Monte Tersadia 1959 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Niko, Boštjan, Janez, Kristina, Silva, Jana, Marjan, Emil, Maks, Stojan, Mateja, Nevenka, Tomaž
trajanje 7 h
višinska razlika: cca 1100 m
dolžina: 16,6 km
Tudi marčne ture gorniške skupine nismo uspeli izvesti po programu. Zaradi obilice novega snega smo se morali odpovedati turi na Mohar v skupini Goldberg v Avstriji.
Namesto tega smo izbrali Karnijske Alpe in skoraj dvatisočak Monte Tersadia. Ob petih zjutraj smo štartali iz Šentvida. Bilo nas je 13 in tako letos ohranjamo zelo visoko udeležbo na turah.
Veter je ponoči popustil, napovedano je bilo sončno vreme. Iz avtoceste Alpe-Adria smo zapeljali v Tumeču / Tolmezzo in se po lokalni cesti odpeljali do kraja Cedarchis.
Tu smo ubrali precej ozko "bližnjico" in nadaljevali po normalki do gorske vasice Rivalpo.
Parkirali smo pri cerkvici San Martino nad vasjo. Oprtali smo si težke nahrbtnike in krenili. Za začetek po cesti in v kopnem.
Tristo višincev smo tako naredil po serpentinasti cesti in bližnjicami, nato pa zavili na markirano pot 410. S tem smo se izognili nadaljnim 300 višinakim metrom do zgornje planine Valmedan.
Pot 410 je prečka proti zahodu, v naravi markirana, na zemljevidu ne. Od nje se odcepi v naravi nemarkirana, na zemljevidu markirana pot 410. Rahla zmeda torej, brez elektronskih zemljevidov bi bili malce zmedeni tudi mi.
Tako pa smo brez težav prišli najprej do spodnje planine Cucco in potem v čedalje višji snežni oddeji še do zgornje planine Cucco. Na planini je bil čas za krplje, je menila slaba polovica udeležencev.
Po zasneženi cesti, po poti 409 smo šli na vzhod, obšli Cima Valmedan (1800 m) in se spustili slabih 100 m do zgornje planine Valmedan.
Od tu pa spet navkreber proti vršnemu grebenu Tersadie. Počasi so kapitulirali vsi brez krpelj, na polovici brega smo bili vsi okrpljani.
Ves čas nas je spremljalo sončno vreme, brez oblačka in na grebenu so se odprli še razgledi na vse strani, razen na vzhod, kjer nam je razglede zakrival vrh Tersadie.
Greben je bolj planota, ki precej spominja na Struško. Po štirih urah in petnajstih minutah smo prilezli na vrh, kjer je poleg križa še kipec Marije, verjetno izdelan iz lokalnega apnenca.
Po dobre pol ure uživanja na vrhu, smo po isti poti sestopili do zgornje planine Valmedan.
Od tu smo sestopili po serpentinasti cesti in nekje pri spodnji planini Valmedan snlei krplje, saj je snega naenkrat zmanjkalo.
Po sedmih urah smo se vrnili do kombija in avta pri cerkvici San Martino.
Od tu smo se odpeljali do Martina v Kranjski Gori na analizo ture in tako zaključili še eno kičasto soboto.
Spisal Tomaž
Tu smo ubrali precej ozko "bližnjico" in nadaljevali po normalki do gorske vasice Rivalpo.
Pot 410 je prečka proti zahodu, v naravi markirana, na zemljevidu ne. Od nje se odcepi v naravi nemarkirana, na zemljevidu markirana pot 410. Rahla zmeda torej, brez elektronskih zemljevidov bi bili malce zmedeni tudi mi.
Po zasneženi cesti, po poti 409 smo šli na vzhod, obšli Cima Valmedan (1800 m) in se spustili slabih 100 m do zgornje planine Valmedan.
Greben je bolj planota, ki precej spominja na Struško. Po štirih urah in petnajstih minutah smo prilezli na vrh, kjer je poleg križa še kipec Marije, verjetno izdelan iz lokalnega apnenca. 
Po sedmih urah smo se vrnili do kombija in avta pri cerkvici San Martino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar