jagnje na ražnju, vsepovsod je veselo razpoloženje. Mi pa smo hitro spakirali opremo, nadeli 13 – 15 kg težke nahrbtnike in se napotili do 1600 m višje ležeče koče, Cabane de Tracuit na 3.270 m.
Pravo izhodišče je bilo kar težko najti. Na parkirnem prostoru nikjer nobene table ali smerokazov, ki bi nas usmerili na pravo pot. Dobre pol ure smo porabili, da smo našli markacije, ki so nas potem spremljale prav do koče. Pot je lepo urejena, ne prestrma. Srečali smo čredo krav, na 2060 m visoki planini pa smo se ustavili in se med kratkim počitkom okrepčali. Vode je dovolj, saj so nad nami ledeniki.
Na naslednji 2600 m visoki planini pa se končuje travnato področje, začenja se kamenje in skalovje. Tu so doma svizci. Čeprav so po naravi plašni, pa smo se jih kar nagledali. Odslej je tudi pot bolj strma, vse do sedla Col Tracuit. Malo naprej je tudi koča, kjer smo zaključili prvi dan naše poti. Prehodili smo jo v štirih urah. Kočo obnavljajo in iz starih fotografij se vidi, da so približno dve tretjini podrli,
na istem mestu pa gradijo novo. Sedanja koča je resnično zastarela.
Ne spomnim se, da bi kje v tujini naleteli na tako siromašnost. Ni umivalnice, ne tekoče vode. Na vprašanje, kje je stranišče, se je nič kaj prijazen oskrbnik namuznil: »V Zinalu,« (naše izhodišče), potem pa pokazal na skalo kakih 30 m stran od koče. Oskrbuje jih helikopter. Pivo stane 8 FR, nad točilnim pultom pa je napis »1 € = 1 FR«, čeprav je frank sicer 20 % cenejši. Večerja je bila dobra, spali smo na pogradih v sobi s 30 – 40 ležišči.
Drugo jutro vstajanje ob 3.30, ob štirih zajtrk in pol ure kasneje odhod na Bishorn. Vso nepotrebno opremo smo pustili v koči, tako da je bil nahrbtnik vendarle malo lažji. Koča stoji na samem robu ledenika Turtmann. Zato smo si gamaše in pasove nadeli takoj, dereze pa le malo kasneje. Z naglavnimi svetilkami smo krenili. Površina ledu je preko noči na novo pomrznila, zato so dereze prvo polovico poti dobro prijemale.
Ko smo prišli na suh sneg, smo napredovali počasneje. Zapihal je tudi močan, v posameznih sunkih zelo močan veter, ki je odnašal suh sneg dobesedno izpod naših nog. Tudi občutek mraza se je močno povečal. K sreči na poti ni bilo ledeniških razpok. Na vrh smo prišli v dobrih treh urah.
Izjemen razgled, jasno vreme, dobra vidljivost, toda zelo vetrovno in mrzlo je bilo. Bishorn je v istem grebenskem masivu kakor višji in bistveno zahtevnejši, mogočni Weisshorn. Lahko smo občudovali številne okoliške štiritisočake na vseh straneh neba. Nekaj od teh smo nekateri udeleženci že osvojili na prejšnjih odpravah.
Zaradi mraza in vetra smo se spustili do sedla, kjer smo se lahko okrepčali, potem pa se kmalu začeli spuščati. Zaradi prhkega snega smo kar hitro napredovali, ubirali smo bolj direktne smeri. Kjer je bil pri vzponu sneg zmrznjen, se v tem času še ni zmehčal, tako da so bile stopinje v derezah varne. V dveh urah smo bili spet v koči Cabane Tracuit.
Kar nekaj dela smo imeli, da smo vso prtljago spet zbasali v nahrbtnike. Čakala nas je še dolga pot do doma, zato smo pohiteli. Dve uri in pol dolg spust in prišli smo do avta. 2.550 m višinske razlike od vrha do izhodišča smo premagali v štirih urah in pol.
Čeprav je bil ponedeljek, smo na povratku srečevali veliko ljudi, ki so se vzpenjali proti koči, vmes je bila tudi zelo velika skupina. Spraševali smo se, kam bodo dali vse, saj je Cabane Tracuit edina koča na tem področju. Zadovoljni smo bili, da nismo del te množico, še bolj pa zato, ker smo v dobrem vremenu in lepem razgledu zaključili uspešno turo.
Na povratku nas je vozil Robi. Po devetih urah in pol smo se veseli razšli, vsi pa komaj čakamo na nove podvige.
Spisal Janez
Ko smo prišli na suh sneg, smo napredovali počasneje. Zapihal je tudi močan, v posameznih sunkih zelo močan veter, ki je odnašal suh sneg dobesedno izpod naših nog. Tudi občutek mraza se je močno povečal. K sreči na poti ni bilo ledeniških razpok. Na vrh smo prišli v dobrih treh urah.
Izjemen razgled, jasno vreme, dobra vidljivost, toda zelo vetrovno in mrzlo je bilo. Bishorn je v istem grebenskem masivu kakor višji in bistveno zahtevnejši, mogočni Weisshorn. Lahko smo občudovali številne okoliške štiritisočake na vseh straneh neba. Nekaj od teh smo nekateri udeleženci že osvojili na prejšnjih odpravah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar