Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Jana, Marjan, Gašper, Marko, Milena, Nevenka, Klavdija, Sandi, Tomaž, Deja, Stane, Ana, Matjaž, Nataša
trajanje: 83 h
višinska razlika: 12.000 m
dolžina: 160 km
1. dan
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Matjaž, 1. dan
Fotografije Marjan, 1. dan
Relive, 1. dan
2. dan
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Matjaž, 2. dan
Fotografije Marjan, 2. dan
3. dan
Fotografije Tomaž, 3. dan
Fotografije Matjaž, 3. dan
Fotografije Marjan, 3. dan
Relive, 3. dan
4. dan
Fotografije Tomaž, 4. dan
Fotografije Matjaž, 4. dan
Fotografije Marjan, 4. dan
Relive, 4. dan
5. dan
Spet dan za konkretnejšo turo, na vrsti je bil Monte Astu (1.535 m). Rotherjev vodniček obljublja enega najlepših pohodov na Korziki. Zjutraj smo se zapeljali v slikovito vasico Lama (513 m), kjer smo parkirali.
Skozi Lamo smo se sprehodili do označene stezice. Kmalu smo imeli lep razgled z viška na vasico, a tudi Monte Cinto ni bil prav daleč. Prvo uro smo hodili v senci, nato se pot obrne na vzhodno, sončno stran. Hodili smo po res čudoviti pokrajini.
Vmes smo šli skozi gozdiček štirih kostanjev in nato kmalu prišli do zavetišča du Prunincu. Tu smo videli zakaj je ta tura tako čislana. Zavetišče leži ob atraktivnih balvanih bele in roza barve, prav neverjetno.
Tudi naprej narava ni razočarala, raznorazne skalne skulpture, rože, panorama in krave, ki so se pasle same sredi ničesar. Višje smo naleteli tudi na zastavice za gorski tek, ki je moral biti tu pred kratkim.
Na koncu nas je čakal še skalni del in po dobrih treh urah smo bili na vrhu. Da je bil tu pred kratkim res gorski tek je potrdilo pol palete vode v plastenkah in pol palete praznih plastenk. Po fotografiranju in uživanju v izrednih razgledih smo sestopili.
Pot je bila enaka pristopu. Spet smo se ustavili pri zavetišču, nato pa še pod štirimi kostanji kjer smo si privoščili daljši postanek in pomalicali. Še urica sestopa in bili smo nazaj v Lami.
Že zjutraj smo nekateri zamerkali infrastrukturo za hidracijo in sedaj smo jo šli preveriti. Prijeten lokal sredi vasi pa je nudil tudi hrano. Pice recimo med 11 in 13 evrov.
V redu smo si rekli, pa rešimo še problem kosila za danes. Res fascinantna tura, slikovita vasica, prijeten lokal in dobre pice.
Za finale dneva smo se ustavili še na novi plaži, na vrsti je bila plaža Lozari ob poti nazaj v naše apartmaje.
6. dan
7. dan
Naše bivanje na severozahodu se je končalo in napočil je čas za premik na zahod. Sandi je startal ob 7h na kolesu, kar je pomenilo 91 km in 1250 m višinske razlike.
Ostali smo krenili malo pred osmo in se zapeljali le v center L'Île-Roussa. Tu smo si vzeli nekaj časa za ogled mesta, kavo in nakupe spominkov.
Sledil je že zadnji obisk Lecrelca v L'Île-Rousse in nato smo se odpeljali. Spet skoraj do Calvija, mimo letališča in nato čez sedlo Bocca di Marsolinu proti zahodu.
Naredili smo krajši ovinek do mesteca oziroma vasi Galéria in njene plaže. Klasični dve uri je bilo namenjeno plaži, nato pa nadaljevanje proti Portu.
Naslednje sedlo na ozki cesti je bilo Bocca di Palmarella. Cesta je vijugala naprej vse do sedla Bocca a Crocce (269 m) kjer smo parkirali.
Tu je bila po programu planirana tura na Punta Castellacciu (585 m) in Monte Senino (618 m), a to bi pomenilo 650 m višincev v silni vročini, kar ni imelo nobenega smisla.
Namesto tega smo se sprehodili na razglednik nad sedlom, nato pa smo se ustavili še v lokalčku na sedlu. Sledilo je nadaljevanje vožnje v Porto, do naših apartmajev za naslednji dve noči.
Imeli smo manjše apartmaje kot na prvi lokaciji, a na uporabi smo imeli veliko teraso z zidanim žarom. Odložili smo se, da žar uporabimo naslednji dan, teraso pa smo vseeno uporabili za večerjo z dobrotami iz vseh naših kuhinj.
Tudi ta dan je bilo kopanje, eni so šli že pred večerjo na sladkovodno kopanje, drugi pa po večerji na plažo Porto.
8. dan
Čakal na je Capu d'Orto 1294 m, eden vrhuncev izleta leta 2017. Da se izognemo vročini smo se iz apartmajev odpravili že ob 5h. Vožnje do izhodišča ni veliko. Cesta pelje vedno višje nad morjem mimo čudovitih rdečih skalnih struktur.
Imenujeo se Calanques de Piana in so na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Malo pred vasico Piana smo parkirali pri nogometnem igrišču. Prvi del poti je potekal po prijetnem borovem gozdičku. Višje pa čudovite skalne strukture rdečkaste barve.
In fantastični razgledi na obalo. Ob pol devetih smo že stali na vrhu Capu d'Orta, skoraj 1300 m nad morjem in Portom. Tokrat smo imeli s seboj bluetooth zvočnik in zabava se je lahko pričela in je trajala debelo uro.
Sestopili smo po približno isti poti in se že v precejšnji vročini vrnili do parkiranih kombijev. Zapeljali smo se v vasico Piana (352 m), ki je tista druga na seznamu najlepših francoskih vasic. Privoščili smo si postanek za ogled vasice in za hidracijo.
Nato bi se lahko odpeljali nazaj v Porto na mestno plažo, a fora je bila obiskati vsakič drugo plažo. In tako smo šli na plažo Ficaghjola. Do nje iz Piane pelje strma in ozka cesta, kjer se je kar izziv srečevati z nasproti vozečimi.
Parkirali smo na parkirišču od koder je treba še 800 dolžinskih in kakih 100 višinskih metrov peš. Plaža je v majhnem zalivčku, ki je eden redkih z avtom dostopnih zalivov v Calanques de Piana. Ob strani je bilo nekaj starih ribiških koč, pogled na zaliv Porto je bil spektakularen.
Klasični dve uri smo si vzeli za kopanje in poležavanje na plaži. Nato smo se vrnili v apartmaje oziroma na teraso, čakal nas je piknik. Žar mojster je zakuril, ostali smo naredili vsak nekaj in na koncu smo imeli krasen piknik. Minila je polovica potovanja in naslednji dan nas je spet čakal premik.
9. dan
Zjutraj smo spakirali in se odpravili na pot, 13 s kombijem, Sandi pa že pred nami s kolesom. Prvi cilj dneva je bil Col de Vergio, korziško Bocca à Verghju. S 1477 m nadmorske višin je to najvišji prelaz Korzike.
Čez prelaz gre tudi GR20 v svoji 6. etapi. Počakali smo Sandija in se skupaj odpeljali do bližnjega smučišča Castellu di Vergio, kjer smo naredili postanek za kavo.
Sandi se je od tu odpeljal proti Corteju, mi pa smo nadaljevali do prkirišča v borovem gozdu pri Maison Forestiere de Poppaghia. Tu je bil začetek pohoda proti še enem vrhuncu iz leta 2017, visokogorskem jezeru Lac de Nino (1743 m).
Nekaj časa smo hodili še po borovem gozdu, sledilo je nadaljevanje po žgočem soncu. Če smo pogledali nazaj smo videli Monte Cinto, oziroma cel masiv od Paglia Orbe do Monte Cinta. Dobri dve uri smo potrebovali do razglednega platoja nad jezerom.
In razgled je čudovit. Jezero sredi travnikov, v ozadju pa gore, med njimi tudi naš bodoči cilj, Monte Rotonda. Spustili smo se do teh travnikov, kjer se je pasla skupina konj. Izkazalo se je, da so ti konji kar nadležni. Navajeni ljudi fehtajo za hrano in z gobci brskajo po nahrbtnikih, če nisi pazljiv.
Prepoznajo pa dobrega vodnika in mu sledijo brez vajeti. Da smo lahko v miru pomalicali smo se na koncu umaknili nazaj na plato. Po dobri uri smo sestopili nazaj do izhodišča, kjer smo si v senci borov na klopcah privoščili osvežitev z vsebino hladilnih torb.
Med vožnjo naprej smo spet opazovali prosto živeče pujske, ki jih je tu okoli Col di Vergia vse polno. Naš naslednji cilj pa je bilo sladkovodno kopanje pod mostom Ponte Alto. Pod mostom so čudoviti tolmunčki in kar težko je bilo najti takšnega, kjer ni že polno ljudi.
Po kopanju pa nas je čakala vožnja v mesto Corte, nekdanjo prestolnico Korzike. Apartmaje smo imeli prav v centru mesta in kar nekaj časa smo rabili, da smo našli stavbo z našimi apartmaji.
Apartmaje smo imeli v stari stavbi, kjer je v prvem nadstropju hotel, na vrhu pa naši apartmaji. 111 stopnic je bilo do njih. Namestili smo se in povečerjali. Nekaj nas je jedlo doma, nekaj jih je šlo v mesto.
Že cel izlet so nas pestili prehladi, verjetno posledica klime v avtu. Zato smo si omislili posebno zdravilo, ki smo mu rekli gru20. Poleg tega je bilo treba improvizirati glede plana.
Že cel izlet so nas pestili prehladi, verjetno posledica klime v avtu. Zato smo si omislili posebno zdravilo, ki smo mu rekli gru20. Poleg tega je bilo treba improvizirati glede plana.
10. dan
Nazaj grede je bil v planu tudi obisk Ajaccia. A porabili smo preveč časa, kazalo je, da je v Ajacciu precej gneče in tako smo ga pustili za kdaj drugič. Obiskali smo le Lecrerc Ajaccio, ki je bil ob naši poti in se nato vrnili v Corte.
Vse skupaj ni čudno, Pascal Paoli je bil edini predsednik Korziške republike, med letom 1755, ko so se osamosvojili od Genovske republike in 1769, ko je Korziko zasedla in priključila Francija.
Fotografije Tomaž 10. dan
Fotografije Matjaž, 10. dan
Fotografije Marjan, 10. dan
Relive 10. dan
11. dan
Fotografije Tomaž 11. dan
Fotografije Matjaž, 11. dan
Fotografije Marjan, 11. dan
Relive, 11. dan
12. dan
13. dan
Zjutraj nas je najprej čakal check-in na recepciji, ki je bila prejšnji večer zaradi pozne ure že zaprta. Sledile so čestitke slavljenki in nato vožnja proti današnjem cilju.
Obiskat smo šli dve plaži na jugozahodu otoka. Najprej smo obiskali naši lokalni trgovini na bližnjem krožišču, nato vožnja proti zahodu. Na začetku vožnje je padlo celo nekaj kapelj dežja, prvih na našem potovanju.
Napovedano je bilo izboljšanje in da pridobimo čas smo se na poti ustavili na kavi. Nadaljevali smo do sedla Bocca di Curali (100 m), kjer smo parkirali.
Najprej nas je čakalo 3 km pešačenja po makadamski cesti, a drugače ne gre, cesta je preslaba za vožnjo. Med hojo se je vedno bolj kazal Lion de Roccapina, skalna struktura v obliki leva.
Po slabih štiridesetih minutah smo prišli do plaže Roccapina. Kopanje tu smo odmislili in šli najprej do genovskega stolpa od koder je razgled na plažo Roccapina in plažo d`Erbaju na drugi strani.
Sestopili smo na drugo stran do plaže d`Erbaju in si tu privoščili kopanje. Po kopanju smo se po drugi poti vrnili do ceste in po njej šli nazaj do izhodišča.
Odpeljali smo se povsem na jug, do mesta Bonifacio, ki leži na severni obali Bonifacijevega preliva, ki ločuje Korziko in Sardinijo. Mesto je zgrajeno v zalivu Bonifacio, ki je podoben fjordu in je in edino pristanišče na jugu Korzike.
Južna obala Korzike v okolici Bonifacia je zgrajena iz belega sedimentnega krednega apnenca, iz katerega je narava izklesala nenavadne skulpture. Te skulpture so mestoma previsne in tudi del mesta stoji na previsu.
Preostanek popoldneva smo izkoristili za ogled mesta in za večerjo. V naše hiške smo se vrnili ob 9h zvečer.
14. dan
Po štirinajstih dneh smo že čutili utrujenost in tako smo plane za naskok na Monte d'Oro (2.389 m) opustili. Namesto tega smo šli v hribe severozahodno od ravnine okoli Porto-Vecchia.
Najprej smo se ustavili na razgledni točki ob cesti na višini 900 m. Od tu je bil lep razgled, videli smo tudi zalivček pri našem kampu, v daljavi pa se je lepo videla Sardinija.
Nadaljevali smo do jezu in jezera Ospedale, Jezero vsebuje 3 milijone m³ pitne vode za okrepitev oskrbe s pitno vodo Porto-Vecchia in celotnega turističnega območja, ki ga obdaja. Samo jezero je postalo turistična točka znotraj Ospedalskega gozda.
Od jezera smo se zapeljali naprej, do parkirišča kjer je izhodišče za slap Piscia di Gallo, ki se napaja z vodo iz jezera Ospedale. Mi do slapu nismo šli, ustavili pa smo se v prijetnem lokalčku La Cascade na kavi.
Nekaj jih je tu ostalo tudi po kavi, drugi pa smo se zapeljali do bližnjega sedla Bocca d'Illarata (991 m), kjer smo imeli izhodišče za naskok na Punta di u Diamante (1227 m).
Majhna višinska razlika je tu precej varljiva stvar. Pot je označena z možici in gre čez zelo divjo pokrajino, kjer je marsikje potrebno prebijanje čez skale. Plezarija je nekje do II. težavnostne stopnje.
II. težavnostno stopnjo obljublja tudi vodniček. Težava nastopi tik pod vrhom, ko težavnost naraste na dobro III. stopnjo. Rekli smo si, dovolj je, za teh nekaj metrov ne bomo tvegali nezgode in si čestitali za "osvojen" vrh.
Vrnili smo se na sedlo. Bili smo zelo zadovoljni, uspela nam je divja, brezpotna tura, tehnično najtežja na celotnem potovanju. Vrnili smo se do parkirišča pri La Cascade pobrati naše preostale člane.
Programa za danes pa še ni bilo konec. Z vožnjo smo nadaljevali do vasice Zonza do prelaza Col de Bavella (1218 m). Tu so bila vsa parkirišča polna in komaj smo našli dve parkirni mesti precej po sedlom, da smo si malo razgledali okolico.
Čudoviti konci so tu in zanimivi hribi, ki pa bodo morali počakati na morebitni naslednji obisk Korzike. Z vožnjo smo nadaljevali do naslednje atrakcije, Cascades de Polischellu.
Gre za cel niz kaskad oziroma slapov in tolmunčkov pod njimi. Vsega skupaj jih je 17. Mi smo šli le do druge in se tam ustavili za kopanje.
Po kopanju smo z vožnjo nadaljevali do naslednjega sedla Bocca di Larone (608 m). Spet smo se ustavili in malo poslikali okolico.
S sedla je sledil spust do morja in do glavne ceste Bastia - Porto Vecchio. Ob cesti smo naredili še postanek za kopanje na plaži Canella, nato pa smo se vrnili proti našim hiškam.
Na krožišču pred kampom smo se ustavili še toliko, da je del ekipe nabavil pečene piščance, klobase in krompir za večerjo, preostanek ekipe pa si je večerjo skuhal v hiškah.
15. dan
Vrnili smo se v Bonifaciu. Cilj pohoda je bil rt Capu Pertusato, najjužnejšo točko otoka. Od tu do Sardinije je le 12 km morja. Do rta je po začetnem vzponu 5 km bolj ali manj ravninskega dela po apnenčasti planoti nekje 90 m nad morjem.
Razgledi nazaj proti Bonifaciu so ves čas fantastični. Na rtu je vojaški radar in cerkev, ki jo obnavljajo, z rta je čudovit razgled na Sardinijo, na obali rta pa je fantastična plaža z otočkom v obliki napol potopljene ladje.
Po obveznem terminu kopanja smo se vrnili v Bonifacio in šli pogledat stopnice aragonskega kralja( Escalier du Roi d'Aragon). Kamnito stopnišče je vklesano pod kotom skoraj 45° v navpično 82 m visoko apnenčasto pečino in je sestavljeno iz 189 stopnic.
Z morja je videti kot temna poševna črta, od blizu pa kot kamnita cev. Po legendi so stopnišče izkopale čete aragonskega kralja Alfonsa V. v eni sami noči, med neuspešnim obleganjem Bonifacia leta 1420.
V resnici se stopnišče spušča do naravnega izvira in jame, ki se nahaja na dnu stopnišča in verjamejo, da so jo izkopali frančiškanski menihi dolgo preden so čete Alfonza V. stopile v Bonifacio.
Po ogledu stopnic se smo se vrnili v naše hiške v kampu. Pripravili smo si večerjo in še malo posedeli, prav bučno pa na zadnji večer ni bilo.
16. dan
Ko smo spakirali in se odjavili v kampu smo se odpeljali proti Bastiji. Tam smo se vkrcali na trajekt do Livorna in se od tam odpeljali v Ljubljano, kamor smo prišli sredi noči.
Uspelo nam je noro dobro potovanje.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž, 16. dan
Fotografije Matjaž, 16. dan
Fotografije Marjan, 16. dan
Fotografije Gašper
Fotografije Jana
Fotografije Matjaž, 16. dan
Fotografije Marjan, 16. dan
Fotografije Gašper
Fotografije Jana
Ni komentarjev:
Objavite komentar