Zahomec (Schoenwipfel, Monte Acomizza) 1813 m,
Gozman 1804 m,
Ojstrnik (Oisternig, Monte Osternig) 2050 m
udeleženci: Grega, Marko, Marko, Nevenka, Tomaž
trajanje: 7 h 55 min
višinska razlika: 1150 m
dolžina: 13,2 km
Kam v tej čudni zimi v hribe čez vikend? Odločili smo se za Ojstrnik, najvzhodnejši dvatisočak Karnijskih Alp. Čeprav leži na italijansko-avstrijski meji ima slovensko ime in niti Italijani niti Avstrijci ga niso krstili po svoje.
Tu smo bili že dvakrat,
davnega leta 2011 in nekoliko
bližjega leta 2018, obakrat v zimskih razmerah, kot tudi tokrat. Po dolini potoka Ukve smo se zapeljali do parkirišču, kjer je bila nekoč stara koča Nordio Deffar.
Po južni dolini smo po približno uri hoje v gozdu dosegli mejno sedlo Pleccia. Tu smo zavili desno proti Zahomski planini. S planine smo skočili na Zahomec, naš prvi današnji vrh. Tudi ta leži na italijansko-avstrijski meji in je zelo lep razglednik.
Z vrha smo se vrnili na Zahomsko planino in nato na sedlo Pleccia. Na sedlu smo nadaljevali na sever in pri mejni kapeli Marije Snežne zavili na italijansko stran in se povzpeli na drugi današnji vrh, Gozman.
Prav na vrhu je star vojaški bunker, ki je skrit pod travo in skale, z njega pa je lep razgled na Ojstrnik, čigar južna pobočja so bila precej kopna. Naš plan za vrh Ojstrnika je predvideval pristop po teh pobočjih le v rezervni varianti.
Sestopili smo na mejno Bistriško planino in od tam na vzhodno, avstrijsko stran Ojstrnika. Pogledat smo šli razmere v vzhodni grapi, ki sem jo imel ogledano že od pristopa leta 2018, ko smo po vzhodni strani zaokrožili na severni stran in po njej dosegli vrh.
Po malce kolebanja smo vendarle vstopili v grapo. V senci je bil sneg kar v redu a kaj, ko je bilo sence bolj malo. Višje smo itak morali prestopiti v drugi del grape, ki je bila vsa v soncu in sneg precej južen.
Višje je za zabavnejši vzpon poskrbelo še ruševje v katerega smo se zapletali kadar se nam je vdrlo do riti. A hujšega ni bilo in pod vrhom smo desno izstopili na markirano pot in po njej dosegli vrh.
Ojstrnik je čudovit razglednik, čudovit je bil tudi dan, le veter je nekoliko krnil idilo. Sestopili smo po južnih pobočjih in potem po severni dolini do nove koče Nordio Deffar, ki je bila tokrat odprta.
Pa smo šli pogledat kako zgleda od znotraj. Od koče do izhodišča vodi serpentinasta cesta, ki se kar vleče. Zato smo mi izbrali bližnjico, ki pot precej skrajša. Slabih 8 ur smo potrebovali za vse skupaj.
Čakala nas je le še vožnja domov, s postankom za analizo ture v Kranjski Gori.
Fotografije
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar