Monte Tersadia 1959 m
udeleženci: Alenka, Kristina, Brane, Marko, Stane, Matjaž, Anka, Alessio, Tomaž
trajanje 7 h
višinska razlika: cca 1100 m
dolžina: 15,4 km
Za že tradicionalno decembrsko turo z ogledom nekaj praznično - božičnega - smo obiskali Karnijske Alpe. Naš dnevni cilj je bil skoraj dvatisočak Monte Tersadia (1959 m),
ki smo jo že obiskali v snegu leta 2017.
Ekipa je startala ob petih zjutraj s parkirišča pri gostilni Kaval. V Ajdovščini sva v ogret kombi skočila še dva udeleženca in veselo smo jo odrajžali po avtocesti proti Italiji. Obetal se nam je lep dan.
Kavica na avtocesti je bila, tako kot običajno v Italiji, odlična. Avtocesto Alpe-Adria smo zapustili v Tumeču / Tolmezzo in po lokalni cesti nadaljevali proti severu, v dolino reke But (tudi Cjanal di San Pieri).
Reka izvira nekje pod sedlom Plumbs 1976 m v grebenčku med kočo Marineli pod Cogliansom in krasnem travnatem grebenu med Monte Crostisom in Cimone di Crasulina.
V kraju Cadunea smo zavili desno v stransko dolino in se kasneje povzpeli levo po precej ozki cesti do našega izhodišča - cerkvice Sv. Martina nad vasico Rivalpo. Tu se nam je pridružil še zadnji udeleženec Alessio.
V teh koncih smo bili že pred tednom dni, zato so nam bile snežne razmere poznane. Krplje smo pustili že doma. Smo pa v nahrbtnikih za vsak primer in za trening nošnje zimskih (težjih) nahrbtnikov obdržali dereze in nanje pripeli tudi cepine.
Za začetek smo krenili kar po cesti, ki se asfaltirana seveda, dviguje proti spodnji in zgornji planini Valmedan. Cesto smo malček krajšali tudi po bližnjicah. V prvem resnem desnem ovinku pa smo zavili na prečno pot levo, ki je v naravi markirana, na zemljevidu ne.
Pripeljala nas je pod spodnjo planino Cucco na markirano pot 410, ki na goro vodi nekoliko jugo zahodneje. Višje smo prišli najprej do spodnje planine Cucco in ko smo zares pogledali iz gozda, še do zgornje planine Cucco.
Obe planini sta seveda pod Monte Cuccom, ki smo ga obiskali pred tednom dni. Z njega na planino pripelje pot številka 409 in do ovinka, kjer smo prejšnji teden obrnili proti dolini, nam je manjkalo le borih 400 dolžinskih metrov.
Na zgornji planini se je začel sneg v zaplatah. Po zasneženi cesti, po poti 409, smo zavili južno pod grebenom proti vzhod. Vsi udeleženci, čeprav tudi vsi »zagreti«, da obiščemo tudi Cimo Valmedan (1800 m), so gladko spregledali možica, ki je označeval strmo pot do vrha.
Nakazano brezpotje je bilo kar navpično in v rušje objet vrh smo pustili za eno prihodnjih avantur. Ni šlo drugače, (prečenje strmih trav nam ni dišalo), do zgornje planine Valmedan smo se spustili za skoraj 100 m.
A smo izgubljeno hitro pridobili, navkreber proti vršnemu grebenu Tersadie je speljana lepa serpentinasta mulatjera. To, da serpente v italijanščini pomeni kačo, najbrž vsi veste. Južno pobočje je bilo tudi brez snega, tako smo hitro napredovali.
Višje kot smo bili, bolj so se nam odpirali širni razgledi na vse strani, razen na vzhod, kjer nam je razglede zakrival vrh Tersadie. Pred nami je bil naj markantnejši Sernio, za njim Grauzaria in še vse ostalo karnijsko bogastvo,
seveda pa so bili takoj za njimi vrhovi zahodnih Julijcev in tudi naši najvišji so kukali izza njih. Na grebenu nam je na severno izhodišče Varieit pobegnila označena pot 409. Pot na vrh ni markirana, a z orientacijo nima težav prav nihče.
Mulatjera se nadaljuje do samega križa in kipa Marije. Po dobrih štirih urah smo pozvonili pri njej. Vrh je bil kar dobro obiskan. Na njem so se na vzlet z jadralnimi padali pripravljali tudi padalci.
Rahlo je vlekel severni veter, zato so startali na severno stran, objadrali greben nad mestom Paularo in pristali nekje ob reki But. Po malici, uživanju na soncu in razgledovanju na vse strani neba, smo po isti poti sestopili do zgornje planine Valmedan.
Nadaljevali smo po bližnjicah ob serpentinasti cesti in mimo spodnje planine Valmedan zaključili pri Svetem Martinu, ki je tudi ena izmed cerkva na Poti karnijskih cerkva. 250 kilometrov dolga krožni poti je povezana v 20 etap.
Po sedmih urah, ko smo bili spet pri našem kombiju, se je sonce že dobro prevesilo na popoldansko stran. Smo pa Voluharji vedno zelo aktualni, vedno v koraku s časom, morda pa celo pred njim.
Pred durmi so volitve in v naših vrstah se kandidati že pripravljajo. A za razliko od drugih, predvolilni boj poteka zelo kulturno in v prijateljskem tonu. Res gre pohvaliti in izpostaviti tak dialog, ki naj bo svetal zgled ostalim.
Nisem pa prepričana, če kandidata Pahor in Šarc nista v vsem iz nekega drugega, že davno preteklega časa. Kot načrtovano smo na povratku malo višje v dolini But obiskali še vas Sutrio, ki jo prav dobro poznajo smučarji Zancolana, saj se tu odcepi cesta proti znanemu italijanskemu smučišču.
Jaslice so predstavljene po celem kraju, zagotovo jih je več kot petdeset. Da katerih ne bi izpustili nas je med njimi vodila označena pot. Seveda smo vmes našli tudi vrinjenca, ki je bil tokrat v obliki kuhanega vina.
Povratek proti domu je bil že v temi. Analiza ture je bila na Vrtojbi, v nam dobro znani restavraciji Oriks na mejnem prehodu. Tako smo zaključili še eno lepo, ne preveč zimsko turo.
Spisala Anka
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Fotografije Alessio
Sled poti
