Šavnik, Možic, Slatnik, 31. 12. 2025

Šavnik 1576 m, 
Možic 1602 m, 
Slatnik (severozahodni vrh) 1609 m, 
Slatnik (jugovzhodni vrh) 1597 m

udeleženci: Marjan, Katarina, Tomaž, Stane, Deja, Srečo
povprečna starost: 59 let, 2 meseca, 15 dni
trajanje: 6 ur 40 min
višinska razlika: 1100 m
dolžina: 15,2 km


Prišla je tradicionalna silvestrska tura. Tradicija poteka že od leta 2011 in sledi ustaljenemu formatu: nekam v hribe s povratkom v Ljubljano okoli 16. ure.

Cilji so unikatni – vsako silvestrovo drugam. Pretežno ostajamo v Sloveniji, nekajkrat pa smo skočili v Avstrijo. Najvišje smo doslej stali na Grintovcu, najnižje in najbližje pa na Javorovem vrhu.

Najdlje smo se vozili dobri dve uri v eno smer, in sicer do Obertauerna. V vseh teh letih je odpadla le tura na silvestrovo 2018, ko je bilo vreme tako slabo, da pohod ni imel smisla.

Letos so bili izbrani vrhovi nad Soriško planino. Kot glavni cilj smo določili Možic, ostalo pa smo prepustili trenutnim razmeram.

Po jutranji kavi v Škofji Loki smo se zapeljali do Petrovega Brda, kjer je bilo naše izhodišče. Prav tu Slovenska planinska pot zapusti Julijske Alpe in vstopi v Cerkljansko hribovje.

Mi smo šli v nasprotno smer in po SPP vstopili v Julijske Alpe. Po dobri uri hoje smo prispeli do Lovčevega bivaka pri Koucah. Tu so se začeli razgledi, saj se je naredil čudovit sončen dan.

Nadaljevali smo proti Črni prsti in na poti naleteli na prve ostaline medvojnega italijanskega fortifikacijskega sistema Alpski zid (Vallo Alpino). Slovensko planinsko pot smo zapustili nekoliko naprej, na sedlu Vrh Bače.

Tu smo zavili desno v gozd in se po njem povzpeli do travnate izravnave pod Šavnikom. Skočili smo na vrh, ki je ponudil čudovite razglede. 

Po uživanju na vrhu smo sestopili nazaj na travnato izravnavo in nadaljevali na sedlo med Možicem in Slatnikom. Tu smo najprej zavili na Možic. 

Tudi tu smo uživali v razgledih. Lepo se je videlo tudi soriško smučišče, kjer je bilo vse polno smučarjev.

Sestopili smo nazaj na sedlo in šli še na oba Slatnika in tako zaključili z vzponi. S sedla med Slatnikom in Lajnarjem smo sestopili proti Lovčevemu bivaku kjer smo se priključili nazaj na SPP in se po njej vrnili na Petrovo Brdo.

Na silvestrovo popoldan je z analizo kar problem, ker nimaš kaj dosti odprtega. Tudi naš jutranji lokal so zapirali že ob 15h in ga ne bi ujeli. 

Zato smo bili samooskrbni ter imeli analizo kar na izhodišču pri avtomobilih. In potem smo se odpeljali domov, letu 2026 naproti.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan


Sled poti

 

 

Cima delle Vacche, 26. 12. 2025

Cima delle Vacche 2058 m

udeleženci: Kristina, Žiga, Marko, Urša, Brane, Katja, Alenka, Tomaž, Mateja
trajanje: 6 ur 15 min
višinska razlika: 950 m
dolžina: 9,8 km


Tura dan po božiču, na dan samostojnosti in enotnosti oziroma na Štefanovo ima že dolgo tradicijo. Največkrat gremo v Slovenijo ali v Italijo, le enkrat smo šli v Avstrijo. V zadnjem obdobju dobrih desetih let je tura združena z ogledom jaslic in kuhanim vinom.

In smo šli spet v Italijo, v Južno Karnijsko predgorje. To je majhen predel Karnijskih Alp, ki na zahodu meji na reko Pijavo južno od Longaroneja, severno meji na reko Cellino do mesta Maniago, na jugu pa na Furlansko nižino.

Kar preredko smo tu, čeprav je tu precej zanimivih ciljev. In tokrat smo imeli tri variante; glavni cilj Monte Laste (2247 m), in dve rezervi Cima delle Vacche ter Monte Guslon 2195 m.

Vsi trije vrhovi so dosegljivi iz istega izhodišča, Col Indes na višini 1161 m. Sem smo prispeli malo čez osmo uro zjutraj in parkirali na povsem praznem parkirišču. Predvidevali smo, da zadnje padavine tu niso vrgle preveč snega in res je bilo tako.

Videli smo vse tri naše cilje in glede na videno se odločimo za prvotni cilj, z rezervnim ciljem Cima delle Vacche, Monte Guslon pa izločimo že sedaj. 

Preko planin Pian Grant in Pian delle Lastre smo prišli na pot 926, ki vodi proti koči Carlo e Massimo Semenza in naprej na Monte Laste. Če smo prej videli, da je sneg na vrhovih precej spihan, je bil tu nižje precej napihan.

Kar konkretno smo gazili in ker višje videli tudi razmere naprej proti koči in Monte Laste, smo kmalu ugotovili, da v teh razmerah in kratkem dnevu Monte Laste ni dosegljiv v razumnem času.

Nič ne de, za ta primer je bila tu rezerva, Cima delle Vacche. Naša pot je potekala po pobočju tega vrha in od naše poti gre na vrh turnosmučarska smer in tudi neoznačena stezica. Pa še spihano pobočje nam ne bo delalo preglavic.

Poslovili smo se od skupine Italijanov, ki so nas dohiteli med gaženjem, ti so nadaljevali proti koči, mi pa smo zagrizli v strmo pobočje. Velja omeniti, da smo imeli krasno sončno vreme in z vsakim pridobljenim metrom bolj kičaste razglede.

Slabe štiri ure smo potrebovali do vrha, kjer smo uživali v razgledih na preostanek Južnih Karnijskih Alp, Dolomite na zahodu in na morje na jugu. Malo manj smo uživali v zoprnem vetru, ki se je pojavil na vrhu.

Sestopili smo po zahodnem grebenu po katerem gre tudi markiran pristop na vrh. Naši jutranji poti smo se priključili na planini Pian delle Lastre in se vrnili na Col Indes na povsem polno parkirišče.

Vse polno je bilo ljudi, ki se tu okoli sprehajajo ali sankajo, po hribih jih je bilo bolj malo. Mi smo se odpeljali nazaj proti Sloveniji in med potjo obiskali mestece Palmanova. 

Palmanova je eno najbolj fascinantnih mest v Italiji, saj ob pogledu iz zraka izgleda kot popolna deveterokraka zvezda. Ustanovila jo je Beneška republika leta 1593 kot obrambno utrdbo pred Turki in Avstrijci. 

Zgrajena je bila po načelih renesančnega utopičnega koncepta "idealnega mesta", kjer sta se združili vojaška funkcionalnost in geometrijska lepota. Obiskali smo Piazza Grande na sredini mesta in vse skupaj res naredi vtis.

Le bolj prazno je bilo ta dan, ko ravno ni bilo nobene božično-novoletne prireditve. Videli nismo ne jaslic, ne kuhanega vina a obisk mesta se je vseeno splačal.

Sledila je še analiza ture v Vrtojbi in vožnja domov.

Spisal Tomaž


 

Fotografije

Sled poti

 

 


Monte Tersadia, 20. 12. 2025

Monte Tersadia 1959 m

udeleženci: Alenka, Kristina, Brane, Marko, Stane, Matjaž, Anka, Alessio, Tomaž
trajanje 7 h
višinska razlika: cca 1100 m
dolžina: 15,4 km

Za že tradicionalno decembrsko turo z ogledom nekaj praznično - božičnega - smo obiskali Karnijske Alpe. Naš dnevni cilj je bil skoraj dvatisočak Monte Tersadia (1959 m), ki smo jo že obiskali v snegu leta 2017

Ekipa je startala ob petih zjutraj s parkirišča pri gostilni Kaval. V Ajdovščini sva v ogret kombi skočila še dva udeleženca in veselo smo jo odrajžali po avtocesti proti Italiji. Obetal se nam je lep dan.

Kavica na avtocesti je bila, tako kot običajno v Italiji, odlična. Avtocesto Alpe-Adria smo zapustili v Tumeču / Tolmezzo in po lokalni cesti nadaljevali proti severu, v dolino reke But (tudi Cjanal di San Pieri). 

Reka izvira nekje pod sedlom Plumbs 1976 m v grebenčku med kočo Marineli pod Cogliansom in krasnem travnatem grebenu med Monte Crostisom in Cimone di Crasulina. 

V kraju Cadunea smo zavili desno v stransko dolino in se kasneje povzpeli levo po precej ozki cesti do našega izhodišča - cerkvice Sv. Martina nad vasico Rivalpo. Tu se nam je pridružil še zadnji udeleženec Alessio.

V teh koncih smo bili že pred tednom dni, zato so nam bile snežne razmere poznane. Krplje smo pustili že doma. Smo pa v nahrbtnikih za vsak primer in za trening nošnje zimskih (težjih) nahrbtnikov obdržali dereze in nanje pripeli tudi cepine. 

Za začetek smo krenili kar po cesti, ki se asfaltirana seveda, dviguje proti spodnji in zgornji planini Valmedan. Cesto smo malček krajšali tudi po bližnjicah. V prvem resnem desnem ovinku pa smo zavili na prečno pot levo, ki je v naravi markirana, na zemljevidu ne. 

Pripeljala nas je pod spodnjo planino Cucco na markirano pot 410, ki na goro vodi nekoliko jugo zahodneje. Višje smo prišli najprej do spodnje planine Cucco in ko smo zares pogledali iz gozda, še do zgornje planine Cucco. 

Obe planini sta seveda pod Monte Cuccom, ki smo ga obiskali pred tednom dni. Z njega na planino pripelje pot številka 409 in do ovinka, kjer smo prejšnji teden obrnili proti dolini, nam je manjkalo le borih 400 dolžinskih metrov.

Na zgornji planini se je začel sneg v zaplatah. Po zasneženi cesti, po poti 409, smo zavili južno pod grebenom proti vzhod. Vsi udeleženci, čeprav tudi vsi »zagreti«, da obiščemo tudi Cimo Valmedan (1800 m), so gladko spregledali možica, ki je označeval strmo pot do vrha. 

Nakazano brezpotje je bilo kar navpično in v rušje objet vrh smo pustili za eno prihodnjih avantur. Ni šlo drugače, (prečenje strmih trav nam ni dišalo), do zgornje planine Valmedan smo se spustili za skoraj 100 m. 

A smo izgubljeno hitro pridobili, navkreber proti vršnemu grebenu Tersadie je speljana lepa serpentinasta mulatjera. To, da serpente v italijanščini pomeni kačo, najbrž vsi veste. Južno pobočje je bilo tudi brez snega, tako smo hitro napredovali.

Višje kot smo bili, bolj so se nam odpirali širni razgledi na vse strani, razen na vzhod, kjer nam je razglede zakrival vrh Tersadie. Pred nami je bil naj markantnejši Sernio, za njim Grauzaria in še vse ostalo karnijsko bogastvo, 

seveda pa so bili takoj za njimi vrhovi zahodnih Julijcev in tudi naši najvišji so kukali izza njih. Na grebenu nam je na severno izhodišče Varieit pobegnila označena pot 409. Pot na vrh ni markirana, a z orientacijo nima težav prav nihče. 

Mulatjera se nadaljuje do samega križa in kipa Marije. Po dobrih štirih urah smo pozvonili pri njej. Vrh je bil kar dobro obiskan. Na njem so se na vzlet z jadralnimi padali pripravljali tudi padalci. 

Rahlo je vlekel severni veter, zato so startali na severno stran, objadrali greben nad mestom Paularo in pristali nekje ob reki But. Po malici, uživanju na soncu in razgledovanju na vse strani neba, smo po isti poti sestopili do zgornje planine Valmedan. 

Nadaljevali smo po bližnjicah ob serpentinasti cesti in mimo spodnje planine Valmedan zaključili pri Svetem Martinu, ki je tudi ena izmed cerkva na Poti karnijskih cerkva. 250 kilometrov dolga krožni poti je povezana v 20 etap.

Po sedmih urah, ko smo bili spet pri našem kombiju, se je sonce že dobro prevesilo na popoldansko stran. Smo pa Voluharji vedno zelo aktualni, vedno v koraku s časom, morda pa celo pred njim. 

Pred durmi so volitve in v naših vrstah se kandidati že pripravljajo. A za razliko od drugih, predvolilni boj poteka zelo kulturno in v prijateljskem tonu. Res gre pohvaliti in izpostaviti tak dialog, ki naj bo svetal zgled ostalim. 

Nisem pa prepričana, če kandidata Pahor in Šarc nista v vsem iz nekega drugega, že davno preteklega časa. Kot načrtovano smo na povratku malo višje v dolini But obiskali še vas Sutrio, ki jo prav dobro poznajo smučarji Zancolana, saj se tu odcepi cesta proti znanemu italijanskemu smučišču. 

Jaslice so predstavljene po celem kraju, zagotovo jih je več kot petdeset. Da katerih ne bi izpustili nas je med njimi vodila označena pot. Seveda smo vmes našli tudi vrinjenca, ki je bil tokrat v obliki kuhanega vina. 

Povratek proti domu je bil že v temi. Analiza ture je bila na Vrtojbi, v nam dobro znani restavraciji Oriks na mejnem prehodu. Tako smo zaključili še eno lepo, ne preveč zimsko turo.

Spisala Anka


Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Fotografije Alessio

Sled poti