V Žlebeh / Sella Nevea 1.170 m,
Koča Rifugio Gilberti 1.850 m,
Bivak Elio Marussich 2.043 m,
Senožeče 2.320 m,
Žrd / Monte Sart, 2.324 m
PD Rašica
udeleženci: Rok, Mirko, Ana, Boris, Marjan, Alenka, Leja, Tomaž, Marko
trajanje: 8 ur
višinska razlika: cca. 700 m
dolžina: 14 km
Julijci so brez dvoma gorniško najbolj obiskano gorovje pri nas. Še posebej izrazita obleganost modnih vrhov se pokaže z vrhuncem v poletnih vikendih.
Zato je v društvu že pred leti dozorela ideja, da se v to gorsko skupino organizira vsaj ena tura v visoki sezoni, vendar med tednom. Nenazadnje smo v času počitnic in letnih dopustov.
Letos smo se namenili obiskati Kaninovo skupino in sicer njegov severozahodni del z italijanske smeri. Zaradi slabše vremenske napovedi smo prvotno planirano turo prestavili s srede na četrtek.
V ne tako zgodnjih urah, kar je mimogrede bolj izjema kot pravilo, se zapeljemo proti Trbižu. Tu zavijemo z idealne smeri in naredimo ovinek zaradi odlične ponudbe kave.
Zapeljemo se nazaj skozi zaspani center mesta do našega izhodišča na sedlu V (Na) Žlebeh, večini bolj poznano kot smučarsko središče Sella Nevea. Sedlo je tudi razvodje med Jadranskim in Črnim morjem.
Od vseh dostopov do najvišjih vrhov v gorski skupini so kar konkretne višinske razlike, zato se ne branimo udobne možnosti povratne pomoči, ki stane 13 evrov.
S kabinsko žičnico, ravno prav veliko za našo skupinico, se zapeljemo do koče Rifugio Gilberti. Do prvega jutranjega sonca – no, po pravici že kar dopoldanskega - se v slabe pol urice potrudimo priti na sedlo Bela Peč.
Na zahodu vidimo naš današnji cilj. Levo od njega prepoznamo Vrh Grubja, desno, nekoliko stran od Žrdi, pa Slovenski vrh. Naslednji dve uri gori in doli ubiramo slikovito mulatjero pod severno steno Kanina.
Nekaj metrov pod sedlom Peravo stoji lepo opremljen in prehransko zavidljivo oskrbovan bivak Elio Marussich. Na sedlu je razpotje proti Reziji, pa tudi vstop v atraktivno ferato Rosalba.
Mi sledimo mulatjeri proti zahodu pod Vrhom Grubja, vse do cvetočega visokogorskega travnika Škrbina v Senožečah. Zapustimo udobno mulatjero in se usmerimo v desno proti grebenu.
Pot je sedaj označena z rdečimi, precej obledelimi trikotniki. To pomeni, da smo na enem delu znamenitega prečenja okrog doline Rezije, Tavisoke Rosajanske poti.
Strm vzpon med travami in skalovjem nas v slabe pol ure pripelje na vrh. Večina pomisli, da smo že na cilju, a je to le predvrh z imenom Senožeče.
Grebenska pot se v nadaljevanju položi, a kljub temu zaradi izpostavljenosti in zakraselega terena zahteva zanesljiv korak. Z malce lažjega poplezavanja dosežemo razgledni vrh z zelo lepim imenom Žrd.
Krajevna imena v teh koncih so resnično živa pričevanja, še posebej v dolini Reziji. Boris razloži izvor besede oziroma frazema.
Žrd je »dolg, debelejši lesen drog, ki se vzdolžno položi na vrh s senom naloženega voza in se na obeh koncih priveže, da je tovor trdneje nameščen«.
V prenesenem pomenu pa se uporablja frazem, dolg kot žrd, suh kot žrd, visok kot žrd. Če kje, potem iz zaselka Potok, z izjemnim pogledom na Žrd, izvor imena prav gotovo najbolje pojasnjuje.
Lepo poletno vreme, brez grozečih neviht, izkoristimo za daljše martinčkanje, le razgledi so bili zaradi kopastih oblakov nekoliko okrnjeni. Vrnemo se po poti vzpona, pri koči si privoščimo še zasluženo hidracijo.
Čez mejo v Zelencih pa seveda ni manjkala analiza ture.
Spisal Marjan
