PD Rašica
udeleženci:Ruža, Meta C., Mateja, Alenka D., Maks, Eva, Nadja, Boris G., Božo, Meta I., Silva, Nataša, Vida J., Bojan K., Lili, Maja, Marija, Alenka N., Nejc, Jože, Vida P., Andrej, Liljana, Marjeta, Irena p., Marjan, Nives, Katarina, Andreja, Boris S., Kinč, Irena S., Tomaž, Bojan T., Darja, Primož, Boris Ž
Skupno trajanje izletov: 45 h
Skupna višinska razlika izletov: 4100 m
Skupna dolžina izletov: 92, 7 km
Korzika je 4. največji sredozemski otok. Njena površina je 8682 km², oziroma dve petini Slovenije, ima 322.000 prebivalcev. "Otok gora v morju" je najbolj gorat sredozemski otok, gorati del predstavlja 86 % otoka.
Je 183 km dolga in 83 široka in ima 1000 km obale, od tega je 330 km plaž. V zgodovini je bila pod oblastjo Kartagine, Rimljanov, Vandalov, Bizantinskega cesarstva, Genovske republike, dokler ni z vmesno 15-letno samostojnostjo v 18. stoletju prešla pod Francijo.
V drugi svetovni vojni je bila nekaj časa pod Višijsko Francijo, zatem pod okupacijo fašistične Italije in po njeni kapitulaciji pod nemško okupacijo. A ne za dolgo, že oktobra 1943 je bila kot prvo francosko ozemlje osvobojena s strani De Gaullovih sil.
1. dan
Prvič je PD Rašica planinsko potovanje na Korziko organiziralo leta 2002. Po 15 letih je bilo organizirano drugo potovanje, nekakšna Korzika 2.0.
V petek ob 9h zvečer smo startali iz Šentvida s 36 sedežnim avtobusom. Preko Benetk, Padove, Bologne in Firenc smo zgodaj zjutraj prišli v Livorno in ob 8h s trajektom odpluli proti Korziki.
Vožnja s trajektom traja 4 ure in pol in se konča v Bastiji. Vožnjo smo nadaljevali proti jugu in nato proti zahodu, do kraja L'Île-Rousse.
Malo naprej od L'Île-Rousse je bil naš kamp Le Bodri. Za tri noči smo se nastanili v mobilnih hiškah. Za prvi dan ni bilo nobenega programa, bilo je prosto za kopanje na bližnji plaži.
A ker je bilo treba po nakupih v E. Leclerc, ki se nahaja na sedelcu med kampom in krajem L'Île-Rousse smo nekateri iz tega naredili planinski pohod po brezpotju čez hrib na katerem je vojaški radar.
Sestopili smo po trim stezi direktno na parkirišče Lecrerca. Po cesti smo se vrnili v kamp in si tako naredili prav lepo krožno turo.
2. dan
Za prvi dan programa si je Primož omislil pohod po korziških vasicah v zaledju našega kampa. Z avtobusom smo se odpeljali do vasice Aregno na višini 211 m in pričeli s pohodom.
Približno dvesto višinskih metrov višje smo prišli do idilične vasice Sant'Antonino.
Da je res čudovita priča dejstvo da je uvrščena na seznam Les Plus Beaux Villages de France, seznam 155 najlepših vasi v Franciji, le dve od teh sta na Korziki.
Po postanku v vasici smo nadaljevali do vrha Cima di Sant'Angelo, ki s 561 m višine kraljuje nad bližnjo okolico.
Sestopili smo do naslednje idilične vasice, Curbara. Tu je avtobus pobral nekatere od udeležencev, ostali pa smo sestopili proti našemu kampu in spet prišli direktno pred Leclerc, le z druge strani.
Sledil je le še sestop do kampa in popoldansko kopanje na plaži.
3. dan
Zjutraj smo se odpeljali proti zahodu v mestece Calvi, kjer se na tablah ob vstopu v mesto hvalijo, da gre za rojstni kraj Krištofa Kolumba. Dejstvo sicer ni čisto gotovo, je pa možno, saj je bila Korzika v tistih časih pod Genovsko republiko.
Na displejih v mestu je bila temperatura 30°C, ura pa 9 zjutraj. Avtobus nas je odložil na obrobju Calvija. In tu smo začeli pohod na razgledni Capu di a Veta (703 m) nad mestom.
Zaradi vročine vsi niso šli na vrh in so počakali v kakšni od redkih senčk na poti.
Po uživanju na razglednem vrhu smo sestopili do sedla in potem nadaljevali po drugi poti, mimo kapele Notre Dame de la Serra, kjer kip Marije bdi 200 m nad Calvijem.
V Calviju nas je čakal avtobus in po preoblačenju naj bi bil še ogled Citadele v Calviju.
A na poti do tja je bil kar osip, pri vsakem lokalu smo izgubili nekaj udeležence, vse dokler nisva bila s Primožem sama.
Ogled Citadele je tako odpadel in tudi midva sva šla na pivo. V Spar po hladne pločevinke, kar je bila vsaj pol cenejša varianta, kot v lokalih. Sledila je klasika, vožnja v kamp in popoldansko kopanje na lokalni plaži.
4. dan
Sledil je premik na zahodni konec otoka. Vso prtljago je bilo treba zložiti v avtobus. Mercedes-Benz Tourino nima ravno razkošnega prtljažnega prostora, zato gre pri zlaganju prtljage za posebne vrste tetrisa, ko med potovalkami ne sme biti niti 1 cm³ praznega prostora.
Po uspešnem tetrisu smo se odpeljali v smeri Ponte Leccia in naprej do kraj Francardo. Tu smo zavili desno v sotesko Valette du Golo.
Soteska je slikovita, cesta pa ozka in ponekod je srečevanje vozil kar zahtevno, a naš voznik Nejc je zelo užival v vožnji.
Soteska se konča pri jezu jezera Calacuccia. V istoimenski vasici smo naredili postanek za voznika. Direktno nad vsico se nahaja najvišji vrh Korzike, Monte Cintu/Cinto, ki z 2706 m ne zaostaja dosti za našim Triglavom.
Nadaljevali smo čez prelaz Col de Vergio (korziško Bocca di Verghiu), ki je z 1470 m najvišji prelaz na otoku in je tudi meja med obema korziškima upravnima departmajema, Haute-Corse in Corse-du-Sud.
Malo pod prelazom poteka tudi slovita pot GR 20, korziška transverzala dolga 210 km s 14 višinskimi km.
Za celo območje okoli prelaza je značilno tudi, da se tu prosto sprehajajo pujski. Mi smo nadaljevali vožnjo do vasice Evisa, kjer smo se izkrcali iz avtobusa. Začeli smo s pohodom v sotesko Spelunca.
Spustili smo se 600 višinskih metrov, vse do tolmunov, kjer smo si privoščili sladkovodno kopanje. Po kopanju nas je čakal 150 metrski vzpon do glavne ceste, kjer nas je pobral avtobus.
Le še nekaj km in prišli smo v kraj Porto ob morju in pod tisočmetrskimi stenami jutrišnjega cilja Capu d Orto.
Namestili smo se v hotelu Ideal, kjer so se malo delali francoze glede znanja angleščine in še česa, a na koncu se je vse uredilo. Prav veliko namestitvenih kapacitet pa v Portu itak ni in vzameš tisto kar dobiš.
5. dan
Čakal nas je najbolj konkreten vzpon izleta. Zaradi izkušnje z vročino prejšnjih dni je Primož pripravil alternativni program razglednih pentelj, sam pa sem prevzel vodenje na Capu d'Orto 1294 m.
Avtobus je glavnino odložil pri lokalu Chalet des Roches Bleues, preostalih 9 pa nas je zapeljal nekoliko višje.
Zaradi ostrega ovinka stranske ceste do našega izhodišča je šel avtobus obrnit v bližnjo vas Piana. Piana je tista druga korziška vas, ki je na seznamu Les Plus Beaux Villages de France.
Pripravljeni na žgoče sonce celo turo, smo uro in pol presenečeno hodili v senci borovcev. In tudi ko smo bili višje ni bilo tako vroče kot prejšnje dni.
V treh urah smo bili na vrhu Capu d'Orto, skoraj 1300 m nad našim hotelom. Sestopili smo po isti poti do sedla in nato po drugi zaokrožili direktno do Roches Bleues, kjer so nas čakali ostali udeleženci.
Sledila je vožnja nazaj v Porto in kopanje na mestni plaži.
6. dan
Sledil je premik na jug otoka in tretji tetris s prtljago. Vožnje je bilo veliko, a vseeno smo dan zapolnili s turo. Na drugi strani prelaza Col de Vergio smo se ustavili na izhodišču za Lac de Nino.
Na celem območje okoli prelaza rastejo mogočni, večstoletni bori in tudi prvi del poti smo hodili med njimi. Višje smo se spet sončili in dveh urah in pol smo prišli do visokogorskega jezera Nino 1743 m, najlepšega jezera na Korziki.
Na močvirnati ravnici pred jezerom se pasejo konji, mi pa smo se dobre pol ure pasli na razgledišču nad to ravnico. Sestopili smo nazaj na izhodišče in se vkrcali na avtobus. Čakale so nas še 4 ure vožnje čez sotesko Valette du Golo do Francarda.
Tu smo zavili na jug in se čez Corte zapeljali do obmorske in vinorodne Alérie. In potem po vzhodni obali do kampa Les Ilots D'or, severno od Porto-Vecchia. Za tri noči smo se spet nastanili v mobilnih hiškah.
7. dan
Zjutraj smo se odpeljali na jugozahodno obalo do ene najlepši plaž na otoku, Roccapina. Do plaže smo šli peš po kolovozu.
Na plaži snmo se razdelili, glavnina se je odločila za kopanje, nekaj pa se nas je vzpelo na vzpetino s skalo v obliki leva, 144 m.
Pot ne vodi do leva, pač pa do genovskega stolpa v istem grebenčku. Že od tu smo opazovali, da je plaža Erbaju na drugi strani v bistvu lepša od Roccapine.
Sestopili smo do nje in res, samotna, nedostopna plaža z drobnimi kamenčki, po mnenju vseh najlepša plaža kar smo jih videli na Korziki. Hitro smo bili v vodi.
Vrnili smo se na Roccapino in po kolovozu nazaj do avtobusa. Programa za danes pa še ni bilo konec.
Odpeljali smo se na jug, do najlepšega mesta Korzike, Bonifacia. Mesto leži na previsnih klifih, taka je celotna obala južno od mesta.
In po tej obali smo šli 5 km daleč, vse do Capu Pertusato, najjužnejše točke Korzike. Od Capu Pertusato do Sardinije je le 12 km morja.
Vrnili smo se do Bonifacia, si ogledali mestece in se odpeljali v našo bazo.
8. dan
Odpeljali smo se v notranjost otoka, do gorske vasice L'Ospedale. Malo nad vasico smo začeli pohod na Punta di a Vacca Morta 1314 m, Vrh mrtve krave, enega najlepših razglednikov južnega dela otoka.
Mrtve krave ni bilo doma, je pa bil razgled res lep, čeprav je že bilo nekaj meglic v daljavi.
Lepo se je videlo tudi jezero Ospedale mimo katerega smo se peljali kasneje.
Spet smo imeli dvojni program, naprej od jezera smo se ustavili na izhodišču za slap Piscia di Gallo (korziško Piscia di u Ghjàddicu).
Po zelo slikovitem terenu smo rabili kakšno uro do 60 metrskega slapu in slabo uro nazaj.
S prihodom na izhodišče smo zaključili s pohodnim programom na Korziki.
Čakala nas je še vožnja v kamp in zvečer praznovanje okroglega rojstnega dne.
9. dan
Zadnji dan potovanja nas je čakala le še vožnja domov. Vse skupaj dobrih 17 ur in v Šentvid smo prispeli sredi noči. Utrujeni a zelo zadovoljni, Korzika nas je navdušila.
Spisal Tomaž
Čeprav zračna razdalja od naše meje ni velika, pa je do izhodišča skoraj tri ure vožnje. Osem gornikov se nas je odpravilo na pot, kasneje sta se nam pridružila še dva.
Hodili smo po travi, med nizkimi borovci in navaljenim kamenjem. Teren je zelo strm, vmes so bili že predeli, ki jih je bilo treba preplezati. Grapa je bila vse ožja, vse več zahtevnih mest in krušljivih kamenin.
Ko je bilo še bolj strmo, nam je vse bolj grozilo padajoče kamenje. Dva izmed nas sta zato odstopila, ker sta se komaj izognila padajočemu kamnu, drugi pa smo zelo previdno nadaljevali, pa vendar smo kar nekajkrat sprožili kamenje.
Grapa se je zožila v žleb, zato se je nevarnost še povečala. Vsak oprimek je bilo treba preveriti, večkrat je na videz dober oprijem ostal v roki. Tudi posipanja grušča ni bilo mogoče v celoti preprečiti.
Večkrat se je sprožil, vendar k sreči ne usodno. Napredovali smo izključno s plezanjem, ki je dosegalo drugo težavnostno stopnjo, krušljivost pa je nevarnost še povečala.
Zaradi nevarnosti padanja kamenja smo se dogovorili, da se bomo spuščali posamezno do konca ozke grape. To nam je kajpak vzelo kar precej časa, čeprav so zadnji pot opravili v paru.
Ob vsej pazljivosti so se sprožili plazovi, katerim pa smo se z iznajdljivostjo in srečo izognili, razen v enem primeru, ko je kamen priletel na nogo. K sreči je čevelj preprečil večjo poškodbo.
Za celotno turo smo porabili 10 ur in 50 minut. Višinska razlika je skoraj 1.700 m. Kakšne številke za goro, ki ima vsega 2048 m! Potem postane jasno, zakaj ni obiskovalcev.
