Veliki Nabojs (Monte Nabois Grande) , 2313 m
udeleženci: Tomaž, Nevenka, Slavko, Janez
trajanje: 9 ur 15 minut
višinska razlika: 1800 m
2313 m visoka gora spada v Viševo skupino Julijskih Alp. Pripeljali smo se skozi Rateče, Trbiž in Ovčjo vas v Zajezersko dolino. Po lepi asfaltni cesti smo vozili še tri kilometre do parkirišča št. 3. Hodili smo najprej po gozdni cesti in sledili oznaki rif. Pellarini in poti št. 616.
Sredi bujnega gozda seveda ni nobenega razgleda, zato je bila hoja z občasnimi vzponi kar dolgočasna. Po 45 minutah smo prišli do spodnje postaje tovorne žičnice, ki je speljana do koče Pellarini. Zapustili smo kolovoz in prišli na stezo. Na smerokazu za kočo piše: 1 ura.
Pot je zelo dobro uhojena, vijuga po gozdu, po ravninah in strminah mimo odcepa za Svete Višarje. Prišli smo do ostenja nižjih vzhodnih vrhov in precej širokega melišča. Odprl se nam je pogled na polico mogočne stene s kočo Pellarini ter svete Višarje in Kamniti lovec na severu.
Še zadnji strmi vzpon in že smo bili pri koči na višini 1499 m, kjer pa je zelo glasno ropotala vodna črpalka. Termometer je pokazal le 6°stopinj. Ustavili smo se le za tekoče okrepčilo. Nadaljevali smo po poti 616, vendar le za kratek čas, ker smo se kmalu usmerili na zahtevnejšo grebensko pot.
Vodila nas je strmo navzgor po ne preveč uhojeni, vendar z rdečimi pikami dobro označeni stezi čez travnate strmine, preko borovega grmičevja, ki je v pomoč pri daljših skokih, potem pa do skalnatih predelov, kjer smo se že preizkusili v plezanju.
Vseskozi je levo od nas mogočno ostenje Viša in sosednjih vrhov te skupine. Opazovali smo lahko gornike, ki so se vzpenjali po severni strani na te vrhove. Pod nami pa smo zagledali normalko št. 614, ki tudi pelje na naš vrh.
Mi pa smo po zahtevnejši poti prišli do mesta, kjer nismo našli varnega prehoda. Najbrž je prišlo do podora, ki je prekinil pot. K sreči se ni bilo treba vrniti daleč, da smo prišli na normalko s krajšo jeklenico in se povzpeli na vrh Velikega Nabojsa po 3 urah in 45 minutah.
Bilo je čudovito vreme in odprl se nam je prekrasen razgled na mogočne vrhove Viševe in Montaževe skupine, pod nami pa na Zajezersko dolino in Ovčjo vas.Vračali smo se najprej po poti 614, ki je zanimiva, strma in, če si pazljiv, tudi varna.
V nekaterih skalnatih predelih so v kamen usekane stopnice pa tudi nekaj jeklenic varuje nevarnejša mesta. Prišli smo na višino 1900 m in se priključili na pot št. 616, ki se v krogu vije okoli Velikega Nabojsa. Naši vodniki bi verjetno dobili ošpice, če se ne bi izognili poti, po kateri smo prišli, če le obstoja druga.
Tako smo zapustili lažjo smer in krenili po melišču navzgor proti sedlu Škrbina Nabojs 1970 m. Od tod pa smo se spustili po zelo podrti grapi, ki je bila tudi zaradi peska na gladkih skalah kar neugodna. Nič kaj prijetna pot.
Po tem spustu smo prečili široko melišče, nato pa se ponovno povzpeli na drugo sedlo z nekaj deset metrov višinske razlike. Nato spet spust, ki je bil podoben prejšnjemu. Ves čas pa smo bili v ostenju naše in sosednjih gora. Vzpon in spust se je tretjič ponovil.
Tokrat smo se spuščali po bolj trdni kamenini, pa še gams samotar nas je pozdravil. S sedla je bilo lepo videti nadaljevanje naše poti in bivak z rdečo streho. Takoj smo si ga namenili ogledati. Do njega pa se je bilo treba vzpeti še 65 višinskih metrov. Bivak je lepo urejen in primerno opremljen.
Z našim obiskom smo ga malo prezračili, nato pa se spustili po poti, ki jo ustvarjajo hudourniške vode ter prišli do čudovitega žleba s studenčkom, ki pada kar v štirih slapovih. Res lep pogled.
V nadaljevanju smo po gozdni poti le dosegli ravnino, ki pa nas ni navdušila, saj smo morali kar dolgo pešačiti po širokem nanosu gramoza in peska, predno smo zopet prišli na trdno podlago in naš končni cilj. Vendar ne tudi do avtomobila. Voznik se je žrtvoval in sam odšel dva kilometra do parkirišča ter se vrnil po nas.
Skupaj smo porabili 9 ur in 15 minut, od tega slabi dve uri in 375 višinskih metrov zaradi odločitve o povratku po krožni poti. Vendar nam sploh ni žal, saj smo bili poplačani s pogledi na veličastna ostenja gora in tudi drugih lepot gorskega sveta.
Janez
Pot je zelo dobro uhojena, vijuga po gozdu, po ravninah in strminah mimo odcepa za Svete Višarje. Prišli smo do ostenja nižjih vzhodnih vrhov in precej širokega melišča. Odprl se nam je pogled na polico mogočne stene s kočo Pellarini ter svete Višarje in Kamniti lovec na severu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar