Jalovec 2645 m (skozi Ozebnik)
udeleženci: Jani, Marjan, Robert
dolžina: 8 h 20 min
višinska razlika: cca 1720 m
Zaradi Tomaževih težav z zdavjem in terminom izleta med tednom je bila sestava ekipe tokrat malce drugačna. V četrtek me pokliče Marjan, sicer sošolec iz osnovne šole in redni udeleženec izletov gorniške skupine in predlaga petkov izlet na Jalovec.
Tretji član ekipe je bil Jani sicer izkušeni gornik, organizator mladinskih poletnih taborov pri PD Rašica in pred leti moj stari smučarski “kompanjon” pri uživanju na smučiščih po Avstrijski Koroški in Dolomitih.
Seveda mi ni bilo potrebno dvakrat reči, tako da me v petek zjutraj ob 4.50 h pobereta pred hišo in že se peljemo mimo Kranjske Gore proti dolini Tamar kjer v Planici parkiramo avtomobil.
Ob 6.10 h smo se v temi peš odpravili proti Domu v Tamarju. Počasi se je zdanilo in ob gledanju megle v smeri Jalovca sva z Janijem tekmovala v zbadanju Marjana, sicer pobudnika in organizatorja izleta.
Počasi smo se mimo doma pričeli vzpenjati v smeri Jalovške škrbine. Zaradi mraza in megle so bila tla pomrznjena, kar nam je majce otežilo hojo po kopnem, snega pa do nikoder.
Marjanove obljube “sem neki gledu, pa je zihr saj pol metra snega” so postajale otiplivejše, ko smo malo pred vstopom v Ozebnik ugledali prve snežne zaplate.
Snega ni bilo le pol metra, bilo ga je dva metra, le meriti ga ne smeš v višino, temveč v širino :). Z vsakim korakom pa je bilo snega več in kmalu smo pospravili palice, si nataknili dereze, v roke vzeli cepine, si nataknili čelade in se topleje oblekli.
Počasi smo vstopili v Ozebnik in se cik-cak vzpenjali navzgor. Gosta megla nas je prikrajšala za poglede na mogočno grapo med Goličico in Jalovcem. V megli ter po rahlo pomrznjenem snegu smo prišli iz Ozebnika, zavili levo in po grebenu prišli na sedelce Jezerce kjer smo imeli pavzo. Tu je Jani potarnal, da sta ga tempo in strmina precej izmučila ter, da ga v noge “grabijo” krči.
Gradnja hiše in familjarne obveznosti sta očitno zahtevala svoj davek, tako da sva se z Marjanom odločila v kratkem zaprositi Janijevo ženo Katjo naj mu “naloži” čim več hišnih in gospodinjskih opravil, da “poba mal ojača.”
Sledil je kratek spust in vzpon na greben. Pred vzponom se je Jani odločil, da se obrne, počasi spusti v dolino in naju počaka v Domu v Tamarju.
Z Marjanom sva nadaljevala in na greben zaradi razmeroma malo snega prišla deloma po strmi grapi, deloma pa po pobočju kjer poteka markirana pot na vrh v kopnem.
V gosti megli sva 11.11.2011 ob 11:11 dosegla vrh Jalovca. Segla sva si v roki in lačna pričela s plenjenjem dobrot v nahrbtnikih. Med malicanjem se je megla počasi pričela umikati soncu in nad nama se je pojavlo modro nebo.
Iz megle so se tako dvigovali le Triglav, Škrlatica in najin Jalovec. Navdušena nad nenavadnim razgledom sva kmalu opazila “glorijo.” Nenavaden pojav, ko sva stala va vrhu Jalovca obrnjena proti zahodu, sonce pa je pred nama risalo senco z začetkom na vrhu hriba in naprej na kakih 30 metrov nižje pozicionirano gosto meglo, okoli pa se je bohotila mavrica.
Seveda se je takoj pričela borba okoli tega kdo je lepši in bolj pristen angelček. Verjetno pa niti ni tako važno kdo je zmagal, važnejše je, da se vsi, ki naju poznate, od sedaj naprej lahko pohvalite, da poznate angelčka osebno.
Po debeli uri preživeti na vrhu sva se morala počasi spustiti v megleno dolino in po dveh urah spusta zmotila mirno opoldansko vzdušje v Domu v Tamarju. Z Janijem smo si privoščili zasluženo pivo in se počasi odpravili proti Planici do parkiranega avtomobila.
Vedno zanimiva tura, ki pa v začetku zaradi vremena ni prav veliko obetala se je na vrhu spremenila v nepozaben obisk Jalovca. Pa še nekaj nepozabnega se je zgodilo, sam sem prvič odkar obiskujem hribe brez najmanjšega problema v sončnem vremenu naštel vse vidne okoliške vrhove.
Spisal Robi
P.S. Ja vem, v zadnjem odstavku bi moral uporabiti dvojino, “pa ego ni pustu” :)
V meglenem jutru se je naša šestčlanska ekipa odpeljala v dolino Vrat. Namenili smo se na 2542 m visoki Dovški križ. Do Jesenic je bilo vreme pusto in neprijazno, potem pa se je megla razkrojila. Ko smo se zapeljali od Mojstrane proti Vratom, nas je pričakala prava zimska idila. Pobeljena cesta, drevesa, sklonjena do tal in obložena z ivjem, so ustvarila podobo prihajajoče zime. 
Tako smo dosegli sedlo med Šplevto in Dovškim križem. Čas je bil za prvi postanek, da se je združila celotna skupina, saj nismo vsi izbirali iste prehode. Malica nas je poživila. V čudovitem jasnem vremenu je pred nami kraljeval Triglav in vsi vrhovi tja do Debele peči, Škrlatica in Stenar pa sta zapirala pogled globlje proti zahodu. 
Krajši premor nas je okrepil za nadaljevanje poti desno v skalno pogorje Dovškega križa. Kar nekaj delov je bilo treba preplezati in pazljivo iskati najboljše prehode, saj je bilo skalovje zelo krušljivo. Naenkrat smo čisto blizu zagledali osamljenega kozoroga. Bil je zelo velik z ogromnimi rogovi. Ni se nas ustrašil. Počasi se je približeval Robiju, ki je bil na čelu skupine, na vsega tri metre. Kljub občudovanju smo se ga kar ustrašili, saj človek ne ve, kaj žival razmišlja ob takem srečanju. 
