PD Rašica
Udeleženci: Marja, Ružica, Špelca, Darja, Matjaž, Leonida, Jana, Marjan, Boris, Marko, Ljuba, Mirko, Vida, Matej, Mojca, Anica, Zoran, Mojca, Franci, Zdenka, Mateja, Jože, Vida, Rok, Dunja, Ivan, Bojan, Irena, Katja, Robert, Marjan, Nives, Marinka, Marjan, Nataša, Zdenka, Klavdija, Sandi, Janja, Irena,Renata, Matjaž, Darja, Srečo, Primož, Janez, Magdalena
1. dan
»Kje drugje iskati superlative v Alpah kot v Švici. Švico poznamo predvsem po ledeniških vrhovih Bernskih in Valiških Alp, toda superlative je moč najti tudi v švicarskem sredogorju gorovja Rätikon, Appenzell in Emmental«, vabi Primož ob dvajseti obletnici vodenja planinskih potovanj.
Resda z enoletno zamudo, vendar z istim razlogom kot olimpijske igre Tokio 2020. Ob uri odhoda Elvir naloži glavnino 47 - članske ekipe na standardni lokaciji v Šentvidu, preostanek pa v Kranju. Primož nam krajša vožnjo z razlago o gorah, ki bežijo mimo nas.
Še posebej si vzame čas za tiste, ki smo jih s PD Rašica že obiskali. V Lienzu se usmerimo na sever, proti tunelu Felbertauern. Po daljšem odmoru v Innsbrucku nadaljujemo na zahod mimo mondenega St. Antona.
V poznih popoldanskih urah prispemo v Feldkirch, ki leži na skrajnem zahodu pokrajine Predarlško ( Vorarlberg ). Tu imamo daljši postanek za kosilo in ogled mesta. Večina se nas je odločila kar za kosilo v bližnjem nakupovalnem centru, kjer smo si priskrbeli še malico za turo naslednjega dne.
Časa je bilo dovolj še za krajši ogled mesteca. »Ali ne zveni Feldkirch nekam znano, v povezavi s hokejem«, vprašam. Robert, ki je pravi športni leksikon, takoj razloži, da je bil hokejski klub pred dobrim desetletjem še celo evropski prvak, ko sta bila člana kluba tudi legendi Vnuk in Zupančič.
Čakala nas je le še desetminutna vožnja do hotela Kommod v kraju Ruggell, ki pa leži že v kneževini Lihtenštajn. Udobno smo se razkomotili za naslednje štiri noči.
Fotografije Marjan, 1. dan
2. dan
Malbun 1.600m,
Sareis 2.003m,
Augstenberg 2.358m,
Pfälzer Hütte 2.108m,
Trajanje: 6ur
Višinska razlika: cca. 600m vzpona, 1000m sestopa
Dolžina: 12km
Zbudili smo se v oblačno in deževno jutro. Po obilnem in odličnem zajtrku smo se ob osmi uri odpeljali v Malbun. To je edini zimsko - letni turistični kraj v kneževini. Nekaj bojazni je bilo, da žičnice ne bodo delovale. V tem primeru prvotno planirana krožna pot ne bi bila izvedljiva.
Zato je Primož predvideval tudi rezervno, krajšo, in krožno pot nad slikovito dolino. Ker je v vasi rosenje ponehalo, sva odhitela preveriti žičnico, ki je kljub slabemu vremenu in delovnem dnevu delovala. S sedežnico smo se zapeljali na sedlo Sareis, v istoimenski koči pa nismo izgubljali časa.
Naša smer po grebenu je bila lepo vidna, kakor tudi križ na vrhu. Po nekaj metrih sestopa se je del ekipe odločil za krajši del ture, saj je kazalo, da bo vsak čas spet začelo deževati. Večina nas je kljub temu pogumno zakorakala proti grebenu, kjer se začne pot kneginje Gine ( Fürstin Gina Weg ).
Izredno razgledna pot se prijetno vzpenja, a kljub vsemu je to visokogorska pot, na kar opozarja tabla ob poti. Na krajšem strmejšem delu je v pomoč tudi jeklenica. V dobri uri in pol dosežemo prostoren vrh Augstenberg.
Vreme smo uspešno gor držali, a smo po krajšem odmoru vseeno nadaljevali načrtovano pot. Naslednji cilj je bil koča Pfälzer Hütte, ki leži ob neposredni meji z Avstrijo. Tu smo imeli daljši odmor. Oskrbnik je dajal vtis, da nas ni preveč vesel, čeprav smo bili edini gostje. A je bil z vsako minuto boljše volje.
Mi pa tudi, nekateri so celo zaplesali. Sirtaki je dvignil kočo na noge, za slovo od koče pa seveda obvezna Golica. V sestopu nas je spremljala megla in rahlo rosenje, nekih močnejših padavin pa ni bilo.
V zgodnjem popoldnevu smo pri Elvirju zaokrožili znamenito pot, ki naj bi jo vsak Lihtenštajnec prehodil vsaj enkrat v svojem življenju. V nadaljevanju popoldneva smo obiskali Vaduz, glavno mesto kneževine Lihtenštajn.
Glavna znamenitost mesta je grad Vaduz, dom in rezidenca lihtenštajnskega kneza in knežje družine. Na pozno kosilo oziroma »kočerjo« smo se zopet zapeljali v cenovno bolj prijazen Feldkirch. Večerno analizo ture pa smo si organizirali bolj individualno po sobah.
Fotografije Marjan, 2. dan
3. dan
Wasserauen 868m,
Ebenalp 1.590m,
Schäfler 1.925m,
Äscher 1.621m,
Seealpsee 1.143m,
Trajanje: 9ur
Višinska razlika: cca. 500m vzpona in 1.200m sestopa
Dolžina: 14km
Iz gorovja Rätikon, ki si ga delijo tri države, smo se čez Ren podali v Zahodne Alpe in sicer v gorsko skupino Appenzellerskih Alp. Po zajtrku smo se najprej zapeljali v Appenzell, ki je tudi glavno mestece istoimenskega kantona.
Vzrok za obisk je bila deželna banka, saj nas je bilo kar nekaj, ki smo morali zamenjati stare švicarske franke, ker niso več veljavno plačilno sredstvo. Imeli smo še čas za krajši ogled slikovitega mesteca in jutranjo kavo.
Sledil je premik v Wasserauen, od koder se z gondolo zapeljemo na Ebenalp. Tu nas pričaka gosta oblačnost, ki nas je prikrajšala za imenitne razglede.
V poldrugi urici udobno osvojimo vrh Schäfler. Bolj ambiciozni in nabrušeni gorniki običajno nadaljujejo po grebenu do vrha Säntis, najvišje točke gorovja Appenzellerskih Alp, kjer stoji televizijski stolp.
Tudi z gondolo dostopen atraktiven vrh je znan po izredni panorami, saj se ob lepem vremenu vidi šest držav, kakor tudi po največji švicarski zastavi na svetu.
Za švicarski dan državnosti 1. avgusta, namreč vsako leto »izobesijo« zastavo 80m x 80m in mase 700kg čez ostenje gore.
Za 99 švicarskih frankov lahko postaneš tudi boter zastavi, v zameno pa dobiš poseben certifikat in svoje ime na zastavi. Zaradi megle sicer nismo videli vrha, je bil pa ta lepo viden dan kasneje.
Nekaj metrov pod vrhom Schäfler leži istoimenska koča, zato naredimo krajši postanek. Vrnemo se do gondole, kjer nadaljujemo pohod do jame Wildkirchli.
Že v pradavnini je bila zatočišče lovcev, dosti kasneje pa so v njej prebivali puščavniški menihi. Skozi jamo pripelje pot nad prepadni rob, kjer sta ob steno stisnjena muzej in kapelica.
Široka pot se v nadaljevanju vije tesno ob steni, a je dobro zavarovana z visoko ograjo, saj jo letno prehodi 200.000 obiskovalcev. Kmalu v megli zagledamo spektakularno kočo Äscher, ki je stisnjena pod previsno steno.
Koča je bila pri reviji National Geographic leta 2015 razglašena za najlepši kraj na svetu. Zgrajena je bila leta 1846 in je ena najstarejših švicarskih koč, zdajšnjo obliko pa je dobila leta 1860 in je spomeniško zaščitena. Koča je bila kljub delovnemu dnevu in megli nabito polna turistov.
Le predstavljamo si lahko, kako je tu šele ob sončnem vremenu ob koncu tedna. Po obveznem fotografiranju in okrepčilu smo nadaljevali do idiličnega jezera Seealpsee. Mimo planine Hültentobel smo v poznem popoldnevu zaokrožili petkovo turo.
Na kosilo smo se zapeljali kar v Appennzell, kjer smo se ustavili v cenovno sprejemljivi piceriji, le vino je bilo močno zasoljeno.
Fotografije Marjan, 3. dan
4. dan
Unterwasser 900m,
Alp Sellamatt 1.390m,
Hinterrugg 2.306m,
Chäserrugg 2.262m,
Iltios 1.530m,
Trajanje: cca. 6ur
Višinska razlika: 1.000m vzpona
Dolžina: 9km
Čeprav komaj presežejo višino 2.500m, velja pogorje Appenzell za gorniški in plezalski eldorado. Številni žičniški sistemi omogočajo iz slikovitih travniških dolin udoben in množičen obisk. Najbolj znana gorska masiva sta Alpstein, kjer smo bili v petek, ter Churfirsten, ki nas je čakal za soboto.
Izhodišče tokratne ture je bil Unterwasser, ki se nahaja približno na sredini obeh masivov. V znamenito gorsko skupino Churfirsten prištevajo sedem glavnih vrhov, ki se kot kača vijejo od zahoda proti vzhodu. Značilnost vseh je, da nobeden med njimi ne izstopa po višini.
Poleg sedem turistično zanimivih je še šest stranskih vrhov. Z vzpenjačo smo se zapeljali na planino Sellamatt, kjer so pripravljali šotore, verjetno za kakšno veselico. Naša smer pohoda po dolini Gluris je bila enostavna.
Približno v dveh urah pridemo na glavni greben, kjer se odprejo imenitni razgledi na jezero Wallensee. Pred nami je še ura hoje po strmem travnatem slemenu. Kljub lepo speljani stezi, je pri hoji v tako veliki skupini potrebna pazljivost.
Skupinsko slikanje opravimo pri križu nekaj metrov pod vrhom, saj se s samega vrha jezera ne vidi. Šenkani vrh, kot tudi imenujejo Hinterrugg, je tudi najvišji vrh skupine. Sestopimo na Chäserrugg, zgornjo postajo gondolske vzpenjače.
V njenem sklopu je tudi nova, moderna visokogorska restavracija, investicije sedem milijonov frankov, kjer se svatje ravnokar pripravljajo na poroko. Privoščimo si daljši odmor in se z gondolo zapeljemo na Iltios, ki je del smučarskega sistema Toggenburg.
Ker nas je priganjal čas, smo se z zobato železnico Iltiosbahn zapeljali do izhodišča. Na večerjo smo se zapeljali v cenejši Feldkirch. Ker je bil nakupovalni center že zaprt, smo v centru našli gostilno z zunanjim vrtom.
Zapletlo se je pri našem omizju, saj smo na večerjo čakali uro in pol. Očitno je osebje na nas pozabilo, a ko smo že vstajali od mize, smo le dočakali naročeno. V opravičilo smo dobili pijačo na račun hiše, avtobus pa nas je zato pripeljal v hotel s polurno zamudo.
Fotografije Marjan, 4. dan
5. dan
Alpnachstad 435m,
Pilatus Kulm 2.073m,
Esel 2.118m,
Frägmüntegg 1.416m,
Hergiswil 450m,
Trajanje: 6ur
Višinska razlika: 700m sestopa
Dolžina: 5km
Tudi na tem potovanju nas je češnja na torti čakala zadnji dan. Poslovili smo se od hotela in se zapeljali na zahod v osrčje Švice proti Luzernu. Čeprav so vremenarji za nedeljo napovedovali dež in prehod hladne fronte,
Primož vseeno dan prej pogumno rezervira vozovnice za najstrmejšo zobato železnico na svetu. Elvir nas je izkrcal v kraju Alpnachstad, kjer je izhodišče spodnje postaje Pilatus. Istoimenski gorski masiv Emmentalskih Alp in hišne gore mesta Luzern je vrhunska turistična atrakcija.
»Zlata krožna pot« ali »Goldene Rundfahrt« se začne v centru mesta. Proti doplačilu v CHF, ki ustreza imenu poti, turiste z avtobusom zapeljejo do gondole v Kriensu, na vmesni postaji sledi prestop na nihalko.
Z vrha nato sestop z zobato železnico ter povratek z ladjico po jezeru Vierwaldstättersee nazaj v mesto. No, mi smo imeli v načrtu prečenje, le vzponu na najvišji vrh masiva, Tomlishorn (2.129m), smo se zaradi dežja že vnaprej odpovedali.
Kar hitro smo se vkrcali v vintage vagone iz leta 1937, ko je bila zobata železnica elektrificirana. Pravzaprav ni klasična zobata, saj povprečni naklon železnice znaša 38% in največji kar 48%.
Zato je inženir Locher zobnik, ki bi lahko izskočil, nadomestil z vodoravno letvijo z dvojnimi zobmi na sredini proge in zobnikoma na vsaki strani. Vožnja na Pilatus Kulm traja 30 ali 40 minut, odvisno od smeri in je res spektakularna.
Proga z letnico 1889 je speljana skozi pet tunelov gorske alpske pokrajine in na svoji 4,27km dolgi poti premaga 1635m višinske razlike. Na zgornji postaji Kulm sta poleg razgledne terase še dva hotela in zgornja postaja nihalke.
Sprehodili smo se skozi izklesane galerije razgledne zmajeve poti (Drachenweg). Najvztrajnejši štirje smo se povzpeli še na Esel, enega od vrhov masiva. Z njega je najlepši razgled na Luzern z jezeri,
a tokrat žal ne kot na ogledni turi.
Megla z vetrom in sneženjem nas hitro prežene v hotelsko restavracijo. Po okrepčilu se z nihalko Dragon Ride spustimo v Fräkmüntegg, kjer je adrenalinski park in poletno sankališče. Opremimo se z dežno zaščito ter sestopimo na planino Gschwänd, kjer nekateri izberejo za sestop gondolo.
Tudi preostali kaj hitro pridemo do spodnje postaje, kamor pa je na naše veliko veselje uspelo pripeljati tudi Elviru. Ekspresno se vkrcamo in se po milanski avtocesti odpeljemo proti domu. Sredi noči smo v Šentvidu uspešno zaključili planinsko popotovanje in dobili veliko novih idej.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan, 5. dan
Fotografije Jana
Fotografije Matjaž
