Mala Mojstrovka po Župančičevi grapi, 18.3.2017

Mala Mojstrovka 2332 m

udeleženci: Tomaž, Nevenka, Sašo,  Marjan, Janez
trajanje: 4h 30 min
višinska razlika: cca 720 m

Marec je pravi čas za turne smučarje, pa tudi gornikom ponuja prave zimske razmere. Poseben izziv je vzpon po s snegom zapolnjenih grapah. Tako se nas je petero v zgodnjih jutranjih urah odpeljalo proti Vršiču.

Naš cilj je bila Mala Mojstrovka. Za tako turo je pomembno oditi zelo zgodaj, da je možno izkoristiti zmrznjen sneg in trdo podlago.

Načrtovali smo vzpon po Župančičevi grapi, ki doseže greben tik pod vrhom. Kljub zgodnji uri je bilo na Vršiču parkiranih kar nekaj avtomobilov. Pretežno so bili turni smučarji.




Nadeli smo si čelade, gamaše in pasove, ter krenili. Očitno pa ni bilo dovolj hladno, saj se nam je precej udiralo. Uhojene steze ni bilo, zato smo iskali posamezne gazi, ki so bile le malo trše. Začeli smo se vzpenjati po širokem zasneženem melišču.

Strmina se povečuje, snežna površina pa se tudi z višino ne izboljšuje. Prišli smo do skalne stene, kjer se levo odcepi Pripravniška smer, desno pa je naša Župančičeva grapa. Obuli smo si še dereze in pohodniške palice zamenjali s po dvema cepinoma.

Strmina je bila vse večja, tudi do 45°. V nadaljevanju prvo kratko prečenje, nato pa spet strmo navzgor. Sneg je bil tako mehak, da smo za zapik cepina iskali trdnejšo podlago v stopinjah pred nami.

Dobro smo napredovali. Spremenila pa se je vidljivost, ker so megle in veter zakrivali pogled na okolico. Celo za fotografske posnetke je bilo težko dobiti ugodne razmere.

V zgornjem delu naj bi nas je čakal skok, kjer bi lahko imeli težave. Za vsak primer je bila v nahrbtniku pripravljena tudi vrv, a je nismo potrebovali, ker je bilo snega dovolj.

Potem nas je čakal še malo manj strm del in kmalu smo prišli na greben, kjer se naša smer zaključi. Pričakal pa nas je močan veter, ki nas je kar prestavljal. Do vrha Male Mojstrovke je le še deset minut.



Za vzpon smo potrebovali dve uri in trideset minut. Proti vrhu je bila vsaj vidljivost boljša, čeprav so vetrovi še vedno prinašali in odnašali meglene gmote.

Proti vrhu se je vzpenjalo kar precej turnih smučarjev, verjamem pa, da ta dan niso bili najboljši pogoji za užitke, ki so jih pričakovali.

Naš pogled je bil usmerjen tudi proti Veliki Mojstrovki, vendar smo se ji zaradi premočnega vetra morali odpovedati. Tudi z vrha  smo se takoj odpraviti po normalki, do odcepa, kjer se začne Pripravniška smer po kateri nadaljujemo sestop.

Takoj na začetku se je pokazalo, da je bilo v grapi več prhkega in nepredelanega snega. Spuščali smo se vzvratno. Morali smo zelo paziti, sneg je bil premehak, da bi se varovali s cepinom. Za vsako stopinjo je bilo treba najti pravo mesto.

Zelo smo si oddahnili, ko smo po več sto višinskih metrih prišli iz grape. Končno smo se lahko za nekaj hipov ustavili, popili nekaj požirkov pijače, in spet naprej. Dan se je prevesil v drugo polovico. Toplo sonce je sneg omehčalo, ugrezali smo se do kolen, občasno tudi višje.


Zato smo kmalu sneli dereze, pospravili cepine in vzeli palice iz nahrbtnika. Po neugodnem spustu, ki je trajal eno uro in pol, smo prišli na Vršič.

Parkirišče je bilo polno parkiranih avtomobilov. Vmes so bil tudi italijanske, avstrijske, češke in hrvaške registracije.

Na povratku smo srečevali kar precej avtomobilov, ki so vozili proti vrhu. Morda tudi zaradi vso zimo odprte Erjavčeve koče, kjer smo se ustavili tudi mi in napravili analizo ture.

Spisal: Janez

 


 

Ni komentarjev:

Objavite komentar