Cabane de Tracuit 3256 m,
Bishorn 4153 m
udeleženci: Srečo, Marjan, Jana, Žiga, Andreja, Milena, Anka, Tomaž, Matjaž
1. dan
Cabane de Tracuit 3256 m
trajanje: 5 ur 15 min
višinska razlika: cca 1580 m
Čeprav je bil prvotni plan za ledeniško turo štiridnevni izlet, smo na koncu pristali pri dvodnevni turi na štiritisočak Bishorn.
Šlo je za ponovitev ture iz leta 2012 s skoraj popolnoma drugo ekipo, ponovitev je bila tako le zame.
Bishorn je impresiven vrh v švicarskih Alpah, ki velja za enega najbolj priljubljenih in razmeroma lažje dostopnih štiritisočakov. Nahaja se v masivu Weisshorna v Peninskih Alpah (nemško Walliser Alpen) in je severozahodni stranski vrh slavnega Weisshorna (4505 m).
Ime Bishorn je verjetno sestavljeno iz nemških besed "Bise" (severni veter) in "horn" (rog), kar nakazuje na izpostavljenost močnim vetrovom na tem območju.
Na uradnem seznamu 82 alpskih štiritisočakov je po višini s svojimi 4153 m na 42. mestu.
Ob 2h zjutraj smo se odpeljali iz Ljubljane. Kot vedno je bil preboj čez Milano malo napet zaradi gneče, kasneje pa smo se ukvarjali le še s prehitevanjem litvanskih tovornjakov, ki se množično vozijo v obeh smereh čez prelaz Simplon.
V Brigu v dolini reke Rone smo zavili proti zahodu in se mimo Vispa peljali čez jezikovno mejo med nemškim in francoskim jezikom, vse do kraja Sierre pod znanim smučarskim središčem Crans-Montana. Mi smo zavili levo na nasprotno stran od smučišča
Po dolini Val d'Anniviers (ki ima tudi staro nemško ime Eifischtal) smo se do vasice Zinall dvignili kar za 1100 m in po dobrih devetih urah vožnje parkirali na brezplačnem parkirišču na koncu vasice.
V prekrasnem vremenu smo si oprtali težke nahrbtnike in krenili proti 1580 m višje ležeči koči. Med vzponom so ne nam odpirali razgledi na Dent Blanche (4357 m), Zinalrothorn (4221 m), Ober Gabelhorn (4063 m) in Weisshorna.
Pravljično je delovalo vse skupaj in je lepo popestrilo vzpon. Po dobrih petih urah smo dosegli kočo. Ta je nova, dokončana leta 2013 in je pravi kontrast napol porušeni stari koči iz leta 2012, ko so začeli z gradnjo nove koče.
Jedilnica je na eno stran vsa v oknih, ki nudijo razgled na ledenike in vrhove nad njimi. Koča ima kapaciteto za nočitev 116 ljudi, upravlja jo mlada ekipa, ki skrbi za dobro hrano. Vse je drugače, kot takrat v stari koči.
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Marjan, 1. dan
Sled poti, 1. dan
2. dan
Bishorn 4153 m
trajanje: 10 ur 50 min
višinska razlika: cca 970 m vzpona, cca 2550 m sestopa
Za pristopnike na Bishorn je bil zajtrk ob 4h zjutraj. Takoj po zajtrku smo startali še v temi in po dvajsetih minutah že prišli do ledenika Turtmanngletscher, kjer smo se v porajajočem dnevu opremili in formirali dve ledeniški navezi.
Nismo bili sami. Dobra polovica polne koče prejšnjega večera je krenila proti vrhu. Bilo je toliko hladno, da so bile snežne razmere na ledeniku odlične. Sneg je škripal pod derezami in lepo smo napredovali.
Medtem se je zdanilo in naredil se je čudovit sončen dan brez oblačka. Z višino so se proti zahodu odpirali vedno lepši razgledi, kjer je kraljeval Mont Blanc (4809 m). Ko smo dosegli sedlo pa so se odprli še razgledi na vzhod.
.
Lepo so se videle Bernske Alpe,
najdaljši ledenik v Alpah Grosser Aletschgletscher, prvak skupine Finsteraarhorn (4274 m) ter eminentneža Jungfrau (4158 m) in Mönch (4107 m).
V Peninskih Alpah pa smo videli celoten sosednji vzhodni greben;
Nadelhorn (4327 n), Dom (4545 m), Täschhorn (4491 m), Alphubel (4206 m) in Allalinhorn 4027 m), bolj zadaj pa še
Weissmies (4017 m).
Na sedlu nas je doseglo tudi sonce in ledenik se je obrnil proti severu. Počasi smo napredovali, fotografirali in uživali v dih jemajočih razgledih. Doživeli smo pravo ledeniško pravljico. Za take dni vstajamo sredi noči in se vozimo ure in ure.
Na sedlo pod vrhom pa smo uzrli še
masiv Monte Rose in tik pred nami mogočni Weisshorn. Tudi z naše koče in preko Bishorna gre eden od pristopov nanj.
Do vrha je bilo le še nekaj minut in ob pol devetih zjutraj je prva naveza stopila na vrh. Počakali smo na drugo navezo in med tem opazovali tri jadralne padalce, ki so v bližini sedla začeli svoje jadranje proti dolini.
Kar dolgo smo uživali na vrhu kljub nekaj vetra, ki je upravičeval izvor imena vrha. Popolno idilo sta nekoliko motila le lovca švicarskega vojnega letalstva, verjetno F/A-18 Hornet, ki sta švigala nad nami in povzročala kar konkreten hrup.
Sledil je hiter sestop in ob 11h smo že bili nazaj v koči. Po dobri uri pavze je sledil sestop v dolino. Skupaj smo v enem dnevu naredili 2550 m v sestopu kar je naš rekord, oziroma zame ponovitev rekorda.
V Zinallu smo se pred odhodom ustavili še na kavi potem pa 9 ur vožnje s postanki vred. Brez litvanskih tovornjakov seveda ni šlo. Ob 2h zjutraj smo bili nazaj v Ljubljani in tako zaključili 48-urni Bishorn ekspres.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Marjan, 2. dan
Fotografije Matjaž
Fotografije Srečo
Sled poti, 2. dan
