Rauchkofel, 17. 10. 2015
Rauchkofel 2460 m
Gorniška skupina PD Rašca
udeleženci: Marjan, Maks, Sašo, Mateja, Neveka, Slavko, Tomaž
trajanje: 7 h 50 min
višinska razlika: cca 1250 m
Z Monte Plerosom letos nimamo sreče. Trikrat je bil prestavljen in nato odpovedan. Nadomestna tura pa snežnim razmeram primerna, na lahek turnosmučarski vrh, Rauchkofel v avstrijskem delu Karnijskih Alp.
Gre za severnega soseda, najvišjega vrha Karnijcev, Hohe Warte, italjansko Monte Cogliansa. O snežnih razmerah na tem koncu nismo vedeli kaj dosti, saj portali za snežne razmere oktobra še niso aktivni. Sklepali smo da je na vrhu največ 30 cm snega.
Preko Ziljske doline smo se opeljali skoraj do prelaza Plöckenpass, do spodnje planine Valentin, kjer smo parkirali. Začetek poti je bil še kopen, malo pred zgornjo planino Valentin pa se je že začel sneg. Vreme je bilo boljše od pričakovanega in imeli smo pravo idilo, rumene macesne in sneg.
Tega je bilo vedno več in planiranih 30 cm snega smo presegli že na kakšnih 1700 m višine. Na sedlu Valentintörl smo se usmerili desno v grapo in se na začetku mukoma prebijali čez vsaj meter snega, ki ga je splazilo z okoliških sten. Višje v gapi je bilo bolje, še bolje v izstopu iz grape.
Čeprav markacij nismo več videli smo s pomočjo občutka in elektronskega zemljevida kar lepo sledili markirani poti. Zaradi varnosti smo se bolj držali grebena in tako pršli do stranskega vrha.
Nadaljevali smo naprej a 15 metrov pod križem odnehali. V tem pršiču, ki ga je bilo cca 60 cm in v travah katerih strmina je na koncu precej narasla, bi bilo nadaljevanje preveč tvegano.
Vrnili smo se na stranski vrh, ki na karti nima imena, lahko pa bi bil recimo Kleine Rauchkofel ali Cima Fumo Piccolo in pomalicali. Do sem smo rabili kar krepo čez 5 ur. Vreme med tem ni bilo več tako lepo, prikradla se je megla in z njo zoprna difuzna svetloba.
Po poti pristopa smo sestopili in bili prej kot v dveh urah in pol nazaj pri kombiju. Med vožnjo proti Sloveniji se je že začel odbojkarski polfinale, katerega spremljanje smo prekinili za analizo ture Pri Martinu v Kranjski Gori.
Med vožnjo proti Ljbljani pa spet odbojka in še pred prihodom domov smo dočakali zgodovinsko uvrstitev v finale. Bravo naši!
Spisal Tomaž
Gorniška skupina PD Rašca
udeleženci: Marjan, Maks, Sašo, Mateja, Neveka, Slavko, Tomaž
trajanje: 7 h 50 min
višinska razlika: cca 1250 m
Z Monte Plerosom letos nimamo sreče. Trikrat je bil prestavljen in nato odpovedan. Nadomestna tura pa snežnim razmeram primerna, na lahek turnosmučarski vrh, Rauchkofel v avstrijskem delu Karnijskih Alp.
Gre za severnega soseda, najvišjega vrha Karnijcev, Hohe Warte, italjansko Monte Cogliansa. O snežnih razmerah na tem koncu nismo vedeli kaj dosti, saj portali za snežne razmere oktobra še niso aktivni. Sklepali smo da je na vrhu največ 30 cm snega.
Preko Ziljske doline smo se opeljali skoraj do prelaza Plöckenpass, do spodnje planine Valentin, kjer smo parkirali. Začetek poti je bil še kopen, malo pred zgornjo planino Valentin pa se je že začel sneg. Vreme je bilo boljše od pričakovanega in imeli smo pravo idilo, rumene macesne in sneg.
Tega je bilo vedno več in planiranih 30 cm snega smo presegli že na kakšnih 1700 m višine. Na sedlu Valentintörl smo se usmerili desno v grapo in se na začetku mukoma prebijali čez vsaj meter snega, ki ga je splazilo z okoliških sten. Višje v gapi je bilo bolje, še bolje v izstopu iz grape.
Čeprav markacij nismo več videli smo s pomočjo občutka in elektronskega zemljevida kar lepo sledili markirani poti. Zaradi varnosti smo se bolj držali grebena in tako pršli do stranskega vrha.
Vrnili smo se na stranski vrh, ki na karti nima imena, lahko pa bi bil recimo Kleine Rauchkofel ali Cima Fumo Piccolo in pomalicali. Do sem smo rabili kar krepo čez 5 ur. Vreme med tem ni bilo več tako lepo, prikradla se je megla in z njo zoprna difuzna svetloba.
Po poti pristopa smo sestopili in bili prej kot v dveh urah in pol nazaj pri kombiju. Med vožnjo proti Sloveniji se je že začel odbojkarski polfinale, katerega spremljanje smo prekinili za analizo ture Pri Martinu v Kranjski Gori.
Med vožnjo proti Ljbljani pa spet odbojka in še pred prihodom domov smo dočakali zgodovinsko uvrstitev v finale. Bravo naši!
Spisal Tomaž
Kaiserburg, Wöllaner Nock, 3. 10. 2015
Kaiserburg 2065 m,
Wöllaner Nock 2145 m
PD Rašica
udeleženci: Jana, Marjan, Ana, Ada, Silva, Jan, Vesna, Vasja, Robi, Andreja, Meta, Tomaž, Paz
trajanje: 7 h
višinska razlika: cca 1150 m
Šober v Zahodnih Julijcih je bil v programu PD Rašica že drugič in še drugič ni bil realiziran. Vreme za tisti konec je kazalo preslabo in iskala se je rezervna varianta.
V igri je bilo več variant v Karavankah, a tudi tu vreme ni kazalo najbolje. Na izlet v soboto smo z avtom in kombijem vseeno šli. Cilj je bil Hajnžev Praprotnik v Karavankah z rezervno varianto, Wöllaner Nock nad Bad Kleinkirchheimom.
Na jutranji kavi je sledil telefonski posvet z dežurnim prognostikom, ki za Karavanke ni napovedal prav lepega vremena, za Bad Kleinkirchheim pa suho vreme z občasnim soncem. In tako je Wöllaner Nock postal as iz rokava.
Zapeljali smo se na Ljubelj in bili priča novodobnemu Schengenu s policijsko kontrolo na avstrijski strani. Osebni avto jih ni zanimal, kombi pač. Kar dolgo je trajalo, da so jih izpustili in še dobro da so jih, saj pol udeležencev ni imelo osebnih dokumentov.
Te bomo v bodoče preverjali že na izhodišču. Preko Celovca in Trga (Feldkirchen in Kärnten) smo se v precej boljšem vremenu, kot je bilo pri nas, pripeljali v Bad Kleinkirchheim.
Po nekaj iskanja izhodišča in razmišljanja po kateri poti bi sploh šli, smo se odločili za varianto z izhodiščem pri golf igrišču. Pot na začetku poteka po gozdni cesti, kasneje pa po grebenu, kjer poteka del poti "Weg des Buches", protestantske romarske poti od Bavarske do južne Avstrije, posvečena pa je tihotapljenju biblije v 16. stoletju.
Po treh urah in četrt smo bili na prvem današnjem vrhu Kaiserburgu, čez dobrih 15 minut pa še na glavnem vrhu Wöllaner Nocku. Malo je pihalo, a brez padavin in občasno sončno in z razgledi.
Sestopili smo po drugi poti, ki gre direktno v Bad Kleinkirchheim. V dobrih treh urah smo prišli v vas, direktno do Sportarene, kjer se je ravno dobro začela nogometna tekma 11. kola tretje koroške lige.
FC Bad Kleinkirchheim je tekmo kasneje izgubil z 0:1, a mi smo bili takrat že na poti domov. Še prej pa je glavnina počakala na kavi ob glavni cesti, šoferja pa sva skočila po avto in kombi, do približno dva kilometra in pol oddaljenega golf igrišča.
Odpeljali smo se v Slovenijo in se na poti domov ustavili še na analizi ture v Pizzeriji Gorenc v Kranju, nato pa smo se razšli. Uspela je lepa tura in spet smo prelisičili dež.
Spisal Tomaž
Wöllaner Nock 2145 m
PD Rašica
udeleženci: Jana, Marjan, Ana, Ada, Silva, Jan, Vesna, Vasja, Robi, Andreja, Meta, Tomaž, Paz
trajanje: 7 h
višinska razlika: cca 1150 m
Šober v Zahodnih Julijcih je bil v programu PD Rašica že drugič in še drugič ni bil realiziran. Vreme za tisti konec je kazalo preslabo in iskala se je rezervna varianta.
V igri je bilo več variant v Karavankah, a tudi tu vreme ni kazalo najbolje. Na izlet v soboto smo z avtom in kombijem vseeno šli. Cilj je bil Hajnžev Praprotnik v Karavankah z rezervno varianto, Wöllaner Nock nad Bad Kleinkirchheimom.
Na jutranji kavi je sledil telefonski posvet z dežurnim prognostikom, ki za Karavanke ni napovedal prav lepega vremena, za Bad Kleinkirchheim pa suho vreme z občasnim soncem. In tako je Wöllaner Nock postal as iz rokava.
Zapeljali smo se na Ljubelj in bili priča novodobnemu Schengenu s policijsko kontrolo na avstrijski strani. Osebni avto jih ni zanimal, kombi pač. Kar dolgo je trajalo, da so jih izpustili in še dobro da so jih, saj pol udeležencev ni imelo osebnih dokumentov.
Te bomo v bodoče preverjali že na izhodišču. Preko Celovca in Trga (Feldkirchen in Kärnten) smo se v precej boljšem vremenu, kot je bilo pri nas, pripeljali v Bad Kleinkirchheim.
Po nekaj iskanja izhodišča in razmišljanja po kateri poti bi sploh šli, smo se odločili za varianto z izhodiščem pri golf igrišču. Pot na začetku poteka po gozdni cesti, kasneje pa po grebenu, kjer poteka del poti "Weg des Buches", protestantske romarske poti od Bavarske do južne Avstrije, posvečena pa je tihotapljenju biblije v 16. stoletju.
Po treh urah in četrt smo bili na prvem današnjem vrhu Kaiserburgu, čez dobrih 15 minut pa še na glavnem vrhu Wöllaner Nocku. Malo je pihalo, a brez padavin in občasno sončno in z razgledi.
Sestopili smo po drugi poti, ki gre direktno v Bad Kleinkirchheim. V dobrih treh urah smo prišli v vas, direktno do Sportarene, kjer se je ravno dobro začela nogometna tekma 11. kola tretje koroške lige.
FC Bad Kleinkirchheim je tekmo kasneje izgubil z 0:1, a mi smo bili takrat že na poti domov. Še prej pa je glavnina počakala na kavi ob glavni cesti, šoferja pa sva skočila po avto in kombi, do približno dva kilometra in pol oddaljenega golf igrišča.
Odpeljali smo se v Slovenijo in se na poti domov ustavili še na analizi ture v Pizzeriji Gorenc v Kranju, nato pa smo se razšli. Uspela je lepa tura in spet smo prelisičili dež.
Spisal Tomaž
Naročite se na:
Objave (Atom)