Begunjščica po Centralni grapi, 28. 1. 2024

Begunjščica 2.060 m

udeleženci: Marjan, Marko, Katja, Nevenka, Anka, Tomaž, Deja, Matjaž
trajanje: 5 h 20 min
višinska razlika: 1.000 m
dolžina: 7,5 km


Šli smo pogledat razmere v Begunjščico. Zbrali smo se ob 6. uri in kmalu je zaokrožila šala, da je to zadnja tura letos, ko je odhod tako pozno.

Podobno kot na decembrski turi na Setiče, smo čas za jutranjo kavo izkoristili za obisk prijazne in zgovorne kelnarice v Tržiču. Nato vožnja do Ljubelja in nekaj minut po sončnem vzhodu smo pričeli s turo.

Po nekdanjem smučišču smo se napotili proti Zelenici. Tu so nekoč prirejali Zeleniški veleslalom, ki je bil v obdobju po drugi svetovni vojni največje mednarodno tekmovanje v Sloveniji.

Leta 1964 so dogradili enosedežnico do Zelenice in v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je bilo smučišče sila priljubljeno pri alpskih smučarjih.

Leta 2012 je enosedežnica prenehala obratovati in leta 2017 so podrli še zadnje stebre. V prostorih nekdanje žičniške postaje na Zelenici je sedaj stalna razstava o tem smučišču in tu je razstavljenih 6 restavriranih stolov zeleniške enosedežnice v originalni rumeni barvi.

Mi smo proti Centrralni grapi zavili tik pred žičniško postajo. Namestili smo si opremo in krenili navkreber. Razmere so bile odlične. Sneg ravno prav trd, narejeni stopi in kičasto vreme.

Dobro uro je trajalo od vznožja do grebena tik pod vrhom. Po prihodu na vrh smo si privoščili daljšo pavzo za uživanje v sončnem vremenu.


Sestopili smo po Šentanskem plazu in se namenili obiskati še dom na Zelenici. A dom je bil v senci, ki se je med našim sestopom počasi spet dvigala. Sonce doma na Zelenici januarja sploh ne doseže.

In tako smo obisk doma skenslali, zaključili turo in spet pristali pri kelnarci v Tržiču.

Spisal Tomaž

 

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Relive

 

Kolovrat, 20. 1. 2024

Na Gradu / Monte Klabuk 1.114 m
Trinški vrh / Monte Piatto 1.138 m
Nagnoj / Monte Nachnoi 1.193 m
Kuk 1.243 m

PD Rašica
udeleženci: Marja, Janez, Simona, Leonida, Mojca, Marko, Rada, Robi, Tomaž
trajanje: 5 h 20 min
višinska razlika: 680 m
dolžina: 11,5 km


Začelo se je z manjšim zapletom. Po celodnevnem petkovem sneženju je ponoči pomrznilo. Kmalu po odhodu od doma sem ugotovil, da sem pozabil telefon in ob vračanju ponj sem pred domov na klancu in v ostrem ovinku obvisel na ledu in snegu.

Ni šlo drugače, kot da, ko sem končno imel telefon, pokličem okrepitve, da me porinejo z ledu. Težava je bila hitro rešena, a v izogib morebitnih novih težav s snegom na poti v Tolmin, tja nismo šli čez Kladje, temveč čez Idrijo.

Tam je bilo snega že manj kot v Ljubljani, v Tolminu pa ga sploh ni bilo. Sneg se je spet pojavil med vožnjo navkreber do sedla Solarji. Tu je bilo naše izhodišče, snega pa je bilo bistveno manj kot v Ljubljani, slabih 10 cm.

Bil pa je prekrasen sončen dan. S hojo smo začeli po cesti, ki pelje proti Liveku in kmalu zavili na planinsko pot proti našemu prvemu vrhu, Na Gradu. Razgledi čudoviti, na eno stran smo lahko občudovali zasneženo Krnsko skupino in Spodnje Bohinjske gore.

Na drugi strani Furlansko nižino in morje, vmes na jugu pa Tolminsko kotlino in Trnovski gozd v ozadju. Krenili smo naprej in kmalu prišli do muzeja na prostem Kolovrat. Tu so ostanki italijanskih položajev iz prve svetovne vojne.

Po grebenu Kolovrata je pred prvo svetovno vojno potekala meja med Avstro-Ogrsko in Italijo. Prvega dne vojne so italijanske enote prekoračile mejni greben in ga začele utrjevati.

Italijanska vojska je postopoma zgradila obsežen sistem obrambnih črt, ki so ga poimenovali linea d’armata. Na grebenu so bili številni topniški položaji in opazovalnice, od koder je bilo mogoče nadzorovati bojišče.

S teh položajev so italijanski topničarji streljali na avstro-ogrske položaje, oskrbovalno pot med Tolminom in Baško grapo ter druge pomembne cilje v avstro-ogrskem zaledju.

Položaji na Kolovratu so za Italijane predstavljali eno ključnih točk obrambe v dvanajsti soški bitki. Poveljstvo nemške vojske je častniku, ki bo zavzel to točko, obljubilo visoko odlikovanje Pour le mérite.

Podeljeno je bilo nadporočniku Schörnerju, ki je s svojo enoto, v sestavu nemškega Alpskega korpusa, zavzel položaje Na Gradu že prvega dne ofenzive, zvečer 24. oktobra 1917.

Od muzeja smo nadaljevali po mejnem grebenu in med uživanju v razgledih obiskali vrhova Trinški vrh in Nagnoj. Tu meja zavije z grebena in po slovenskem ozemlju smo obiskali še Kuk.

V bojih na Kolovratu je kot poveljnik enote Württemberškega gorskega bataljona sodeloval tudi nadporočnik Erwin Rommel. Tretjega dne dvanajste soške bitke je s svojo enoto zasedel Matajur.

Matajur smo lahko opazovali ves čas pohoda po grebenu, s Kuka pa se nam je odprl še razgled na greben Kobariškega Stola, Kaninsko pogorje in greben Polovnika. Modro nebo, morje v daljavi, sneg po hribih in spodaj turkizno zeleno modra Soča. Res smo zadeli dan za izlet.

Seveda nismo bili edini, ki smo se odločili za Kolovrat. Srečevali smo vse polno ljudi, ki so se sprehajali, sankali, tekli s smučmi, bili pa smo eni redkih, ki so prečili cel greben. In to v obe smeri.

Po sončni italijanski strani grebena vodi kolovoz, ki bi lahko bil alternativa za vrnitev, a bilo škoda, da bi si v takih razmerah kratili razglede na naše Julijce, pa čeprav smo jih ponavljali.

Po dobrih petih urah smo se vrnili na Solarje. Zjutraj je naš kombi sameval na parkirišču, zdaj je bilo vse polno pleha. Zapeljali smo se v Tolmin na analizo ture in potem nazaj v Ljubljano, čez Kladje, da vidimo razmere. No ja, zjutraj bi bilo verjetno kar pestro tu čez.

Spisal Tomaž

Fotografije

Relive 

 

Kresišče in greben Črnega vrha, 14. 1. 2024

Kresišče 1.839 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Srečko, Jaka, Marjan, Mitja, Srečko, Viktor, Marko, Andreja, Milena, Katja, Gordan, Tomaž, Nataša, Primož
trajanje: 7 h 40 min
višinska razlika: 1.010 m vzpona, 1.260 m sestopa
dolžina: 18,1 km


Že nekaj let je običaj, da je prva tura Gorniške skupine v letu nekje v Sloveniji. Tokrat je bil izbran zahodni karavanški greben in sicer prečenje grebena Črnega vrha. Po jutranjem zboru smo se odpeljali do Srednjega vrha, kjer smo parkirali.

Na Srednjem vrhu je bilo kopno, zgoraj smo si obetali do pol metra snega. Dilema krplje ja, krplje ne (bile so opcijske in ne obvezne), je bila zaradi močnih plugov na čelu kolone dokaj lahka, večina krpelj ni vzela.

Po dolini Hladnika smo jo mahnili do lovske koče za Lepim vrhom, ki smo jo dosegli v dobri uri hoje. 

Tu je že bilo nekaj snega in v strmem nadaljevanju se je snežna odeja počasi debelila. Že narejena gaz nas je pripeljala pod Kresišče.

Gaz je od tu vodila kar na gliho, naravnost na vrh. Pa smo šli še mi tu in kmalu prilezli na vrh. Kresišče stoji na mejnem grebenu in ima nemško ime Schwarzkogel. Ima tudi alternativno slovensko ime, ki je prevod nemškega; Črni vrh.

Vrh je bolj malo obiskan, čeprav je čudovit razglednik. Obiskujejo ga predvsem turni smučarji. Glavno pozornost obiskovalcev pa v teh koncih pobere Trupejevo poldne. In tako tudi pot naprej po grebenu ni bila zgažena.

Naše zimske službe razmere niso presenetile, suvereno je urezala gaz po grebenu proti vzhodu. Greben je razgiban, gori, doli, naokoli mimo skalnih stolpov in mimo vrha Črni vrh oziroma Rebri (1.752 m), ki ga pot obide.

Po mejnem grebenu smo hodili vse do sedla Sedlič / Jepzasattel. (1.438 m). Za sedlo se uporablja tudi ime sedlo Jepca, čeprav se naziv Jepca uporablja predvsem  za visoko razgledno ramo  (1.610 m), vzhodno nad sedlom., kjer je nekoč stala privatna koča Annahütte.

S sedla smo sestopili do gozdne ceste, ki se vije nad potokom Belca. Cesta je v spodnjem delu precej podrta zaradi zemeljskih plazov in podorov in je zaprta za promet. 

Spodaj v Belci nas je čakal že prej premaknjen avto s katerim smo se šoferji odpeljali po ostale avtomobile.V smučarski sezoni nismo šli iskat gneče v gostilne Zgornjesavske doline, na analizo ture smo se raje odpeljali na standardno lokacijo v Kranju.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Srečko

Fotografije Marko

Fotografije Jaka

Relive