Kräuterinhütte 1.394 m,
Hochstadl 1.919 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Andreja, Tomaž, Anka, Matjaž, Marjan
trajanje: 8 ur 30 min
višinska razlika: cca. 1.300 m
dolžina: cca. 21 km
Za tokratno raziskovanje alpskih gorskih skupin smo se namenili obiskati Ybbstalske Alpe v Avstriji. Gorovje, ki je del Severno Apneniških Alp, se razprostira v zveznih deželah Zgornje Avstrije, Štajerske in Spodnje Avstrije.
Najvišji vrh ni mogočni Ötscher, kot mnogi zmotno mislijo, temveč Hochstadl, vrh, ki se nahaja v gorskem masivu Kräuterin. Ime izhaja iz staronemške besede za krčevino (laz) in ni v nobeni povezavi s kakšno zeliščarico, ki bi tu gor nabirala zdravilne rožice.
Prekomerno izsekavanje, predvsem na severni strani masiva, je imelo za posledico erozijo, zato je velik humusni del gore počasi zdrsel v dolino. Gorstvo je bogato z lesom in vodnimi viri.
Masiva Kräuterin in sosednji Hochschwab med drugim zagotavljata tudi večino pitne vode za avstrijsko glavno mesto in njegovo širšo okolico. Pokrajina ima zelo močan padavinski karakter, saj v povprečju naštejejo preko 150 dni s padavinami.
Gore nikjer ne dosežejo magične meje dva tisoč, a so kljub temu zanimivi gorniški cilji, tako poleti kot tudi pozimi. Če štartamo iz osrednje Slovenije, se je treba zeloooo zgodaj odpraviti na pot.
Na mejnem prehodu Šentilj z jutranjo kavo razbijemo monotonost dolge vožnje in se mimo Gradca zapeljemo do razcepa pri kraju Bruck an der Mur.
Nadaljujemo v smeri Kapfenberga in pri vasici Gußwerk zavijemo do zaselka Greif, kjer je odcep makadamske ceste do gozdarskega izhodišča Dürradmer. Kot da cest še ne bi imeli dovolj, je pred nami še šest kilometrov dolga gozdna cesta po dolini Nappental.
Kaj kmalu naletimo na sneg, ki zjutraj večinoma drži težo. Po dobri uri prispemo do planine, kjer nas smerokaz usmeri na planinsko bližnjico skozi sotesko potoka Nappenbach.
Ni najboljša varianta za zimo in poleg nepredelanega, napihanega snega, nadaljevanje otežujejo še podrta drevesa. Kar urno jo ucvremo spet nazaj na cesto. Snega je z višino vedno več, ki se zaradi prav nič zimskih temperatur vedno bolj predira.
Zato se opremimo s krpljami, čeprav je koča in zaslužena pavza že tako blizu. Od koče zarežemo v strmino, za katero se odpre široka in dolga dolina, kjer v daljavi prvič uzremo današnji cilj.
Nezahtevno in prav uživaško krpljanje po razgibanem terenu, malo gor in dol, nas po uri in pol pripelje na širok kopen travnat plato, kjer kot z balkona gledamo na celotno traso nadaljevanja. Vrh je še zelo oddaljen, zadnji del pa konkretno strm.
Skepsa glede dostopa s krpljami je zato upravičena. Bomo šli pa peš, saj imamo cepin in dereze s sabo. Seveda obstaja vedno en če. Če se ne bo preveč udiralo. Zato je najbolje kar preveriti.
Sledimo občasnim slabo vidnim sledem dveh turnih smučarjev pred nami, potem pa kar takoj na severovzhodni greben, kjer se nam spet pridružijo smučarske sledi. Za grebenom sledi v levo prečnica med ruševjem in po strmi vzhodni flanki proti vrhu.
Zadnji dvesto metrov je res strmih, do naklona 30 stopinj. Razmere za hojo so odlične, par centimetrov novega pomrznjenega snega zagotavlja odličen oprijem zobem na krpljah.
Nekaj obratov levo, desno in že smo v ozkem strmem žlebu, ki v nekaj minutah pripelje na širok vršni plato s križem. Osamljena lega gore ponuja širne razglede, od gorskih skupin Schneeberg na vzhodu do Dachsteina na zahodu.
Po malici in obveznem fotografiranju skočimo še na par minut oddaljen vrh z vpisno knjigo. Zaradi varnosti sestopimo previdno skozi žleb s cepinom. Pri koči, ki je odprta le v letnem času, se vreme že dovolj skvari, a napoved se je tokrat k sreči uresničila.
Pred nami je le še dolg spust po gozdni cesti do parkirišča. Pustno soboto uspešno zaključimo z analizo ture v Vranskem.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar