Voluharski potopisi

Hochtristen, 22. 12. 2018

Emberger Alm, 1770 m,
Naßfeldriegel, 2238 m,
Hohe Gränden, 2299 m,
Hochtristen, 2536 m

udeleženci: Sabina, Kristina, Matej, Marjam, Leopold, Sašo, Marko, Nevenka, Klavdija, Tomaž, Tadeja, Igor
trajanje: 9 h 5 min
višinska razlika: cca 1050 m
dolžina: 11,8 km

Hochtristen v pogorju Kreuzeckgruppe je bil cilj tokratne ture. Ob peti uri se nas je enajst gornikov zbralo v Ljubljani, dvanajstega pa smo pobrali v Vodicah.

S kombijem in osebnim avtom smo krenili proti mejnemu prehodu Karavanke, spotoma pa smo se ustavili še na bencinskem servisu na izvozu za Radovljico, kjer smo kupili vinjeti in si privoščili jutranjo kavico.

Na avstrijski strani predora je bila proti Sloveniji več kilometrska kolona vozil zdomcev, ki so se za božične in novoletne praznike vračali domov.

Promet mimo Beljaka (Villach) do Špitala ob Dravi (Spittal an der Drau) in proti Lienzu je bil tekoč.

Pred Lienzem v zaselku Greifenburg smo zavili proti Ambergu in Emberger Alm, kjer smo parkirali na višini 1742 m, tik pod gostinskimi objekti. Obuli smo gojzarje, oprtali nahrbtnike s krpljami ter okoli pol devetih krenili na pot.

Planinske table so nas mimo lepo urejenih objektov na planini usmerile na pot 86 oziroma 338, ki nas je po dobre pol ure hoje pripeljala do žičnic in v slabi uri in pol do prvega današnjega vrha, Naßfeldriegel, kjer smo si privoščili okrepčilo in uživali v lepih razgledih na slovenska, italijanska in avstrijska gorovja ter seveda Hochtristen.

V daljavi smo med drugim locirali tudi Triglav. Pri razcepu, 20 m pod vrhom, smo nadaljevali po poti 338 proti vrhu Hohe Gränden, ki smo ga pohodili nekaj minut pred enajsto.

Pred sestopom na sedlo Rottörl smo si nadeli čelado in dereze ter prijeli za cepine, saj nadaljevanje poti ni bilo več enostavno, v pomoč je bilo nekaj jeklenic.

Sneg večji del poti ni bil predelan, močan in relativno topel veter ter močno sonce pa sta sneg ojužila in tako razmere še poslabšala.

Med skalami se je udiralo, južen sneg na strmih pobočjih, predvsem granitnih ploščah, ni omogočal povsem zanesljive opore in koraka, na derezah so se delale snežne cokle.

Kljub zahtevnim razmeram smo se v uri in pol prebili do sedla Sensentörl (2410 m), tik pod vrhom našega cilja.

Nadaljevanje poti je bilo še za stopnjo zahtevnejše, z nekaj skoki II stopnje brez pomoči jeklenic, vrh Hochtristen smo kljub težavam osvojili vsi v dobre pol ure.

Na vrhu veselje ob doseženem cilju, čudoviti razgledi in seveda obvezna skupinska slika.

Sestop z vrha Hochtristen na sedlo Sensentörl je bil še zahtevnejši od vzpona, vendar smo kljub nekaj nezgodam vsi uspešno sestopili.

S sedla Sensentörl smo sestopili dobrih 100 m in pot nadaljevali s prečenjem pod vrhom Sensenspitz (2480 m) in z vzponom na sedlo Zweiseentörl (2365 m).

Sestop smo nadaljevali mimo dveh zasneženih jezer Zwei Seen do naslednjega sedla Zweisee – Schwarzstein (2240 m), s katerega smo se spustili v dolino potoka Turggerbach.

Mimo pastirske koče, kjer ponujajo pivo po 2€, smo se vzpeli za dobrih 100 m do razcepa poti Habrastl na višini 1975 m, kjer smo se zjutraj usmerili proti Hochtristenu in tako sklenili krožno pot.

Sledil je samo še spust na naše izhodišče na Emberger Alm. Pospravili smo opremo in se odpravili v Beljak (Villach) na ogled božičnega sejma in kozarček kuhanega vina.

Središče sejma je na glavnem trgu (Hauptplatz) oziroma okoli mestne cerkve v starem delu mesta in po okoliških ulicah.

Cerkev vidimo že od daleč, saj je njen zvonik v celoti okrašen z lučkami, čudovito okrašeno je tudi sosednje drsališče, da ne omenjamo množice stojnic v lično okrašenih lesenih hišicah.

Ponudba je bogata in zajema domiselna darilca, čokolado in ostale sladkarije, kuhano vino, mošt, punč, klobase in še mnogo drugega.

Lepa, ampak naporna in zahtevna tura, v čudovitem zimskem vremenu, dopolnjena z doživetjem božičnega vzdušja v nam bližnjem mestu, mimo katerega večinoma drvimo svojim ciljem naproti.

Spisal Sašo

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Sašo

Fotografije Matej

Relive

Monte Palavierte, Cuel Mauron, 15. 12. 2018

Monte Palavierte 1785 m,
Cuel Mauron 1815 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Nataša, Matej, Jana, Marjan, Maks, Sašo, Mitja, Vesna, Roman, Cilka, Nevenka, Urška, Klavdija, Sandi, Tomaž, Primož
trajanje: 5 h 15 min
višinska razlika cca 1000 m
dolžina: 9,1 km

Tradicionalno gremo na decembrsko turo gorniške skupine v Italijo. Tokrat smo šli v bližino Tolmezza, na razglednika, Monte Palavierte in Cuel Mauron.

Spet smo se zbrali v lokalu Dawit na koncu Trbiža in spet nas je bilo veliko, 17. Po jutranji kavi smo nadaljevali po avtocesti do odcepa za Tolmezzo.

Že, ko smo zavili z avtoceste, je kazalo na lep dan. Nebo je bilo kot umito. Vse naokoli so kraljevali karnijski vršaci in za tistega s solatnim imenom smo med vožnjo proti Tolmezzu izbrali alternativno ime.

V Tolmezzu smo zavili proti vasici Illegio, kjer smo imeli krajši postanek zaradi mojstra v parkiranju. Iz Illegia smo se zapeljali še precej naprej po ozki cesti, do planine Pra di Lunge na višini 916 m.

Krenili smo v breg, najprej po kolovozu. Ker klimatske spremembe niso šala, je bilo tudi tu vse polno od vetroloma podrtih dreves. Tako smo se prebijali skozi labirint podrtih debel.

Kasneje podrtih dreves ni bilo več in hodili smo po lepem bukovem gozdu. Vreme nam je služilo in počasi so se začeli odpirati razgledi. Najprej proti jugu, proti Amariani, Monte Piombadi, Monte Verzegnisu, ...

Višje se je gozd končal in hodili smo med ruševjem. Na sedlu med obema vrhovoma smo se najprej usmerili levo, na naš primarni vrh, Monte Palavierte. Na vrhu je prav zoprno pihalo, a fantastični razgledi so odtehtali to sitnost.

Vseeno volje, da bi prav dolgo plapolali v vetru ni bilo, sestopili smo nazaj do razcepa in skočili še na sekundarni vrh, Cuel Mauron. Ta je nekoliko višji kot Monte Palavierte. In bil je tudi nekoliko težji v teh razmerah.

Tudi tu nas je veter hitro pregnal z vrha in poleteli smo nazaj na Pra di Lunge do kombija in avtomobilov. Poslovili smo se od Urške in Cilke, ki sta odšli domov. Mi pa smo imeli, kot se za zadnjo turo GS v letu spodobi, v programu še degustacijo vin.

In to je bil razlog, da smo šli v Italijo in razlog za veliko udeležbo. Hkrati smo nekatere udeležence videli prvič letos, saj hodijo le na zadnjo turo. Društveni somelje je za letošnjo degustacijo izbral Vina Kavčič - San Mártin v Brjah na Vipavskem.

Odlična jota in narezek, sploh pa degustacija odličnih vin, so poskrbeli, da je hitro mineval čas. Le šoferjem, ki so žulili vodo, morda ne čas, ne voda nista tekla tako hitro.

Prišel je čas odhoda v Ljubljano in tako se je zaključilo še eno uspešno leto za gorniško skupino in planinsko društvo Rašica.

Spisal Tomaž

Samoborsko gorje, 9. 12. 2018

Okić 499 m,
Plešivica 779 m,
Oštrc 752 m

PD Rašica
udeleženci: Janez, Leja, Sašo, Miriam, Kaja, Anja, Deja, Tomaž, Renata, Urša
višinska razlika: cca 1.200 m
trajanje: 7 h 35 min
dolžina: 22,3 km

PD Rašica je v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani izvedla turo po Samoborskem gorju. S kombijem in enim osebnim avtomobilom smo se v zgodnjem nedeljskem jutru odpeljali iz Ljubljane proti Novemu mestu, kjer so se nam pridružile še tri pohodnice.

Po avtocesti smo nadaljevali proti Zagrebu, do odcepa za Mokrice. Slovensko-hrvaško mejo smo prestopili na mejnem prehodu Slovenska vas. Peljali smo se mimo Samobora po gorski cesti z neštetimi križišči, strmimi vzponi in ostrimi ovinki, skozi zaspane vasi do našega cilja Klaka.

Parkirali smo pri „etno kući“ na višini približno 330 m. Najprej smo hodili po cesti, kmalu pa smo prišli na gozdno stezo proti prvemu cilju Okić. Zmerna strmina je bila pravšnja za začetek.

Tako je bilo skoraj do vrha, ko se je pojavilo skalovje in je bila pot bolj strma. 40 minut smo potrebovali za 499 m visoki Okić grad. Ime nam pove, da vrh zavzemajo razvaline gradu iz 12. stoletja.

Težko si je predstavljati, komu je služil ta grad v zelo odročnih krajih brez zaledja in komunikacij. Nismo se zadrževali, saj zaradi razvalin ni bilo dobrega razgleda.

Le Sljeme nad Zagrebom z visokim antenskim stolpom je videti zelo mogočno.

Po isti poti smo se spustili do sedla, prečkali cesto in se po strmi spolzki stezi povzpeli na greben. Po njem smo prišli na cesto proti naselju Kotari. Hoja po asfaltni cesti ni posebno prijetna, pa še kar dolga je bila.

Na parkirišču pred odcepom nas je v dobro voljo spravila tabla domiselnega avtorja z žgečkljivim napisom.

Malo naprej smo zapustili cesto in nadaljevali po stezi Kotari – Plešivica po grebenu do stičišča z drugo potjo, imenovano Jaskanski planinarski put.

Tudi ta se vzpenja po grebenu in se povzpne na 763 m visoki Veliki vrh, se spusti nekaj deset metrov do sedla, nato pa se dvigne na Medar, visok 766 m.

Čakal nas je še spust in vzpon na naš drugi cilj Plešivica, 779 m. Malo pred tem smo srečali tudi edinega pohodnika na vsej naši poti. Na vrhu je majhna jasa in razgledni stolp. Nanj smo se povzpeli po železni lestvi, nagrajeni pa smo bili z lepim razgledom na vse strani.

Lepo se je videl Okić, ki smo ga že osvojili in tudi Oštrc, kamor smo bili še namenjeni. Vreme na vsej poti je bilo vetrovno, ker pa smo večinoma hodili po grebenih, smo veter še toliko bolj občutili. Za počitek in okrepčilo smo si vzeli le malo časa, nato pa se spustili na prelaz Poljanice.

Gornik, ki smo ga srečali malo prej, je povedal, da je koča na planini odprta. Steza je bila prijetna, pokrita z debelo plastjo odpadlega listja, le v zadnjem delu je bilo nekaj ovir zaradi posekanega drevja. Že smo bili na prelazu in na cesti Jastrebarsko – Samobor ter pri koči ob njej.

Sonce je prijetno grelo in počitek se je prav prilegel. V koči, ki je na višini 581 m, so sprejemali tudi evre, zato smo si privoščili malo daljši počitek za malico iz nahrbtnika.

Po odmoru smo se spustili do ceste, vendar smo šli takoj na levo ter po gozdni cesti s ponavljajočimi se položnimi, strmimi in ravninskimi deli prešli Rencerje 748 m, nato še spust in vzpon na Preseko, 683 m.

Končno smo po petih urah prišli do Železničarskega doma pod Oštrcem od koder je le deset minut do vrha. Če smo do sem srečali le enega pohodnika, pa jih je bilo od tod dalje veliko, tudi skupine, v koči pod Oštrcem in na vrhu pa skoraj toliko kot na Šmarni gori.

Tudi mi smo si v koči odpočili in okrepčali. Nato pa zelo, zelo strm spust v dolino na 300 m za vasjo Braslovlje in naprej v Rude. Pot pa se tu ni končala. Naše izhodišče je daleč tam pod Okićem.

Morali smo se povzpeti po cesti proti Kotari za 290 višinskih metrov in spust do našega izhodišča, kjer smo malo pred mrakom po sedmih urah in pol zaključili pot.

Analiza ture smo napravili v gostilni Rorman v Tomažji vasi v bližini Dobruške vasi. Po zaključku pa nas je študentka Teja povabila še domov na pokušnjo cvička, kar smo z veseljem sprejeli in se ji za to lepo zahvaljujemo.

Spisal: Janez

Fotografije

Relive

Galetovec, 1. 12. 2018

Galetovec 1.265 m

PD Rašica
udeleženci: Sabina Be., Sabina Bo., Špela, Kristina, Simona, Mili, Miriam, Bogdan, Vesna, Marko, Vasja, Aleš, Jože, Vida, Andraž, Anja, Robi, Mihela, Klavdija, Sandi, KInč, Irena, Lucija, Katja, Hana, Tomaž, Jona, Nevenka, Lijana
trajanje: 5 h 20 min
višinska razlika: cca 850 m
dolžina: 12,7 km

Galetovec je vzpetina na robu pokljuške planote nad Bohinjsko Belo. Na to stran kaže vrtoglavo steno, ki je njen prepoznaven znak, viden od vsepovsod na Gorenjskem. Prav ta odsekani prepad je vzrok, da se Galetovec ponaša s tako izrednim razgledom.

Zlasti lep je razgled na Bohinjski kot z jezerom, ki leži tako rekoč pod nogami. Gora je širšemu krogu planincev precej neznana, kar je bil tudi razlog, poleg bližine ture, za precej veliko udeležbo.

Kar 29 se nas je nabralo. Po jutranji kavi na OMV Radovljica smo se odpeljali v Bohinjsko Belo, se čez vas zapeljali po čisto novem asfaltu in parkirali pri železniški postaji.

V planu je bila krožna tura in za začetek smo šli po zahodni varianti čez planino Za Jamo.

Od tam smo nadaljevali na vrh Galetovca. Vrh pravzaprav ni najbolj razgleden, razgledna točka je malo nižje.

In razgled je res izjemen. Pomalicali smo, pofotografirali razglede, na gasilsko sliko na vrhu pa pozabili.

Sestopili smo na sever in preko nekaj planin prišli do Iglice, vrha nekaj deset metrske stene nad zgornjim delom vasi Bohinjska Bela. Med stenami Iglice teče potok Suha na katerem je 24 m visok slap čez navpično steno.

Nekaj metrov stran pa je strma soteska skozi katero so bile nekoč speljane lesene lestve. Aprila letos pa so postavili kovinske lestve in po njih smo se spustili v vas.