Voluharski potopisi: Furlanski Dolomiti, 28.

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Edo, Matic, Marjan, Nataša, Nevenka, Primož, Slavko, Robi, Tomaž

1. dan
Rifugio Giaf 1400 m,
Monte Cridola 2581 m,
Rifugio Padova 1287 m
trajanje: 8 h 45 min
višinska razlika: cca 1670 m

2. dan
Bivacco Perugini 2060 m,
Bivacco Marchi-Granzotto 2152 m,
Rifugio Pordenone 1249 m
trajanje: 9 h 25 min
višinska razlika: cca 1500 m

3. dan
Monte Pramaggiore 2478 m,
Rifugio Flabian-Pacherini 1587 m,
trajanje: 9 h 25 min
višinska razlika: cca 1730 m

Julijska tura gorniške skupine je predvidevala tridnevno popotovanje po Furlanskih Dolomitih, ki se sicer nahajajo v Karnijskih predalpah, od "pravih" Dolomitov pa so ločeni z reko Piavo. V tednu pred turo je potekalo živčno spremljanje vremenske napovedi. Ta je bila vsak dan drugačna in na koncu je padla odločitev da gremo, vreme ne bo idealno, tako slabo da bi turo odpovedali pa tudi ne bo.

V soboto ob 5 h zjutaj smo se izpred sedeža društva preko Kranjske gore odpeljali v Italijo. Malo pred avtocestnim odcepom za Tolmezzo je počivališče Campiolo zahod. Tu je Primož planiral postanek za kavo s katero pa ni bilo nič, saj je bila "mašina kaput" kot so se izrazili v tamkajšnem Autogrillu.

Brez kave smo se odpeljali v Forni di Sopra in ob 8 h zjutraj oprtali težke nahrbtnike in začeli s pohodom po poti 346. Po uri dvajset smo prišli do koče Giaf v pričakovanju da bomo tu deležni jutranje kave. A glej ga zlomka, tudi tu aparat za kavo ni deloval. Zadovoljiti smo se morali z kavo iz vrečke, tega dne je bil v Italiji očitno štrajk kavnih avtomatov. Nadaljevali smo do sedla Scodavaca in desno v škrbino Tacco di Cridola.

Tu smo se opremili s plezalnimi pasovi in čeladami in se odpravili navkreber. Pot je označena z rdečimi pikami in do vrha so štirje detajli dvojke. Ko smo prišli do vrha je zagrmelo, na drugi strani gore je bila že nevihta, praktično iz nič se je na hitro pojavila. Hitro smo se pobrali z vrha, deležni pa smo bili le nekaj kapljic, saj se je nevihta odpeljala mimo nas. Sestopili smo do sedla Scodavaca, kjer smo se obrnili v drugo dolino Prà di Toro proti koči Padova.

Tik pred kočo je pričelo deževati, ravno prav, da nismo bili mokri. Koča se je izkazala za zelo prijazno, za večerjo smo izbirali med štirimi predjedmi, dvema glavnima in petimi sladicami. Po večerji smo še malo posedeli, a ne prav dolgo, saj nas je naslednji dan čakala tehnično in kondicijsko najtežja etapa.

Po zgodnjem zajtrku smo jo mahnili naprej in kar hitro zagrizli v strmino proti škrbini Segnata. Sicer markirana pot (št. 357) postane v grapi kar divja z nekaj mesti dvojke, kar je precej nenavadno za markirano pot in morda je zato ni na seznamu poti Furlanije Julijske krajine. Na škrbini Segnata se je odprl lep razgled po dolini Montanaia in po vseh treh naših ciljih, včerajšnji Monte Cridoli, današnjem Cima Monfalcon di Montanaia in jutrišnjem Monte Pramaggiore.

Z razgledne točke malo stran od škrbine pa smo prvič zagledali znameniti stolp Campanile di Val Montanaia, pod katerim je bivak Perugini do katerega smo sestopili in tam ob razgledu na stolp pomalicali. Tu je bil tudi naš prvi izhod v sili, v primeru slabega vremena bi lahko po dolini sestopili direktno do koče Pordenone. Po malici nas je čakalo cca 100 višinskih metrov vzpona na škrbino Cimoliana s katere smo sestopili v dolino Molfancon di Montanaia in je bila naše izhodišče za naskok na istoimenski vrh.

Neverjetno podrta grapa se je spuščala proti dolini s kratko ferato s konkretno navpičnico. Ko smo prišli do združitve s potjo 349 smo na tabli ugotovili, da je pot 360 po kateri smo sestopili pravzaprav zaprta in to po podatkih na internetu že od lanskega maja. Tam kjer smo zavili na pot pa ni bilo nobenega obvestila o zaprtju.

Na razpotju je tudi padla odločitev. Ura je bila 12, do vrha še cca 2 uri, ob 14h pa po italijanskih napovedih možnost neviht. Cima Monfalcon di Montanaia bo počakala na drugo priložnost je odločil Primož. Spet smo imeli možnost sestopa po dolini do koče Pordenone a smo se odločili, da preko škrbine del Leone obiščemo dolino Monfalcon di Forni. S škrbine smo se najprej spustili v krnico doline, kjer stoji bivak Marchi-Granzotto.

Med malico se je hitro pokazala pravilnost Primoževe odločitve, saj se je vreme naglo poslabšalo in v daljavi je začelo grmeti. Ob sestopu po poti 359 je bilo grmenje vedno bližje in ko smo prišli do planine Caseruta dei Pecoli se je ulilo z rahlo točo. Ker je bila ob hitrem prednevitnem tempu skupina razvlečena so spredaj že videli pastirski stan na planini, kjer smo potem vedrili, mi zadaj pa še ne in smo vlekli nase pelerine, skratka vodnik je namočil pomočnika.

Dež je kmalu skoraj ponehal in vstopili v še četrto dolino danes, dolino Meluzzo in po poti 361 skoraj po ravnem prišli skoraj do koče Pordenone. Do koče pa nas je čakalo še slabih 100 m vzpona. Tudi ta koča je bila prijazna s sicer malo manjšo izbiro hrane in manjkajočo sladico, ki so jo odšteli od polpenziona.

Spet je sledil zgodnji zajtrk in nato zadnja etapa, preko Monte Pramaggiore nazaj v Forni di Sopra. Predvidene najmanjše etapne višinske razlike ni bilo. Zaradi zmede s škrbino in sedlom Pramaggorie, kar sta dve zemljepisni točki na nasprotnih straneh gore, smo s poti 362 skrenili na prav tako markirano pot proti sedlu Pramaggiore. Napaka je bila ugotovljena po dobrih 400 višinskih metrih. Ko smo se obrnili nazaj se je za "vzpodbudo" še ulilo.

Dež je hitro ponehal, Primož pa je tudi našel brezpotni prehod na pravo pot in tako smo pridobili le cca 250 višincev. Vreme se je le za kratko popravilo na sončno. Ko smo zavili na pot 366 smo v glavnem hodili po megli, vse do vrha Monte Pramaggiore. Srečali nismo prav nikogar na poti, na vrhu pa nam je družbo delala ostarela kozoroginja.

Sestop smo planirali po ferati iz škrbine Sidon. Ker smo že na poti navzgor videli, da vstop čisto podrt smo šli po obvozu okoli vendar nismo prišli na ferato temveč spet v neko podrto grapo, kjer pa je bila pot ves čas odlično označena. Kmalu smo se znašli na sedlu Suola, kjer smo ugotovili, da smo z obvozom naredili prav, saj je ferata zaprta. Po dolini Suola smo se spustili do koče Flabian-Pacherini, ki je precej nova in brez duše.

Čakal nas je le še ekspresni spust v Forni di Sopra, kjer nas je čakal kombi. V treh dneh smo v kondicijsko precej napornih etapah prehodili skoraj 5 višinskih kilometrov, obiskali 2 vrhova, 4 koče, 2 bivaka, 10 dolin in se prebijali čez 3 podrte grape. Z ne prav idealnim vremenom smo vseeno imeli srečo, ena nevihta se je peljala mimo nas, drugo smo prevedrili v pastirskem stanu.

Skratka Primož je izlet odlično načrtoval in izpeljal, družba devetih gornikov je bila odlična, drugih planincev pa smo srečali bore malo. Furlanski Dolomiti so samotni in divji, še se bomo vrnili tja.